Chapter

1502 III  |        vplivalo. Izpod umetne Alenine maske je takoj prisvetilo zaupanje
1503 V    |            prišlec gozdni mešetar Jok Masl<138>. ~"Grdun, kajne, ampak
1504 V    |          briga toliko. Pri njej bo pa masla na cente."  "Tudi njene
1505 II   |         prigrizek, štručke rženega in maslenega kruha, krožnike in kozarce
1506 III  |           trenutku zazvenel v spominu materin glas: Le nobel, Alena! in
1507 I    |         grenkobe slovesa, ni bilo oči materinih in ne očetovih, njene misli
1508 XIX  |               katerih je sevalo kakor materinski ogenj. Začela je in ji zaupala
1509 III  |               zapekla vest, ker sta z materjo prav tako sodili Smrekarjeve. ~"
1510 XIV  |              ogrski!" ~"Žal, da nisem Matjaž, gospodična!" ~Brest se
1511 XXIII|                kaj si storila svojemu Matjažu, da je pobegnil?" ~Alena
1512 I    |                  visoko izobražena, z maturo; bi pa prišla prvič taka
1513 XVIII|                Če se bavite z neumnim mazaštvom, kakor kakšna zloglasna
1514 VIII |       pismonoša in jaz." ~"Kakor kolo mazila," se je veselo zasmejal
1515 XVIII|               grede nenadoma strupena maščevalnost. ~Ko je stopila v obednico,
1516 XIX  |        Smrekar." ~"Zato sem se hotela maščevati nad njim in mu zagrozila,
1517 IV   |             zašepetala sama pri sebi: Maškarada! Erna je Aleni iskreno stisnila
1518 III  |       hrepenenju dočakana, ko zamahne meč časa v rodbino ter odseka
1519 XII  |             naj mu gre pripravljat in mečit Strniško, sam je pa napregel
1520 XII  |          tisoč," je ponovila Strniška mečje in pogledala Joka. ~"Pet!
1521 XVI  |          očetje in matere. ~V sobi je medlo gorela sveča. Ko je Minka
1522 XII  |               Je že naša! Mehka kakor medna hruška! Kar pojdiva. Za
1523 XI   |        nerazumljivo slutnjo, da se je mednje dvignilo nekaj kakor črna,
1524 I    |               je postava življenja!" ~Medtem pa Alena ni razmišljala,
1525 XXI  |        kolovrat stari kakor iz samega medu. Če pa pride kaka ženska,
1526 II   |             gorele svetilke, obdane z meglenimi kolobarji. V sobi Janeza
1527 VI   |            vas se je obesilo pusto in megleno jutro. Od drevja so polzele
1528 XIII |               na tla. ~Glas mu je bil mehak in se je skoraj tresel. ~"
1529 IV   |       zapomnim." ~Alena ni vedela, da mehanično ponavlja te besede. ~"Prav. --
1530 I    |            drseli Alenini kostanjevi, mehki kodri skoz njeno velo dlan. ~"
1531 X    |               o gosposkih boleznih, o mehkih ljudeh in iztegal ob tem
1532 VIII |             zapletle, dokler je držal mehur v rokah in palico pod pazduho.
1533 VIII |       katerega je potratno stresal iz mehurja. Parkrat so se mu noge zapletle,
1534 X    |              s plašnimi očmi. Nato so meketaje zbežale za pastirjem. ~"
1535 XXII |           potihnilo mukanje govedi in meketanje drobnice ter so se semnjevalci
1536 XXIII|         zanimivo je, da si nocoj tako melanholična. Kakor bi se v hipu spremenila.
1537 IV   |         besedico je Erna poudarila in melanholično zategnila ter izza ščipalnika
1538 XXII |             Res, tisto je pa res," je mencala. "Večkrat je tako naredil,
1539 IV   |               idealen fantast, takale menhkoba. Mož mora biti mož, skala,
1540 XX   |             ženska -- ba -- kdo bi se menil. Toda pravzaprav je še otrok.
1541 XI   |              ni. Z Minko sva se nekaj menili o tej stvari." ~Minka se
1542 V    |          rekla: S Smrekarjem se še ne menim ne, ker je tako trd, vsaj
1543 I    |           slišala!" ~"Ah, nikar se ne menimo o imenu! Mama, sedaj se
1544 VI   |          prinesla zajtrk. In sedaj se menita o njej. Mati govori in ponavlja,
1545 XIII |                torej molčite in se ne menite za to." ~Alena je vzdihnila,
1546 VII  |           Meni je vseeno." ~Ob tem je merila z očmi Aleno, ki je bila
1547 XXI  |           štorovi! Poglejte me, štiri mernike pšenice vam nesem po stopnicah,
1548 X    |               voli, ker se je oglasil mesar, in ali bi zorali praho
1549 XXII |            petak bi ga bil še privil, mesarja stisnjenega!" ~"A, kaj tisto!"
1550 XIX  |      učiteljice mučenice. Komaj nekaj mesecev jem ta grenki kruh, in že
1551 XIII |         pomolčala in zrla v Bresta. V mesečini so bile njene oči, zasenčene
1552 XIII |               z Brestom, vsa oblita z mesečino. ~"Pojdiva!" je spregovorila
1553 XI   |             za stavo in začne pošteno mesti okrog oken, to je zame užitek.
1554 XIII |             profesorje in uradnike po mestih! Vsak vinar desetkrat obrne,
1555 I    |             menda ne bo tako drag kot mestna kočija -- da, je že prav,
1556 XXI  |             sta se ločili, je vstopil mestni pismonoša: "Alena Trpotec?" ~"
1557 IV   |              vedite se po naše in vso mestno hinavščino obesite na kljuko.
1558 XII  |               jih drobil med prsti in metal drobce proti psu, ki je
1559 XII  |              luščila natiški fižol in metala prazne stroke na tla. ~Nič
1560 IV   |           Minka je odložila škarja in meter in prisrčno pozdravila Aleno. ~"
1561 XVII |              dni se je polegel snežni metež, nebo se je razvedrilo in
1562 XVII |            mogel presoditi v mraku in metežu, se ni bilo nadejati popotnika
1563 XVIII|             in posebnega je zapazil v metodi. Kakor da ni šola, tako
1564 IV   |              Z menoj se ne boš igral, metulj ti tak! Sladkač, kakopa!
