Chapter

 502 XV   |              doživiš ure, kakršno sem doživela jaz, in če jo doživiš, ti
 503 VII  |            Pri Smrekarjevih ga gotovo doživite." ~Aleni je bilo, da bi
 504 I    |             koleselj menda ne bo tako drag kot mestna kočija -- da,
 505 XXI  |              bili kožuhi obrobljeni z dragim krznom. ~Tu in tam so izpod
 506 I    |                Jesti, razumeš, ob tej draginji." ~"E, eno leto bi že še
 507 XXII |          vrste, navadne ovčje kože in dragoceno kunje krzno. Okoliški kovači
 508 XXIII|             so odmevali skoz strop in dramili mater, ki je milovala ubogega
 509 XV   |            tako razburjena."  "Vsi me dražijo, vsi nagajajo." ~"Zakaj?"  "
 510 X    |               ni upala, dasi jo je on dražil zaradi glavobola in koledoval
 511 X    |           stiskal pesti. ~Aleno je to dražilo, da je bilo čelo vse v gubicah,
 512 XIX  |               Gospodična, nikar ga ne dražite, lepo vas prosim. Ne brigajte
 513 I    |             cigaret, kadila in čitala dražljive ilustrirane liste ter skušala
 514 XII  |              Po polju se je razlegalo drdranje koleslja in šviganje biča
 515 VIII |          krčmi. Le krčmar Martinek je dremal pri peči in se ni prebudil,
 516 XIII |              slabo zabaval, je pričel dremati. Zato ga je Alena predramila
 517 X    |             dolgo, da se je je lotila dremavica in je zaspala brez sklepa
 518 VIII |          Kakor bi se bil predramil iz dremavice, je zbiral misli. Potipal
 519 VIII |              je Martinku docela pošla dremavost. ~Ko je zopet trdo oprl
 520 VI   |        zatisnila oči, kakor trudna in dremotna. ~Takrat je v sosednji sobi
 521 V    |              se je prebudila iz težke dremotnosti, ni bilo več čuti trdih
 522 XX   |            tudi tako pravi. Živina in drevca, to kaj velja. Ti si pa
 523 XX   |             je gorelo na mizi božično drevesce. Iz vsakega plamenčka je
 524 XX   |        odprtih nebes na zemljo. ~Pred drevescem je stal oče Janez in mati
 525 XVII |            ravan, kjer so posedale na drevesih lačne vrane in se krakaje
 526 XIII |         stopila pred Bresta in še vsa drhteča od jeze vprašala: ~"Ali
 527 IX   |               kljub temu trepetale in drhtele. ~Smrekar je stopil prednjo,
 528 XIII |             oprijemala, da bi zakrila drhtenje. ~Brest jo je že potoma
 529 XII  |             drobil med prsti in metal drobce proti psu, ki je napenjal
 530 IX   |        zlomili pečat, da so se sesuli drobci na mizo. ~Ko se je to zgodilo,
 531 XVII |               Minki. Ker je naletaval droben sneg, je potegnila kapuco
 532 XII  |             ki so ležale naokrog, jih drobil med prsti in metal drobce
 533 V    |             Štefan mu je stisnil pest drobiža. Jok je stoje izpil zadnji
 534 I    |               so kot pečat potrjevale drobne ustnice, katere je ob važnem
 535 III  |               oči so ji silile solze, drobnega koščka kruha, ki si ga je
 536 I    |              za njimi so se zasvetili drobni zobje, oblak umetnih gubic
 537 XXII |           mukanje govedi in meketanje drobnice ter so se semnjevalci porazšli
 538 XVII |        pokrajino. Sneg ni več pršal v drobnih zrncih, začelo je naletavati
 539 II   |         stopila k očetu, prijela mu z drobnimi prsti navihane brke in se
 540 VI   |          opravljali jutranje posle in drsali s šklebedri po preddverju,
 541 IX   |            grčal in klel, po pesku je drsalo in praskalo, nato je padlo
 542 I    |        mladost, se ji je zdelo, ko so drseli Alenini kostanjevi, mehki
 543 VII  |           belem listu, pero je začelo drseti po beli poli, tuji svet
 544 XXI  |              potegne do mlina. Pot je drsna." ~Minka se je začudila. ~"
 545 XXI  |              Ljubljani. Tukaj vlečejo drugačni vetrovi, presneta reč!" ~
 546 III  |             samostojna, je treba tudi drugačnih kretenj. Zato je takoj umirila
 547 I    |             pomisli, kako napneva vse drugačno ceno za šolanje tistega
 548 X    |          Viktorčka, da ga je pobiral. Drugekrati prtiča niti razgrnil ni. ~
 549 XIV  |              polagoma stopati drug ob drugem. ~"Kako sodite o Minki?
 550 VI   |                Za ograjo je Alena med drugimi ljudmi, ki so prišli na
 551 XVI  |               Vem tudi, da snuje neko društvo in s kaplanom stikata glave
 552 XXIII|         ustaljenih razmer, gmotnih in družabnih, ker ga zveza z odlično
 553 XI   |              ni iskalo ne častilca ne družabnika, ampak samo duše, ki bi
 554 II   |             minut je sedela Trpotčeva družina za mizo, katero jim je pogrnil
 555 VIII |             da ob takem vremenu ne bo družine doma. Jih ne pusti! Morda
 556 XVIII|             skrbi poln sredi številne družinice. Mara je varila punč, postrežnica
 557 X    |             kuhinjo. Tam je stal pred družinsko mizo Smrekar in glasno dajal
 558 XXII |              Smrekar je naložil v peč drv, zaloputnil vratca in se
 559 XV   |            hribu, kjer so pele sekire drvarjev. "Poglejte, to me spravi
 560 I    |             celo v kretnjah posnemati drzne velikomestne študentke,
 561 XIX  |               premislil, preden bi se drznil zapletati njo v to stvar. ~
 562 XV   |            Minka, odpusti!" ~Minka je držala njeno roko in govorila,
 563 XX   |                Sredi med njima Alena. Držali so se tesno za roke. Skrivnost
