| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library |
| Fran Saleški Finžgar Sama IntraText - Concordances (Hapax - words occurring once) |
Chapter
1 XVI | zaplul vzdih začudenja: A-a-h! ~Ko so se otroci nekoliko 2 IV | učiteljica pri Smrekarjevih." ~"Aah -- gospica Alena -- a -- 3 XIX | otroci so premlevali v šoli abece; Smrekarjeva žaga je sakála 4 IV | obrazu vas že poznam. Na abiturientski veselici sem vas videla. 5 XVII | strop. ~"Tudi vi ste tako abotni?" ~In se je zasmejal še 6 XXII | Prisego," je zahteval Taljanov advokat. ~Pa smo prisegli in konec 7 XVIII| ne -- imam že pisma od advokata. Na zatožno klop te potisnemo - 8 V | je, zamižal in zvrnil. ~"Aha-ha! Ta je, ker pošteno ureže 9 XIV | postajal rezek. ~"To je čisto akademično, gospodična Minka! Brez 10 XIII | Gospodična, dijak sem, akademik, pri svoji časti, zaupajte 11 IV | kako je Brtancu pomagal akonit! Izboren uspeh!" ~"Nikar 12 XVIII| Nadzornik je potegnil iz žepa akt in ga razgrnil predse. Minki 13 I | kuverte lepil in brisal prah z aktov -- no, pa sem le uradnik 14 XIII | povzel še enkrat. "Gospodična Ale na je vihrava, da je kaj. 15 XIV | ponudila stol ob Aleni. ~"K Alenčici, prelepi kraljici ogrski!" ~" 16 VII | slišiva. Kamorkoli pogledava, Alenčke le ni. Kličeva in iščeva, 17 XX | rekel Brest tisti večer po Aleninem obisku, zaprl knjigo in 18 III | III. ~Dan pred Aleninim odhodom je bil dan razburjenja. 19 VI | imenu Očeta -- ino Duha -- Amen." ~Tlesknil je z rokami, 20 XXII | nismo na sejmu kupili ali iz Amerike naročili. Naj se imata rada 21 XI | vladala republika!" ~"Čeprav anarhija," se je zasmejala Minka. " 22 XVIII| napravila kraval, pravi anarhistovski kraval. Prav gotovo!" ~" 23 XXII | in opotekaje se lovil za Andrečeve roke. "Si prodal, kaj? 24 XXII | pravda!" ~Jok je prisedel k Andrecu za mizo, da je zaškripala 25 XVI | blagoslovil in jim povedal, da so angeli prinesli darove, ki jih 26 VII | stolu in kadi cigarete. Angleški državnik se oddahne, ko 27 VI | niso več brez pisem. -- Anton, v Marevževec boste šli 28 XIV | zrla za Aleno, ki je pela arijo iz Trubadurja. ~"Punca, 29 IV | se mu mišice napele kakor atletu: "Umazan sem, predpasnik 30 XIV | dasi vem, kaj sem. Komaj atom, prašek! In vendar trdim, 31 XVIII| lice. ~"Kaj bi pomenilo?" ~"Avanzmá! Morda prideš v mesto!" ~" 32 XIII | in zida vile in se vozi z avtomobili? Kdo, če ne trgovci, podjetniki, 33 XX | oddaljevati misli in podmene avtorjev, dokler se niso razblinile 34 V | sami pa najmanj. Kaj pa baba ve. Nič." ~"Jaz pa vem, 35 XXII | i za a naučila. Hahaha, Babilon v Zaselju!" ~Rahne je vlekel 36 III | olikan v vsej fari! Tako se baha Smrekar; njemu prija pavje 37 II | bogastvo ali je le prazno bahanje!" ~"Papa, kaj je naredil 38 IV | prav imaš, to je kmet, bahat surovež!" In domislila se 39 XVII | je izgubilo, s katerim je baje gospodična Alena nekaj v 40 IV | ptičicami, kakor princezinje v bajkah. Za take sanjarije mora 41 XII | usulo po tleh. ~"Berače in bajtarje le pestini, mene ne boš. 42 XVI | res tako kratkovidni kakor bajtarji in berači, ki jokajo, če 43 III | cesti na travniku je pasel bajtarski otrok kravico. ~Kakor je 44 XXI | cerkev, dva lustra; tole bajto sem pokril; če krava zboli: 45 VII | prepričana o tem), celo ti so se bali njene odločnosti. ~Pred 46 XII | sodiš, bo vzkočila?" ~"Pet bank po tisoč!" ~Štefan je nehote 47 XII | nekaj tisočakov, nabil z bankovci listnico kakor blazino, 48 XXII | Vsako leto je na ta dan barantal z nami hribovci za hlode, 49 XII | pravici, da sta Jok in Smrekar barantala pri Strniški. ~Ko je Smrekar 50 XI | Strniški. Smrekar in Jok barantata, da se razlega skoz okna 51 XII | bogve kje!" ~Začela se je barantija; Jok je privabil v hišo 52 I | novem, dokler si bila še Barba; pa si le uradnikova soproga, 53 VI | sredi tega nejasnega kolo barja je stala stara vdova Strniška 54 XIII | kra tkim še mešal malto, baron v primeri z njimi? Poglejte 55 II | sta šli nafrljeni kakor baronovki, nak, ni mi bilo po volji. 