1565 XXI  |              izpod gozda gledale posa mezne hišice z brežine proti cerkvi,
1566 XIII |                ki je pred kra tkim še mešal malto, baron v primeri z
1567 V    |             pisem v jeziku, ki je bil mešanica laških, nemških in slovenskih
1568 VIII |               le bom, zate, če hočeš! Mešetari naj ti, kdor hoče, jaz ne.
1569 XIII |               se je vtaknila Minka in mešetarila za nekega Taljana. ~Ali
1570 XXIII|          samostojen jaz? Čemu Minkino mešetarjenje? Vrzi njeno pismo v ogenj
1571 VI   |              so se režale te besede z mešetarjevega ostudnega lica in jo grabile
1572 XXIII|                 XXIII ~Tisti večer po mešetarjevem žalostnem pogrebu je prišel
1573 VI   |           Izpod privihanih krajcev je mežalo vanjo levo Jokovo oko. ~
1574 VI   |             izza prislonjenih vetrnic mežikajo oči njegovih dolžnikov in
1575 XXI  |           Zastonj vam jo dam, ker moj mežnar je zaeno hlapec in spi v
1576 XXI  |              dobilo stanovanje?" ~"U, mežnarija je prazna. Zastonj vam jo
1577 XXII |              in ji naravnost povedal: Micka, rad te imam in vzamem te,
1578 I    |             To je druga reč! Potem se midve zgroziva pri Smrekarju,
1579 XVI  |            želja, da tu v samoti, pod migljajočimi zvezda mi, razodene Brestu,
1580 XVII |               ki je v milijardah lučk migotalo po srenu. ~Pusti strahovi
1581 III  |              proti njej. Dasi je prvi mik izvabil Aleno, da bi se
1582 XVII |                   XVII.  Nekaj dni po Miklavževem večeru je Alena preživela
1583 XVI  |             družbe Viktorček z bogato miklavževino, katero je dobil doma, ko
1584 XVI  |          zapeli pod Minkinim vodstvom Miklavžu pesem v pozdrav. Potem je
1585 XX   |              velja! Od lepih brčic in milih po gledov, pa od chic hoje
1586 XVII |            neba zimsko sonce, ki je v milijardah lučk migotalo po srenu. ~
1587 XIII |               še se ni ganil z mesta. Milijoni zvezd so veselo pluli nad
1588 IV   |              Turek! Kaj hočem! Tu pod milim nebom nimam nič; če bi še
1589 I    |               izobraženega človeka na milje daleč. Celo župnik je kmet,
1590 XIV  |             če te mara -- seveda! Boš milostna gospa profesorjeva!" ~Ob
1591 XXIII|               in dramili mater, ki je milovala ubogega sina, ker se toliko
1592 IV   |               bližino. Verujte, tedni minejo, da ne vidim človeka." ~"
1593 XXIII|        pismonoša in ji prinese pismo. Minil je teden, minila dva, minili
1594 XXIII|           Minil je teden, minila dva, minili štirje. ~V Aleni se je ljubezen
1595 IV   |                a -- seveda! Pa nas je minilo - seveda!" ~Nato je šele
1596 XXI  |           strmini, za njimi je vihral Minkin šal kakor zastava. ~Dva
1597 XVII |              nevarno." ~Smrekar je ob Minkinem imenu privzdignil obrvi,
1598 XI   |               Alena in Mara sta se ob Minkini pikri opazki spogledali.
1599 XXI  |         oživelo. Še vsa razburjena od Minkinih govoric se je razburila
1600 XVI  |              opogumili, so zapeli pod Minkinim vodstvom Miklavžu pesem
1601 XXIII|           zavrgel. Slednjič je obstal miren sredi sobe, topotnil z nogo,
1602 XIII |             Alena osorno. Brest jo je miril, mahljaje z desnico. ~"Pripovedujte,
1603 XIII |        slišali!" ~"Štefan, nikar!" je mirila rahlo žena, ki je jemala
1604 X    |            skušal nerodno tolažiti in miriti. "Le čemu jokate? Kaj če
1605 IV   |             Hi-hi-hi, kaj neki ste si mislili!" ~"Vedno delo, isto delo,
1606 I    |          moderno, in jaz tudi! Ne sme misliti zunaj tisti kmet, tisti
1607 VII  |           Midva vsako uro skrbno nate misliva, tudi ti noben dan ne pozabi
1608 XXII |               Hoj, na, Jok!" ~Od obeh miz so ga vabili pit. Jok je
1609 VIII |              je primaknil stol k mali mizici ob peči in sedel. ~"Kam
1610 XV   |           učiteljici k mizi, vzela iz miznice hleb kruha in nož, segla
1611 VI   |             trudno glavo, je iztegnil mišičaste roke, da so mu pokali sklepi. ~"
1612 XVII |             rokave in si je gledal na mišičave roke, kakor bi občudoval
1613 VIII |               izpukne! Ne privošči ga mišim. Čaj, prav ti je!" ~Tedaj
1614 VIII |         vzidano, prijel za zelenko in miže pil iz nje v dolgih požirkih.
1615 XX   |             se je oglasil skoz okence mlad uradnik, ki je že dolgo
1616 III  |               domišljija slikala lepe mladeniče. Slok, kretenj elegantnih,
1617 XI   |        Njegova hoja je bila prožna in mladeniška. Pojav mestne moške obleke
1618 XIV  |          gledal Brest kakor ščinkavec mladiče v gnezdu! Bog ji ga blagoslovi!" ~"
1619 IV   |             veselja, vzgoji nadobudne mladine, kaj?" ~"Ne vem, ampak veselje
1620 I    |                Nato se je pa lotila z mladostnim ognjem pripravljanja za
1621 XIX  |            deklice so hitele z lončki mleka, zakasneli šolarji so se
1622 XXI  |             vas moj pastir potegne do mlina. Pot je drsna." ~Minka se
1623 XVI  |          pretrpela, ko je videl, kako mnogi njegovi dolžniki častijo
1624 XVII |             Ampak vi pa le pomagajte. Mnogim ste že. Vsi pravimo, take
1625 IV   |           pogledala. ~Tamkaj je stal, močán, golorok, z zavihanimi rokavi,
1626 XXIII|            postrežnica Urša, ki ji je močila razbeljeno glavo. ~"Kje
1627 XII  |              natočil v čaše sladke in močne starine. ~"Da bi me napojil,