 564 XVIII|             ker menda živim v ustavni državi in imam kot inteligentka
 565 VII  |               kadi cigarete. Angleški državnik se oddahne, ko gre kopat
 566 XX   |            Trpotec je gledal in stal, držeč nakupljene stvari pod pazduho,
 567 XXIII|           moškimi, da jih obnorim dva ducata, preden se bo tista pesem
 568 XIV  |           revolucijo mladih, idealnih duhov. Tako sodim jaz!" ~Brest
 569 II   |             preudarjal in popotoval v duhu z ženo in hčerjo. Ob enajstih
 570 VII  |        možbeseda, da ti pošlje zbirko dunajskih spomenikov?" ~"Mm," je pomrdnila
 571 XI   |                Vam je bilo dolgčas na Dunaju?" ~Mara je ob tem prijela
 572 VIII |             ima vsak paragraf skrivna durca, kjer se človek v stiski
 573 XVIII|           Množica je zavalovila proti durim. ~Tedaj sta se pojavila
 574 I    |               v mestu! Jih čaka kakor duš pred peklom na skorjico
 575 V    |                    Jok se je veril in dušal, da je bilo več kletev nego
 576 XVI  |        vremenu, ki je kakor nalašč za duševno delo. -- Morda -- ob tej
 577 VI   |            nagajal, da je njegov glas dušil besede, ki so prihajale
 578 III  |                v obrazu je trepetalo, dušilo ga je v grlu, da je zinil,
 579 XI   |             potrta, ker ni mogla dati duška čustvom, ki so ji polnila
 580 XVIII|             obresti od tega dolga, da dviga izobrazbo naroda kakorkoli,
 581 XIV  |              ki se poleti kopičijo in dvigajo kakor gorovja. Z dolgočasno,
 582 III  |             lepi cesti. Ob levi so se dvigali griči bukovega lesa. Žolto
 583 IV   |      zataknila za pas. Pred njo se je dvigalo novo poslopje, najlepše
 584 VIII |         razgovarjal. ~Ko se je začela dvigati cesta v klanec proti Marevževcu,
 585 VI   |             bile zdramile noge, da bi dvignile obutal, kakor se spodobi.
 586 XVII |              pragu kapuco z glave. Na dvignjenem čelu so se črtale jezne
 587 IV   |              to s čudovito resnobo, z dvignjenimi obrvmi in žugajočim prstom.
 588 V    |           nujno." ~In narekoval ji je dvoje kupčijskih pisem v jeziku,
 589 XXI  |             poučuješ Viktorja in imaš dvojni zaslužek. Le vesela bodi,
 590 VII  |             Štefan in Jok, in je zato dvomila o iskrenosti takega govorjenja.
 591 XIX  |          glavo in mu zrla v oko. ~"Vi dvomite," se ji je približal Brest
 592 II   |                Kaj me briga." ~Oče je dvomljivo zakašljal, mati pa je pritrdila
 593 VI   |             iz skodelice in pogleduje dvomov poln na ženo. ~"Zakaj ni
 594 II   |           jima pojde naproti do kolo- dvora. Nalašč, dasi je zjutraj
 595 I    |      prostranega neba tej duši, dajte dvoran in blestečih kandelabrov
 596 III  |           sicer imenitne gospe, ki je dvorljivca odslovila za vselej samo
 597 XIV  |             gospodična!" ~Brest se je dvorljivo priklonil Aleni. ~"Gotovo
 598 XVI  |         praznih besedi in se je grela edinole v blesku nedolžnih oči. ~
 599 XXI  |               Boštjan, pomagaj; če je edinščina pri hiši: Boštjan, pomagaj!
 600 XXI  |          izgubljaš leta, se rešiš Smr ekarja in vseh neprilik, zaeno
 601 XIV  |              nagnila in izpraznila. ~"Eks, dekleta!" ~Minka in Alena
 602 XXIII|             tako skrb! Kaj se meni ta eksaltirana, napol prismojena demagogka
 603 XIV  |           naproti. ~Brest je vstopil, eleganten, ljubezniv, ter pozdravljal
 604 III  |              mladeniče. Slok, kretenj elegantnih, v obraz bled, spodnja čeljust
 605 XIII |              se pred Smrekarjem niste emancipirali. Glede Minke, namreč." ~"
 606 XV   |             zakaj to zbadanje? Vse so enake. Mara ni nič boljša. Celo
 607 VI   |               voda je šumela, žaga je enakomerno sakála svojo enolično pesem. ~
 608 XII  |               sem srečal! Da ne bo še ene poti!" ~"Bomo videli," je
 609 VIII |            Poglej, danes moram zaradi enega samega pisma kreniti v Marevževec.
 610 VII  |           tajno snovanje, je šel pred enim samim grozečim pogledom
 611 VI   |               enakomerno sakála svojo enolično pesem. ~Smrekar se je zamislil. ~
 612 XV   |              roki bi ga popeljala pod Ernino okno. Nalašč!"  Aleni so
 613 IV   |             Tega že ne! Takle idealen fantast, takale menhkoba. Mož mora
 614 IV   |              je pozdravila Aleno prav fantovski in ji segla v roko. "Po
 615 II   |              ji za slovo parkrat prav fantovsko poredno pomežiknil. Natakarica
 616 V    |               pisati. Ko boste pisali fantu zaljubljene reči, pišite
 617 XIV  |           razlagal nalogo iz klasične filologije in rabil, kar se je dalo,
 618 XII  |           Strniška je luščila natiški fižol in metala prazne stroke
 619 V    |               šobico in začel cefrati franže namiznega prta. ~"Pusti!"
 620 IV   |            kamor so vam ponujali! Nič fraz, naravnost se govori! Vse
 621 XIII |           odsotnosti pomiril z donečo frazo in s praznimi dovtipi. ~
 622 XVIII|            strelice, ki so v pogovoru frčale v Smrekarja, iskren srd
 623 X    |           zaprašili v tek, klobuki so frčali po zraku, torbice odletavale
 624 IV   |              ni izginila za lipami. ~"Frklja, kako hodi! Smo me druge
 625 VI   |              kaj glasno, ker se ji je gabil mešetar in gabilo delo,
 626 I    |           poje in tišči kakor ptič iz gajbe: ven, ven v svet!" ~"Zato
