Chapter

1002 VIII |             ozimina je zelenela. ~Jok ja nastavil klobuk nad čelo,
1003 VII  |               ni. Opoldne sem skuhala jabolčni štrukelj, kakor si ga ti
1004 V    |               sam naložil piškotov in jabolk polno štulo. ~"To je preveč,"
1005 XXII |       pestinil in strigel kot zvezano jagnje. Te striže mora biti konec." ~"
1006 XVII |             nismo imeli. Rajni gospod Jakob so bili na ta način; prezgodaj
1007 VII  |           tisto težko delo, ki nam je jarem, samo delo strogega poklica.
1008 XVIII|             predpisano. Toda uspeh je jasen in izvrsten -- torej... ~
1009 VIII |              med bukovjem na vresnati jasi. ~"Sem vedel," se je razveselil, "
1010 XX   |               jih mora biti mnogo pri jaslicah. In če nočeš pastirčkov,
1011 XVII |               belo ravan je svetilo z jasnega, čistega neba zimsko sonce,
1012 XXIII|          stavek Brestov, izgovorjen v jasni noči, ko jo je prvič tako
1013 XIV  |          zakaj zahteva javnost od nas javne službe?" ~"Socialna beda --
1014 XVII |           nosi? Kakor bi se zalezli v jazbino!" Nato je ropotaje odsunil
1015 X    |              hotela prigovarjati, naj jé in se ne kuja, da bi kljubovala
1016 XVIII|          stisnjenih prsi nego izrekla jecajoč besedo: "Slepar -." ~Nato
1017 X    |             Štefan, le poglej, koliko ječavcev je samo v naši fari. Vsak
1018 XVI  |             kozarec črnine. ~Alena je jecljaje skušala ugovarjati, pa je
1019 XIII |              je razgreval, Smrekar je jedel s slastjo in zdaj pa zdaj
1020 II   |            kmet, razumeš, pravi kmet. Jejhata no, Alena, kakšen je bil,
1021 XIX  |         mučenice. Komaj nekaj mesecev jem ta grenki kruh, in že se
1022 XIII |              mirila rahlo žena, ki je jemala krožnik izpred njega. ~"
1023 XXI  |                ki ne ve, kje se denar jemlje."  Minka je stopila k oknu
1024 XXII |             taka, da je šla zjutraj z jerbasom na korito po vode." ~"Hahaha,"
1025 XXI  |              Hrano? To ni moja reč. Z Jero se zmenita. Jera je moja
1026 I    |         pritisnila zima, komaj hladna jesen, pa je mož že zavijal revmatične
1027 IX   |          rezko dvigale iznad rumenega jesenskega gozda. ~Alena je obstala
1028 III  |          pokrajina lepa in čudovita v jesenskem miru, se je Alena kar ni
1029 IX   |              pravici? -- Torej vi, ki jeste moj kruh, ki bi brez te
1030 VIII |             med pleča, kakor bi hodil jetičnik. ~Jok pa ni ubral navadne
1031 VIII |            bila zametena z listjem. ~"Jezični dohtarji trdijo, da ima
1032 XXI  |              ta! Pa bi bila ti učila, jezičnica! Hodi in prinesi kaj, da
1033 XIII |               ušes, in sodi, da imamo jezike samo za to, da utajimo,
1034 XVI  |              je samostojna in kako je jeziki nič ne brigajo. ~Ko se je
1035 II   |                 Baruša je tlesknila z jezikom in pokazala od dobrega vina
1036 V    |              dvoje kupčijskih pisem v jeziku, ki je bil mešanica laških,
1037 XVI  |             Gospod Brest, ali ste mar jezni, ker vas ni več k Smrekarju?" ~"
1038 XVIII|               žena in deklet, ki so z jeznimi pogledi zrli v šolo. ~Smrekar
1039 I    |                da bi razodel strah in jezo zaradi svoje prevelike radodarnosti;
1040 XVIII|               gospodična? Kakšni ste? Jezus Marija, pred durmi čakajo
1041 XX   |               da je Alena užaljena. ~"Jezuščka niso prišli molit ovni in
1042 XX   |         petdesetkronski bankovec. ~"U joj," se je začudil Trpotec
1043 V    |              je stopila k njemu. ~"Ne jokaj! Vzemi piškot in jabolko!
1044 XVI  |          kakor bajtarji in berači, ki jokajo, če dobe pisano cunjico
1045 V    |             in da ni nič lačen, da je jokal kar tako, nalašč. ~Smrekar
1046 X    |              se je začudila, zakaj je jokala in zakaj se je razburjala.
1047 XXIII|              prijel za roko. ~"Saj ne jokam!" ~Alena se ga ni upala
1048 III  |          Veseliti bi se morali, pa se jokamo. Neumnost!" ~Že na stopnicah
1049 X    |          tolažiti in miriti. "Le čemu jokate? Kaj če rečem v jezi in
1050 XVI  |       naslonila nanje glavo in začela jokati. Solze so jo nekoliko umirile.
1051 VI   |             slutila med Smrekarjem in Jokom. Kljub temu je po sili razločila
1052 VII  |             pa je bilo grčanje, kakor Jokov smeh. ~Alena je potegnila
1053 VI   |          krajcev je mežalo vanjo levo Jokovo oko. ~Alena se ga je prestrašila,
1054 XXII |               so se začudili možje. ~"Jook," je odgovoril preplašen
1055 XXII |              v hladno vežo. Skoraj do jutra so se trudili ob mešetarju,
1056 VI   |       govoriti. Zehajoč so opravljali jutranje posle in drsali s šklebedri
1057 XX   |             Veš kaj, papa; pojdiva na južino! Jaz plačam!" ~Alena je
1058 XVIII|               lotite takih stvari." ~"Kadarkoli boste opazili, da zaradi
1059 VII  |              ko se guglje na stolu in kadi cigarete. Angleški državnik
1060 IV   |             pa mi ne tekne!" ~"Jaz pa kadim kakor Turek! Kaj hočem!
1061 XX   |             kruh bi me bil spravil ta kajon, da ni Erna tako prav in
1062 XIX  |             sploh kaj spregovorila. ~"Kajpa da ga! Toda saj ne utegne.
1063 VI   |            Smrekarju se boste režali, kajpak, in ga opeharili za dobiček! ~
1064 XXI  |              samega medu. Če pa pride kaka ženska, je vselej nabrskana