1628 IV   |              mora biti." ~Potrkala je močneje. ~"To je že od sile! To
1629 XXII |              ni to čudo?" ~"Markovec, moder si, nič ne rečem, ali da
1630 I    |        Najlepšo oblečeš, Alena, tisto moderno, in jaz tudi! Ne sme misliti
1631 IV   |         Poglejte, njeno stanovanje je modni salon!" ~Mara je dvignila
1632 XVIII|               bo trpela. Torej bodite modri in se ne lotite takih stvari." ~"
1633 XXII |               soseda in iskal na licu modrijana potrdila, da je pravdo govoril. ~"
1634 I    |              med tujci!" ~Oče si je z modro ruto otrl solzo iz levega,
1635 XX   |               za neumnostjo naj pride modrost. Tako! Kaj pa lazi za mano?
1636 XIII |             iskale duše, kateri bi se mogle razodeti. V tem hipu ni
1637 XXIII|              se nemirno dvigale, niso mogli na dan vzdihi. Zdelo se
1638 XXIII|         vendar vse koprnjenje srca ni moglo udušiti zle slutnje, ki
1639 XXI  |            konjski komat, na glavi pa mogočno polhovko. ~"Dober dan,"
1640 V    |               kajne, ampak desna roka mojega moža pri takih kupčijah." ~
1641 XIV  |               Toda o Brestu si precej mojih misli!" ~"Vendar enkrat!"
1642 XXII |         naredi v fari, če je iz prave moke pečen!" so mu pritrjevali
1643 VI   |         hlodov ter se počasi vrnil po mokrem kolovozu proti domu. Korak
1644 XXII |        korakoma in za njim se je vila molčeča procesija. ~Pri Smrekarju
1645 XV   |          Plankarjem cesta zavila skoz molčeče polje, je spregovorila Minka: ~"
1646 XIII |        nepotrebnem razvnemala. Dobro, molčim. Toda, prosim vas, ko nimam
1647 XXII |                hm -- kaj bi govorili! Molčimo. Bog bo sodil!" ~Možje so
1648 XVII |             Toda to naj vas ne briga! Molčiva o tem, ker se mi studi.
1649 XII  |             na bolno oko ter šepetaje moledoval: ~"Če ga tako privijete,
1650 XXI  |               kolar, izza katerega je molel uhelj hodničnega platna. ~"
1651 XXII |               je iztegnil čez mizo in molil prazno steklenico krčmarju.
1652 XV   |              in gledala v gozd, ki je molíl gole, mrtve veje pod sivo
1653 XX   |                  Jezuščka niso prišli molit ovni in živina in smreke,
1654 IX   |          pokoju tiho šepetanje, kakor molitve. Zdelo se ji je, da je zaspala
1655 I    |             kvartopircih in časniških moljih ni mogla izzvati nikakega
1656 XIII |             je spregovoril po kratkem molku Brest, ki je sedel sam z
1657 XVIII|        pravite na to?" ~"Po zakonu mi morajo biti mar posli v šoli. In
1658 III  |      pravzaprav čudni! Veseliti bi se morali, pa se jokamo. Neumnost!" ~
1659 I    |               oglasu.  "Poskusimo, tu moramo poskusiti, in koj, jutri,
1660 I    |               in blagor se jim, ki to morejo. Vsak pa ne more, mi tudi
1661 XIII |            življenje! Na hvalo, da se morete oddahniti. Današnja družba
1662 XII  |          rekla v lice "slepar", ga je morila in mučila, da je dosti ur
1663 XXIII|               ura, kakor bi utonila v morje. Tudi Brest se je domislil
1664 XXII |                je klical hlapec in se motal s kozla. ~Možje so pospešili
1665 VI   |              širil ter se spremenil v moten kolobar. In sredi tega nejasnega
1666 XX   |        izginile v daljavi. ~"Minka se moti," je razmišljala Alena. "
1667 XXII |            železnino: krampe, sekire, motike in lemeže, pod šotori so
1668 XIV  |               Gospodična Minka, vi se motite! Ni lenoba, ni egoizem.
1669 VI   |        obiskali!" ~"Nikar se ne dajte motiti, gospodična Erna! Morda
1670 VI   |         beračem!" ~Polagoma je ugašal motni kolobar krog sveče in ginil,
1671 I    |             študentke, so se vendar v motnih obrisih slabe luči že izrazito
1672 V    |            Alena prestrašila. Imel je mozoljast obraz, porasel s ščetinasto,
1673 XX   |              lahko vija-vaja-ven! Jaz moškim nič ne verjamem!" ~"Kakšen
1674 III  |        nosnice so mu plale, ker se je moško boril sam s seboj. ~"Da
1675 XXII |              138>!" je zaklical čokat možakar, kateremu je klobuk že zlezel
1676 I    |               se odprla vrata in pred možem je stala žena. ~"Viš, Baruša,
1677 I    |       namrgodnila, ker jo je zabolela moževa opazka zaradi imena. ~"In
1678 XX   |            držal proti luči ranjenega možička.  "Popravim," je obetal
1679 XVIII|            poskusil napraviti gaz med možmi, ki so se pa strnili še
1680 IX   |             sosednji sobi, in jo je v mračni slutnji gnalo nazaj k mizi,
1681 VII  |              Štefana ni bilo domov do mraka in ga ni bilo do večerje.
1682 XIX  |          sodba, zatožna klop -- ji je mrgotalo pred očmi. ~Zato je bila
1683 X    |              nenadoma strahovi, polni mrkih pogledov, brez prijaznosti
1684 XXII |          Takrat je pri fari zazvonilo mrliču. ~
1685 I    |         Trpotec je vstal in še enkrat mrmraje ponovil: ~"Taka je postava
1686 XXIII|           razklenile, jezik ji je bil mrtev, vlažen mraz ji je polival
1687 XXIII|          njeno roko, ki je bila kakor mrtva in mrzla v njegovi. ~"Kdo
1688 XV   |               gozd, ki je molíl gole, mrtve veje pod sivo zimsko nebo. ~"
1689 XXII |                   Iz veže, kjer je ob mrtvecu stala služinčad, se je čula
1690 XIV  |                  Punca, trubaduriš!" ~Mrzel veter je zavel okrog vogala,