 627 XVII |             držal še vedno za roko in gazil po snegu. Alena mu je razodela
 628 VI   |             so polzele kaplje, zadnje georgine in krizanteme na vrtu so
 629 I    |            vsaki številki prikimal in gibaje s prsti na roki še enkrat
 630 VI   |            roke so se mu same od sebe gibale, kakor bi segal in iskal
 631 XIX  |              dece in sredi socialnega gibanja svojega naroda. Táko žensko
 632 XXII |           dobro poznal. ~Smrekarju je ginila kri z lic, srce mu je strašno
 633 X    |               prej navdajalo z grozo, ginilo v preteklosti, se manjšalo
 634 I    |               s čudovito silo omamno, gizdavo čustvo. Prevzelo jo je s
 635 XXIII|           ljubila Bresta, toda ženska gizdavost jo je razdražila, da jo
 636 V    |              se mu je smehljala in mu gladila razkuštrane lase. ~"Lej,
 637 XVII |               da je hodil z vsakim po gladki cesti, se je premagal in
 638 X    |          Zakaj Smrekar je bil izredno glasan, kakor bi hotel prevpiti
 639 XVIII|              katere je slišal Smrekar glasen jok, ko je hodil gor in
 640 XVI  |              odkrito. Iz besedi se je glasila pritajevana bolečina. Brest
 641 XXI  |               natlačena z radovednimi glavami. Ko so drsajoči se otroci
 642 I    |            Bernardoviču v okno tja na Glavni trg!" ~"Kako si grob!" ~"
 643 XX   |             ovinku krenile iz vasi na glavno cesto, se je nekdo umaknil
 644 X    |           dasi jo je on dražil zaradi glavobola in koledoval o gosposkih
 645 XII  |               Strniško vred poželjivo gledali razsuti denar na mizi, pili
 646 XIII |             je ta! Ali ste šli na uro gledat?" ~Tako je pozdravil Bresta
 647 XXIII|          prižgal, da mu ni bilo treba gledati vanje. Nad obema so hkrati
 648 XIII |        Smrekarjem niste emancipirali. Glede Minke, namreč." ~"Družba
 649 XX   |               lepih brčic in milih po gledov, pa od chic hoje in od postrani
 650 VII  |               pa bi v sredi obtičali; glejte, gre že na poldne." ~"Resnično
 651 IV   |       mahedravo zagrinjal od vratu do gležnjev. Spredaj je bilo blago obdrgnjeno
 652 III  |               je zinil, lovil sape in glo boko hropel. ~"Še trideset
 653 XXIII|        nasmehnila. Oko se je umirilo, globok vzdihljaj se ji je izvil,
 654 XXIII|          pojavljala čezdalje bolj ter glodala v njeni duši in ji pila
 655 XXIII|            kri. Alena je bledela in v gluhih nočeh bedeč klicala duše,
 656 XXI  |        omamljena v pozni noči zaupala gluhim stenam svoje sobe veliko
 657 VI   |           mize v kot, da je z ropotom glušila te besede, ki so odmevale
 658 XXIII|           takoj do ustaljenih razmer, gmotnih in družabnih, ker ga zveza
 659 XVIII|             Ljudstvo je zagrmelo, vsa gneča se je zgibala in pritisnila
 660 VIII |        Potrpežljivo je čakal in se ni gnetel med ljudi, ki so vsi obenem
 661 XXII |               robo, pred katero se je gnetla mladina. Tudi živine so
 662 XXI  |              zvonik, krog njega so se gnetle v lepem neredu ponižne hiše,
 663 III  |        njegovo izborno vino in okusne gnjati!" ~"Jaz -" Alena je trdo
 664 VI   |               se je zakotalil prav do gnojišča. ~"Aha-a," je rekel hlapec,
 665 I    |         umazane kmete, ko vse diši po gnoju, po kravah, ko ni izobraženega
 666 XXI  |             zaradi nje preložil svoje godovanje, in potem da je silno pusto
 667 XIX  |          čevlji po nerodni poti, sama gola vsakdanjost. ~"Ali so bile
 668 IV   |   naprerokoval toliko, kakor bi se do golega slekel. Original je pravzaprav!"
 669 IX   |            tistim pustim razgledom na goli zid sosednje hiše, od katere
 670 XXII |             bi zašili? Zakaj? Ali sem goljuf, ali slepar? Kaj! Govori,
 671 VII  |               je tudi ona zapletena v goljufivo stvar, ki jo snujeta Štefan
 672 IV   |            grulili in se spreletavali golobje. Alena pa je govorila navdušeno,
 673 IV   |               odkoder se je videlo na golobnjak, kjer so grulili in se spreletavali
 674 I    |                ta prazni nič -- to me goni proč -- samo to -- in da
 675 I    |     notranjost se je zlila v eno samo gorečo željo: ven odtod, ven od
 676 IX   |             Gozd na pobočju hribov je gorel v prvih sončnih žarkih.
 677 II   |       jesenska megla. Po ulicah so že gorele svetilke, obdane z meglenimi
 678 XXI  |               svoj ideal. Sem bila že gori. Krasno je! To je polje,
 679 XIX  |            dokončala, je pristavila: "Gorje mi, Minka, ker sem sama,
 680 XVI  |                Oblekice, predpasniki, gorke nogavice, čevlji -- vsega
 681 XXI  |                Gorko ji je bilo lice, gorkejše srce, ki je uživalo krasoto
 682 I    |               plahto z nog in drsal v gorkih opankah k predalniku, kjer
 683 XIV  |             kopičijo in dvigajo kakor gorovja. Z dolgočasno, sivo kopreno,
 684 XXI  |        dokopala po slabi poti na lepo gorsko planoto. Sredi nje se je
 685 XI   |              Kar začni po Prešernovo: Gosence kaj na repo varje, kak perdeluje
 686 X    |               nergav, v sobo in jezno gospodaril nad lesenim konjem.  "Ah,
 687 XVII |               je Alena pikro zavrnila gospodarja in segla po časniku, ki
 688 VI   |            kjer je ždel on. Celo krog gospodarskega poslopja ni to leno jutro
 689 XIII |          Aleni. ~Alena se je ozrla na gospodinjo, ki je stala na pragu. ~"
