Chapter

2003 XIII |            nekega Taljana. ~Ali ni to nesramno? Morda bi bil dal tujec
2004 XVII |            izrekla: ~"Kako je siromak nesrečen! Pojdiva!" ~Učiteljici sta
2005 XV   |                   Prevarana? Torej si nesrečno ljubila -- in odtod tvoj
2006 XV   |              k cilju -- ali te vodi v nesrečo." ~Ko je Minka pogledala
2007 XVII |           Sodim, da bolj hudoben nego neum en! Vsaj tukaj, v takem
2008 XX   |            gospodična, zaradi tistega neumnega pisma." ~Alena je vztrepetala. ~"
2009 XVIII|           zakašljal. ~"Če se bavite z neumnim mazaštvom, kakor kakšna
2010 XV   |              ali je to hudobno ali je neumno. Toda to vem dobro, da tako
2011 XX   |            neumnost -- neumnost in za neumnostjo naj pride modrost. Tako!
2012 XXII |           misliš!" ~"Da, tisto!" ~"Je nevarna reč," je skomizgnil Rahne. ~"
2013 XVII |            Minka sodi, da utegne biti nevarno." ~Smrekar je ob Minkinem
2014 XIV  |              postreči mati, ko je vsa nevedna in nebogljena." ~"Odloči
2015 XXI  |            kamor je posajal ženine in neveste ob izpraševanju. Sam je
2016 XXIII|                ker ga zveza z odlično nevesto uvede hipoma v boljše kroge,
2017 XVI  |               k materi, in kakor skoz nevihto je zasvetilo nenadoma sonce
2018 XXII |             ne seže niti do kolen." ~"Nevoščljivec," se je smejal Andrec, "
2019 XVI  |          poljubil -- in še tega so mi nevoščljivi -- in še od njega bi me
2020 VII  |      govorjenja. Sodila je, da cika z nevoščljivostjo na Minko zaradi pisma. Zato
2021 III  |          kovček. ~Takrat pa je stopil neznani mladenič k Aleni, se odkril
2022 XXI  |                 je pozdravila Minka z nežnim, a vendar krepkim glasom. ~
2023 XV   |    prijateljice! Ni treba, da bi bila ničemurna zato, če veš, da si najlepša
2024 VII  |          trdile sošolke in tudi sama, ničemurnica, je bila prepričana o tem),
2025 IX   |               se je zibal v še večjih nihljajih. Potem je skočil s konja,
2026 I    |               moljih ni mogla izzvati nikakega občudovanja svoje zrele
2027 VIII |            boš nazaj tudi prinesel!"  Nikamor več ni pogledal Jok, celo
2028 VIII |              se ni ustavil in se ni z nikomer razgovarjal. ~Ko se je začela
2029 XVII |      zdravniki so dragi in in pri nas nimamo. Komaj za opravke. Ampak
2030 XV   |          hočete? Siromak je, vzeti mu nimate kaj, kvečjemu, da bi prišel
2031 I    |              le uradnik in imam pokoj nino. Od spodaj se pride na kvišku!" ~"
2032 XIII |            kupoval sem že dolgo in se nisva mogla zediniti. Ženska je
2033 XIV  |               je tiho visela do vrhov nizkih gričev, je bilo zavešeno
2034 VI   |             Viktor je iztegnil roke k njenemu vratu in s široko odprtimi
2035 IV   |         strnade. Kar rumeno jih je po njivi. Še danes jim nastavim." ~"
2036 XVIII|              Minka. "Imam že ogledano njivo, kjer bo zorela moja pšenica.
2037 X    |            ozrla nehote na Smrekarja, njune oči so se ujele. On je bral
2038 XX   |                 Koga sem naznanil? -- Nobenega nisem naznanil, ampak povedal,
2039 XX   |               je zgodilo snoči? In iz nobenih ni bilo odgovora, zakaj
2040 VII  |               v Mirni dol, da ga pred nočjo ne bo in bržkone še zvečer
2041 XIX  |             bila prepričana, da jo te nočne slike sprejmo žive in žugajoče,
2042 XVI  |          Oblekice, predpasniki, gorke nogavice, čevlji -- vsega je bilo
2043 XIII |               niso vsi razgreti popol noma pozabili stanovske zavesti
2044 III  |             ko se je Brest pravzaprav norčeval iz ljudi, ki so mu bili
2045 I    |                   Kako pa! Ženske naj nore za moškimi! Narobe svet!" ~"
2046 XII  |              kakor razbojnik. ~"Tiho, norec pijanski! Pomni: Če bi bile
2047 XI   |           socialistka? Kaj delate?" ~"Norim, trdi Mara." ~"To se pravi,