1065 I    |              sodišča tudi po trikrat. Kake struje je list in katere
1066 XV   |          pijančka, ko bi bil ta pismo kakó izgubil!" ~"Ali je bilo
1067 XVIII|             da dviga izobrazbo naroda kakorkoli, da pomaga narodu z znanjem,
1068 VI   |             seboj. In danes je možak, kakršnega ni v dolini. Pa prav sedaj,
1069 XV   |             to, da ti ne doživiš ure, kakršno sem doživela jaz, in če
1070 II   |              hlapec, ne bogat gospod. Kakšne roke je imel! Rokavico mi
1071 XVI  |        zvedeli o pismu." ~"O pismu? O kakšnem pismu?" ~Aleni je odleglo,
1072 XX   |              pet dreves, pet ovčic in kamela in pet pastircev. Lepo,
1073 XX   |             je umetno čudil otroku in kameli pa gledal preko podobice
1074 VIII |          prsih, ali se mu ni gumb pri kamižoli odpel, potem je segel v
1075 VIII |              zamahnil Jok in si zapel kamižolo. ~Martinek se je vrnil s
1076 VII  |              ne vidiva in ne slišiva. Kamorkoli pogledava, Alenčke le ni.
1077 I    |             zlagala na stol, na stari kanape, dokler ni kar trudna od
1078 VII  |             spat odpravila. Tudi tvoj kanarček je močno žalosten, ker te
1079 I    |             dajte dvoran in blestečih kandelabrov temu prelestnemu telesu,
1080 XXII |              Jok se izmuzne." ~"Kakor kane," je povzel besedo Zaseljan
1081 V    |             Jok je stoje izpil zadnji kanec - in odšel. ~Tedaj je tiho
1082 XXII |            katerega so zaradi prezebe kapale solze, in počasi nesel k
1083 VI   |           sedel na parobek. ~Z vej je kapalo, voda je šumela, žaga je
1084 XVI  |      svetovalci, prišla sta župnik in kaplan in seveda vsa inteligenca,
1085 XVI  |               Potem je Miklavž pozval kaplana, da je izpraševal otroke. ~
1086 XVII |            opazila, da ji je zdrknila kapuca z glave in so snežinke obelile
1087 XVII |                 je spregovorila žena, karajoč ga, ko je poredno zamižal
1088 XV   |              ni takoj nič rekla. Samo karajoče je pogledala Aleno in spet
1089 IX   |               Viktor je znosil Aleni, karkoli je dosegel slaščic in sadja,
1090 I    |            začel računati. Za vlak -- karta za na oba konca -- in za
1091 IV   |              segla na mizo in ji dala karto. ~"Šele prišli ste, že prihajajo
1092 XVIII|              je razrednico, pregledal katalog, odbral nekaj zvezkov, jih
1093 XX   |             Zmeša se mu, zmeša! Sveta Katarina, ohrani mu pravi um in pamet!" ~
1094 XI   |            Alena na sprehod, ne da bi katera le količkaj slutila, kaj
1095 X    |         zatajevala obe dolgi uri, med katerima ji je kljuvalo v dušo, kar
1096 XVII |               že zrahljala blazine, s katerimi je bila obložena, popravila
1097 XIV  |                Gospod Brest je vendar kavalir in te ne pusti same sredi
1098 XI   |            vam je v čast!" ~"Hinavček kavalirski!" mu je požugala Mara. "
1099 VI   |             ko je brodil z žličico po kavi. "Pošastne sanje! Smrekarju
1100 III  |          pokoj. ~Edino tolpa kričečih kavk je spremljala voz, se preletavala
1101 III  |              ga je bila pripravila za kavo, ni mogla použiti. Siloma
1102 I    |               je s tresočim se prstom kazal na zbor kronic. Kakor bele
1103 VI   |              minut je gledala na uro, kazalci so stali kakor pribiti.
1104 XX   |               pri okno in si postavil kazalec na čelo. "Potem ostane neumnost --
1105 IV   |               neprijetno rdeče, je še kazil rožen ščipalnik. Prava podoba
1106 X    |           prijela dečka za lase in ga kaznovala, samo da bi si oteščala
1107 I    |          Njegova Baruša je poznala ta kašelj. Kmalu so se odprla vrata
1108 V    |             gozd, še več!" ~"Torej ne kaže, da bi čakal!" ~"Udari,
1109 I    |           otroka. Ko je za kaj, ti pa kažejo po svetu z njim. In namesto
1110 III  |          predenj čašo vino, in naj je kdorkoli, se je ne bo branil. Tako
1111 XII  |          primakne vam. Dasi ne bo žel kdovekaj pri kupčiji, toda čast,
1112 XXIII|              je domislil in se v duši kesal puhle fraze. ~"Alena, zanimivo
1113 XI   |        dolgčas, da bi ga prodajale na kilometre!" ~"Jaz se veselim zime!
1114 XX   |             odgovarjal, da je starica kimala z glavo, ko je odhajal spet
1115 XXIII|             poiskala Brestovo pismo. ~Kipeč srd ji je vstajal na licih,
1116 XV   |              tolažila Strniško, ki je kipela od jeze, in jo povabila
1117 IV   |              rokavi, izpod katerih so kipele trde mišice. ~"Prosim, kaj
1118 X    |              možak, ne pa cmeravec in kisavec!" ~Oče se je od srca smejal
1119 I    |             si spletala kodre v tenke kitice, jo je prvič v življenju
1120 XIX  |               ženska pa idealna mati: kjerkoli, ali mati nuna v samostanu,
1121 V    |               me vrag cvre še dvajset klafter bolj globoko, kot me bo
1122 VIII |             je začela dvigati cesta v klanec proti Marevževcu, je hipoma
1123 XVI  |              vanjo, vsa srca so se ji klanjala. Revne vdove so se ji zahvaljevale
1124 XI   |        spregovorila pametno besedo. ~"Klanjam se! Pozdravljene!" ~Še nekaj
1125 XIV  |           Brest je razlagal nalogo iz klasične filologije in rabil, kar
1126 XI   |               nova pota, so trdili že klasiki, da nori! Sodba gospodične