 690 XIX  |               knjigo. ~"Kaj delaš?" ~"Gospodinjstva se učim. Pozdravljena, Alenčica!" ~"
 691 I    |           priliznjeno lažjo vsiljivih gospodkov. ~"Saj sem že rekla, jaz
 692 XXII |               je rad štulil med vaško gospodo. "Ne verjamem, da bi ga
 693 XXI  |               Ali bi mogla govoriti z gospodom župnikom?" ~Gospod Boštjan
 694 II   |               zahaja vse polno mladih gospodov... Sreča jo išče, pomnite,
 695 XVIII|              Sredi take zime nenadoma gosposke sani pred šolo, to je dogodek!
 696 X    |              glavobola in koledoval o gosposkih boleznih, o mehkih ljudeh
 697 II   |                Vidiš, sinu so že dali gosposko ime!" je takoj pripomnila
 698 XVI  |           pravdi celo on -- kot redni gost -- bil zaslišan za pričo.
 699 XIX  |               psa, kakor vsako jutro, gostaške deklice so hitele z lončki
 700 XVI  |             ji je na čelu ležal oblak gostih črtic, ki mu je očital:
 701 XXII |             nagnali. ~Ves dan so bile gostilne nabito polne. Zaselje je
 702 XXII |            privezala pijača ob mizo v gostilni, le tisti so še obsedeli
 703 XX   |               na glas, da so se ozrli gostje pri sosednji mizi. ~"Sedaj
 704 XXII |               se ne bi zameril dobrim gostom, če bi ugovarjal. ~"Kajkrat
 705 VIII |             raznosiš, ob mesecu je pa gotov denar. Jaz pa le lovim lovim!
 706 XXII |             plačano, se da. Če ne, je gotova nesreča." ~"Jok bi ga bil
 707 XII  |          kupčijo. ~Dasi je imel dokaj gotovine doma, si je izposodil še
 708 XIX  |             koše s skednjev in krmili goved, oblečeni v podričane kožuhe,
 709 XXII |           preden je potihnilo mukanje govedi in meketanje drobnice ter
 710 VII  |            pristavo in tamkaj krtačit govedo. Jaz se oddiham, ko delam
 711 XVI  |       previdno in posredovalno zvodil govor drugam, da je kočljivi prepir
 712 XXI  |            vsa razburjena od Minkinih govoric se je razburila še bolj
 713 XXIII|               k Smrekarju, da so njih govorice zlobne, da najine ljubezni
 714 VI   |             se mu rogala. Tujo, laško govorico je slišal, celo cvenk cekinov
 715 I    |             sta se spogledala, oči so govorile in oče je odločil. ~"Res
 716 I    |           doma. No, pa nikar o tem ne govorimo. Pokažite mi še enkrat oglas!" ~
 717 VII  |           dvomila o iskrenosti takega govorjenja. Sodila je, da cika z nevoščljivostjo
 718 XXIII|              in tako vrla, da je tako govorjenje grdo. Jaz jo čislam in ljubim!" ~
 719 XIV  |           rojen domovini, ne sebi?" ~"Govorniška fraza, gospodična, verujte!" ~"
 720 III  |             preorane njive, orumeneli gozdiči in orjaveli travniki. Vse
 721 X    |               in izginila mimo šole v gozdiču. ~"Ne, nalašč ji ne povem.
 722 V    |       šepetaje zvedela, da je prišlec gozdni mešetar Jok Masl<138>. ~"
 723 VII  |            orali praho, so krenili na gozdno pot in se vrnili domov šele
 724 VIII |          opazil. ~Tamkaj je stala pod gozdom Strniškina bela hiša, tiha
 725 V    |               na cente."  "Tudi njene gozdove sem prehodil, dvakrat, trikrat.
 726 XVII |          pesem noč in dan, Strniškini gozdovi so bili neizčrpni. Grmade
 727 XXII |              postavili na trg svežnje grabelj, senenih vil, toporišč,
 728 VI   |    mešetarjevega ostudnega lica in jo grabile za srce, da se je domislila
 729 VIII |             Sv. Antonu. Tale Vrbek iz Grabna me sili." ~"Vrbek? No, no!" ~
 730 IX   |            razburjenega srca. ~Jok je grčal in klel, po pesku je drsalo
 731 VII  |            zasmejal, potem pa je bilo grčanje, kakor Jokov smeh. ~Alena
 732 XV   |          zaloputnila vrata za njim. ~"Grdoba!" je še zamrmrala in mu
 733 V    |              mešetar Jok Masl<138>. ~"Grdun, kajne, ampak desna roka
 734 VII  |             je vendar nekaj jezilo in greblo, da bi bila z veseljem raztrgala
 735 XVIII|               se je je polotila domov grede nenadoma strupena maščevalnost. ~
 736 I    |             je praznovalo dekle, ko z gredice zakipi cvetje, vse orošeno
 737 VII  |            srcu in vest ji je očitala greh, ker ni pisala. Naglo je
 738 XXII |            ker ima dan, zakaj Jok ima grehov na plečih, da bi zaslužil
 739 XIV  |           toliko s kruhom, ki je tako grenak." ~"Žalostno," je dostavil
 740 III  |             sklep njenega srca, da te grenke ure ne želi živeti vnovič. ~"
 741 XIX  |          naredim, da niste več ob tem grenkem kruhu." ~Alena je dvignila
 742 XIX  |            Komaj nekaj mesecev jem ta grenki kruh, in že se je rodilo
 743 III  |               trudna od slovesa in od grenkih čustev, ki so pretresla
 744 I    |            Aleninih mislih ni bilo ne grenkobe slovesa, ni bilo oči materinih
 745 III  |           sreči naproti, sta pozabili grenkost tiste ure, ki se je bližala
 746 XIX  |       skrivnost ženskega srca. Dovolj grenkosti me je stalo to spoznanje.
 747 XIV  |           tiho visela do vrhov nizkih gričev, je bilo zavešeno nebo,
 748 III  |          cesti. Ob levi so se dvigali griči bukovega lesa. Žolto jesensko
 749 XXI  |           stavbo, ki se je dvigala na gričku za vasjo, še neometana. ~"
 750 XVIII|              s komolci. Smrekar si je grizel ustnice, poskusil za kljuko
 751 VI   |            bil razodel mešetar, ga je grizla in razburjala, da ga je
