Chapter

  1 I    |     postaje je vas, samo pol ure. Smrekar se piše in Štefan mu je
  2 II   |          sedaj še dvakrat toliko. Smrekar je Štefan, dvakrat Štefan,
  3 II   |            Si čula, kako se mu je Smrekar smejal, ker je povedal,
  4 II   |             Pri kosilu je povedal Smrekar dečku, da bom jaz njegova
  5 II   |         znaš, Viktor!" je vprašal Smrekar. ~"Da, Viktor mu je ime.
  6 III  |              Pojdite brez strahu! Smrekar je sicer kmet, čisto navaden
  7 III  |           vsej fari! Tako se baha Smrekar; njemu prija pavje perje --
  8 IV   |         Ha, ha, ha," se je smejal Smrekar, obstal in pustil vrata
  9 IV   |        Prosim, kaj želite, gospod Smrekar?" ~"Sem mislil, da vam te
 10 IV   |         pri nas popolnoma odveč." Smrekar je iztegnil težke roke,
 11 IV   |      tičev istega perja. Takole." Smrekar se je obrnil, zažvižgal
 12 IV   |         pred njo je stal še vedno Smrekar z iztegnjenimi rokami, na
 13 IV   |        zahajate?" ~"Zahajam, toda Smrekar, moj Bog, ta takisto ni
 14 V    |          jokal kar tako, nalašč. ~Smrekar se je smejal sinu in omenil
 15 V    |         ne zapisalo slovenski, je Smrekar vselej zamahnil z roko. ~"
 16 V    |       Morda piševa še eno pismo!" Smrekar je izgovoril to zapovedujoče
 17 V    |           ti povem, če si ti..." ~Smrekar je zardel od jeze in divje
 18 V    |       Tiho, ženske!" je zaškripal Smrekar, razgret in razdražen. ~"
 19 V    |       zagovarjati Minko. ~"Gospod Smrekar, saj ni mislila..." ~"Ženske
 20 VI   |           in smrčal mirno dalje. ~Smrekar to noč ni zatisnil očesa.
 21 VI   |           preloži Taljan, naj le, Smrekar vam ne bo več prekladal,
 22 VI   |     potresel z denarjem po žepu. ~Smrekar pa je grgral in se stresal
 23 VI   |       gledalo sivo, pusto jutro. ~Smrekar se ni prebudil. ~Dvakrat
 24 VI   |     truden boš, ko spiš takole." ~Smrekar je naglo dvignil glavo,
 25 VI   |         Po Joka, in ne jezi me!" ~Smrekar je zvrnil kozarček konjaka,
 26 VI   |   Viktorja. ~"Dobro jutro, gospod Smrekar." ~Ni je pogledal in nič
 27 VI   |         česar Alena ni razumela. ~Smrekar je pa ponovil odločno: ~"
 28 VI   |       roko. Ne, ni tak!" - ~Ko je Smrekar odposlal mešetarja na delo,
 29 VI   |          hiši. ~Na žago je prišel Smrekar brez cilja in namena. Voda
 30 VI   |         zagozde v špranje hloda. ~Smrekar je stopil predenj, nekaj
 31 VI   |     sakála svojo enolično pesem. ~Smrekar se je zamislil. ~Kaj je
 32 VI   |         jo je pa srečal pred hišo Smrekar, vračajoč se počasi od žage,
 33 VIII |         zaslišal koleselj. ~Ko je Smrekar zagledal pismo, je napojil
 34 IX   |                        IX. ~Ko je Smrekar posvetil opitemu mešetarju,
 35 IX   |           zagrozil: ~"Zapomni si, Smrekar! Zaradi tega pisma jaz ne
 36 IX   |         ne tamkaj! Ti glej! Ti!" ~Smrekar je odklepal vrata in skoraj
 37 IX   |      rigajoči: "Ti! Ti! Jaz nič!" Smrekar se je hitro obrnil, da ne
 38 IX   |          če ne, povem, povem -." ~Smrekar je odklenil in stopil k
 39 IX   |       nesle. ~Togotno ga je objel Smrekar čez pas, da je Jok zastokal
 40 IX   |       oklenil z roko okrog vratu. Smrekar se je celó v noči tega objema
 41 IX   |        gozde več, kakor jih plača Smrekar." ~Tak je bil konec pisma. ~"
 42 IX   |      skrivnost in kakor zaklad je Smrekar spravil pismo in ga zaklenil.
 43 IX   |          moja skrb, samo on in ne Smrekar in njegove kupčije, ne Minka
 44 IX   |     slaščic in sadja, na krožnik, Smrekar se je smejal in pil s slastjo,
 45 IX   |         pisem!" ~Tako je zaklical Smrekar skoz okno, od koder sta