56 I | zakašljal, da bi priklical Barušo, ki se je mudila v kuhinji. ~ 57 XXII | videli, kako so jo spreletale barve! ~"Res, tisto je pa res," 58 XVI | Brestovo trditev, da se ji ni bati zaradi pisma, da je njena 59 VII | ob tem pogovoru in se je bavila kar največ z Viktorjem. ~ 60 XVIII| Nadzornik je zakašljal. ~"Če se bavite z neumnim mazaštvom, kakor 61 XIII | vanj. Čutil je, kako so ji be sede vrele iz dna srca, 62 XIV | javne službe?" ~"Socialna beda -- socialna krivica!" ~" 63 XXIII| sedaj razumete vse, tudi moj beg iz Zaselja. Bodite prepričani, 64 XIX | čaka. Takisto naj je ne bega pravda. Smrekar si bo brez 65 XXIII| ne klobuka. Razburjen je begal po sobi. Včasih se je ustavljal, 66 VI | omahnila na laket. V sanjah so begale mimo njega sence. In vse 67 VI | Alenini rezki opomini so ga begali, vprašanj ni razumel, kar 68 XXIII| zimske puščobe, o Brestovem begu. ~"Prav je naredila učiteljica 69 XVIII| Ko si je zapisal nekaj beležk, je odšel v učilnico k Minki. 70 XVIII| odmor, nadzornik je pisal beležke na polo. ~"Nadalje ste v 71 XVI | Tedaj so se odprla vrata, bengalična luč je razsvetlila sobo, 72 VIII | oral z vragom!" ~Tako je bentil, ko je zaslišal koleselj. ~ 73 XII | stročje usulo po tleh. ~"Berače in bajtarje le pestini, 74 VI | vam ne bo več prekladal, beračem!" ~Polagoma je ugašal motni 75 XVI | kratkovidni kakor bajtarji in berači, ki jokajo, če dobe pisano 76 XVIII| sikaje: ~"Misliš ti, gosposka beračica, da boš v tej stvari za 77 VI | porogljivo reže. ~"O kanalje beraške, posvetim vam! Biriča vam 78 XIX | In ti po vsem tem mirno bereš, kakor bi se ne bilo nič 79 I | Ali pa jo posodi trgovcu Bernardoviču v okno tja na Glavni trg!" ~" 80 III | Ne, papa! Grem!" ~Iz teh besed je zvenela odločna volja 81 XVI | zahvalil s tako iskrenimi besedami, da je Minka sama začutila 82 XIX | potreti nikdar, usode sovražne besneči vihar..." ~Nato se je veselo 83 XIX | soseda se je slišalo hripavo bevskanje sitnega psa, kakor vsako 84 XXIII| stopnice, po katerih je bežal v podstrešje. Ko je prižgal 85 III | bela ruta. Mimo vlaka so bežale preorane njive, orumeneli 86 X | utriplje in da ji korak beži, kakor preganjani. ~Pred 87 XII | drdranje koleslja in šviganje biča v tihi jesenski večer. ~ 88 XXI | trdil, da jih še premalo bijem. Boste pa vi kaj opravili, 89 I | s tem pri nekaj stalnih biljardistih, pustih kvartopircih in 90 VII | doline in visoke gore, čez bistre potoke in ravno polje. ~ 91 XIX | nanjo kakor na vzvišeno bitje, in se ji je zdelo, da ni 92 VII | materino pismo na otroka, ki biva v tujini, vendar nekaj posebnega. 93 XVIII| nadučitelj, ki je sicer bival tih in skrbi poln sredi 94 II | je po cvičku privoščil še bizeljca. Učinek je bil izvrsten. 95 XI | od vrta do vrta. In danes blagoslavlja fara njegov spomin! Da, 96 III | na njeno glavo, kakor za blagoslov. - ~"Zbogom, papa!" je zadonela 97 XVI | Miklavž jih je pohvalil, blagoslovil in jim povedal, da so angeli 98 XI | fara njegov spomin! Da, da blagoslovljeno tvoje ime, ti revni vaški 99 XVIII| sovražnik narodnega napredka in blagostanja. To pa jaz ne bom nikdar! 100 VIII | skop? Naj le sam gazi po blatu in tokavah! Sam! Bi se hitro 101 XVII | Ob tem ji je že zrahljala blazine, s katerimi je bila obložena, 102 XVII | da naj nikar ne razmišlja blaznih reči in naj pomni, da sem 103 XVII | smeje vsemu in trdi, da je blazno, če sploh kaj razmišljate 104 XXII | XXII ~Na sv. Blaža dan je bil v Zaselju semenj -- 105 IX | težo. ~"Vraga, kaj se mi blede?" je spregovoril glasno, 106 VII | Tako!" Ko je izginila bledost in ji zaplula živa rdečica 107 XVI | in se je grela edinole v blesku nedolžnih oči. ~Smrekar 108 I | tej duši, dajte dvoran in blestečih kandelabrov temu prelestnemu 109 XX | vžigale zvezde, bela ravan je blestela, pod nogami je veselo škripalo. 110 XVII | videl skoz mrak, kako so blestele te lepe oči, orošene s solzami. ~" 111 XV | Tu so priče!" ~Jok se je bližal Strniški, grozeč in stiskajoč 112 XVII | kakor razposajen otrok. ~Bližale so se božične počitnice, 113 IV | pride vsaj en človek v mojo bližino. Verujte, tedni minejo, 114 IV | Obrnjena v kot je urejala bluzo. Lica so jo zapekla, tako 115 XII | da ne! Saj vam ne poje boben pred hišo, kakor revežu. 116 X | zlobno nasmehnil Smrekar in bobnal dalje in razmišljal... ~ 117 X | preoster -." ~Smrekar je začel bobnati po mizi s težkimi prsti 118 III | tako silo. Ropotanje in bobnenje vlaka jo je kakor usnivalo 119 VI | pošljem pred vrata, biriča z bobnom, da izterja vse te širom 120 IV | rokami, na katerih so se bočile krepke mišice, in na njegovem 121 IX | ovčke. ~"Alena, ob štirih bodita doma! Moram pisati nekaj 122 XXIII| in pozabi. Bodi močna in bodiva hvaležna usodi, da sva užila 123 XIX | ljudstva, grožnje Smrekarjeve, bodoča sodba, zatožna klop -- ji 124 IV | skrivnostno tajno, kakor veliko, v bodočnost zapisano vprašanje... ~Tedaj 125 XVIII| vas, ne zaigrajte svoje bodočnosti." ~"Moja igra ni hazard, 126 XIV | narodno kulturo! Zaradi tako bogatega plačila nosijo razcefrane 127 I | naveličala do ogabnosti. Bogatejše tovarišice so odšle v letovišča, 128 XXII | mešetaril? Mešetarji niso za bogatine, mešetarji so za reveže! 