1127 XVIII|       socialist, ker gre tvoje žito v klasje. Toda sedaj bodi modra žanjica
1128 XIX  |             čutil po stopnicah, da mu kleca koleno. ~
1129 XXII |            ležal ob cesti. Smrekar je klečal pri njem. ~"Ves je trd,"
1130 IX   |            sledi. Toda dobro je držal klej in še pečat povrhu. Odložil
1131 XIII |               niso ugajale raskave in klejaste dlani očetove. Zato je z
1132 I    |               ven odtod, ven od tesne kletke svojih staršev -- ven v
1133 XII  |              odhrkal in momljal jezne kletvine. Še je posedel na tnalu,
1134 XX   |               je domislila materinega klica. Ponosno je pogledala po
1135 XX   |               ga je morala priti mati klicat. Hitro je dokosil in zgovorni
1136 II   |              luč, hitro luč!" ~Ob tem klicu je zahrkalo v kotu. Alena
1137 XX   |           Trpotec je obešal suknjo na klin in se zadovoljno pogledal
1138 XIII |           vežna vrata in je zacvilila ključavnica. In še se ni ganil z mesta.
1139 VII  |              te več ne vidi. Na vrata kljuje in pravi: kje pa je moja
1140 VIII |            zopet trdo oprl desnico ob kljukasto palico, se mu niso noge
1141 V    |              iz Alenine dlani, pobral klo buk, ki je ležal pod stolom,
1142 X    |             se hitro zaprašili v tek, klobuki so frčali po zraku, torbice
1143 XVI  |             šoli, otroci so hiteli po klopeh in iskali listkov, kjer
1144 XIII |              vas postavil pred šolske klopi samo pol leta, bi drugače
1145 III  |               Ko je vlak pretegnil in klopotaje odpeljal s kolodvora, je
1146 I    |              In med tistimi umazanimi kmeti!" ~"Torej poskusimo tu!" ~
1147 XV   |             se silno razveselila dveh kmetic, ki sta prišli po opravku
1148 IV   | Perutninarstvo, Vrtnarstvo, Homeopat, Kmetijstvo..." ~"To je moj svet, to
1149 II   |            rečem. Le to povem, kaj je kmetiška gospoda, samo to, nič drugega!" ~"
1150 I    |      tovarišice so odšle v letovišča, kmetiške so se razkropile po deželi --
1151 XIII |               in delo! Ko bi jaz samo kmetoval, bi živeli, ne rečem; toda
1152 XX   |             Ko je drugo jutro sédel h knjigam, je malomarno pomislil na
1153 XXIII|              Moram, mati. Oni zaboj s knjigami pošljite za menoj!" ~Mati
1154 XXI  |         pokazala siva glava, zavita v kocasto ruto. ~"Tale misli priti
1155 VIII |             pošto proti svoji samotni koči in kmalu utonil v gosti
1156 III  |       poskočni korak in krenila proti kočiji umerjeno, samozavestno. ~
1157 V    |               Z rokavom si je obrisal kocine krog ust. ~Žena se je vrnila
1158 XVI  |            zvodil govor drugam, da je kočljivi prepir nehal. Zakaj Smrekar
1159 XII  |            kurami: "Ciba, ciba, čopa, koconoga..." ~Jok je sedel na tnalo,
1160 I    |           pred zrcalom in si spletala kodre v tenke kitice, jo je prvič
1161 I    |             Alenini kostanjevi, mehki kodri skoz njeno velo dlan. ~"
1162 V    |          kateri stojim. Slutim pa." ~"Kóga?"  "Minka!"  "Učiteljica?"  "
1163 I    |          dobre matere ste take. Kakor kokljica bi rada imela do smrti vse
1164 XXI  |          Minka je zapazila pod vratom kolar, izza katerega je molel
1165 X    |            dražil zaradi glavobola in koledoval o gosposkih boleznih, o
1166 IV   |            kadila cigareto. ~"Servus, kolega," je pozdravila Aleno prav
1167 I    |               ker me tako prijemlje v kolenih." ~"Oče, ti si čuden, ne
1168 XIX  |             po stopnicah, da mu kleca koleno. ~
1169 XII  |           hiše. ~"Jok, pod sedežem na koleslju je vino in cvrtje. Prinesi!" ~
1170 XI   |           sprehod, ne da bi katera le količkaj slutila, kaj so njeni nameni. ~"
1171 II   |              pa jima pojde naproti do kolo- dvora. Nalašč, dasi je zjutraj
1172 II   |          svetilke, obdane z meglenimi kolobarji. V sobi Janeza Trpotca pa
1173 XX   |               dokler nista stala pred kolodvorom. ~"Oh, da si le prišla,
1174 XXI  |            saj se redko primeri -- je kolovrat stari kakor iz samega medu.
1175 XXIII|              odločno svarila." ~"Pred kom te je svarila?" ~"Pred teboj!" ~"
1176 VIII |               v temi otipal, da še ni komata na kljuki pred hlevom, se
1177 II   |           težava. - Vem, dobro vem! S komisij to vem. -- Da bi le preveč
1178 IV   |             roko in jo vedla na staro komodo za rdečim zagrinjalom, ki
1179 XX   |        torbico in mu ovila roko okoli komolca. ~"Kamor hočeš, ljubica
1180 XVIII|              S tem je bila konferenca končana. ~Pred šolo so zapeli kraguljci,
1181 XXIII|             obleko in pokrov zaprl. ~"Končano," je izpregovoril sam s
1182 XII  |              obračala oči na denar -- končno je le udarila in odjenjala
1183 XVIII|        Zgodilo se bo!" ~S tem je bila konferenca končana. ~Pred šolo so zapeli
1184 XVIII|               vse učiteljsko osebje h konferenci. ~"Vsekako je bil danes
1185 XII  |             potegnil za vajeti, da je konj obstal v diru. ~"Pet! Ne
1186 VIII |              pismo, je napojil Joka s konjakom in nič se mu ni smilila
1187 XVIII|                kakor kakšna zloglasna konjaška, ali je to dostojen posel
1188 VII  |              zbornice. Ha, s takimile konjci bi človek sfrčal v svet!" ~"
1189 X    |          jezno gospodaril nad lesenim konjem.  "Ah, te večne skrbi! Ugonobe