 46 IX   |         Alena oglasila v pisarni. Smrekar ni delal; globoko zamišljen
 47 IX   |        pri oknu. ~"Prosim, gospod Smrekar!" ~Ta se je ozrl in se ni
 48 IX   |  pripravila pero in ga pomočila. ~Smrekar je narekoval in hodil po
 49 IX   |       Alena. ~"Še tole," je rekel Smrekar, "potem je opravljeno za
 50 IX   |         ni rodila ob tem naslovu. Smrekar ji je vzel izpod rok ovojnico
 51 IX   |          v Smrekarja: ~"Podpis -- Smrekar -- kajne!" ~"Ne, ne, ne,"
 52 IX   |            da! Kaj pa oklevate?" ~Smrekar ni mogel zakriti razburjenosti. ~
 53 IX   |          tega ne podpišem! Gospod Smrekar, jaz nič ne vem in nič nočem
 54 IX   |           to ni vse po pravici!" ~Smrekar je obmolknil in jo pogledal
 55 IX   |         Torej Taljan, ti se redi, Smrekar, ti stradaj -- samo nas
 56 IX   |           pasi in redi!" ~"Gospod Smrekar!" ~Alena je kriknila, čelo
 57 IX   |       temu trepetale in drhtele. ~Smrekar je stopil prednjo, prekrižal
 58 IX   |         se je ne boste!" ~"Gospod Smrekar," je ponovila Alena, "jaz
 59 IX   |             ji je presekal besedo Smrekar. "Vse veste, smete tudi
 60 IX   |         dajte ovojnico nazaj. -" ~Smrekar je stopil bliže do nje. ~"
 61 X    |    grožnje sesedla na stol, se je Smrekar vendar prestrašil. Divji
 62 X    |         in omahovaje šla iz sobe. Smrekar se ji je umaknil in ji ni
 63 X    |          bil sodil drugače. Zakaj Smrekar je bil izredno glasan, kakor
 64 X    |       zrak, seveda, preoster -." ~Smrekar je začel bobnati po mizi
 65 X    |      odšla v kuhinjo, da je ostal Smrekar sam. ~"Preoster zrak -"
 66 X    |            se je zlobno nasmehnil Smrekar in bobnal dalje in razmišljal... ~
 67 X    |           sta oči naglo povesila. Smrekar je prijel za kozarec in
 68 X    |           Po obedu niso posedeli. Smrekar si je naročil črne kave
 69 X    |          stal pred družinsko mizo Smrekar in glasno dajal povelja
 70 X    |            kar ji je bil oponesel Smrekar: Kruhek, kruhek! Domislila
 71 X    |           mu ni hotela oglasiti. ~Smrekar je bil dobre volje in takisto
 72 XI   |            Preteklo je nekaj dni. Smrekar ni Alene nič več poprosil,
 73 XI   |   prikrivajo pred njo. Dasi ji ni Smrekar niti z besedico žugnil,
 74 XI   |         se oglasite pri Strniški. Smrekar in Jok barantata, da se
 75 XII  |         po pravici, da sta Jok in Smrekar barantala pri Strniški. ~
 76 XII  |    barantala pri Strniški. ~Ko je Smrekar z mešetarjevo pomočjo prestregel
 77 XII  |          ne črhnite o tem besede. Smrekar bi zdivjal, ko bi zvedel,
 78 XII  |        žepu in pil. ~"Laže mi je! Smrekar ne odneha, vem, da ne, Strniška
 79 XII  |           je voz po glasu. ~Ko je Smrekar zagledal Joka, je takoj
 80 XII  |          ali opraviva še danes." ~Smrekar je vesel udaril po konju,
 81 XII  |      malhi. Še danes ga ji dam." ~Smrekar je utihnil in se ugriznil
 82 XII  |     Mešetar je zlezel s koleslja, Smrekar je sedel na njem in malomarno
 83 XII  |            pogodiva se," je začel Smrekar prijazno. ~"Pet tisoč pridala,
 84 XII  |            se je zasmejal po sili Smrekar. "No, no, saj tudi šale
 85 XII  |   pogovorimo! Na dobro zdravje!" ~Smrekar je natočil v čaše sladke
 86 XII  |          privoščila kaj boljšega. Smrekar je pridno pil in pridno
 87 XII  |           je potegnil na dvorišču Smrekar Joka za rokav, da sta šla
 88 XII  |         Ko sta sedela na vozu, je Smrekar sunil s komolcem Joka. ~"
 89 XIII |          Tako je pozdravil Bresta Smrekar, ki se je po večerji vrnil
 90 XIII |               Ná," se je zasmejal Smrekar in pobožal s smolnatimi
 91 XIII |        Brest zategnjeno. ~"Ah, ta Smrekar!" ~Alena je obrnila glavo