2048 XIV  |          Zaradi tako bogatega plačila nosijo razcefrane hlače in stradajo,
2049 III  |         življenju. Oče je ni pozabil. Nosil jo je v duši ves dan in
2050 III  |               mu vztrepetavali živci, nosnice so mu plale, ker se je moško
2051 XXI  |              ki so mu zlezli na konec nosu. ~Minka je zapazila pod
2052 XIX  |           zapisaval okorne številke v notes. ~Alena je šla še pred poukom
2053 X    |                samo da bi si oteščala notranje vznemirjenje. Težko je pričakala
2054 IV   |          ironijo - iz samega veselja, notranjega veselja, vzgoji nadobudne
2055 I    |               tudi to -- in vsa njena notranjost se je zlila v eno samo gorečo
2056 II   |                Klobuk, menda še čisto nov klobuk! Človek res ne ve,
2057 I    |         človek. Tudi tvoje ni bilo po novem, dokler si bila še Barba;
2058 XIV  |                Pust dan je bila tista novembrska nedelja. Na nebu ni bilo
2059 VI   |             to noč ni zatisnil očesa. Novica, kakor mu jo je bil razodel
2060 I    |             vselej od konca do kraja, novice po dvakrat, stolpce Izpred
2061 XI   |           imena zavedal. Z rovnico, z nožem in cepiči je hodil od vrta
2062 VIII |          Plankar je prinesel čutaro. "Nu," mu je pomignil pismonoša.
2063 IX   |              doma! Moram pisati nekaj nujnih pisem!" ~Tako je zaklical
2064 XIX  |              mati: kjerkoli, ali mati nuna v samostanu, ali mati ob
2065 XVII |            Sili se ta ženska -- kakor obad. Sicer pa upam, da jo vse
2066 IV   |         veselilo, če bom smela z vami občevati, saj veste, otrok sem še
2067 XVI  |              fare. Prišel je župan in občinski svetovalci, prišla sta župnik
2068 I    |             ni mogla izzvati nikakega občudovanja svoje zrele svobode, se
2069 III  |             se pripeljal na kolodvor. Občujem prav mnogo pri Smrekarjevih.
2070 XVII |         radostno, vse polno še nikoli občutenega hrepenenja. Z Viktorjem
2071 XI   |              so se razšle, ker so vse občutile z nerazumljivo slutnjo,
2072 IV   |              kar je pretreslo. To sta občutili obe, Alena in Mara. Umaknili
2073 VII  |                takrat in edino takrat občutim neko nesoglasje v svoji
2074 II   |         ulicah so že gorele svetilke, obdane z meglenimi kolobarji. V
2075 XVI  |             oblastno vstopil Smrekar. Obdarovanci so napeto čakali v šolski
2076 VII  |               koruze. Ko so prišli do obdelane njive, kjer so orali praho,
2077 XX   |           zamišljen ponavljal čez dan obdelano snov. Toda kmalu so se mu
2078 IV   |       gležnjev. Spredaj je bilo blago obdrgnjeno in se je svetilo, na tem
2079 XX   |           pisal nalogo, da je pozabil obeda in ga je morala priti mati
2080 XVI  |              nalogi pozno v noč. Toda obednica je bila nema. Tudi Smrekarjev
2081 II   |                   Pomisli, Janez, med obedom, ko so tuji ljudje pri mizi,
2082 XVIII|               v šolo, kam neki je šel obedovat nadzornik. Zakaj nekaj gostiln
2083 XVII |         kapuca z glave in so snežinke obelile njene lase. Ni videla gazi
2084 VIII |           gnetel med ljudi, ki so vsi obenem tiščali k okencu, ko se
2085 VIII |          postavil predse palico in se oberoč oprl nanjo, potem se pa
2086 XVII |              starica, vzela molek, ga obesila na žebelj poleg postelja
2087 VI   |                    VI.  Nad vas se je obesilo pusto in megleno jutro.
2088 IV   |              potem obupam in se menda obesim na prvo vejo." ~"Kaj v šoli
2089 IV   |              in vso mestno hinavščino obesite na kljuko. Vse tisto nerganje:
2090 XX   |              možička.  "Popravim," je obetal Brest, ko ji je segal v
2091 XXIII|         poslej češče obiskovala in ji obetala in razkladala nove načrte,
2092 XII  |          Potlej bova govorila, nič ne obetam naprej." ~"Seveda potlej!
2093 XXII |               pritiskal, da se jim je obešalo ivje na brke in kučme. Možje