129 VII | vsi gledajo vanjo kakor v boginjo, in ko tak večer stopi oče 130 I | lepa hišna bojevala toliko bojev s priliznjeno lažjo vsiljivih 131 I | mladosti, ko je kot lepa hišna bojevala toliko bojev s priliznjeno 132 XV | Strniška zagledala, je uprla bojevito roke ob boke in mu obrnila 133 XVII | je zagodrnjal: ~"Ali se bojite, kaj?" ~Alena se je okrenila, 134 I | petrolejke pred stara dva. Tenka, boka in visoka, prav kakor poje 135 XXI | vrnil in postavil na mizo bokal vina: "No, Jera, kako je?" " 136 III | zinil, lovil sape in glo boko hropel. ~"Še trideset minut!" ~ 137 II | Same strahove vidiš! Ker si bolan, menda." ~Trpotec je poskusil, 138 XIX | tistih strašnih pogledov, ki bole še od prejšnjega večera," 139 XVI | se je glasila pritajevana bolečina. Brest je prijel njeno roko, 140 I | ruto otrl solzo iz levega, bolehnega očesa. ~"Med tujci bom previdna, 141 XXII | bo še toča bila, da ga bo bolelo. Kakor kužke nas je imel 142 XIII | je! Iz vaše besede zveni bolest!" ~"Če zveni, ni zlagana!" ~ 143 X | in koledoval o gosposkih boleznih, o mehkih ljudeh in iztegal 144 XXI | v škornjih je bil, izza bolhanc so mu mahale štrame, na 145 XI | perdeluje se krompir nar bolji! Alena, ne pohujšaj se nad 146 XXI | nič se ne bojte. Fant je boljši za take neumnosti kot za 147 XX | za mamo in za očeta šop boljših smotk, sta se naravnala 148 XXII | Grem k Plankarju. Ta ima boljšo robo." ~Sicer naprestano 149 XVII | trudno nasmehnila: "Ali sem bolna ali sem neumnica?" ~Segla 150 XXIII| demagogka zame? Naj se briga za bolne krave in za tiste razcapane 151 XV | ukrali!" ~Jok je zaripel, iz bolnega očesa so se pocedile solze. ~" 152 XVII | šalite! Kmalu boste zdravi! Bolnik, ki je takole dobre volje, 153 XVIII| odklanjam. Res je, da obiskujem bolnike, res je, da sem tu in tam 154 XIX | samostanu, ali mati ob posteljah bolnikov -- ali mati sredi šolske 155 XXII | segal po čaši, mežikal z bolnim očesom, iz katerega so zaradi 156 XVII | oprijemala vrvi, ki jo dvigne z bolniške postelje. ~Nato so odšli. ~ 157 IV | ženine delati. -" ~"Potem pa bomb ne bo treba!" ~Vse tri so 158 III | mu plale, ker se je moško boril sam s seboj. ~"Da ne zamudita! 159 XXIII| jezno po sobi. Alena se je borila. ~Naenkrat je planilo iz 160 VIII | zavrtel in se splazil nazaj v borovce. Srce mu je tolklo, da je 161 VIII | čelo, da je pogledal izza borovcev po polju. Dolgo ni zagledal 162 VIII | počakam." ~Skril se je v mlado borovje, legel na mah in odlomil 163 XXII | šolo, pa mi je trma ušel v borovnice namesto pred gospoda. Sedaj 164 XXI | pogovor postavil na laž Boštjanovo trditev. ~Župnik se je kmalu 165 II | pogledala za posli. O ne! Božala je krave, pripovedovala 166 XX | božiča. ~Tisti dan pred božičem so po kosilu čakale pred 167 XX | Sedaj greva pa še nakupit za božičnico. Mami moram kaj prinesti." ~" 168 XX | Trpotčevih je gorelo na mizi božično drevesce. Iz vsakega plamenčka 169 XII | pridala, potem naj bo v božjem imenu!" ~"Pet tisoč," se 170 V | redko brado, višnjev nos z bradavico, oči čudno majčkene, zelenkaste, 171 X | njune oči so se ujele. On je bral v Aleninih očitajoči krik: 172 XIII | Tako je prav! Vsak naj brani svoj stan in poklic! To 173 XIII | pritrjevala. ~"Prav imate, da branite in se poganjate za svoj 174 XI | segle v roke. ~"Torej suha bratovščina," se je zasmejala Mara in 175 VI | razposajenec neprestano brbljal in nagajal, da je njegov 176 XX | kaj<D>? To velja! Od lepih brčic in milih po gledov, pa od 177 XIII | se je smejala in nalašč bredla tam, kjer je bilo največ 178 VIII | kričeči glas orača z njive, z brega ovčarski zvonec, se ni ustavil 179 XVII | Viktorjem se je sankala po bregu, vriskala in se smejala 180 VII | poklic, celo tisti občuti breme. Boste že skušali! Pridejo 181 VII | danes okusila nekaj tega bremena, ko še ni bilo "dobro jutro" 182 X | ji je govorila o delu, o bremenu, ki ne vpraša: ugodno ali 183 XX | bela rutica je odgovarjala Brestovemu pozdravu, dokler niso sani 184 XXII | vendar vsa fara govori: Brestovkin študent -- in nova učiteljica! ~ 185 XIX | Smrekarjeva žaga je sakála brezbrižno staro pesem, gospodar je 186 XVII | Alena je pustila svojo kakor brezčutna v njegovi, iz njenega pogleda 187 IV | izpod zapon