 92 XIII |            Za Viktorjem je prišel Smrekar in sedel za mizo, kamor
 93 XIII |      zdravje!" ~"Čestitam, gospod Smrekar! Tako življenje in delo
 94 XIII |           boste oporekali, gospod Smrekar, da je dandanes učenost
 95 XIII |      učenost najslabše plačana." ~Smrekar se je glasno zasmejal, položil
 96 XIII |             Ivan se je razgreval, Smrekar je jedel s slastjo in zdaj
 97 XIII |       usmili! Ali ni tako, gospod Smrekar?" ~Štefan si je otrl brke
 98 XIII |        vneto odgovorila: ~"Gospod Smrekar, ko bi vas postavil pred
 99 XIII |          Me res jezi," je ponovil Smrekar in se še enkrat otrl okrog
100 XIII | pljusknilo vino čez rob kozarca.  Smrekar je ob tem že dvignil čašo
101 XIII |              Pripovedujte, gospod Smrekar!" ~"Stvar je tale. Od Strniške
102 XIII |          prav, Minka prav, gospod Smrekar, vi tudi prav! In Minke
103 XIII |         stale na mizi buteljke in Smrekar se ni več jezil, Brest ga
104 XIII |           po stopnicah," je velel Smrekar ženi in se oprostil, da
105 XIII |       rezko, s trdim poudarkom: ~"Smrekar je slepar!" ~Brest se je
106 XV   |  žalostite! Gozd je dozorel -- in Smrekar vam je tudi dokaj primaknil,
107 XV   |         vbogajme delal! Saj plača Smrekar, ker si mu pomagal, da sta
108 XVI  |         je mešetar ozrl na hišo. ~Smrekar se je prismejal k večerji.
109 XVI  |         ki mu je očital: Slepar! ~Smrekar se pa ni zmenil ne za očitanje
110 XVI  |         prisluškovala, kdaj začne Smrekar vnovič o pismu, obiskala
111 XVI  |     katero se je oblastno vstopil Smrekar. Obdarovanci so napeto čakali
112 XVI  |        gorelo lice v radosti. Kaj Smrekar, kaj župan in župnik --
113 XVI  |          v blesku nedolžnih oči. ~Smrekar je v veži povabil Bresta
114 XVI  |     drugemu umikala celo poglede. Smrekar je prinesel s seboj iz šole
115 XVI  |          se je razplela govorica. Smrekar je pričel. ~"No, gospod
116 XVI  |             To je resnica, gospod Smrekar, da ste darovali drugi;
117 XVI  |         je treba. Oba preženem!" ~Smrekar je jezno udaril po mizi
118 XVI  |      kočljivi prepir nehal. Zakaj Smrekar je obrvi tako namršil, da
119 XVI  |           družba razšla, je hodil Smrekar dolgo ves zamišljen po pisarni.
120 XVII |          o pravdi ni zinil nihče. Smrekar je bil vesel, žaga je pela
121 XVII |    potrkal na Smrekarjeva vrata. ~Smrekar je sedel ob mizi golorok,
122 XVII |         da utegne biti nevarno." ~Smrekar je ob Minkinem imenu privzdignil
123 XVII |        upam, da jo vse to mine." ~Smrekar si je začel odvihavati rokave
124 XVII |    nadaljeval: ~"Dovolite, gospod Smrekar, nekaj bi vas vprašal." ~"
125 XVII |       zvezi?" ~Na to vprašanje je Smrekar Bresta srdito pogledal,
126 XVII |      vedel, ali ga vara Alena ali Smrekar. ~"Ne zamerite, prosim,
127 XVII |        izjave, da jo potolažim." ~Smrekar ni niti za hipec preudaril,
128 XVII |   dostojno: ~"Ne zamerite, gospod Smrekar, še nekar bi rad zvedel.
129 XVII |     grozili, ker se je uprla..." ~Smrekar se je začel bučno smejati,
130 XVII |          planil s stola. ~"Gospod Smrekar, to vam prepovem!" ~Smrekar
131 XVII |       Smrekar, to vam prepovem!" ~Smrekar ga je potapljal po rami. ~"
132 XVII |        čaši vina. Takoj pridem!" ~Smrekar je odprl Brestu vrata v
133 XVII |       priliki se še kaj pomeniva. Smrekar se smeje vsemu in trdi,
134 XVII |           za to je zbodel sedajle Smrekar tudi mene. In prav zato,
135 XVIII|         sklenil, da ga je povabil Smrekar. ~"No, ta ga nakači zoper
136 XVIII|         Marija, pred durmi čakajo Smrekar in Jok in tisti Brnač, tisti
137 XVIII|       preganjajo! Mešetar, Brnač, Smrekar! Povejte jim, kar jim gre!