1691 XXIII|             ki je bila kakor mrtva in mrzla v njegovi. ~"Kdo te je žalil?
1692 XVI  |           zahvaljevala, ali čutila je mrzloto praznih besedi in se je
1693 XIX  |             samo, zato smo učiteljice mučenice. Komaj nekaj mesecev jem
1694 XV   |               oči. ~"Toda še nekaj te muči, ljuba duša. Samo zaradi
1695 XIV  |            videla Bresta. Često jo je mučil dvom, je li prav naredila,
1696 XIX  |               dolgo prečuto noč so jo mučile strašne slike. Krik ljudstva,
1697 XXI  |             sankami. ~"Da se ne boste mučili, vas moj pastir potegne
1698 XVI  |         Brestu, kar jo je tako grozno mučilo. "Gospod Brest, ali ste
1699 XVIII|           kljub temu spreletelo kakor mučna slutnja. ~Nadzornik je stopil
1700 I    |            priklical Barušo, ki se je mudila v kuhinji. ~Njegova Baruša
1701 XXII |           nagnil, preden je potihnilo mukanje govedi in meketanje drobnice
1702 XVII |            Alena preživela v resnični muki. Presedela je po cele ure
1703 XVI  |            začela pripovedovati svojo muko. Govorila je iskreno, odkrito.
1704 XXI  |          višjih, da se mi pomilovalno muzajo, ker sem takle, od župljanov
1705 I    |       strahovite škornje, kakor ruski mužiki, in na lojtrah se vozi v
1706 IV   |           silili stremeni izpod zapon na-vzdol. Lice, brezizrazno, okroglo
1707 XII  |         izposodil še nekaj tisočakov, nabil z bankovci listnico kakor
1708 XXII |              Ves dan so bile gostilne nabito polne. Zaselje je valovalo
1709 I    |  nepričakovane sile in opravke. Ko je nabral nekaj kronic v dlan, se
1710 XXIII|        motrila z očmi. Polagoma se je nabralo Minkino lice v zaničljive
1711 XXI  |          pride kaka ženska, je vselej nabrskana kakor puran, če vidi rdečo
1712 XVII |            gospod Jakob so bili na ta način; prezgodaj jih je pobrala
1713 XI   |                Ah, Minka, ti in tvoji načrti!" ~"Povejte, mene zanimajo!"
1714 VII  |               planila na dan s svojim načrtom, pa se je domislila onih
1715 XXIII|               je bližala polnoči. Sto načrtov in sto premislekov je preudaril,
1716 XVIII|              pisal beležke na polo. ~"Nadalje ste v zvezi s kaplanom in
1717 XV   |             zanjo." ~Prijateljici sta nadaljevali pot ob levi in ob desni
1718 I    |           rekla: ~"Še toliko se nisem nadejala! Skopušček!" ~Trpotec je
1719 XVII |           mraku in metežu, se ni bilo nadejati popotnika ob tej uri. Zato
1720 V    |              prepričana, da je prišel nadnjo tolovaj. ~Zato se je tembolj
1721 IV   |            notranjega veselja, vzgoji nadobudne mladine, kaj?" ~"Ne vem,
1722 X    |              že polnoč. ~Še enkrat je nadrobno preudarila vse, kar se je
1723 XXI  |               Zavil je po stopnicah v nadstropje. Potoma se je opravičeval: ~"
1724 XVIII|             Vtem je nadzornik povabil nadučitelja in došle tri priče v sobo
1725 XVIII|                 Nadzornik je stopil v nadučiteljev razred, se kratko pomudil
1726 XVIII|               Mari in stopila bliže k nadzorniku. Za hip je pomolčala, da
1727 XVIII|                Minka je čutila, da to nadzorstvo ni vsakdanje, toda o vzroku
1728 II   |          trdna zavest, da ga nihče ne nadzoruje, jo je zavil še v kavarno
1729 XXIII|            sobi. Alena se je borila. ~Naenkrat je planilo iz nje. ~"Ne,
1730 II   |             bilo po volji, da sta šli nafrljeni kakor baronovki, nak, ni
1731 VI   |            silno zlobno, da ji nalašč nagaja. Vsakih deset minut je gledala
1732 XV   |                   Vsi me dražijo, vsi nagajajo." ~"Zakaj?"  "Zaradi Bresta!" ~"
1733 VI   |    razposajenec neprestano brbljal in nagajal, da je njegov glas dušil
1734 XVI  |              in zamrmral: ~"Ne boš mi nagajala ne, taka ženščina že ne!" ~
1735 XIV  |               le navadi se Mare, tega nagajivčka nepoboljšljivega!" ~Mara
1736 XXIII|              če se ni, jo je mučila z nagajivim pikanjem. ~Ko je tistega
1737 XI   |       Gospodična Mara, nepoboljšljiva nagajivka!" ~Brest ji je segel v roko. ~"
1738 XIX  |              potem globoko vzdihnila. Nagajivo je Minka posnela vzdihljaj,
1739 IV   |              oblačiti otrok, naj bodo nagi, kaj me briga!" ~"Gospodična
1740 XIV  |             je zvenela na uho Alenina nagla prošnja: le povabi ga --
1741 XXIII|          Zapahnil je vrata v veži, od naglih korakov so zaškripale stopnice,
1742 XVII |        hohotajoč se v strop. Potem je nagloma vstal in stopil pred Bresta. ~"
1743 XXII |         mladina. Tudi živine so dokaj nagnali. ~Ves dan so bile gostilne
1744 VI   |           trgu, ga dobiš." ~In oče se nagne nazaj v naslanjaču -- in
1745 XVIII|     ustanovila posojilnica, kakor vas nagovarja učiteljica Minka?" ~"Povsod
1746 XVI  |              k Minki. ~"Minka," jo je nagovorila in jo prijela za roko. Glas
1747 VI   |          ležala vrh odeje in stiskala nagrizeno jabolko. Rahlo mu je izvila
1748 XIII |              Alena je dvignila glavo, nagubala čelo in se nagnila naprej,
1749 IV   |             topotnila Alena z nogo in nagubančila čelo ter stopila proti njemu,
1750 X    |            slutila nego jasno vedela. Najbolj jo je mikalo, da bi povedala
1751 XXIII|      izpregovoril sam s seboj. "To je najboljše! Grem!" ~V rano jutro je
1752 XV   |             Poglej, draga moja, to je najboljši dokaz, da nisi več mirna!" ~"
1753 XII  |               vest in namočil jezik z najboljšo slivovko, preden se je napotil