 752 XI   |                ko imamo šole že preko grla, no, hvala lepa za take
 753 XVII |            gozdovi so bili neizčrpni. Grmade hlodov so se večale, skladi
 754 IX   |             tako votlim smehom, da je grmela iz njega groza. ~"Da ni
 755 X    |            listju, da se je usipalo z grmov. Brez cilja je hodila po
 756 XVI  |        strašni krohot kakor peklenski grom. Na Smrekarjevo vprašanje
 757 XXI  |                  Jera!" je zaklical z gromkim glasom. ~Iz kuhinje se je
 758 I    |               je spustil na kolena in gromko zakašljal, da bi priklical
 759 XV   |            Jok se je bližal Strniški, grozeč in stiskajoč pesti. Minka
 760 XX   |           kotu in bi bila razmišljala grozeče slutnje. Tudi v družbi ji
 761 V    |         Viktor se ni zmenil za očetov grozeči pogled na šibo. Vstal je
 762 VII  |                je šel pred enim samim grozečim pogledom po vodi.  Pismo
 763 V    |               Strniška, vem, da se je grozila nad tvojo skopostjo pred
 764 X    |            Kaj če rečem v jezi in vam grozim! -- Saj ne razumete! To
 765 XXIII|               ki bi jo dvignila iz te grozne samote in ji utešila srce. ~
 766 XVI  |            večerji. Smeh je bil nekaj groznega, tako se je zdelo Aleni.
 767 XIX  |    radovednost, kak bo Smrekar po tem groznem spopadu. ~Skoraj so že dokosili,
 768 XVI  |               tej misli jo je stresla groznica -- morda je pa zvedel tudi
 769 XVII |              tresejo; mati joka... ~V groznici je drhtela po vsem životu,
 770 X    |            kar jo je prej navdajalo z grozo, ginilo v preteklosti, se
 771 IX   |               da ne bi slišal Jokovih groženj. Toda na tretji stopnici
 772 XVIII|          pogum ji je ubila ta strašna grožnja in bolj je izjokala iz stisnjenih
 773 XVII |            gazi pred sabo, ne ledenih grud, ob katere je zadevala njena
 774 XVII |            glavo in gledala predse na grudavo pot, da bi ji ne spodrsnilo.
 775 IV   |          videlo na golobnjak, kjer so grulili in se spreletavali golobje.
 776 XIV  |             in rabil, kar se je dalo, grških in latinskih izrazov. ~Ko
 777 V    |             črte, čelo je zatemnelo v gubah. ~"Torej, Jok, kako?" ~"
 778 I    |           drobni zobje, oblak umetnih gubic je skopnel na čelu -- in
 779 X    |        dražilo, da je bilo čelo vse v gubicah, in je nož parkrat zaškripal
 780 XXII |             zamude.  Črne sence so se gugale sredi bele planjave. Mraz
 781 IX   |       razveselil učiteljice in pognal gugalnik, da se je zibal v še večjih
 782 XXI  |             kakor ste vi, pa med naše gumpce? Ali vam nisem že prej rekel,
 783 XVIII|           bodočnosti." ~"Moja igra ni hazard, se ne bojim, da bi mogla
 784 II   |            hitela odgovarjati mati za hčer. "Da se vidi, kako ne razumejo.
 785 II   |         hipoma zopet domislil žene in hčere ter se ustrašil, kaj je
 786 II   |       zakašljal, mati pa je pritrdila hčeri. ~"Prav imaš, Alena. Preveč
 787 II   |             Baruša vznevoljila zaradi hčerine opazke. ~"Fant, to sem hotela
 788 II   |            popotoval v duhu z ženo in hčerjo. Ob enajstih se je pa domislil
 789 III  |            Trpotec je stal ob ženi in hčerki, prsi so se mu dvigale,
 790 III  |          rekel: ~"Ahà, nič ne pomeni! Hi!" ~In je zamahnil ob konjih. ~
 791 XVIII|           torej ljudstvo opozarjam na higieno in če v prvi sili skušam
 792 XI   |     gospodične Mare vam je v čast!" ~"Hinavček kavalirski!" mu je požugala
 793 XV   |               mi izplela to bogastvo! Hinavec! Naj te le zebe, ko te ne
 794 X    |               njo tako kakor njega. ~"Hinavska puhlica," je pomislila,
 795 XX   |             pogledal k Smrekarju," je hinavsko preudarjal razum. ~"Ko bi
 796 IV   |              se po naše in vso mestno hinavščino obesite na kljuko. Vse tisto
 797 XVI  |           zadoneli po šoli, otroci so hiteli po klopeh in iskali listkov,
 798 XV   |               kakor otrok. ~"Kaj tako hitiš? Ti si vsa razburjena, Alenčica."
 799 VI   |               okna, ko je stopal mimo hiš. Pa dasi se ni ozrl, je
 800 XVII |         vendarle, ko se sili okrog po hišah." ~"Sili, da, to je prava
 801 XXI  |              gozda gledale posa mezne hišice z brežine proti cerkvi,
 802 I    |              mladosti, ko je kot lepa hišna bojevala toliko bojev s
 803 XXI  |              vstal in odšel z Minko v hištrno. ~"Jera!" je zaklical z
 804 III  |              okno, ker ji je jesenski hlad rezal v razpaljeni obraz.
 805 IV   |               je vnovič in jeza se je hladila. ~"Kako idealen fant mora
 806 XIII |                da valovi v njem srce, hladni razum se je umikal čustvom. ~"
 807 VI   |               je zadirčno obregnil ob hlapca, sunil koš, ki ni visel
 808 XV   |              k mizi, vzela iz miznice hleb kruha in nož, segla na polico
 809 VIII |        razhudil Jok in jezno odšel iz hleva. "Naj le bom, zate, če hočeš!
 810 VIII |              ni komata na kljuki pred hlevom, se je silno raztogotil,
 811 VI   |             zabijal zagozde v špranje hloda. ~Smrekar je stopil predenj,
 812 XXI  |              črnosuknjar nisem, kakor hodijo po Ljubljani. Tukaj vlečejo
 813 I    |               pol ure -- pet ur ti še hodim, zlahka, pet, tukaj pa ne,
 814 XI   |           Mara." ~"To se pravi, da ne hodite po izvoženem kolovozu --