na-vzdol. Lice, brezizrazno, okroglo in neprijetno rdeče, 188 XVII | mešetarjevo pretnjo. ~"To je brezmejna podlost! Takoj grem nad 189 I | tavala za nečim velikim, brezmejnim in sladkim. Dasi je bilo 190 XXII | ga klic žene potegnil iz brezna, je začutil hipoma novo 191 III | moške odločnosti ali pa brezobzirne trmoglavosti. ~"Da, od tam, 192 XIV | vse mrtvo in trudno. Kljub brezvetrju so odpadali redki listi 193 VIII | je ognil in se spustil po brežiču za pošto proti svoji samotni 194 XXI | gledale posa mezne hišice z brežine proti cerkvi, od koder so 195 XV | je spregovorila Minka in bridek vzdih je bil v tej besedi. " 196 III | zgrudil v naslanjač in se bridko razjokal. - ~Ko je vlak 197 XI | bridkosti? Ne več -- sama suha bridkost in nič drugega, puščoba 198 VIII | varno. Nič se ne boj in ne brigaj!" ~"Povrnem ti, Jok, če 199 VII | Za Smrekarja se ne bom brigala. Kaj mi mar! Ampak snoči 200 XXII | so še obsedeli in se niso brigali za noč. Plaža in mešetarji 201 V | povem ti: kmet se je začel brihtati. Ne prodaja rad gozdov na 202 I | spočetka kuverte lepil in brisal prah z aktov -- no, pa sem 203 IV | lis križem kražem. Pero je brisala Erna ob predpasnik. ~Lasje 204 XIII | iztegnil roke po očetovih brkih, jih krepko prijel in ga 205 XXIII| voščit materi, ki je ob brleči lučki sedela na zapečku 206 V | kot me bo že tako." ~"In Brnot?" ~"Drži za štiri tisoč 207 VI | se je zasmejal, ko je brodil z žličico po kavi. "Pošastne 208 XI | saj ni več daleč blato in brozga in megla, ko se zaližemo 209 IV | veselje! Mara, ne veš, kako je Brtancu pomagal akonit! Izboren 210 XVIII| sami veste." ~Iz Alene je bruhnilo tako nenadoma, da se je 211 XII | Za pričo si, da je ona brzojavila!" ~"Dva dni prej, hahaha!" ~ 212 XII | bi ukrenil. Tudi zlagane brzojavke na trgovca v Trstu se ni 213 VII | Preljuba Alenčica, piši nama, brž piši; saj vem, da si že 214 XVI | jedla posili. V ušesih ji je bučal ta strašni krohot kakor 215 VI | preudarila in obsedela in ga ni budila. ~Pusto jutro je vplivalo 216 VI | kričala v dušo, zaeno se je pa budilo vendar zanimanje za to spletko. ~ 217 IX | strani. ~Po zajtrku je šla budit Viktorja, ki se je že gugal 218 V | Alenine dlani, pobral klo buk, ki je ležal pod stolom, 219 III | levi so se dvigali griči bukovega lesa. Žolto jesensko listje 220 XXII | se je zamislil Andrec iz Bukovja. ~"Da tega ne veš in se 221 VIII | rokavov, ki so se gibali med bukovjem na vresnati jasi. ~"Sem 222 XXIII| krave in za tiste razcapane bukovške otroke! To je že preneumno!" ~ 223 IV | Lica so jo zapekla, tako burno je zardela. ~"Ha, ha, ha," 224 VIII | da speljem popoldne tiste butarice k hiši. Pa jih, če jih moreš!" ~ 225 XI | skoz okna na cesto. In iz buteljk pijo, da od mize teče." ~" 226 XVI | pisarni. Na mizi je imel buteljko, pri kateri se je ustavljal 227 IX | lice skremžilo, dokler ni bušil iz njega smeh, ne smeh, 228 XVII | Je, seveda je! Uči se. Čajte, ga pokličem." ~Mati je 229 XIV | opravka s postrežbo. Po čaju so pričeli peti; Brest se 230 XX | skrivala razburjenost. "Le čakajte, vi ste vzrok, da sem odretala 231 XVI | Smrekar. Obdarovanci so napeto čakali v šolski sobi. Z njimi očetje 232 II | pa zadremalo, od samega čakanja, prav zares!" ~In nato je 233 XXI | vami čudeže ali ste pa s čarovnicami v zvezi. Tako je, presneta 234 XX | kako je bil Smrekar zadnji čas vesel, da ji ni nihče omenil 235 I | zavzdihnila. Nato je še za časek pomolčala in še enkrat zavzdihnila: ~" 236 I | peči. ~V rokah je držal časnik, ki ga je dobival iz druge 237 XVII | spogledujejo s tehtnimi pogledi. Časniki poročajo, oče bere poročila 238 I | pustih kvartopircih in časniških moljih ni mogla izzvati 239 XIII | sem, akademik, pri svoji časti, zaupajte mi, kar vas tare." ~ 240 XVI | kako mnogi njegovi dolžniki častijo učiteljico, zanj pa ni bilo 241 XI | ki v Brestu ni iskalo ne častilca ne družabnika, ampak samo 242 IV | pisma! Mladost ima dosti častilcev!" ~Alena je pogledala podpis 243 II | obedu ga ni bilo o pravem času. Taka vzgoja! In kakšen 244 VI | stopil k omarici, popil nekaj čašic in odšel na žago. ~Na dvorišču 245 V | izbuhnil veliko šobico in začel cefrati franže namiznega prta. ~" 246 VI | govorico je slišal, celo cvenk cekinov in srebrnikov, ki so jih 247 III | elegantnih, v obraz bled, spodnja čeljust mu je stala za spoznanje 248 VI | se bo tedaj režal in se čeljustil ter mežikal skozi okna. 249 IX | okrog vratu. Smrekar se je celó v noči tega objema sramoval, 250 XXI | pa sem jim bil komaj kos. Célo naročje palic sem polomil 251 V | Pri njej bo pa masla na cente." "Tudi njene gozdove sem 252 VIII | zazibala pismonoševa oguljena čepica. ~Jok je vstal. Srce se 253 XI | zavedal. Z rovnico, z nožem in cepiči je hodil od vrta do vrta. 254 XVIII| dekleta. Vaše moči se bodo cepile s takim poukom in šola bo 255 XI | bo vladala republika!" ~"Čeprav anarhija," se je zasmejala 256 XXIII| odgovoril: ~"Alenčica, nikar ne ceremonij! Ali ne bi bila z njimi 257 XXI | Tri plašče sem kupil za cerkev, dva lustra; tole bajto 258 XX | Kako ti je?" ~"Izborno! Čestitajte ji," je odgovorila zanjo 259 XVI | se ji zahvaljevali in ji čestitali. Minka se jim je vljudno 260 XVIII| pri ljudstvu." ~"Hvala za čestitko, gospod nadzornik. Jo odklanjam, 261 XXIII| Edina Mara jo je poslej češče obiskovala in ji obetala 262 XX | in milih po gledov, pa od chic hoje in od postrani klobuka -- 263 XX | pastircev. Lepo, kajne?" ~"Kako ci-ci," je pregledaval oče izrezke 264 XIV | domovina!" ~"Ali ni trdil že Ciceron, da je človek rojen domovini, 265 XIV | Minka, ko je Alena segla po cigareti. "Toda o Brestu si precej 266 XV | Kakšno pismo? Kakšni prsti? Čigavi? Povejte! Tu so priče!" ~ 267 VII | govorjenja. Sodila je, da cika z nevoščljivostjo na Minko 268 I | in gledal za nepoznanimi cilji v daljavo, kjer je sonce, 269 XV | Pomisli, ali te to vodi k cilju -- ali te vodi v nesrečo." ~ 270 X | ona je čutila v njegovih ciničen smeh in iz njega zaničljivo 271 I | Kdor pa še ni v devetem činovnem redu, naj ne vpraša po njej!" 272 XVII | ravan je svetilo z jasnega, čistega neba zimsko sonce, ki je 273 I | cvetoče, žametno lice še čisti izraz študentke, so se vendar 274 X | bodi, Viktor, možak, ne pa cmeravec in kisavec!" ~Oče se je 275 XXI | stopila v vežo, je zagledala čokatega moža: v škornjih je bil, 276 XII | pogovarjala s kurami: "Ciba, ciba, čopa, koconoga..." ~Jok je sedel 277 XVIII| vem imena, ne spregovorim črkice več o tej stvari." ~Nadzornik 278 IV | Erno. Oblečena je bila v črn predpasnik, ki jo je mahedravo 279 XI | mednje dvignilo nekaj kakor črna, žugajoča senca. ~ 280 II | še v kavarno ter tam po črnem posrebal šilec slivovke. ~ 281 XVIII| gospodične Minke preganjal in črnil. Kdor to dela, je lažnivec!" ~" 282 XVI | in izpil v dušku kozarec črnine. ~Alena je jecljaje skušala 283 XXI | spoznali? Seveda, tako polikan črnosuknjar nisem, kakor hodijo po Ljubljani. 284 XXI | in slemenih so se rezko črtali rjavi robovi slame in desk 285 V | Aleni so se zarezale ostre črte, čelo je zatemnelo v gubah. ~" 286 I | njih zarezali dve krepki črti. Roditelja sta se spogledala, 287 XVI | čelu ležal oblak gostih črtic, ki mu je očital: Slepar! ~ 288 VI | Viktor je potegnil vijugasto črto preko obraza: "V imenu Očeta -- 289 XXII | haha, koristil, kot bi čudež poslal vanjo! Le privoščite 290 XVII | obraze sodnikov, ki se ji čudijo in se spogledujejo s tehtnimi 291 XXI | in ni vedela, ali bi se čudila ali smejala. ~"No, kaj bo 292 IV | Pojdiva, vas spremim. Čudili se boste!" ~Mara in Alena 293 XXI | tukaj učili?" ~"Zakaj se čudite, gospod župnik?" ~"Hahaha," 294 IX | namignila, da se pleto okrog nje čudne reči in da morda ne bo dolgo 295 XIII | ste pa, brez zamere, zelo čudnih nazorov. Če učitelji ne 296 XXI | Ljubljani, presneta reč. Tiste cukrene otroke in strdene punčke 297 VI | se zlažeš, to ti povem!" ~Čul se je udarec po mizi. Alena 298 XI | Na trdi cesti so se že čule Brestove stopinje. Vse tri 299 XVI | ki jokajo, če dobe pisano cunjico v dar. Le preudarite: Kdo 300 IV | velikem lesenem konju in mu čupal grivo iz repa. ~"Kaj pa 301 I | čudovito silo omamno, gizdavo čustvo. Prevzelo jo je s toliko 302 VIII | ne, dasi je bil žejen in čutara prazna. ~Domov ga je gnalo 303 V | dremotnosti, ni bilo več čuti trdih korakov. Pomela si 304 XV | pásice je planil zvesti čuvaj in ju oblajal. ~Alena se 305 VI | govorico je slišal, celo cvenk cekinov in srebrnikov, ki 306 I | tudi ni bila še razcvel cvet. Tisto mlado jutro je praznovalo 307 I | dekle, ko z gredice zakipi cvetje, vse orošeno s sončnim hrepenenjem, 308 XV | izpod sivega neba, kakor cvetni listič, bela snežinka in 309 XVI | ji je z veseljem pobožala cvetoča lica. Ali kaj bi bila dala, 310 I | sladkim. Dasi je bilo njeno cvetoče, žametno lice še čisti izraz 311 VI | kakor objokane povešale cvetove. ~Pri Smrekarjevih je bilo 312 II | Ko je odkosil, si je po cvičku privoščil še bizeljca. Učinek 313 XXII | krvava luč. Vlažno poleno je cvileč zasičalo. Kakor vzdih trpeče 314 V | pet kubikov, naj me vrag cvre še dvajset klafter bolj 315 VI | svarila žena. ~Ko mu je dahnilo hladno jutro v trudno glavo, 316 X | družinsko mizo Smrekar in glasno dajal povelja poslom. Ko je vstopila 317 XXI | bili tako dobri, da bi mi dajali vsaj to leto hrano?" ~"Hrano? 