1754 XI   |               razumem, gospica? To je najbrž domača politika!" ~"O, nič
1755 VI   |             črno liso na ušesu, tisto najdraže. Saj sem ti jo pokazal včeraj!" ~"
1756 III  |          pristno materinsko skrbjo za najdrobnejše malenkosti, oče je pa pozabil
1757 XX   |                se ni še nihče do sita najedel." ~"Mm, kakšna lepa proza!"
1758 XIX  |             zbegalo, nego bi jo mogla najgorja osornost. ~"Pijan je bil,"
1759 IV   |               v Minkino stanovanje. ~"Najina koleginja -- Alena, naš
1760 XXIII|              njih govorice zlobne, da najine ljubezni ne skrivava pred
1761 XXIII|        neizvedljivi. Zato Vas prosim: Najino prijateljstvo naj bo kakor
1762 VII  |            pravim: celo tisti, ki ima najiskrenejši poklic, celo tisti občuti
1763 III  |         izvolite izročiti za voz mojo najiskrenejšo zahvalo Smrekarjevim! Na
1764 XV   |         ničemurna zato, če veš, da si najlepša dekle v fari. Če se potem
1765 VII  |     dolgočasni tedni." ~Alena bi bila najrašji priznala, da je že danes
1766 XVIII|               ne rečem, toda za to bi najslabša morala biti vsaj toliko
1767 VII  |               kakor vidite, kar mi je največja uteha za srce." ~"Za srce,"
1768 XIX  |            Kakor bi se ločila snoči v največji ljubezni, tako prijazno
1769 XVIII|          povabil Smrekar. ~"No, ta ga nakači zoper mene," je omenila
1770 II   |            dokaže, da si je samo zato nakačil brke in za nič drugega ne.
1771 VI   |              predenj, nekaj zamrmral, nakar žagar niti pipe ni potegnil
1772 VIII |           Strniška se je sklanjala in nakladala v cajnico, v gozdu so se
1773 X    |               resnično vežejo hudobne naklepe. Mikalo jo je -- in vendar
1774 II   |               In če bi se navsezadnje naklepičilo, da bi prišli domov -- brez
1775 XX   |             ni bila več otrok. ~Ko je nakupila v trgovini prigrizkov za
1776 XX   |             mizi. ~"Sedaj greva pa še nakupit za božičnico. Mami moram
1777 XX   |              je gledal in stal, držeč nakupljene stvari pod pazduho, ter
1778 I    |             doma zaprimo, in na vrata nalepi list: "Tu pridna in dobra
1779 XVII |              napotila k Minki. Ker je naletaval droben sneg, je potegnila
1780 XVII |             drobnih zrncih, začelo je naletavati v debelih kosmih. Zaviti
1781 V    |             kupčijah." ~Mešetar si je nalil parkrat v kozarec, preden
1782 XIV  |              omare steklenico vina in nalila v kozarce. ~"Oho," se je
1783 V    |            nalašč ste zanj!" ~Mati je nalivala čaj v skodelice. ~"Tako
1784 XVI  |              kadar je sedela sama pri nalogi pozno v noč. Toda obednica
1785 XXI  |        oddihala od teže, katero ji je naložila zima. ~Popotnica, učiteljica
1786 XII  |           tako privijete, ne pozabite name. Stotaček se mi spodobi,
1787 III  |            tem izborno godilo in svoj namen -- svoj poklic kot učiteljica
1788 XI   |        količkaj slutila, kaj so njeni nameni. ~"Pozdravljen, sonček,
1789 VIII |            peči in sedel. ~"Kam si se namenil," je vprašal Martinek in
1790 VI   |         stopila v njegovo sobo Alena, namenjena do Viktorja. ~"Dobro jutro,
1791 XI   |             da vas zadržujem. Kam ste namenjene?" ~"Do Marevževca, da si
1792 IX   |       zagradil pot, ker je slutil, da namerava planiti iz sobe. ~"Da, moje
1793 XXI  |            sem učiteljica iz Zaselja, nameravam prositi semkaj." ~"Kogá?"
1794 XVIII|               tem. -- Druga točka. Vi nameravate osnovati nekak tečaj za
1795 II   |             posprehodil, preden se je nameril domov. Pred durmi se je
1796 XIX  |              ne vrnem več. Zato se je namerila, da po obedu takoj odpove
1797 III  |        zaupanje tiste ženske duše, ki namerja prvi korak v svet in išče
1798 IV   |                Dekle, le pazi!" ji je namežiknila Mara. ~"Mar mi je!" ~"Ste
1799 XVI  |         kaplanom stikata glave ter si namigavata o posojilnici. Še tega je
1800 V    |               in začel cefrati franže namiznega prta. ~"Pusti!" je zagrmel
1801 XII  |             Plankarju pomiril vest in namočil jezik z najboljšo slivovko,
1802 I    |                Baruša se je še enkrat namrgodnila, ker jo je zabolela moževa
1803 XVI  |           Zakaj Smrekar je obrvi tako namršil, da bi bil divjal in vsakega
1804 VIII |           Povrnem ti, Jok, če bi tako naneslo. Hudo si mi ustregel danes,
1805 II   |         ustrašil, kaj je tako pozabil nanju. Zato se je tik pred vrati
1806 XXIII|              uvelimi šopki, ki jih je nanosil Ivan. ~"Kajne, rožice, da
1807 VI   |          stresel -- in se boječe ozrl naokoli. ~"Morda se pelje pismo!" ~
1808 VIII |               tudi ona tam?" ~Spet je napel oči in gledal v hosto, kjer
1809 IV   |              roke, da so se mu mišice napele kakor atletu: "Umazan sem,
1810 XII  |               drobce proti psu, ki je napenjal verigo in lajal v me šetarja. ~"
1811 XVIII|       razodela vso pravdo, ki je bila naperjena zoper njo, in h koncu stisnila
1812 XVII |            čakala vsako uro poročil o naperjeni pravdi, hrepenela je po
1813 XVIII|              zmagala. Tudi Mara ji je napila.  "Čestitam, dragi socialist,
1814 IV   |              najlepše v vasi. Na njem napis: Ljudska šola. ~Postrežnica
1815 IX   |              in povem tudi to, da ste napisali naslov na Strniško za tisto