2094 XVI  |             čevlji -- vsega je bilo v obilici, kakor v bogati štacuni.
2095 XXI  |         navdušeno razodela in opisala obisk v Bukovju. ~Alena je poslušala
2096 XI   |     Marevževca, in tudi Strniške niso obiskale. ~Ko so se poslovile pred
2097 VI   |            Kako ste pridni, da ste me obiskali!" ~"Nikar se ne dajte motiti,
2098 IV   |               sobo, da se pripravi za obiske. ~Ko je Alena v poštnem
2099 XXI  |               se zganili, ker so bili obiski pri njih redka izjema. Alena
2100 XXIII|               Mara jo je poslej češče obiskovala in ji obetala in razkladala
2101 XX   |               tisti večer po Aleninem obisku, zaprl knjigo in upihnil
2102 XVIII|     odločnostjo odklanjam. Res je, da obiskujem bolnike, res je, da sem
2103 X    |              je sklenila, da jo takoj obišče in ji vse razodene. ~Po
2104 XVII |              nad Smrekarja! Potem vas obiščem v vaši sobi -- saj dovolite,
2105 XXI  |      predstavila staršem. ~"Da nas ti obiščeš, no, to je res nekaj posebnega!" ~"
2106 IV   |            pouka dovolj. Po učenju pa obiščite našo poštarico, saj ste
2107 III  |            Mati in hči sta se tesneje objeli in poljubili: ~"Ali -- ali --
2108 X    |              oblečena. Trudnost jo je objemala; vse misli so bile zbegane
2109 XV   |               jo samo enkrat še mogla objeti." ~Minka si je otrla z rutico
2110 X    |           Alena glavo in se ozrla vsa objokana v Smrekarja. Jeza ji je
2111 VI   |                Aleno je bilo sram teh objokanih oči in namesto odgovora
2112 VII  |           potlej z žalostnim srcem in objokanimi očmi spat odpravila. Tudi
2113 XXIII|               Toda ko je gledal Aleno objokano, ki je s silno silo spregovorila
2114 VI   |              mu je pomagala, ko se je oblačil. ~Všeč ji je bilo, ker je
2115 IV   |         smešno! Če nočejo ljudje sami oblačiti otrok, naj bodo nagi, kaj
2116 XV   |             planil zvesti čuvaj in ju oblajal. ~Alena se je prestrašila
2117 XIV  |              nedelja. Na nebu ni bilo oblakov, ki se poleti kopičijo in
2118 XVI  |         inteligenca, med katero se je oblastno vstopil Smrekar. Obdarovanci
2119 XIX  |             skednjev in krmili goved, oblečeni v podričane kožuhe, otroci
2120 I    |           čuden, ne razumeš! Najlepšo oblečeš, Alena, tisto moderno, in
2121 VI   |                   Precej! -- Oh, samo obleci se, Štefan! Hladno je!" ~"
2122 II   |               zdi, da imam še sedaj v obleki ta duh." ~"Mama, pa imajo
2123 XVI  |              vsakega posameznika ime. Oblekice, predpasniki, gorke nogavice,
2124 XX   |              je dvigal pred njim izza obletelih orehov Smrekarjev dom. Brest
2125 IX   |         ovojnico, ki je bila drugačne oblike kakor za druga pisma. ~"
2126 XIII |             stala sama z Brestom, vsa oblita z mesečino. ~"Pojdiva!"
2127 XX   |            jaslice. ~"Naj bo, kar sem obljubil," se je odločil Brest drugi
2128 XIV  |                Ko sta obe drage volje obljubili in so si že podale roke,
2129 V    |              Aleno. Pa se je domislil obljubljenega jabolka in piškota. Izmuznil
2130 II   |            šel v trgovino in se vrnil obložen domov. Tu je razpostavil
2131 XVII |           blazine, s katerimi je bila obložena, popravila veliko ruto,
2132 XXIII|      zmaščujem se nad moškimi, da jih obnorim dva ducata, preden se bo
2133 XX   |               ni bilo odgovora, zakaj oboje so se naglo povesile. Brest
2134 XV   |              v kmetiški hiši in se je obotavljala. ~"Gospodična, prepoceni
2135 XIV  |                 Minka in Alena sta se obotavljali. ~"Izpijta, da bo kaj ognja
2136 XIX  |               je pa brez pomisleka in obotavljanja napotila k Minki v šolo.
2137 VI   |               pogovora. ~Viktor se je obračal in branil -- dokler ni vendarle