1190 VII  |           državnik se oddahne, ko gre kopat na svojo pristavo in tamkaj
1191 XIV  |            bilo oblakov, ki se poleti kopičijo in dvigajo kakor gorovja.
1192 II   |              naštela očitkov -- težko kopo. Toda nič tega, Baruša se
1193 XIV  |           gorovja. Z dolgočasno, sivo kopreno, ki se ni ganila in je tiho
1194 XVI  |         dočakala Miklavževega večera. Koprnela je, da bi videla Bresta
1195 I    |             Nemirno je vztrepetalo in koprnelo: ven -- ven -- v svet --
1196 XI   |             radovednosti, je zorela v koprnenje, ki v Brestu ni iskalo ne
1197 XXIII|          skrivnostno lepe ure gorkega koprnjenja. Lahko noč, dušica!" ~Brest
1198 XXIII|             pride ura! ~In vendar vse koprnjenje srca ni moglo udušiti zle
1199 X    |               stopila s samozavestnim korakom po sobi, prižgala luč in
1200 VIII |              je prikinknila ob vsakem koraku, kot da bi hodil tudi z
1201 XXI  |             bi se prileglo, da bi bil korar ali tehant. Ali vse sem
1202 VIII |    spregovoril polglasno Jok. "Zadnji korenček, kakor šilo tenak, izpukne!
1203 XVII |           pravda ni za nikogar sladka koreninica, hudirja, kaj?" ~Alena je
1204 XXII |             šla zjutraj z jerbasom na korito po vode." ~"Hahaha," se
1205 VII  |             so pridelali krompirja in koruze. Ko so prišli do obdelane
1206 XIII |             toda presneto bi nam bili kosi kruha tenko rezani. Zato
1207 II   |              Papa, kaj je naredil med kosilom!" ~"Povej, povej, Alena!" ~
1208 XVII |               je naletavati v debelih kosmih. Zaviti v kapuce so šli
1209 I    |           zdelo, ko so drseli Alenini kostanjevi, mehki kodri skoz njeno
1210 I    |          mirno in jasno izpod bogatih kostanjevih obrvi, da bi ta bela roka
1211 XX   |              ker je že lela samotnega kotička, kjer bi se umirila in zbrala
1212 XXII |       dragoceno kunje krzno. Okoliški kovači so ponujali železnino: krampe,
1213 III  |         pogledal za hlapcem, ali ni s kovčkom že preblizu, in izpregovoril
1214 XXII |            pil kar iz steklenice brez kozarčka. ~"Pa so rekli, da ti pisma
1215 XIII |        ironično nasmehnil in segel po kozarcu. ~Alena je vneto odgovorila: ~"
1216 VIII |             hoče, jaz ne. Tisto kravo kozjo pa nesi štuporamo v semenj!
1217 XVIII|               si je pogladil sivo, na kozlovsko pristriženo brado. ~Ura
1218 XII  |          začela pospravljati stroke v košaro. ~Štefan je privezal konja
1219 XIII |          Poglejte v mestu. Kdo se tam košati in zida vile in se vozi
1220 XVI  |             sezidajte hišo, ona se bo košatila v njej in gledala skoz okno!
1221 XV   |                se je zamislila. Kakor koščen, tresoč se prst se je dvignilo
1222 XV   |              Kje je tvoja ljubezen?" ~Koščeni, žugajoči prst je bil očetov
1223 XVII |               Brestovka je stiskala s koščenimi rokami Minkino desnico,
1224 XV   |                Strniška je potrkala s koščeno roko ob mizo in zopet gledala
1225 III  |             ji silile solze, drobnega koščka kruha, ki si ga je bila
1226 II   |             kar se je dalo. Z zadnjim koščkom pomade si je pomazilil sive
1227 XIX  |            ravan, kmetje so prenašali koše s skednjev in krmili goved,
1228 XIII |               je zasadil vilice v kos koštruna. "Življenje je delo in delo
1229 XXII |            vsake vrste, navadne ovčje kože in dragoceno kunje krzno.
1230 XIX  |           goved, oblečeni v podričane kožuhe, otroci so premlevali v
1231 XXI  |               ob snegu, kakor bi bili kožuhi obrobljeni z dragim krznom. ~
1232 XXII |                senenih vil, toporišč, kožuhovine vsake vrste, navadne ovčje
1233 XX   |          sedel tu s tabo kakor kmet v kožuhu." ~Trpotec je obešal suknjo
1234 XX   |          Smrekarica je posodila Aleni kožušček, vsi so jo spremili do vrat;
1235 XXI  |            odete skoraj do tal v bele kožuščke. Le ob robeh pri strehah
1236 XX   |             po konjih, po saneh in po kožuščku, izza katerega je gledala
1237 XIII |            zidarski polir, ki je pred kra tkim še mešal malto, baron
1238 VIII |          vežna vrata in skril ključ v kradi med polena. Potem je ubral
1239 X    |             umolknil. Viktorček se je kradoma splazil v svojo sobico in
1240 XXII |                  Smrekar!" je spoznal kraguljce Markovec. "Postojmo, da
1241 XVIII|         končana. ~Pred šolo so zapeli kraguljci, nadzornik se je poslovil,
1242 XX   |            misli v njeni glavi. Pesem kraguljčkov je bila spev lepim sanjam. ~
1243 I    |              ga je vselej od konca do kraja, novice po dvakrat, stolpce
1244 VI   |         mešetarjev. ~Izpod privihanih krajcev je mežalo vanjo levo Jokovo
1245 XII  |             ne bo upal zlepa več v te kraje po kupčiji. ~Ko pa ni bilo
1246 XI   |              krepkeje, čim bolj se je krajšala razdalja med njo in Brestom: ~"
1247 XVII |            drevesih lačne vrane in se krakaje preletavale krog vasi. Njene
1248 III  |              opotekla ter s še večjim krakanjem dvignila v zrak. ~"Oh, ti
1249 XXII |             že narejen -- na sv. Treh kraljev dan! Saj veš, Andrec?" ~"
1250 XXIII|               odhodu. ~"No, Alenčica, kraljica lepa ogrska, kaj si storila
1251 XIV  |          Aleni. ~"K Alenčici, prelepi kraljici ogrski!" ~"Žal, da nisem