 815 XXI  |               katerega je molel uhelj hodničnega platna. ~"Župnik," je naglo
 816 XVII |            spet glavo nazaj in gledal hohotajoč se v strop. Potem je nagloma
 817 XI   |              gosposki suknji. Njegova hoja je bila prožna in mladeniška.
 818 XX   |           milih po gledov, pa od chic hoje in od postrani klobuka --
 819 IV   |           Perutninarstvo, Vrtnarstvo, Homeopat, Kmetijstvo..." ~"To je
 820 IV   |            Minka! Kadar dobiš namesto homeopatnih kroglic bombe, tedaj me
 821 XXII |             Smrekarjeve sanke. ~"Hoj! Hooj!" je klical hlapec in se
 822 XI   |               lagodno šetale in bi mu hotele dokazati, da mu ne gredo
 823 XV   |           štedil in pritrgoval, da je hranil in odgajal otroka. ~Alena
 824 XVIII|           zvezi s kaplanom in snujeta hranilnico in posojilnico. Ali ni vse
 825 XX   |              ne videla dobro ovnovega hrbta, katerega je izrezavala,
 826 III  |              mu je pasla v srcu. Hči, hrepeneča v svet, ki je slutila samo
 827 I    |             vztrepetala, vsa drhtela. Hrepeneči sijaj široko odprtih oči
 828 XVII |            polno še nikoli občutenega hrepenenja. Z Viktorjem se je sankala
 829 I    |         cvetje, vse orošeno s sončnim hrepenenjem, in kipi kvišku: k soncu,
 830 III  |         pričakovanjem. In ko pride, v hrepenenju dočakana, ko zamahne meč
 831 I    |       Škripala so vrata visoke omare, hreščal predalnik, in žena je izbirala
 832 VIII |           natoči. Stara lesena ura je hreščeče odbila eno. Mimo okna se
 833 VIII |           varnem, potem je pa šel čez hrib proti Sv. Antonu, da ga
 834 XIV  |             se prehladim in jutri bom hripava. Oprosti, Alena." ~Mara
 835 XXII |                s sejmišča so udarjali hripavi glasovi štacunarjev in mešetarjev.
 836 XIX  |               od soseda se je slišalo hripavo bevskanje sitnega psa, kakor
 837 III  |                lovil sape in glo boko hropel. ~"Še trideset minut!" ~
 838 IV   |             in ujel na šipi okroglega hrošča ter ga na prstu prinesel
 839 XXII |                Zaselje je valovalo in hrumelo. Šum in hrušč se je razlegal
 840 XVI  |            Zaradi navadnega pisma tak hrup! Ko bi jaz hotel zaradi
 841 XVIII|           gnetlo in vpilo. ~Ob silnem hrupu se je prestrašil sam nadzornik
 842 XXII |           valovalo in hrumelo. Šum in hrušč se je razlegal iz gostiln,
 843 XII  |               naša! Mehka kakor medna hruška! Kar pojdiva. Za jutri sem
 844 XVII |            nikogar sladka koreninica, hudirja, kaj?" ~Alena je vzdrhtela
 845 XXII |                ker me ni bilo, tristo hudobcev in ta pasja pravda!" ~Jok
 846 XVIII|            sem ujela nekaj besedi! O, hudobe obsedene!" ~Minka je sicer
 847 X    |              niti, če resnično vežejo hudobne naklepe. Mikalo jo je --
 848 VI   |         poštni sel, je udaril parkrat huje s pečatnikom po znamkah. ~
 849 XXII |               med nami odebeli, mi pa hujšamo od dne do dne." ~"Res je.
 850 XVI  |            požrtvovalno delala. To je hvale vredno!" ~"Zares," sta pritrdili
 851 XXIII|          pozabi. Bodi močna in bodiva hvaležna usodi, da sva užila skrivnostno
 852 XVII |             smehljala in jo gledala s hvaležnimi očmi, jo prijela vnovič
 853 XXII |               so rekli. Jaz ga nič ne hvalim, drugi so rekli tako. No,
 854 XIII |              kipi v vas življenje! Na hvalo, da se morete oddahniti.
 855 XIV  |         pravim: najprej kruh -- potem ideali! Kajne, gospodična Mara?" ~"
 856 XIV  |                  Zame ste veliko bolj idealni -- vi! Ne zamerite, če govorim
 857 XIV  |            šola za revolucijo mladih, idealnih duhov. Tako sodim jaz!" ~
 858 XIV  |             moje prepričanje!" ~"Jako idealno, gospodična Minka. Toda
 859 XXI  |       sprožila plast snega z veje, po igličevju je zašumelo, sproščena veja
 860 XVIII|             svoje bodočnosti." ~"Moja igra ni hazard, se ne bojim,
 861 X    |              svojo sobico in se lotil igrač, mati je odšla v kuhinjo,
 862 IV   |             Poslej ne boš več samo za igrače, velik si že, dosti velik,
 863 XV   |               ne sodim. Vem pa, da za igračo tvoje srce ni. In če stokrat
 864 X    |               sklonil do Alene, ki je ihtela na stolu in si zakrivala
 865 XXIII|               glavo na mizo in začela ihteti... ~Za nekaj dni je govorilo
 866 II   |                                       II.  Dobro dolgo se je zasedel
 867 III  |                                       III. ~Dan pred Aleninim odhodom
 868 I    |            kadila in čitala dražljive ilustrirane liste ter skušala celo v
 869 II   |             prepričan, da je iztuhtal imeniten dovtip. Nato je skrbno pozaklenil
 870 III  |            takoj poskusila biti zares imenitna. ~Brest je to opazil, pa
 871 III  |         besede. Domislila se je sicer imenitne gospe, ki je dvorljivca
 872 IV   |             odtrgana od vsega, kar se imenuje svet. Družbe nič, kruha
 873 XVIII|             stresel srd. ~"To je laž! Imenujte obrekljivca! Dokler ne vem
 874 XXII |           skrbelo!" ~"Štupar, utegneš imeti prav! Skrbi ga! Zakaj tudi
 875 XXI  |                oprostite, da sem tako indiskretna -." ~"Le naravnost, kaj
 876 VI   |             obraza: "V imenu Očeta -- ino Duha -- Amen." ~Tlesknil
 877 XV   |              me zbadajo. Kakor da sem institutka. Kaj se toliko brigajo zame!