1816 XII  |              na katerem je bil naslov napisan od Alene. Pismo je bilo
1817 VI   |               je čutila, da ji je laž napisana na čelu, in je zato hitro
1818 XVIII|              zgodilo. ~Vsi zapored so napivali Minki, ker je tako sijajno
1819 IX   |            druga pisma. ~"Samo naslov napišite: Gospa Strniška -." ~Alena
1820 I    |              možu -- to pomisli, kako napneva vse drugačno ceno za šolanje
1821 II   |         odhodu dal natakarici pošteno napojnino in ji za slovo parkrat prav
1822 VIII |               Jok potresel za rame. ~"Napolni mi čutaro," mu je pomolil
1823 VIII |              iz levega očesa mu je od napora prilezla kaplja, pa je ni
1824 VII  |          Tembolj sodim, da je po tako napornem delu treba oddiha, ne pa
1825 XI   |             je sijalo sonce, ko so se napotile popoldne Alena, Minka in
1826 XVIII|           Potem bi šlo!" ~Nato sta se napotili učiteljici v gostilno k
1827 XII  |              pojdiva. Za jutri sem te napovedal, Štefan, ali opraviva še
1828 XVIII|              Stran!" ~Jok je poskusil napraviti gaz med možmi, ki so se
1829 VIII |               gledal v hosto, kjer so napravljali steljo. ~"Ne, ni je. Zato
1830 XVI  |               ter je velela nekajkrat napreči sani, da sta se peljala
1831 XVIII|            tak je sovražnik narodnega napredka in blagostanja. To pa jaz
1832 XIX  |             in vprašal po Viktorjevem napredku. ~To vedenje je Aleno bolj
1833 XVIII|            nadzornik, "ali je to tudi napredno delo?" ~Minko je stresel
1834 XX   |              Aleni. ~"Aha, ali so vas napregli," se je prismejal Smrekar
1835 IV   |          prišli!" ~"Pa mi je že danes naprerokoval toliko, kakor bi se do golega
1836 XXII |              ima boljšo robo." ~Sicer naprestano kričeči mešetar je utihnil
1837 IX   |             postiljona, ki je imel že napreženo ter je lezel nerodno na
1838 XI   |              kak perdeluje se krompir nar bolji! Alena, ne pohujšaj
1839 XIV  |           Brest se je razmajal in bil naraven ter zato bolj iskren in
1840 XX   |             šop boljših smotk, sta se naravnala proti domu. Trpotec je hodil
1841 XIII |          otročja? Veseli ste, recimo, naravni! Ali bi se vedli ob tej
1842 IV   |          vanjo ponos in na čelu so se naredile gubice. ~"Ne bom neumnica.
1843 XII  |           smotko. ~"Mati, ko bi danes naredili. Vidite, Smrekarja sem srečal!
1844 XII  |            sitnaril tod!" ~"Kar vidva naredita v mojem imenu!" ~Strniška
1845 XVII |               vrat. ~"I no, kaj bi se narejali? Saj se jaz tudi nič ne
1846 XXII |               začetek konca je bil že narejen -- na sv. Treh kraljev dan!
1847 I    |           Baruša prijela za kljuko in naročala: "Alena, le nobel! In mature
1848 XX   |             nasprotni steni. Alena je naročila jedi in pijače. ~"Oh, da
1849 XXII |           sejmu kupili ali iz Amerike naročili. Naj se imata rada Brestov
1850 IX   |             mnogo!" ~Sin je skočil iz naročja očetu in takoj poiskal klobuk,
1851 XVIII|      poštenega boja, tak je sovražnik narodnega napredka in blagostanja.
1852 XVIII|                sem delala po vesti za narodni blagor." ~Nadzornik se ji
1853 XIV  |            naših iskrenih delavcih za narodno kulturo! Zaradi tako bogatega
1854 VI   |           srebrnikov, ki so jih tujci nasipali v svoje žepe. Osramočen
1855 II   |           kolena, in pomagala možu iz naslanjača. ~"Sta opravili? Dobro,
1856 XXIII|       ustavljal, postajal pri oknu in naslanjal čelo ob šipe. Na to je začel
1857 XVII |           pritisnil na srce Aleno... ~Naslednje dni se je polegel snežni
1858 XXI  |             njej, da mu je izpodrsnil naslonjeni komolec. ~"Kogá? Vi? Vi,
1859 X    |          zakaj se je razburila zaradi naslova, ki ga je napisala Strniški.
1860 IX   |          misel se ji ni rodila ob tem naslovu. Smrekar ji je vzel izpod
1861 XX   |                se nasmehnil, kakor se nasmehne človek lepim sanjam, ter
1862 XXI  |              Alena je poslušala in se nasmejala do solz. H koncu je nenadoma
1863 VIII |             spanca, ker se je dodobra naspal v listju. Buljil je v črni
1864 II   |               boš tu -- Alenčica meni nasproti -- pa se po krepčamo in
1865 I    |        zasmejalo ob pokopališču! Tako nasprotje je nastalo v sobi, ko je
1866 XX   |        zadovoljno pogledal v zrcalu v nasprotni steni. Alena je naročila
1867 XVIII|               za premestitev. Kdor je nasprotnik takega dela za narod in
1868 XXIII|             ponudila stol in sedla na nasprotno stran mize. Nervozno je
1869 VI   |             da je stisnila ustnice in nasršila obrvi -- ali vendar je premagala
1870 XVIII|             To je moje prepričanje!" ~Nastal je dolg odmor, nadzornik
1871 XX   |          knjigo in upihnil luč. Ko je nastala tema v sobi, je šele opazil,
1872 I    |        pokopališču! Tako nasprotje je nastalo v sobi, ko je stopila živahna
1873 XVI  |            tako rogoviliti, bi morala nastati vojska, prava vojska!" ~
1874 IV   |             je po njivi. Še danes jim nastavim." ~"Nič ne boš nastavljal
1875 V    |            pregrob s fantom, kadar se nastaviš," je zamrmrala žena in mu
1876 IV   |               nastavim." ~"Nič ne boš nastavljal nedolžnim ptičkom. Kar pusti!
1877 XX   |            Doma je hrupno odprl vrata nastežaj. Baruša je stala sredi sobe
1878 XIII |         šumelo žolto listje, ki ga je nastlala lipa po pesku. ~"Štefan,"