2138 XXIII|            silo spregovorila besedo v obrambo prijateljice, ga je prevzelo,
2139 XVII |      Strniškina. Pred seboj je videla obraze sodnikov, ki se ji čudijo
2140 XVII |            vrtinca so se režali vanjo obrazi mešetarja, Smrekarja in
2141 XVI  |              govoril bolj z rokami in obrazom nego z besedo. Ko sta se
2142 VI   |               dvorišču se je zadirčno obregnil ob hlapca, sunil koš, ki
2143 XVIII|            srd. ~"To je laž! Imenujte obrekljivca! Dokler ne vem imena, ne
2144 XVIII|                je lažnivec!" ~"Falot, obrekljivec!" je donelo izmed množice. ~"
2145 XXII |          toživa, da zve, kaj se pravi obrekovati!" ~"I, kdo je rekel? Kaj
2146 XIII |        obresti vse to. Toda o bogatih obrestih naj govore drugi, ne jaz." ~"
2147 I    |      študentke, so se vendar v motnih obrisih slabe luči že izrazito črtale
2148 XIII |          mestih! Vsak vinar desetkrat obrne, preden ga izda, sicer ga
2149 VII  |                iz gozda in se vse oči obrnejo vanj, in vse steče k njemu
2150 I    |             Narobe svet. Dobro, ga pa obrni na lice! Aleno doma zaprimo,
2151 XVII |           roko Minki in se opravičil, obrnjen proti Aleni: ~"Mati nočejo
2152 IV   |              in glas se ji je tresel. Obrnjena v kot je urejala bluzo.
2153 III  |         trpljenje v rodbini -- vse je obrnjeno v to uro s težkim pričakovanjem.
2154 XXI  |           snegu, kakor bi bili kožuhi obrobljeni z dragim krznom. ~Tu in
2155 XXII |              prestrašil ropota, da je obsedel, stiskajoč pismo v dlani,
2156 VI   |         Očetov sin," je preudarila in obsedela in ga ni budila. ~Pusto
2157 XXII |              gostilni, le tisti so še obsedeli in se niso brigali za noč.
2158 XVIII|               nekaj besedi! O, hudobe obsedene!" ~Minka je sicer slutila
2159 XI   |             si ga pripela ob pas. "Le obsij me, saj ni več daleč blato
2160 VII  |               žolto jesensko sonce je obsijalo poljane. ~Viktor je gnal
2161 XII  |         preden se je odločil. Alenina obsodba, ko mu je, tresoč se od
2162 XI   |                 Tako je Bresta hladno obsodila Minka, kateri je bilo tako
2163 XIX  |                ko bi bila meni." ~"Ne obsojaj me zato. Brest je tako dober!" ~"
2164 VIII |              levo pomežikujoče oko je obstalo in ni trenilo. Kakor bi
2165 XIV  |              ni egoizem. To je boj za obstanek vsakega poedinca. Kruh,
2166 VII  |               razpravo, pa bi v sredi obtičali; glejte, gre že na poldne." ~"
2167 IX   |               pero, ki je pa nenadoma obtičalo. Obrnila se je proti Smrekarju
2168 IV   |               ne bilo na svetu, potem obupam in se menda obesim na prvo
2169 VI   |         zdramile noge, da bi dvignile obutal, kakor se spodobi. Edino
2170 XVIII|            nadaljeval: ~"Vendar je pa obžalovanja vredno, ker se je porodil
2171 VIII |               je zadnjič zaklopil, je obždel dokaj dolgo, kakor bi zaspal.
2172 III  |               ugajali, da je bila kar očarana!" ~Alena je bila še preveč
2173 XVI  |           starše je prevzelo radostno očaranje in po sobi je zaplul vzdih
2174 IV   |              in Mara. Umaknili sta se očem Minke, pa ob istem hipu
2175 XVI  |         čakali v šolski sobi. Z njimi očetje in matere. ~V sobi je medlo
2176 VII  |               kaj hudo jokaš. Midva z očetom sva tako žalostna, ker te
2177 XVI  |               slišijo drsajoči koraki očetovi, kakor jih je slišala doma,
2178 VI   |            vratom Alena in odhajala z očetovim pismom. ~"No -- no -- bi
2179 III  |             segla po rutico, se ozrla očitajoče nanj, potem pa zajokala
2180 X    |          ujele. On je bral v Aleninih očitajoči krik: Slepar! -- ona je
2181 XVI  |          oblak gostih črtic, ki mu je očital: Slepar! ~Smrekar se pa
2182 IV   |                kako je v dveh stavkih očrtal razmere pri Smrekarju. "
2183 XVII |             srenu. ~Pusti strahovi so odbežali iz Alenine sobice, srce