318 IV | od tega? Prosjači, sama daje od te revščine, kar ima, 319 I | neumnosti, da se ljudje takole dajejo in prepirajo. Revna je moja 320 IV | pristavici pošto. ~Skoraj zastonj dajem stanovanje, pa naj bo, da 321 XIV | Maro spremili Aleno. ~"No, dajta!" je prosila Alena. ~"Gospod 322 IX | narekoval in hodil po sobi. ~Tri daljša pisma je napisala Alena. ~" 323 I | zaradi mature "dozorela dama", je šla parkrat sama v 324 XIII | da se morete oddahniti. Današnja družba res zahteva, da je 325 XVI | če dobe pisano cunjico v dar. Le preudarite: Kdo je dal 326 II | pogrnil oče tako nenavadno darežljivo. Ženski sta večerjali in 327 XV | Lepo vsoto je prispevala za darila revnim šolaricam." ~"Grem," 328 XVI | povedal, da so angeli prinesli darove, ki jih čakajo v sosednji 329 XVIII| šolal s tem, da je plačeval davek. Zato nima le pravice, ampak 330 XIII | učiteljice, ki jo plačujejo naši davki. Preneumno! Za to jo še 331 XXIII| zarjavelih devicah, nič ne de. Toda zmaščujem se nad moškimi, 332 XIV | ovsenjak! Živio in konec debate!" ~Alena je naglo prijela 333 XIV | odkritosrčno. Ko ste ob debati tako skromno molčali, ste 334 XXII | ko sem ji primešetaril debele stotake, da me je Smrekar 335 IX | vratom. Z roko je prijel za debeli ključ, da bi ga zavrtel 336 XVII | začelo je naletavati v debelih kosmih. Zaviti v kapuce 337 XIX | ali mati sredi šolske dece in sredi socialnega gibanja 338 XVI | je preteklo, nastopil je december, sneg je zapal do kolena. 339 X | misli, so se iz šole usuli dečki. Dokler jih je gledalo učiteljevo 340 VI | in razburjena je sedla z dečkom k mizi. Z vso silo se je 341 XXIII| Otroci so zakričali. Nekaj dečkov je planilo skoz vrata in 342 IV | Pa ti naredi, če znaš!" V dečkovih očeh je gorelo toliko veselja, 343 XVIII| zmerjal in gonil proč!" ~Čokat dedec je tako zagrmel izmed množice 344 I | odpuščala tej vroči krvi, ki je dehtela iz njenih poljubov, od njenih 345 XXI | pograbil kučmo in si jo dejal na glavo ter se razhudil: ~" 346 XIX | nepremakljivo, kakor dovršeno dejanje je stal pred njo načrt: 347 XI | Aleno okrog pasu, da je z dejanjem dokončala, kar ni hotela 348 XVI | tako pod vtisom nenadnega dejstva, da sta kakor preplašena 349 VI | vzbudilo življenja kakor sicer. Deklam in hlapcem se ni ljubilo 350 I | postava življenja," je bolj deklamiral kot govoril Trpotec ter 351 IV | poklica, o katerem so nam deklamirali po šolah. ~Ali ste se vi 352 XIV | gospodična Mara?" ~"Jaz pravim: dekletu izvrstna partija -- to je 353 XIX | kakor vsako jutro, gostaške deklice so hitele z lončki mleka, 354 XXI | da dobimo tako prijazno deklico. Saj ti nisi za šolo!" ~" 355 XII | Jaz, jaz in tista vaša deklina, ki je pisala!" ~In spet 356 XVIII| uverjena ni bila. Ob tej deklini razlagi se ji je zdanilo. ~ 357 II | razumejo. Če bi prišla Alena za deklo, naj bi jo vedla v hlev. 358 XXI | sklenjeno. V kratkem dobim dekret." ~"Kam? V Ljubljano?" ~" 359 XI | Prečitala sem nekaj izvrstnih del, kako skrbe za izobrazbo 360 XIX | tresel: ~"Gospodična, ne delajte mi krivice, prosim vas! 361 XIII | nazorov. Če učitelji ne delamo drugega kot učimo, vam ni 362 XXI | Če vas veseli, pridite delat čudeže." ~"Prosim, ali bi 363 XIV | domovine pri naših iskrenih delavcih za narodno kulturo! Zaradi 364 XIV | In če domovina pridnemu delavcu kaj da, naj mu da. Delavec 365 XIV | delavcu kaj da, naj mu da. Delavec je vreden plačila. Sicer 366 XX | sobo, ko je zagledal to delavnico. ~"Gospod Brest bi moral 367 XXII | z njim vred, če ima kaj deleža pri tem, da je Minka pri 368 IV | rdečim zagrinjalom, ki je delilo njeno zasebno stanovanje 369 II | primaknil tri stole k mizi. Med delom se je pogovarjal sam s seboj. ~" 370 XIV | potem je hitro mir in konec delovanja." ~"So taki, žal, toda ne 371 XIII | kratko in malo prepovem! O delovanju Minke molčite, zakaj o tem 372 XIII | prinese takele trudne in delovne roke. Zapomni si!" ~Viktor 373 XXI | ji je pokazal s težko, delovno roko v sobo. ~Tamkaj ji 374 XXIII| eksaltirana, napol prismojena demagogka zame? Naj se briga za bolne 375 XVI | zahvaljujete in jo slavite! To je demagoštvo, to je pavovo perje, s katerim 