1879 IV   |            tem svetlem dnu pa je bilo nastlanih polno črnih lis križem kražem.
1880 XVI  |                Nekaj dni je preteklo, nastopil je december, sneg je zapal
1881 I    |             če bi jim kdo vsako jutro nasul mizo z mano. Ta je pa skopnela
1882 IX   |              dasi ji je bil Viktorjev nasvet všeč. ~"Zakaj ne? Mi boš
1883 II   |         fantovsko poredno pomežiknil. Natakarica se mu je veselo nasmehnila,
1884 II   |             Trpotec je pri odhodu dal natakarici pošteno napojnino in ji
1885 I    |               v tako gnezdo, rajši za natakarico." ~"To je pač začetek, ljubica.
1886 V    |               je vendar prineslo! Kar nataknjen sem že bil! Kakor na trnju!
1887 VIII |             ne pozabi. Moja služba je natančna! Za frakelj takoj dam, ko
1888 IV   |                da je kaj ognja v vas. Náte cigarete!" ~Alena si je
1889 III  |               k nam, samo v jeseni in natečni so! Nate!" ~In je zopet
1890 XII  |            žal." ~Strniška je luščila natiški fižol in metala prazne stroke
1891 XXI  |              bila zaradi tega dogodka natlačena z radovednimi glavami. Ko
1892 VIII |          Plankar je odšel iz hiše, da natoči. Stara lesena ura je hreščeče
1893 XV   |            Toda to vem dobro, da tako natolcevanje prepovem, tudi tebi prepovem,
1894 III  |          hlapec prinesel kovček in ga natovoril na kozla. ~"Dober začetek,
1895 XXI  |              bi te fraze! Pri nas smo naturni ljudje!" jo je prekinil
1896 IV   |                  Koliko lepega se boš naučil. - Vsak ne more tako." --
1897 IV   |                   Ali pa tedaj, ko se naučim ženine delati. -" ~"Potem
1898 XXII |          ljudje iz iste šole in istih naukov kakor noč in dan. Naš ni
1899 I    |               je bila tako dolgoletna navada. ~"Ne pojutrišnjem, mama,
1900 XVIII|        nadzornikom iz sobe. ~Ni imela navade, da bi iskala tolažbe pri
1901 XVI  |          taljanska! Pomislite! Zaradi navadnega pisma tak hrup! Ko bi jaz
1902 XXII |            tisti, ki so imeli utrjeno navado in pravico, da so z vsakega
1903 VI   |         skladovnic desk in krog kupov navaljenih hlodov ter se počasi vrnil
1904 X    |             vse tisto, kar jo je prej navdajalo z grozo, ginilo v preteklosti,
1905 XI   |            ljudi!" Minki so se oči od navdušenja svetile. "Poglejta, tu smo
1906 XXI  |               Pogum, Alenčica!" jo je navduševala in jo iskreno poljubila. ~
1907 II   |            nasmehnila, kar ga je tako navdušilo, da je trikrat potipal mimo
1908 XII  |            kupno pogodbo, v kateri je navedel natančno vse parcele in
1909 I    |           počitnicami, tako se jih je naveličala do ogabnosti. Bogatejše
1910 II   |           prijela mu z drobnimi prsti navihane brke in se od srca za smejala. ~"
1911 IV   |             ne verujte vsega! Mara je navihanka! Kolikokrat mi pomaga do
1912 III  |               zagodel hlapec in začel navijati vajeti krog zavore, da bi
1913 XII  |           Strniška tudi ne. Obema sem navil uro, sebi pa olajšal vest." ~
1914 XVII |              tudi mene. In prav zato, navkljub vsemu svetu - tu moja roka!
1915 VII  |          povejte! Tako, semle; je vse navlečeno." ~Minka ji je napravila
1916 XXIII|           skladati knjige in izpiske. Navrh je zložil obleko in pokrov
1917 V    |         steklenici. ~"Na! Jutri pridi navsezgodaj! Lezi, če hočeš, kar v naš
1918 XVIII|           prosveto in napredek, ne pa nazadnjaštva." ~"Dovolite, gospod nadzornik,
1919 XVIII|           sili skušam pomagati, ni to nazadnjaštvo, ampak nekaj drugega." ~"
1920 XVIII|             treba še več prič, ter je nazadnje Minko kot izredno dobro
1921 IV   |           socialist! Vsaj jaz jo tako nazivam. Ste bili že pri njej?" ~"
1922 XV   |          važnejšo novico da jim takoj naznani. ~Ko je ležalo pred njo
1923 XVIII|           imela čisto prav, če bi vas naznanila zaradi pisma. Naj se zve
1924 XX   |            tisti -- drugi -? Koga ste naznanili?" ~Glas se ji je tresel.
1925 XVII |            skušal opravičiti materine nazore. Ker je Minka ogrinjala
1926 XIII |              brez zamere, zelo čudnih nazorov. Če učitelji ne delamo drugega
1927 XII  |           odklenem psa z verige in ga naščujem nate. Tebi nič mar Taljan!" ~
1928 VII  |             briga? vstopila k Minki. ~Našla jo je, kakor prejšnji dan,
1929 II   |              pomisli, veš, kje sva ga našli? Na žagi, pomisli, na žagi!
1930 IV   |         dovolj. Po učenju pa obiščite našo poštarico, saj ste že videli,
1931 XIII |              jaz sem ji pri tej priči naštel denar, Taljana bi čakala
1932 II   |           boke, stopila predenj in mu naštela očitkov -- težko kopo. Toda
1933 XX   |             padla ljubezen iz odprtih nebes na zemljo. ~Pred drevescem
1934 XIV  |            mati, ko je vsa nevedna in nebogljena." ~"Odloči sama! Ti vabiš,
1935 IV   |               Kaj hočem! Tu pod milim nebom nimam nič; če bi še cigaret
1936 V    |               stol, se ozrl, kakor bi nečesa iskal, potem pa pljunil
1937 I    |             je kakor v temi tavala za nečim velikim, brezmejnim in sladkim.
1938 XX   |               je tako pričala, da sem nedolžen. In naša poštarica Erna,
1939 IV   |                 Nič ne boš nastavljal nedolžnim ptičkom. Kar pusti! Danes
1940 XVIII|               poskusila z domačimi in nedolžnimi zdravili, kakor je res,