2184 IX   |        sosednje hiše, od katere se je odbijal vsako jutro ropot voz in
2185 VIII |          Stara lesena ura je hreščeče odbila eno. Mimo okna se je zazibala
2186 VI   |              je kuhala vročica. Ko je odbilo tri po polnoči, je tiho
2187 XVIII|        razrednico, pregledal katalog, odbral nekaj zvezkov, jih presodil,
2188 XV   |              naglo odšla na pošto, da odda pismo. Zdelo se ji je, da
2189 VII  |        cigarete. Angleški državnik se oddahne, ko gre kopat na svojo pristavo
2190 XIII |              mi počitnice? Kdaj se mi oddahnemo? Noč in dan, ven in ven: --
2191 VIII |              in pil, da se je dvakrat oddahnil, preden je posrebnil zadnjo
2192 XIII |                Na hvalo, da se morete oddahniti. Današnja družba res zahteva,
2193 XX   |              potrkal na šipo, kjer se oddajajo vozovnice. Alena se je zdramila. ~"
2194 XXII |               rekli, da ti pisma nisi oddal Strniški, ampak Smrekarju." ~"
2195 XXII |               sem odgovoril. "Kam ste oddali tisto pismo?" "Kamor je
2196 XI   |      Pozdravljene!" ~Še nekaj korakov oddaljen je Brest obstal, snel z
2197 XX   |            Toda kmalu so se mu začele oddaljevati misli in podmene avtorjev,
2198 XXII |             osorno. Koraki so se tiho oddaljili od vrat. ~Kakor bi ga klic
2199 I    |            dobra in lepa deklica. Koj oddati. Kdor pa še ni v devetem
2200 XX   |              Sprevodnik ji je odkazal oddelek, kjer so se vozile tri učiteljice,
2201 III  |               stisnila v kot praznega oddelka. Še enkrat so se ji orosile
2202 VII  |                da, to je resnica. Ali oddih je za vsakega drugačne vrste.
2203 VII  |         tamkaj krtačit govedo. Jaz se oddiham, ko delam tole, kakor vidite,
2204 XXII |             da se vsak tujec med nami odebeli, mi pa hujšamo od dne do
2205 VI   |             za roko, ki je ležala vrh odeje in stiskala nagrizeno jabolko.
2206 I    |               je naglo sklonila in ga odela. ~"Očka, sedaj boste še
2207 XVIII|              bi marsikoga otel iz rok oderuhov in pijavk. Toda če bi tudi
2208 XXI  |            lepem neredu ponižne hiše, odete skoraj do tal v bele kožuščke.
2209 XXIII|                Mara se je zasukala in odfrlela pojoč iz sobe. ~Alena je
2210 XV   |           pritrgoval, da je hranil in odgajal otroka. ~Alena je opazovala
2211 XX   |               in zgovorni materi malo odgovarjal, da je starica kimala z
2212 II   |           hotela povedati," je hitela odgovarjati mati za hčer. "Da se vidi,
2213 XVII |             ne briga!" ~Bresta je tak odgovor spekel, da se je vzburil
2214 XIX  |               odgovorila Alena, kakor odgovori otrok materi. ~Minka je
2215 XX   |            vesel, da mu ni bilo treba odgovoriti, ker je Viktor prinesel
2216 XVIII|            sodite! Za druge posle sem odgovorna svoji vesti in svojemu prepričanju,
2217 XVIII|             tipala za dosti strupenim odgovorom. Alena je vzdržala pogled
2218 XVI  |                  in še od njega bi me odgrizli, da bi bila kakor vrba sredi
2219 IV   |                kadar drago!" ~Erna je odgrnila zaveso in sta stopili v
2220 I    |               Aleno k Smrekarju. Vlak odhaja ob pol sedmih. Takole!" ~
2221 XX   |         starica kimala z glavo, ko je odhajal spet v podstrešno sobico,
2222 VI   |              hitela k vratom Alena in odhajala z očetovim pismom. ~"No --
2223 XXII |                da so z vsakega semnja odhajali poslednji, in pa oni, ki
2224 III  |                  Zopet je opozoril na odhod z uro v roki. Glas se mu
2225 III  |               III. ~Dan pred Aleninim odhodom je bil dan razburjenja.
2226 XII  |             je šla v hišo. ~Jok se je odhrkal in momljal jezne kletvine.
2227 VIII |              opogumil ob pijači in ni odjenjal, dokler ni dobil za pismo
2228 XII  |               končno je le udarila in odjenjala tisočak. Ko so se poslovili,