1252 XXII |         kovači so ponujali železnino: krampe, sekire, motike in lemeže,
1253 III  |              povedal v obraz, kako je krasna. Toda to ni vplivalo. Izpod
1254 XI   |        svetile. "Poglejta, tu smo pri krasnem sadovnjaku. Zimska jabolka
1255 XXI  |          gorkejše srce, ki je uživalo krasoto prirode. ~Dve uri sta potekli,
1256 XV   |        Rdečica jo je oblila, ko je iz kratkih in okornih stavkov gledala
1257 III  |                prikimaval in bil tako kratkobeseden, da celo Alenin glas ni
1258 III  |             gledal predse na pesek. ~"Kratkokrilka pravzaprav, pa se nosi,
1259 XVI  |           Alena. ~"Torej ste res tako kratkovidni kakor bajtarji in berači,
1260 II   |             treba pokazati učenca, ne krav." ~"Saj ga ni bilo doma,
1261 XXI  |             tole bajto sem pokril; če krava zboli: Boštjan, pomagaj;
1262 XVIII|            duša, kdo se briga za naše kravale! Bi se, nič ne rečem, toda
1263 III  |          izpregovoril tiše -- "ona pa kravarica." Ob tem je položil prst
1264 III  |              je pasel bajtarski otrok kravico. ~Kakor je bila pokrajina
1265 VIII |              kdor hoče, jaz ne. Tisto kravo kozjo pa nesi štuporamo
1266 IV   |      nastlanih polno črnih lis križem kražem. Pero je brisala Erna ob
1267 XII  |         primakne, poznam ga!" ~"Se bo krčil, to je istina. Nič ne marajte!
1268 XII  |         Štefan, da se bo ženska dobro krčila." ~"Koliko, sodiš, bo vzkočila?" ~"
1269 XIII |             dvignila in roke so se ji krčile v pesti, kakor bi se nekam
1270 XIII |            deželi: Kdo živi najbolje? Krčmarji in trgovci. Poglejte v mestu.
1271 XXII |               molil prazno steklenico krčmarju. Dve težki volovski verigi,
1272 XIV  |              naj gre za Aleno ali naj krene proti domu. ~Tedaj je zavriskal
1273 XIX  |               še grozno samoto, potem kreni na drugo pot, Bog ti jo
1274 IX   |             je šel mimo mize, dasi ni krenil z glavo. Polagoma se mu
1275 XX   |       dvorišča. ~Ko so sani na ovinku krenile iz vasi na glavno cesto,
1276 VII  |               kjer so orali praho, so krenili na gozdno pot in se vrnili
1277 VIII |             zaradi enega samega pisma kreniti v Marevževec. In sem mislil,
1278 VIII |              je segel po čutaro in se krepčal. ~Ni dolgo ležal. ~Pod njim
1279 II   |             meni nasproti -- pa se po krepčamo in pomenimo." ~Ko je dovršil
1280 IV   |               na katerih so se bočile krepke mišice, in na njegovem licu
1281 XI   |               se je dvigala, čezdalje krepkeje, čim bolj se je krajšala
1282 I    |            kotih ob njih zarezali dve krepki črti. Roditelja sta se spogledala,
1283 XIV  |      ljubezniv, ter pozdravljal in se kretal kakor v salonu. ~"Tukajle,
1284 XV   |             Zato, ker te izdaja vsaka kretnja, oči, lice, vse. Prav zato
1285 I    |              liste ter skušala celo v kretnjah posnemati drzne velikomestne
1286 IV   |                v tem pogledu in v tej kretnji je bilo nekaj, kar je pretreslo.
1287 XVII |              njo težki škornji, ko je krevsal proti Smrekarju. Oba sta
1288 XV   |               tem pogovoru. V njej je kričalo: Povej, vse povej! Za krikom
1289 III  |   pripravljeno za pokoj. ~Edino tolpa kričečih kavk je spremljala voz,
1290 XV   |             treba, da žalite gospo in kričite v tuji hiši!" ~"Povejte
1291 XIV  |           glasno deluje, da mu zaradi krika prislonijo lestvo, po kateri
1292 XVIII|              zadnja beseda," je jezno kriknil Smrekar med ljudi. ~"Kogá?
1293 XV   |         kričalo: Povej, vse povej! Za krikom pa je stal Brest, ki ji
1294 IV   |         prstku, poskušala in odpirala krila - izpod njih se je razvila
1295 VII  |           stol urezano in pripahnjeno krilce, stopila za trenutek pred
1296 X    |          otroku, ki je stal na stolu, krilil z rokami in stiskal pesti. ~
1297 III  |             vznemirjena vzkliknila: ~"Kriste, kaj to pomeni!" ~Hlapec
1298 XXII |            črke in režale vanj, kakor krivda, vžgana v njegovo vest. ~
1299 XIX  |             Gospodična, ne delajte mi krivice, prosim vas! Verujte mi,
1300 VI   |            kaplje, zadnje georgine in krizanteme na vrtu so kakor objokane
1301 XVIII|         takisto začela vsa iz sebe: ~"Križana mati, kaj vam hočejo, gospodična?
1302 XIX  |          prenašali koše s skednjev in krmili goved, oblečeni v podričane
1303 IV   |             dobiš namesto homeopatnih kroglic bombe, tedaj me pokliči,
1304 XVIII|               vse knjige in zdravilne kroglice, prosi v mesto in si poišči
1305 X    |               iz daljave, dokler ni v krogotoku razburjenih misli utihnil
1306 XXII |               kdaj se odpro in vstopi krohotajoča se pošast. Hotel je vstati.
1307 IV   |           Mara je dvignila na mizi za kroj prirejene otroške predpasnike
1308 XIII |              izda, sicer ga pestinijo krojači in šivilje. Kdor ni tako
1309 XI   |               varje, kak perdeluje se krompir nar bolji! Alena, ne pohujšaj
1310 VII  |          ozimino, koliko so pridelali krompirja in koruze. Ko so prišli
1311 XX   |               s sani, stisnila hlapcu kronico v roko in hitela po vozovnico.
1312 XXIII|               ob postelji in od daleč kropila popotnika. ~Zunaj je bila
1313 XXIII|            starica je pomočila prst v kropivček ob postelji in od daleč