 878 XVI  |               in kaplan in seveda vsa inteligenca, med katero se je oblastno
 879 XIV  |            namreč, da je v naši moški inteligenci premalo tega duha. Toda
 880 XIV  |       poedinca. Zato je vsak, posebno inteligent, dolžan, da deluje za splošnost,
 881 XIV  |              Za moj okus je Brest kot inteligenten mladenič premalo -- revolucionar." ~"
 882 XVIII|            ustavni državi in imam kot inteligentka volilno pravico." ~"Sufražetka,"
 883 XVIII|               posel za učiteljico, za inteligentno učiteljico, ki naj nosi
 884 I    |              po dogovoru. Želi, da se interesentinja osebno predstavi. Naslov
 885 XIII |              so potuha!" ~Brest se je ironično nasmehnil in segel po kozarcu. ~
 886 XIV  |             ni to pravzaprav fraza?" ~Ironija mu je igrala okrog ustnic,
 887 IV   |         besedo je izgovorila z grozno ironijo - iz samega veselja, notranjega
 888 XVII |              ves srd na Bresta, kakor iskra ji je bilo jasno, zakaj
 889 XIV  |            plačilo domovine pri naših iskrenih delavcih za narodno kulturo!
 890 XVI  |              vse fare zahvalil s tako iskrenimi besedami, da je Minka sama
 891 VII  |             Jok, in je zato dvomila o iskrenosti takega govorjenja. Sodila
 892 XVII |             prisegal, da bo dala luža iskro, vi pa, kakor hočete! Adijo." ~
 893 XXII |            Markovec, "da so ljudje iz iste šole in istih naukov kakor
 894 IV   |         zvohajte se, kar vas je tičev istega perja. Takole." Smrekar
 895 IV   |              sta se očem Minke, pa ob istem hipu se sami srečali s pogledi.
 896 IV   |          Tedaj se je odprlo okence in isti glas je zaklical: ~"Kam
 897 XXII |             so ljudje iz iste šole in istih naukov kakor noč in dan.
 898 VI   |               bi se vglobila v pouk z istim veseljem kakor prejšnji
 899 XII  |             ga!" ~"Se bo krčil, to je istina. Nič ne marajte! Žugajte
 900 IV   |                                       IV. ~Nič ni potrkal, kar vstopil
 901 XXIII|          nepotrebna priča ob Aleni in Ivanu. Ni ljubila Bresta, toda
 902 XII  |        posedel na tnalu, pobral nekaj iveri, ki so ležale naokrog, jih
 903 XII  |              je nekajkrat zagrabil po iverih, kakor bi iskal v njih ugodne
 904 XXII |       pritiskal, da se jim je obešalo ivje na brke in kučme. Možje
 905 IX   |                                       IX. ~Ko je Smrekar posvetil
 906 I    |         hreščal predalnik, in žena je izbirala in zlagala na stol, na stari
 907 I    |           pomaga sama; kdor je preveč izbirčen, gre lačen od sklede." ~
 908 IV   |               Brtancu pomagal akonit! Izboren uspeh!" ~"Nikar ne pripoveduj,
 909 XX   |               zasedeli, a vsi so bili izborne volje in so soglasno sklenili,
 910 XI   |               je Brest obstal, snel z izbrano kretnjo klobuk in se priklonil. ~"
 911 V    |             odrekel čaj, se namrdnil, izbuhnil veliko šobico in začel cefrati
 912 XXII |              zmečkal v dlani ter se z izbuljenimi očmi ozrl proti vratom in
 913 XVI  |             njih strah in prošnjo: Ne izdaj me! Ne vleci me v blato!
 914 XV   |          prijateljico. ~"Zato, ker te izdaja vsaka kretnja, oči, lice,
 915 X    |             za vas bolj nego zame. Le izdajte, trma! Kaj, če plačam par
 916 X    |          Smrekarja; sam se je ujel in izdal, da hodi krivično pot. Čemu
 917 VII  |            pogum in njen načrt, da bi izdala Minki to tajno snovanje,
 918 XVIII|              razburjenju, katerega ni izdalo kar nič njeno vedenje, razlagala
 919 I    |              roki še enkrat pregledal izdano vsoto. Ko je izginila zadnja
 920 XVI  |       razblinile vse te slutnje in bi izginili strahovi. Želela si je Bresta.
 921 III  |           proti kolodvoru. ~Vse je že izginilo: kolodvor in z njim bela
 922 X    |              bi ji sicer grozil in se izgovarjal? -- Pretehtavala je, ali
 923 XXIII|             je zvenel stavek Brestov, izgovorjen v jasni noči, ko jo je prvič
 924 I    |               besedo, sama preplašila izgovorjene želje in se zavedela, da
 925 XVI  |           zaradi pisem, ki so se meni izgubila, tako rogoviliti, bi morala
 926 X    |            pridobim, verujte, da zanj izgubim stotak, ker sem predober,
 927 XXI  |                tako je bolje zate. Ne izgubljaš leta, se rešiš Smr ekarja
 928 XI   |               že pridiguje! Sedaj sva izgubljeni! Poslušaj, sonce, in se
 929 XX   |              postavo, ki je čakala ob izhodu in motrila prišlece. Aleno
 930 XVI  |                 Nato sta šla po slabo izhojeni poti molče. Aleni se je
 931 XVII |           zato sem prišel prosit vaše izjave, da jo potolažim." ~Smrekar
 932 XVIII|              oplašen zaradi nenavadno izjavljene ljudske volje. Dolgo je
 933 XXI  |            bili obiski pri njih redka izjema. Alena je stopila k vratom
 934 XVIII|            strašna grožnja in bolj je izjokala iz stisnjenih prsi nego
 935 XVII |          takole dobre volje, se naglo izkoplje iz postelje." ~"Bog vas
 936 XVII |             otrok, ampak kot zrela in izkušena ženska. ~Ko se je nekega
 937 XXII |                kateremu se je smililo izlito vino, "potem pa povej kaj
 938 XIX  |              srce srečno le tedaj, ko izliva in izžareva kakor sonce
 939 IV   |          kovček, iz katerega je snoči izložila prtljago -- in ta zevajoča