138 XVIII|         se osramočene spogledale. Smrekar se je ponudil in predlagal,
139 XVIII|    Počakam!" ~"Pojdimo," je rekel Smrekar in potegnil za rokav Joka
140 XVIII|     jeznimi pogledi zrli v šolo. ~Smrekar se je prestrašil. Kljub
141 XVIII|     zmerjale in suvale s komolci. Smrekar si je grizel ustnice, poskusil
142 XVIII|         beseda," je jezno kriknil Smrekar med ljudi. ~"Kogá? Še grozi!
143 XVIII|      stopila v obednico, je sedel Smrekar sam pri mizi in iztakal
144 XVIII|         tako dolgo," je odgovoril Smrekar Aleni v pozdrav. ~"Oprostite,
145 XVIII|          je zakrohotal zaničljivo Smrekar in postavil dvignjeno čašo
146 XVIII|              Kaj, kaj?" je planil Smrekar kvišku in pestil roke. "
147 XVIII|          pisma. Naj se zve vse!" ~Smrekar je vtaknil roke v žep, stopil
148 XVIII|      ovajaj, smejal se bo tale." ~Smrekar se je potrkal s prstom na
149 XVIII|         sobo, iz katere je slišal Smrekar glasen jok, ko je hodil
150 XIX  |         silna radovednost, kak bo Smrekar po tem groznem spopadu. ~
151 XIX  |           kaj je govoril." ~Ko je Smrekar naročil ženi, naj prinese
152 XIX  |    Takisto naj je ne bega pravda. Smrekar si bo brez dvoma stokrat
153 XIX  |          zvedel. Grdo je napravil Smrekar." ~"Zato sem se hotela maščevati
154 XX   |       žagi. ~"Dober večer, gospod Smrekar!" ~"Vendar spet enkrat!
155 XX   |           sitni," ga je potolažil Smrekar po domače ter ga prijel
156 XX   |       Viktor. Jaz pridem takoj!" ~Smrekar mu je odprl vrata. ~"Vidite,
157 XX   |        napregli," se je prismejal Smrekar v sobo, ko je zagledal to
158 XX   |           rad!" ~"U," se je čudil Smrekar; "pretrgati se vam tudi
159 XX   |       potem laže utegne, kajne?" ~Smrekar se je hudomušno namuznil,
160 XX   |          jeli, ate? Kaj praviš?" ~Smrekar se je bučno zasmejal sinu,
161 XX   |         da se je otrok preplašil. Smrekar pa se je smejal, da se je
162 XX   |          se obesil Aleni za vrat. Smrekar se je začel vnovič smejati
163 XX   |       jasno spomnila, kako je bil Smrekar zadnji čas vesel, da ji
164 XX   |           brez dvoma stvar uredil Smrekar in vse zvalil na mešetarja,
165 XXI  |          moje delovanje pravo, in Smrekar naj se sramuje do groba!
166 XXI  |       govori kar očitno, da ga je Smrekar podkupil. Veri se, da je
167 XXII |      hlode, zakaj pa ni letos? E, Smrekar je Smrekar! Toda človek
168 XXII |           ni letos? E, Smrekar je Smrekar! Toda človek ne sme govoriti." ~"
169 XXII |          pomagati. Kaj pa je imel Smrekar, ko je prišel semkaj? Nič.
170 XXII |           in zato, če je resnično Smrekar to storil, naj ga Bog blagoslovi
171 XXII |        Bog, stokrat zahvaljen, in Smrekar z njim vred, če ima kaj
172 XXII |          debele stotake, da me je Smrekar klel zaradi tega. In za
173 XXII |            Povej! Jaz ga tožim in Smrekar ga toži, na veliki pečat
174 XXII |         po poti proti razpotju. ~"Smrekar!" je spoznal kraguljce Markovec. "
175 XXII |       lice, ki je ležal ob cesti. Smrekar je klečal pri njem. ~"Ves
176 XXII |        Ves je trd," se je oglasil Smrekar. ~"Kdo, križ božji?" so
177 XXII |     hlapec. ~"Pijanec," je mrmral Smrekar in iskal utripov srca. Roka
178 XXII |         Na sani z njim," je velel Smrekar. "Možje, z mano! Morda še
179 XXII |            možje," je spregovoril Smrekar, ves bled in prepadel. V
180 XXII |           se nato potrti razšli. ~Smrekar je šel z listnico v svojo
181 XXII |          se je odurno zakrohotal. Smrekar je zgrabil pismo in ga zmečkal
182 XXII |           vžgana v njegovo vest. ~Smrekar je naložil v peč drv, zaloputnil