1314 XXI  |             in strdene punčke bi vsak krotil in učil. Ali naši so kakor
1315 VI   |              k mizi. Z vso silo se je krotila, zbirala duha, da bi se
1316 X    |           Smrekarica pikro in odšla s krožniki. ~Aleni se je za hip dobro
1317 VII  |              svojo pristavo in tamkaj krtačit govedo. Jaz se oddiham,
1318 XXII |          špranje pri peči je zažarela krvava luč. Vlažno poleno je cvileč
1319 XIV  |           prav razumete! Ne mislim na krvave bombe, ampak krvi, valujoče
1320 XV   |            meni, da sem se dokopala s krvavečimi prsti na višino, kjer sem
1321 XXII |               kože in dragoceno kunje krzno. Okoliški kovači so ponujali
1322 XXI  |            kožuhi obrobljeni z dragim krznom. ~Tu in tam so izpod gozda
1323 V    |               če sem se zmotil za pet kubikov, naj me vrag cvre še dvajset
1324 XX   |             Bil je nekoliko vinjen in kučma mu je visela na levo uho. ~"
1325 XXII |               obešalo ivje na brke in kučme. Možje so se glasno razgovarjali,
1326 VI   |               in razburjala, da ga je kuhala vročica. Ko je odbilo tri
1327 X    |         prigovarjati, naj jé in se ne kuja, da bi kljubovala bolj očetu
1328 V    |              Vstal je in se šel v kot kujat. ~Alena je stopila k njemu. ~"
1329 XIV  |             pesem. ~"Nekaj snujeta in kujeta ta dva," je po dolgem razmišljanju
1330 XIV  |          iskrenih delavcih za narodno kulturo! Zaradi tako bogatega plačila
1331 XXII |               ovčje kože in dragoceno kunje krzno. Okoliški kovači so
1332 VIII |          rokavi. Naglo je potegnil iz kupa oklešček in ga prislonil
1333 VI   |               položila razglednico na kupček in pogledala izza ščipalnika
1334 XXII |             listke in zaznamke raznih kupčij. Ko je odprl zadnji, s posebno
1335 V    |            roka mojega moža pri takih kupčijah." ~Mešetar si je nalil parkrat
1336 V    |              In narekoval ji je dvoje kupčijskih pisem v jeziku, ki je bil
1337 VII  |          veste, Alena, kako je takole kupčijsko življenje nemirno. Res se
1338 VI   |              devala posamezne vasi na kupčke. ~"Gospa -- Strniška --
1339 XII  |           Taljan, poseže vmes ter ali kupi sam ali tujcu tako podraži,
1340 V    |            pil in pomežikoval v polne kupice, katere si je nalival v
1341 XXII |            radi in jih nismo na sejmu kupili ali iz Amerike naročili.
1342 XV   |               izplela? Mar ni pošteno kupljeno in pošteno plačano? In kdo
1343 XII  |        listnico kakor blazino, spisal kupno pogodbo, v kateri je navedel
1344 V    |                Štefan je izpil zadnjo kupo terana in si primaknil čaj. ~"
1345 VI   |               skladovnic desk in krog kupov navaljenih hlodov ter se
1346 XI   |  prihajajočega. ~"Tisti Taljan je, ki kupuje od Strniške," je prva spregovorila
1347 XII  |             Takoj denar! Poglejte! Ne kupujem kakor kak pritepen tujec,
1348 XII  |          peharja ter se pogovarjala s kurami: "Ciba, ciba, čopa, koconoga..." ~
1349 I    |        ljubica. Sem tudi jaz spočetka kuverte lepil in brisal prah z aktov --
1350 XXII |                da ga bo bolelo. Kakor kužke nas je imel na vrvi ter
1351 X    |          naredila gospodična! Čemu bi kvaril stol?" ~Aleno je sedaj ujezil
1352 I    |          stalnih biljardistih, pustih kvartopircih in časniških moljih ni mogla
1353 XVII |          tistem pismu! Kdo vam je kaj kvasil? Povejte, tožim ga! Ali
1354 IV   |       Poštaričin glas se je zvišal za kvinto, in bolj je zapela nego
1355 II   |              upognil, tako je sed<138>l in spal v naslanjaču. Celo
1356 XII  |              ves les na mestu, ne bom lačna do smrti. Ne bom! Da veš!" ~
1357 XVII |               so posedale na drevesih lačne vrane in se krakaje preletavale
1358 XII  |           kruh je kruh, ni potica, za lačnega je tudi tak dober, in vendar
1359 XVIII|             proti šoli. ~"Kdo je tako lagal? Povejte ga! Tožimo ga!
1360 XI   |          pridržavale korake, kakor bi lagodno šetale in bi mu hotele dokazati,
1361 VI   |           razločila posamezne besede: Lahi, Strniška, profit, Minka... ~"
1362 XXII |               po dolini in je utihnil lajajoči lisjak v hribu ter poslušal.
1363 XII  |              ki je napenjal verigo in lajal v me šetarja. ~"Kako bi
1364 VI   |              je Smrekarju omahnila na laket. V sanjah so begale mimo
1365 XXII |             bi že davno moral sedeti, lakom!" ~"Kaj res že greš?" je
1366 XXI  |             jo preklinja, češ, ženska lakomna, ki ji je primešetaril toliko
1367 XI   |          delal - in da mi je treba od lakote do kruha. Teče peto leto.
1368 IV   |          brisala Erna ob predpasnik. ~Lasje so bili v naglici zvihani
1369 XVII |              roke, kakor bi občudoval lastno moč. ~Brest ni povzel pogovora
1370 XIV  |             kar se je dalo, grških in latinskih izrazov. ~Ko je žuborel
1371 XX   |           pride modrost. Tako! Kaj pa lazi za mano? Prav je tako!" ~
1372 V    |            jeziku, ki je bil mešanica laških, nemških in slovenskih besedi.
1373 VI   |       Strniška in se mu rogala. Tujo, laško govorico je slišal, celo
1374 V    |              do njega. ~"Kdo, zlodja? Lažeš!" ~"Veš, kaj mi je rekla
1375 I    |            toliko bojev s priliznjeno lažjo vsiljivih gospodkov. ~"Saj
1376 XVIII|         toliko poštena kot vi, ki ste lažniv ovaduh in še kaj drugega,