376 XIV | Minka je otrovana po puhlem demagoštvu. Sama -- zlato srce, le 377 XXII | na, sedaj pa takole! Vse dere za njo in zagotovo, da jo 378 IX | dvignil z močno roko. ~"Tàk ne deri se! Ne vinarja ne zaslužiš 379 XX | spravljala drobiž, ji je padla desetica na tla. Vlak je zahrumel, 380 XX | zahrumel, Alena ni pobrala desetice. Vsa zbegana je hitela k 381 II | prebudil, ko so zacvrkale deske pred vrati, ko so se ta 382 V | Grdun, kajne, ampak desna roka mojega moža pri takih 383 XV | nadaljevali pot ob levi in ob desni strani ceste - molče. Težko 384 VIII | ni ozrl ne na levo ne na desno. Dasi je tu in tam slišal 385 XXII | otroke, ko jih trden možak deva komaj v ris, na, sedaj pa 386 VI | glasno brala naslove in devala posamezne vasi na kupčke. ~" 387 I | oddati. Kdor pa še ni v devetem činovnem redu, naj ne vpraša 388 XXIII| nove pesmi o zarjavelih devicah, nič ne de. Toda zmaščujem 389 XX | je hodil kakor mladenič z devojko ob roki in gledal ponosno 390 X | umakniti ob poti. In ta deški smeh je ni razsrdil, kakor 391 X | vsa dolina se je smejala z deškimi glasovi. Tekli so veselo 392 I | kmete in na pot. Utegne deževati, ker me tako prijemlje v 393 XIII | usekava!" ~Nato je obesil od dežja izprani klobuk na kljuko 394 IX | njegovem tilniku, in ostudni dih Jokovih ust mu je plul v 395 III | travniki. Vse krog nje je dihalo pokoj. ~Spet je zaprla okno, 396 XI | navdušenje obeh tovarišic zaradi dijakovega prihoda sila odveč. ~Alena 397 IV | ga odvedla k mizi in posa dila na stol. ~"Očetov sin," 398 XIV | Mara je puhnila oblak dima proti stropu. ~"Nič se ne 399 XVIII| jo je pripravila za nekaj dimov med odmorom. ~Minka se je 400 IV | je prižgala in ob prvem dimu zakašljala, da so ji stopile 401 XII | vajeti, da je konj obstal v diru. ~"Pet! Ne dam toliko!" ~" 402 XIV | gospodična Minka! Brez disharmonije! Pozdravljam vas in vas 403 VII | je napravila prostor na divanu. ~"Kaj bi vam pravila. Govorite 404 XXI | ogla. ~"Vidite, to je naša divjačina! Takile so!" ~Minka se je 405 XVI | tako namršil, da bi bil divjal in vsakega surovo razžalil, 406 IX | zakrohotal ter jo gledal z divjim pogledom, da je Alena onemogla 407 IX | Veter je rahlo vlekel skoz divjo trto pod njenim oknom, da 408 XIII | proti steni, jo podprla z dlanjo, da je zakrila lice pred 409 II | ozrla po mizi, tlesknila z dlanmi in potapljala moža po rami. ~" 410 VII | ves dan v žepu in ga med dnem prebrala le v naglici. Nič 411 XXI | že odpovedal. K svetemu dnevu je jezdil hlapec s pismom 412 XX | pridite, gospod Brest, v dnino." ~"Ko bi utegnil, srčno 413 XVI | in berači, ki jokajo, če dobe pisano cunjico v dar. Le 414 VI | ne bilo treba več loviti dobička po vinarjih, ko zmore, da 415 XXI | čudeže." ~"Prosim, ali bi se dobilo stanovanje?" ~"U, mežnarija 416 XXI | Dobro, hvala Bogu, da dobimo tako prijazno deklico. Saj 417 IV | prvo vejo." ~"Kaj v šoli ne dobite razvedrila?" ~"V šoli, kaj 418 I | je držal časnik, ki ga je dobival iz druge roke, že dokaj 419 I | nalepi list: "Tu pridna in dobra in lepa deklica. Koj oddati. 420 I | Koliko je ženinov, ki so pri dobrem kruhu, pa mar je komu pridne 421 XXII | mizi, da se ne bi zameril dobrim gostom, če bi ugovarjal. ~" 422 XV | Minka ji je pogledala dobrohotno v žareče oči, da se je Alena 423 XXII | Prmej! Zapomnite si to: Dobrota je sirota! Dobroto sem storil 424 III | iz ljudi, ki so mu bili dobrotniki. Zato se je te misli hitro 425 III | Ob takem oklevanju je dočakal vlaka. Ko je vstopil, ga 426 XVI | jo je mučila vsako noč, dočakala Miklavževega večera. Koprnela 427 III | In ko pride, v hrepenenju dočakana, ko zamahne meč časa v rodbino 428 VIII | pozabil butaric in je Martinku docela pošla dremavost. ~Ko je 429 I | še en desetak v papirju dodejal, bi bilo lepše; veš, lepše, 430 I | povzpel v naslanjač, da bi dodelil tehtnosti svojemu odloku 431 XV | to. Toda ta gospod bo vse dognal! Strpensko je bil hud. Naj 432 XV | Tržačana." ~"Tedaj bo težko kaj dognati," je razlagala Minka. "Če 433 X | preudarila vse, kar se je dogodilo. Mirno je spoznala, da pravzaprav 434 XXI | okna so bila zaradi tega dogodka natlačena z radovednimi 435 XVI | Začela je razmišljati dogodke, ki so jo tako vznemirili. 