1941 X    |            pritiskala nanj. ~"Ne bodi nedostojen in sedi!" je trdo velela
1942 XVI  |         drugam, da je kočljivi prepir nehal. Zakaj Smrekar je obrvi
1943 XVIII|             ter udarila po mizi: ~"Ne neham, če me stro!" ~Urša je z
1944 XVII |            Strniškini gozdovi so bili neizčrpni. Grmade hlodov so se večale,
1945 XXIII|            utegnilo buditi upe, ki so neizvedljivi. Zato Vas prosim: Najino
1946 VI   |          moten kolobar. In sredi tega nejasnega kolo barja je stala stara
1947 XV   |          igrala z resami ogrinjače in nejevolja ji je sijala z obraza. ~"
1948 XX   |             ne gre, ne gre!" ~Tako je nejevoljen rekel Brest tisti večer
1949 XII  |               dvignila; odgovorila je nejevoljno "Bog ga daj" in sipala zrnje
1950 XVIII|                Vi nameravate osnovati nekak tečaj za odrasla dekleta.
1951 XV   |                da ubogo nervozno Erno nekako jezi že sam tvoj pojav,
1952 XVII |          zamerite, gospod Smrekar, še nekar bi rad zvedel. Alena je
1953 XVI  |             njene koleginje. Ko je še nekaterekrati premislila Brestovo trditev,
1954 XXIII|          nepridnež!" Tako so sklepali nekateri. ~Drugi so trdili drugače. ~"
1955 XXII |                Volbenku je bil zaradi neke kupčije." ~Vrsta črnih senc
1956 XXIII|              ta sodba, kakor od daleč nekje, in Alena je strahoma zaslutila,
1957 XIX  |              te črne zemlje, da je od nekod drugod, s sonca, od zvezd.
1958 XVI  |             tega, da bo spoznal, kako nekolegialne so njene koleginje. Ko je
1959 X    |             je tembolj zahrepenela po nekom, da mu pove in potoži, da
1960 XXII |             sankam. ~Hlapec je svetil nekomu v lice, ki je ležal ob cesti.
1961 XX   |         družbi ji je silila tu in tam neljuba misel v glavo. ~Ali mimogrede
1962 XVI  |            noč. Toda obednica je bila nema. Tudi Smrekarjev krohot
1963 I    |            eno leto bi že še prebili. Nemara se v mestu kaj dobi." ~"
1964 XVI  |               Zopet se je je polaščal nemir. Cele ure je preždela v
1965 XII  |           zaprtimi očmi pretuhtaval v nemirnih nočeh, kaj bi ukrenil. Tudi
1966 XXII |          izročim gosposki!" ~Možje so nemo prikimali in se nato potrti
1967 V    |               je bil mešanica laških, nemških in slovenskih besedi. Kadar
1968 XVI  |               bila še tako pod vtisom nenadnega dejstva, da sta kakor preplašena
1969 XII  |               Trsta, je kljub prvemu, nenadnemu sklepu dolgo omahoval, preden
1970 VIII |          Smrekarju." ~Takole se mu je nenadno posvetilo v glavi in zato
1971 XVII |            zavihanimi rokavi, in je z neokretno pisavo številil in računal.
1972 I    |         skrivnostni vonj, nepoznan in neokušan, in vendar je njeno dušo
1973 XXI  |        dvigala na gričku za vasjo, še neometana. ~"Vidite, tako plačilo
1974 XIV  |              se Mare, tega nagajivčka nepoboljšljivega!" ~Mara je puhnila oblak
1975 VII  |              ljubezen, tista prava in neponarejena ljubezen staršev, je občutila,
1976 I    |               po njegovi pameti čisto nepotrebni strošek. ~"Seve, pol ure,
1977 I    |              in vzdihov, potrebnih in nepotrebnih! Baruša, jutri zjutraj greš
1978 I    |              rožami skrivnostni vonj, nepoznan in neokušan, in vendar je
1979 I    |            zrcalu, žarel in gledal za nepoznanimi cilji v daljavo, kjer je
1980 XIX  |               Stran! Kakor pribito in nepremakljivo, kakor dovršeno dejanje
1981 XXIII|             ko je čitala. Alena jo je nepremično motrila z očmi. Polagoma
1982 XX   |               stvari pod pazduho, ter neprenehoma povlekaval sapo skoz nos,
1983 I    |               in ga skrbno varoval za nepričakovane sile in opravke. Ko je nabral
1984 XXIII|               vrata. Kaj bi voglaril, nepridnež!" Tako so sklepali nekateri. ~
1985 IV   |               brezizrazno, okroglo in neprijetno rdeče, je še kazil rožen
1986 XXI  |              rešiš Smr ekarja in vseh neprilik, zaeno pa lahko poučuješ
1987 XV   |               govorila. Razodenem ti, nerada, toda iz ljubezni ti razodenem:
1988 XIX  |             Alena je iskala besede -- nerazločna beseda je prišla preko šepetajočih
1989 XXI  |            njega so se gnetle v lepem neredu ponižne hiše, odete skoraj
1990 IV   |          obesite na kljuko. Vse tisto nerganje: oprostite pa pardon pa
1991 X    |              se je izmuznil, še vedno nergav, v sobo in jezno gospodaril
1992 XXI  |            drevesca polomil." ~"Nekaj nerodnega je povsod," je zagovarjala
1993 XIX  |        podvizali z okornimi čevlji po nerodni poti, sama gola vsakdanjost. ~"
1994 IV   |             tako od rok. Poštarica je nervozna ženska, jaz ji pravim, da
1995 XVII |              pot ji je silil na čelo, nervozne roke so stiskale robec. ~
1996 IX   |              in segla po pismu, da ga nese na pošto. ~"Preneumno! Ali
1997 XXI  |             štiri mernike pšenice vam nesem po stopnicah, pa sem jim
1998 XXI  |              prazniki, ampak dolgčas, neskončni dolgčas. ~Dvakrat je prečitala
1999 IX   |             je opletala, noge ga niso nesle. ~Togotno ga je objel Smrekar
2000 VII  |             edino takrat občutim neko nesoglasje v svoji duši, nekaj grozno
2001 XIII |              fant kljub učenosti tako nespameten, da se zagleda v lepo --
2002 X    |             ne bodite taki, ne bodite nespametni!" jo je skušal nerodno tolažiti