2229 XX   |              vlaku. ~Sprevodnik ji je odkazal oddelek, kjer so se vozile
2230 XII  |               Jok, ne draži me; sicer odklenem psa z verige in ga naščujem
2231 IX   |          povem, povem -." ~Smrekar je odklenil in stopil k Joku, ki je
2232 XIII |           šole!" ~"Lahko noč! Veža bo odklenjena." ~Ko se je Smrekarica obrnila
2233 V    |             Če je res, potem ji je tu odklenkalo. Sem že drugačne pregnal,
2234 IX   |             Ti glej! Ti!" ~Smrekar je odklepal vrata in skoraj pahnil pijanca
2235 II   |           pozaklenil in odšel. ~Ko je odkosil, si je po cvičku privoščil
2236 XIX  |              te tare! Zaupaj mi! Bodi odkritosrčna!" ~Alena se je ozrla v Minkine
2237 XX   |              naglo povesile. Brest je odlagal klobuk, Alena mu je primikala
2238 I    |    previdnosti se stvar ne da kar nič odlašati. Zato bi sodil: pokliči
2239 X    |              frčali po zraku, torbice odletavale na plečih in vsa dolina
2240 XVIII|             sobe proti vasi, da ji je odletavalo krilo, kakor bi bila nevesta,
2241 XX   |               je začel slačiti, da je odletel gumb od telovnika in se
2242 XVIII|           Aleno je speklo, da bi bila odletela od tal. Vsa se je stresla,
2243 XIV  |             nevedna in nebogljena." ~"Odloči sama! Ti vabiš, torej si
2244 XIV  |             šolo in se ni mogel takoj odločiti, ali naj gre za Aleno ali
2245 III  |               Iz teh besed je zvenela odločna volja in je govoril sklep
2246 I    |            Alena slišala ta nenavadno odločni glas iz očetovih ust, so
2247 I    |               od katerega je odsevala odločnost, vsaj hrepenenje po svobodi
2248 I    |             dodelil tehtnosti svojemu odloku in ukazu. Še z rokami si
2249 VIII |              borovje, legel na mah in odlomil pred sabo vejo, ki mu je
2250 II   |               Janez!" ~Alena si je že odlomila peto štručke, ugriznila,
2251 XXI  |         iznenadena, da je govorila le odlomke posameznih stavkov, in Minka
2252 III  |             kakor hočeta -- ali bi -- odložili za en dan, za dva dni! Kakor
2253 XVII |          držal v roki, je hotel naglo odložiti, pa je zgrešil mizo, da
2254 V    |             vrgel v klobuk. Sin je pa odmaknil, da so se zakotalila po
2255 VI   |               kakor od studa. Soba je odmevala od trdih Smrekarjevih korakov,
2256 VI   |              glušila te besede, ki so odmevale od stene. Videla je, kako
2257 XXIII|            gor in dol. Trdi koraki so odmevali skoz strop in dramili mater,
2258 XVIII|         prepričanje!" ~Nastal je dolg odmor, nadzornik je pisal beležke
2259 XVIII|         pripravila za nekaj dimov med odmorom. ~Minka se je vrnila mirno
2260 XII  |                Laže mi je! Smrekar ne odneha, vem, da ne, Strniška tudi
2261 III  |              sta se vzpela, zavora je odnehala, in voz je zdrčal po cesti. ~
2262 XIV  |            priti kot vihar, da te kar odnese s seboj, kakor rožico za
2263 XII  |               v predpasnik in ga huda odnesla iz hiše. ~"Jok, pod sedežem
2264 XIV  |           trudno. Kljub brezvetrju so odpadali redki listi z drevja in
2265 IX   |             ga je vlekla, da bi takoj odpečatil pismo. Poskusil je, ali
2266 VIII |               mu ni gumb pri kamižoli odpel, potem je segel v žep po
2267 XXII |               Markovec. "Postojmo, da odpelje pred nami! Pri Sv. Volbenku
2268 VI   |              kakor je bil razráhan in odpet, ga je odprl in se še zmenil
2269 XVIII|               stresla, da si ni mogla odpeti pelerine. ~"Oba sta vsaj
2270 XV   |            vrstice v pismu. ~Takoj je odpisala, prosila oproščenja in zatrjevala,
2271 XVII |               volje, porajal se ji je odpor in trma in v tej je sklenila,
2272 VI   |             ni tak!" - ~Ko je Smrekar odposlal mešetarja na delo, se je