436 VI | stresal v spanju... ~Sveča je dogorela, stenj je omahnil, visoko 437 XVIII| Gospodična, počakajte, da se dogovoriva o važni, zelo važni stvari." ~ 438 I | Kraj prijazen. Plača po dogovoru. Želi, da se interesentinja 439 XIII | naglo, da jo je Brest komaj dohajal. Glasno se je smejala in 440 XIV | Šele na pol pota jo je dohitel. ~"Kako sem se vas ustrašila!" ~" 441 VIII | zametena z listjem. ~"Jezični dohtarji trdijo, da ima vsak paragraf 442 III | oklenila in razplakala kakor dojenček na njenih prsih. ~Trpotec 443 XV | draga moja, to je najboljši dokaz, da nisi več mirna!" ~"Zakaj?" 444 I | gole želje, da bi svetu dokazala, kako je zaradi mature " 445 XI | lagodno šetale in bi mu hotele dokazati, da mu ne gredo naproti. ~ 446 XX | pretrgano slovkovanje je dokazovalo, kako mu gre na jok. Tesno 447 II | da ju preseneti in jima dokaže, da si je samo zato nakačil 448 XXIII| bila prilika, da ljudem dokažemo, če gremo skupno na sprehod, 449 XVII | močan in pogumen kot jaz? Dokaži! ~Ko sta prišla vrh stopnic, 450 XIX | Viktorjem takoj k pouku. ~Po dokončani uri se je pa brez pomisleka 451 VI | dokončala pisma in da je skoraj dokončano raztrgala. Vsaj razglednico 452 XX | priti mati klicat. Hitro je dokosil in zgovorni materi malo 453 III | Tako? Torej od tam, gospod doktor!" ~Alena se je obrnila proti 454 XVIII| prepričanje!" ~Nastal je dolg odmor, nadzornik je pisal 455 I | Mati je popravila Aleni dolge lase, ki so se razsuli čez 456 IV | pomagam, da ne zblaznim od dolgega časa." ~Mara je stopila 457 X | in se vrlo zatajevala obe dolgi uri, med katerima ji je 458 I | besedo, ker je bila tako dolgoletna navada. ~"Ne pojutrišnjem, 459 XXIII| sem reven, veste, da imam dolgove -- kateri študent-siromak 460 X | odletavale na plečih in vsa dolina se je smejala z deškimi 461 XI | Dobro! Ali ne samo prvega: Določimo vsak teden čajni večer!" ~" 462 XIV | vsak, posebno inteligent, dolžan, da deluje za splošnost, 463 XVIII| Da je vsak izobraženec dolžnik naroda zato, ker ga je narod 464 VI | računsko knjigo in pretehtaval dolžnike in obresti, sešteval in 465 XVI | videl, kako mnogi njegovi dolžniki častijo učiteljico, zanj 466 VI | vetrnic mežikajo oči njegovih dolžnikov in se mu njih usta porogljivo 467 IX | Minka. Vse -- tujcu! Če pa domač človek skuša ujeti nekaj 468 XVIII| sem tu in tam poskusila z domačimi in nedolžnimi zdravili, 469 XI | pri Smrekarjevih. On je domačin, pozna Smrekarja, pozna 470 I | in trgovec na deželi išče domačo učiteljico za sedemletnega 471 XXI | moje mesto. Tako sva se domenila z nadzornikom!" ~Alena je 472 VI | grozil in pretil, da se domisli, kaj se to pravi: Vi ste 473 XVI | nikogar! ~Tako je v razvneti domišljiji, ki jo je mučila vsako noč, 474 XIV | Ciceron, da je človek rojen domovini, ne sebi?" ~"Govorniška 475 XIII | Alenini odsotnosti pomiril z donečo frazo in s praznimi dovtipi. ~ 476 V | Začela je. ~Iz sobe so doneli še vedno težki koraki Smrekarjevi. 477 IX | znosil Aleni, karkoli je dosegel slaščic in sadja, na krožnik, 478 I | vznemirjene grudi. Kakor bi z roko dosegla davno svojo mladost, se 479 XXII | Zaseljan Markovec, ki je doslej molčal, "ali se sme govoriti 480 XIV | grenak." ~"Žalostno," je dostavil Brest. ~Molče sta stopala 481 XVIII| zdravili, kakor je res, da sem dostikrat že jaz edina povzročila, 482 XVIII| zloglasna konjaška, ali je to dostojen posel za učiteljico, za 483 XIV | Alena! Kaj ne bi bila to dostojna partija?" ~Alena je bila 484 III | je do njenega čela, se ga dotaknil s trepetajočimi ustnicami 485 XXIII| prižgala luč, potem se je dotaknila s hladno roko njene glave. ~ 486 XXIII| na težko tehtnico bogate dote. Alena, ne žaluj, on te 487 XVI | ne umaže, da ne pride v dotiko tudi z njo, ki mu je zaupala, 488 XV | ta poljub, da bo na pismu dotipal njeno gorko roko in se bo 489 XIII | srečen, da priženi težko doto -- Bog se ga usmili! Ali 490 I | na rovaš emancipacije vse dovoljeno -- in je vse lepo. ~Ko je 491 I | jasno čelo. Kakor je po dovršeni maturi hrepenela za počitnicami, 492 XIX | in nepremakljivo, kakor dovršeno dejanje je stal pred njo 493 I | od tega tekanja po sobi dovršila svojega posla. ~"Menda je 494 XI | gospod Brest! Hitro ste dovršili semester!" ~Mara je nalašč 495 II | da je iztuhtal imeniten dovtip. Nato je skrbno pozaklenil 496 XIII | donečo frazo in s praznimi dovtipi. ~Ko je prisedla še Smrekarica, 497 XV | nikar ne žalostite! Gozd je dozorel -- in Smrekar vam je tudi 498 I | kako je zaradi mature "dozorela dama", je šla parkrat sama 499 XVIII| nadzornik povabil nadučitelja in došle tri priče v sobo z Minko 500 XV | Strpensko je bil hud. Naj le dožene! Je rekel, da gre kar na 501 XVII | se ne dam zlepa zmotiti! Doženem do konca, saj ste slišali.