1377 XVIII|               črnil. Kdor to dela, je lažnivec!" ~"Falot, obrekljivec!"
1378 VII  |              svoji duši, nekaj grozno ledenega okrog srca. Pa samo takrat.
1379 XVII |              Noga ji je spodrsnila ob ledeni grudi, da je omahnila in
1380 XVII |             videla gazi pred sabo, ne ledenih grud, ob katere je zadevala
1381 XXI  |              in se razveselila krasne lege, kjer je stala nova šola. ~"
1382 XX   |        resnici prestrašila, ker je že lela samotnega kotička, kjer
1383 XXII |             krampe, sekire, motike in lemeže, pod šotori so razobesili
1384 II   |            Ljubljano je ležala megla, lena in pusta jesenska megla.
1385 VI   |          gospodarskega poslopja ni to leno jutro vzbudilo življenja
1386 XXI  |             krog njega so se gnetle v lepem neredu ponižne hiše, odete
1387 XX   |              je, kaj<D>? To velja! Od lepih brčic in milih po gledov,
1388 I    |             tudi jaz spočetka kuverte lepil in brisal prah z aktov --
1389 XXIII|           bila z njimi ubita vsa tiha lepota najinega prijateljstva?
1390 XIII |             nalašč!" ~"Lep, lep -! Od lepote še ni bil nihče sit. Če
1391 III  |             se dvigali griči bukovega lesa. Žolto jesensko listje je
1392 VIII |             iz hiše, da natoči. Stara lesena ura je hreščeče odbila eno.
1393 X    |               in jezno gospodaril nad lesenim konjem.  "Ah, te večne skrbi!
1394 VIII |            prav na koncu vasi zavil v leseno krčmo pri Plankarju. Žive
1395 XVI  |              na uho spremljevalcu. Ob lesi, ki vodi na dvorišče, sta
1396 V    |              Če ne -." ~Ozrl se je po leskovki, ki je tičala za podobo
1397 XII  |              pomočjo prestregel pismo lesnega trgovca iz Trsta, je kljub
1398 I    |          človek je menda, veletržec z lesom. Pol ure od postaje je vas,
1399 XIV  |               zaradi krika prislonijo lestvo, po kateri se vzpne kvišku,
1400 VIII |            zavil na zapuščeno stezo v lesu, kjer je prišel v Marevževec,
1401 IX   |               sijala iz oči, ki so že letele po odprtem pismu. ~"...
1402 I    |       Bogatejše tovarišice so odšle v letovišča, kmetiške so se razkropile
1403 XXII |             Zaselju semenj -- edini v letu. Iz vse okolice, zlasti
1404 XII  |               da se ji je izmaknil iz levice vogal predpasnika ter se
1405 XXIII|              z desnico sinu v roko, z levico je poiskala pod blazino
1406 IX   |              imel že napreženo ter je lezel nerodno na kozla; čepico
1407 XII  |             pobral nekaj iveri, ki so ležale naokrog, jih drobil med
1408 IV   |               začnita takoj. Menda še leži. Pojdite nadenj in ga potegnite
1409 XXI  |           oknu in pokazal s prstom na lično stavbo, ki se je dvigala
1410 XX   |            sobi, je šele opazil, kako lije mesečina skoz okno. Začel
1411 IV   |               je stopila od kljuke do linice. ~"Ne zamerite, gotovo ste
1412 XIII |             listje, ki ga je nastlala lipa po pesku. ~"Štefan," je
1413 IV   |    razglednico, dokler ni izginila za lipami. ~"Frklja, kako hodi! Smo
1414 IV   |            bilo nastlanih polno črnih lis križem kražem. Pero je brisala
1415 XIII |     zelenkasti suknjič, ki je bil ves lisast od smolnih madežev. ~Žena
1416 XX   |             je Brest začutil smolnate lise, ko jo je stisnil. ~"Ali
1417 IX   |              misli nanj! Pa zabavlja, lisica, ko ga ima rada." ~Alena
1418 XXII |         dolini in je utihnil lajajoči lisjak v hribu ter poslušal. Preden
1419 VI   |             tem hipu Erna ne ponudila lista. ~"Iz Ljubljane, gospodična,
1420 XV   |             sivega neba, kakor cvetni listič, bela snežinka in izginila
1421 I    |     zadnjikrat tiskalo njegovo ime po listih med uradnimi vestmi, da
1422 XIII |              tam, kjer je bilo največ listja na poti, da je glasno šumelo.
1423 VIII |          stezo, ki je bila zametena z listjem. ~"Jezični dohtarji trdijo,
1424 XXII |             je Jok shranjeval umazane listke in zaznamke raznih kupčij.
1425 XVI  |            hiteli po klopeh in iskali listkov, kjer je bilo napisano vsakega
1426 VIII |             tolklo, da je poskakovala listnica v žepu. Strniška je plela
1427 VIII |              odmotal zamazani trak od listnice in poiskal pismo. Dasi ni
1428 VIII |               znal brati in je imel v listnici mnogo papirjev, je kljub
1429 IX   |            nesel, napol vlekel Joka v listnjak in ga tamkaj položil v steljo. ~
1430 XVI  |            pavovo perje, s katerim se lišpa ta ženska." ~"To je resnica,
1431 II   |             obleko in se opravljal in lišpal, kar se je dalo. Z zadnjim
1432 XXIII|            spreletelo. Vendar ji je z ljubeznivim smeškom mirno odgovoril: ~"
1433 XX   |            plačal. ~Vlak je obstal na ljubljanskem kolodvoru. Tovarišice so
1434 XIX  |              na otročiče krog sebe ob ljubljenem možu; če tega ne, naj bo
1435 XIV  |           sodila Minka, kateri bi bil ljubši večer brez Bresta. ~"Saj
1436 X    |          gosposkih boleznih, o mehkih ljudeh in iztegal ob tem težki
1437 XXIII|             Tedaj bi bila prilika, da ljudem dokažemo, če gremo skupno
1438 VI   |           ograjo je Alena med drugimi ljudmi, ki so prišli na pošto,
1439 IV   |       najlepše v vasi. Na njem napis: Ljudska šola. ~Postrežnica ji je