2273 XII  |            trgovca v Trstu se ni upal odposlati. Skoraj se je že odločil,
2274 XIX  |           namerila, da po obedu takoj odpove Smrekarju službo. ~S strahom
2275 XXI  |              Nič ne mislim. Sem ga že odpovedal. K svetemu dnevu je jezdil
2276 XIX  |         zgodilo, da Alena po obedu ni odpovedala službe, marveč je šla z
2277 IX   |             in grgral. Vsi udje so mu odpovedali, glava je opletala, noge
2278 X    |             toliko umirila, da je šla odpovedat Smrekarici večerjo. Nato
2279 XXI  |               župnik, ali res mislite odpovedati pouk v zasilni šoli?" ~"
2280 XIX  |          sodnega dne. ~Toda službe ne odpovej! Nikakor ne! Zakaj, ti danes
2281 XIII |             do vežnih vrat. Ko so jih odprli, se je vlila mesečina v
2282 XXII |              vratom in čakal, kdaj se odpro in vstopi krohotajoča se
2283 IX   |               oči, ki so že letele po odprtem pismu. ~"... Pet tisoč plačamo
2284 IV   |         silila v grlo. Ozrla se je na odprti kovček, iz katerega je snoči
2285 VI   |             njenemu vratu in s široko odprtimi očmi gledal vanjo -- potem
2286 II   |             ni ga, očeta ni -- in vse odprto! Alena, luč, hitro luč!" ~
2287 I    |            privoščiti - to me peče -- odpustita!" ~Alena je razklenila roke
2288 I    |               z bolečino v srcu takoj odpuščala tej vroči krvi, ki je dehtela
2289 XV   |              ji je utripalo. ~"Alena, odpuščam ti to žaljenje, ker si --
2290 XXII |              kosilo ter me tako rekoč odpuščanja prosila. Tako, Markovec!
2291 XVIII|               osnovati nekak tečaj za odrasla dekleta. Vaše moči se bodo
2292 I    |               pritrguje in strada, da odredi otroka. Ko je za kaj, ti
2293 V    |              pogledal očeta, ki mu je odrekel čaj, se namrdnil, izbuhnil
2294 XX   |         čakajte, vi ste vzrok, da sem odretala pastirčku nogo. Sedaj morate
2295 XX   |          škarje so ji izpodrsnile ter odrezale pastircu nogo. ~"Na," je
2296 XX   |          Viktor je prijel pastirčka z odrezano nogo ter ga raztrgal in
2297 XVIII|              strnili še tesneje in ga odrinili s trdnimi komolci. ~"Toliko
2298 III  |        zamahne meč časa v rodbino ter odseka kri od krvi, srce od srca,
2299 XIII |               Ali ste mož?" ~Kakor bi odsekal, je Alena pretrgala molk
2300 I    |         lepega obraza, od katerega je odsevala odločnost, vsaj hrepenenje
2301 IV   |             dobro razumel.  Viktor je odskočil za nekaj korakov -- in ji
2302 IV   |             Alena, zapomnite si tole: Odslej in dokler ste pri nas, ste <
2303 III  |               gospe, ki je dvorljivca odslovila za vselej samo zato, ker
2304 XIII |                Brest ga je ob Alenini odsotnosti pomiril z donečo frazo in
2305 XIX  |              vzdramljena iz sanj, sta odstopila za korak vsaksebi. Alena
2306 XVII |            jazbino!" Nato je ropotaje odsunil stol od mize in mu šel naproti. ~"
2307 XXIII|               S tresočimi se prsti je odtrgala rob pisma. Polna upanja,
2308 IV   |               Učiteljica na kmetih je odtrgana od vsega, kar se imenuje
2309 IX   |               in se ni mogel prvi hip odtrgati od misli, v katere se je
2310 XI   |            sadovnjaku. Zimska jabolka odtrgavajo. Vidita, ta vrt je delo
2311 XXII |         zmešana govorica. Nekdo se je odurno zakrohotal. Smrekar je zgrabil
2312 XIII |             kakor bi se ji težka teža odvalila od srca. ~"Gospod Brest,
2313 IV   |                ga prijela za roko, ga odvedla k mizi in posa dila na stol. ~"
2314 VIII |         utonil v gosti megli. Doma je odveznil pokrov pri peči in poiskal
2315 XVII |           mine." ~Smrekar si je začel odvihavati rokave in si je gledal na
2316 XVIII|          treba pospraviti v sobi, ter odvihrala iz sobe proti vasi, da ji
2317 I    |               Bogatejše tovarišice so odšle v letovišča, kmetiške so