 940 XII  |               Strniška je jezno vrgla izluščeni strok na tla. ~"Sem, za
 941 XV   |             nima, je slepa." Alena je izmaknila Minki roko in je odločno
 942 XVI  |               Če to ni smešno! Kaj si izmisli Taljan! Neko pismo išče,
 943 XI   |     zabavljala na vse tiste, ki so si izmislili naš imenitno dolgočasni
 944 IX   |             črno obleko rezko dvigale iznad rumenega jesenskega gozda. ~
 945 XXIII|                 Kje sem?" je vprašala iznenadeno in gledala po sobi kakor
 946 XIX  |          vsesplošna brezčutnost jo je iznenadila. ~Vso dolgo prečuto noč
 947 I    |               uradniška hči -- visoko izobražena, z maturo; bi pa prišla
 948 I    |               gnoju, po kravah, ko ni izobraženega človeka na milje daleč.
 949 IX   |              mar! Naj si drug drugemu izpijejo kri, kaj mi mar! Samo dolžnost,
 950 XIV  |           Alena sta se obotavljali. ~"Izpijta, da bo kaj ognja v žilah!" ~
 951 XIV  |               ognja v žilah!" ~Ko sta izpili, so zapečatile bratovščino
 952 XXIII|               vanj skladati knjige in izpiske. Navrh je zložil obleko
 953 XIII |                Preneumno! Za to jo še izplačam!" ~"Minka se ni vtikala
 954 XIII |               Minke ne boste zato nič izplačevali -- kajne, saj je sedaj stvar
 955 XXII |               Fej te bodi, Rahne," je izpljunil na tla Jok. "Da točiš tako
 956 XV   |                Aleni je ob tem stavku izpodletel oreh, katerega je hotela
 957 XXI  |           nagnil proti njej, da mu je izpodrsnil naslonjeni komolec. ~"Kogá?
 958 XX   |              zastavljene škarje so ji izpodrsnile ter odrezale pastircu nogo. ~"
 959 XII  |            dokaj gotovine doma, si je izposodil še nekaj tisočakov, nabil
 960 XVII |               do Minke in se ji čisto izpove, jo nahujska zoper Smrekarja
 961 XIII |               Nato je obesil od dežja izprani klobuk na kljuko in slekel
 962 XVI  |         Miklavž pozval kaplana, da je izpraševal otroke. ~Miklavž jih je
 963 XXI  |          posajal ženine in neveste ob izpraševanju. Sam je sedel na stol, katerega
 964 II   |            prasknila luč - Trpotec je izpregledal, se ustrašil, začudil in
 965 VIII |           korenček, kakor šilo tenak, izpukne! Ne privošči ga mišim. Čaj,
 966 X    |             poberi!" ~Kakor bi nalašč izpuščal prtič na tla. ~Šele po večerji
 967 XIII |             Brest je iskal primernega izraza. ~Alena se je naglo okrenila
 968 I    |          motnih obrisih slabe luči že izrazito črtale umerjene poteze njenega
 969 XIV  |             dalo, grških in latinskih izrazov. ~Ko je žuborel samovar,
 970 III  |            jaz vas že poznam in mi je izredna čast, da vas na potu, ko
 971 XX   |         Viktor prinesel očetu pokazat izrezane podobice. ~"Ate, vidiš,
 972 XX   |        oglasil Viktor, prijel pravkar izrezanega velbloda in mu ga nesel
 973 XX   |           ovnovega hrbta, katerega je izrezavala, Brest je popolnoma po nepotrebnem
 974 XX   |            ci-ci," je pregledaval oče izrezke in se čudil. ~"Ate, jaz
 975 XX   |        katerih je sedela Alena in jih izrezljavala s škarjami. ~"Jaslice, jaslice!"
 976 XXII |            denar. ~"To spravim jaz in izročim gosposki!" ~Možje so nemo
 977 III  |         začetek, gospica, in izvolite izročiti za voz mojo najiskrenejšo
 978 III  |             nanj, ker na kolodvoru so izstopili samo kmetiški ljudje, ta
 979 III  |              postaji, kjer ji je bilo izstopiti, je zmagala mladost, in
 980 XVIII|               Smrekar sam pri mizi in iztakal že iz druge buteljke. Žena
 981 X    |          boleznih, o mehkih ljudeh in iztegal ob tem težki roki, kakor
 982 XIII |               siva starka? Ali naj bi iztegali bolno roke proti mesecu,
 983 IV   |               stal še vedno Smrekar z iztegnjenimi rokami, na katerih so se
 984 VI   |            vrata, biriča z bobnom, da izterja vse te širom doline razupane
 985 V    |           Torej dva tisočaka bi se le iztesala iz gozda!" ~"Dva najmanj.
 986 XVII |             Pomoč, da se otmem, da se iztrgam iz teh krempljev. ~Zasopla
 987 III  |          proti njej. Dasi je prvi mik izvabil Aleno, da bi se ozrla nanj,
 988 XI   |           Marevževcu. Previdno jih je izvabila Alena na sprehod, ne da
 989 XI   |              Samo vsaka ni, da bi jih izvajala!" ~"Tole je misel zame,"
 990 XVIII|         ustnica se mu je zibala in se izveznila, kakor bi tipala za dosti
 991 XVII |        pijanček. Če sta v precepu, se izvijeta iz njega. Poznam ju dobro.
 992 XXIII|             globok vzdihljaj se ji je izvil, kakor bi težka teža pala
 993 VI   |        nagrizeno jabolko. Rahlo mu je izvila sad iz roke, Viktor je trmasto
 994 XVIII|             se zamislil v pouk. Nekaj izvirnega in posebnega je zapazil
 995 I    |              kolodvora se popeljeva z izvoščkom, da veš!" ~"U, pol ure,"
 996 XI   |             se pravi, da ne hodite po izvoženem kolovozu -- in o človeku,
 997 XI   |             Meni se zde Minkine misli izvrstne. Samo vsaka ni, da bi jih
 998 XI   |    gospodinjstvo. Prečitala sem nekaj izvrstnih del, kako skrbe za izobrazbo
 999 XVII |            Ponudila mi je ljubezen -- izzivala -- ha-ha-ha! ~In kako se
1000 I    |             časniških moljih ni mogla izzvati nikakega občudovanja svoje
1001 VII  |             Alenčke le ni. Kličeva in iščeva, nikjer te ni. Opoldne sem