1440 XVIII|           zaradi nenavadno izjavljene ljudske volje. Dolgo je hodil zamišljen
1441 XVIII|          pridobil v šolah, plačanih z ljudskim denarjem. To je moje prepričanje!" ~
1442 XIII |             je z učenostjo takih mož? Ljudsko šolo imajo za seboj, le
1443 XVIII|          ljubezni, katero uživate pri ljudstvu." ~"Hvala za čestitko, gospod
1444 XX   |             prišlece. Aleno je prevze lo čudovito hrepenenje. Prerinila
1445 XXI  |           spremila do veže. Ko sta se ločili, je vstopil mestni pismonoša: "
1446 I    |             kakor ruski mužiki, in na lojtrah se vozi v Ljubljano. Pha --
1447 III  |               njemu in videla njegove lokave oči, ki so bile že pile
1448 VIII |             ob žerjavici. Izpil je iz lonca takoj v veži, ga postavil
1449 XIII |               da je kaj. Kakor majhen lonček, za vsak nič vzkipi. Da
1450 XIX  |          gostaške deklice so hitele z lončki mleka, zakasneli šolarji
1451 I    |               svet!" ~"Ali jo boš pod lonec poveznila? Kakšna si!" ~"
1452 VI   |          pijačo mešetarju in je jezen loputal z durmi. ~"Povej še enkrat,
1453 XVIII|               letela od hiše do hiše, loputala z vrati in skoz vsaka kričala: "
1454 XVIII|           Torej bodite modri in se ne lotite takih stvari." ~"Kadarkoli
1455 IV   |             si že, dosti velik, da se lotiš kaj drugega... šola -- kako
1456 XII  |             mnogo ponuja, potem ga pa lovi za denar bogve kje!" ~Začela
1457 XIII |           denar, Taljana bi čakala in lovila kdove kako dolgo. Menda
1458 XVII |             sonce, ki je v milijardah lučk migotalo po srenu. ~Pusti
1459 XXIII|               materi, ki je ob brleči lučki sedela na zapečku in molila.
1460 X    |         puhlica," je pomislila, ko je lupila jabolko. Zato je rekla malomarno: ~"
1461 XXI  |              sem kupil za cerkev, dva lustra; tole bajto sem pokril;
1462 XII  |             bo vam žal." ~Strniška je luščila natiški fižol in metala
1463 XVII |              bom prisegal, da bo dala luža iskro, vi pa, kakor hočete!
1464 X    |             mar mi je! Na vas pa pade madež, ki vam utegne snesti kruhek --
1465 XIII |             bil ves lisast od smolnih madežev. ~Žena mu je pomagala, Viktor
1466 VIII |               mlado borovje, legel na mah in odlomil pred sabo vejo,
1467 XVI  |                Ob njem je stopal Jok, mahal divje z rokami, dvigal kvišku
1468 XXI  |               bil, izza bolhanc so mu mahale štrame, na rami je imel
1469 IV   |              črn predpasnik, ki jo je mahedravo zagrinjal od vratu do gležnjev.
1470 XIII |            osorno. Brest jo je miril, mahljaje z desnico. ~"Pripovedujte,
1471 III  |          omagala materina roka, ki je mahljala z belo ruto, in kako je
1472 V    |            nos z bradavico, oči čudno majčkene, zelenkaste, obleko oguljeno
1473 XIII |               na pragu. ~"Gospa, samo majčkeno grem, samo do šole!" ~"Lahko
1474 XIII |             vihrava, da je kaj. Kakor majhen lonček, za vsak nič vzkipi.
1475 XVII |                Menda ne bo sile! Kako majhno prehlajenje!" ~"Ne vem.
1476 XVI  |          kateri se je ustavljal in po malem izpival, kakor bi iskal
1477 XVIII|              pravico do pičice. Vsako malenkost je pregledal in pretehtal,
1478 III  |     materinsko skrbjo za najdrobnejše malenkosti, oče je pa pozabil na naslanjač
1479 X    |           Smejal se je hrupno, smejal malenkostim, ki niso bile smeha vredne.
1480 XXIII|        Zaselje, ki je pograbilo vsako malenkostno novico sredi prazne zimske
1481 XII  |               bi mi živ ogenj sedel v malhi. Še danes ga ji dam." ~Smrekar
1482 XIV  |         zabavala. Edino Minka je bila malobesedna in je kar največ stregla
1483 XVI  |              večerji so bili vsi sila malobesedni. Brest in Alena sta bila
1484 XXIII|            boja, ki mu je žensko srce malovredna priklada na težko tehtnico
1485 XIII |             je pred kra tkim še mešal malto, baron v primeri z njimi?
1486 XX   |              še nakupit za božičnico. Mami moram kaj prinesti." ~"Kakor
1487 XVII |            plačaj, gospodična!"  "Oj, mamka, kako se lepo šalite! Kmalu
1488 V    |            najmanj. Pa rajši več nego manj." ~"Ko bi ga še enkrat poprijel?" ~"
1489 X    |              ginilo v preteklosti, se manjšalo in tonilo, kakor dogodek,
1490 XII  |           krčil, to je istina. Nič ne marajte! Žugajte mu s Taljani, in
1491 XVIII|         gospodična? Kakšni ste? Jezus Marija, pred durmi čakajo Smrekar
1492 XX   |            bila Alenina součenka. ~"O Marijandel! Pozdravljena!" se je kljub
1493 VII  |              na naju in na Boga in na Marijo. ~Tako! Zbogom! ~  Tvoja
1494 IV   |     gospodična Minka. ~Potrkala je na Marina vrata. ~Mara je slonela
1495 XI   |             sicer niso užalile besede Marine, ali je bila vendar nekoliko
1496 XI   |        naproti. ~Aleni se je ob prvem Marinem vzkliku, da prihaja Brest,
1497 XXII |                 se je obrnil Andrec k Markovcu. ~"Za njegovo prisego --
1498 XVIII|           belega kruha. In vendar uči marsikaj, kar nikakor ni predpisano.
1499 XVIII|              se ustanovi zavod, ki bi marsikoga otel iz rok oderuhov in
1500 VIII |       pismonoša pozabil butaric in je Martinku docela pošla dremavost. ~
1501 XIX  |           obedu ni odpovedala službe, marveč je šla z Viktorjem takoj