2318 I    |                         I. ~Upokojeni oficial Janez Trpotec je sedel v
2319 I    |               se jih je naveličala do ogabnosti. Bogatejše tovarišice so
2320 X    |          pastirjem. ~"Tudi ovce se me ogibajo, tudi te vedo, da nisem
2321 VI   |             je hodila po prstih in se ogibala sobe, kjer je ždel on. Celo
2322 II   |                   Pomisli, človek, ki oglase plačuje, ki za svojega otroka
2323 XXIII|            Alena je čakala ure, da se oglasi pismonoša in ji prinese
2324 VII  |             Ko je upihnila luč, so se oglasile stopinje iz obednice; nekdo
2325 XVII |          ustnice. - ~V obednici so se oglasili Štefanovi koraki. ~"Sedaj
2326 XI   |               Do Marevževca? Potem se oglasite pri Strniški. Smrekar in
2327 X    |        vseokrog -- in se mu ni hotela oglasiti. ~Smrekar je bil dobre volje
2328 I    |            list v rokah in tičal pri ~oglasu.  "Poskusimo, tu moramo
2329 XVI  |               je dvignila glavo in se ogledala po sobi. Po vseh kotih je
2330 XI   |                  Do Marevževca, da si ogledam okolico, dokler je še kaj
2331 XVIII|             je šalila Minka. "Imam že ogledano njivo, kjer bo zorela moja
2332 I    |             je pa lotila z mladostnim ognjem pripravljanja za drugi dan.
2333 XVIII|          prišla tudi Alena, ki je vsa ogorčena šele tedaj zvedela, kaj
2334 XII  |             je, tresoč se od studa in ogorčenja, rekla v lice "slepar",
2335 XXII |              vino. Ali naj se pri tem ogrejem, ko tako strupensko zebe,
2336 VII  |               pisma. Zato se ni mogla ogreti ob tem pogovoru in se je
2337 XV   |        Nervozno se je igrala z resami ogrinjače in nejevolja ji je sijala
2338 XVII |         materine nazore. Ker je Minka ogrinjala mater in ji popravljala
2339 XVII |     predrznega Bresta. ~Po šoli si je ogrnila pelerino in se napotila
2340 IX   |       prekrižal roke na prsih in ji z ogromnim telesom zagradil pot, ker
2341 XXIII|               Alenčica, kraljica lepa ogrska, kaj si storila svojemu
2342 XIV  |            Alenčici, prelepi kraljici ogrski!" ~"Žal, da nisem Matjaž,
2343 VIII |               je zazibala pismonoševa oguljena čepica. ~Jok je vstal. Srce
2344 I    |             staro plahto in premestil oguljeni naslanjač od okna k peči. ~
2345 I    |            zadovoljno in si obrisal z oguljenim rokavom poljub z lica. Jeza,
2346 V    |          majčkene, zelenkaste, obleko oguljeno in osmoljeno. Vegastega
2347 XIX  |              poukom na sprehod, da si ohladi razbeljeno glavo. Ves ta
2348 I    |               je roke, da so zdrsnili ohlapni rokavci nad komolce, in
2349 XVI  |             trn v srcu. Zakaj njegova oholost ni pretrpela, ko je videl,
2350 XX   |                zmeša! Sveta Katarina, ohrani mu pravi um in pamet!" ~
2351 XXIII|        Zaselja. Bodite prepričani, da ohranim lepim trenutkom v Vaši družbi
2352 XV   |                Za lepe tisočake si me okajnal!" ~"Jaz?"  "Kdo drug?" ~"
2353 XI   |             začne pošteno mesti okrog oken, to je zame užitek. Ko dovršim
2354 XVI  |               kako ji pomežikuje izza okenca. Mara se je obračala od
2355 IV   |             je stal potrpežljivo pred okencem, poštarica si je pa obrisala
2356 VIII |               so vsi obenem tiščali k okencu, ko se je odprlo. Zadnji
2357 IX   |              je Jok zastokal in se ga oklenil z roko okrog vratu. Smrekar
2358 XVII |            postelji, suhi prsti so se oklepali rožnega venca. ~S težavo
2359 X    |          Mikalo jo je -- in vendar je oklevala tako dolgo, da se je je
2360 III  |      stisnjenimi ustnicami. ~Ob takem oklevanju je dočakal vlaka. Ko je
2361 IX   |                  Strniško, da! Kaj pa oklevate?" ~Smrekar ni mogel zakriti
2362 XXII |              mar. Govori, ali ni bilo okleščka pri vratih? Govori in prisezi!" ~
2363 IV   |        potrkala na pregrajo s slepimi okni, se ni nič oglasilo. ~"Morda
2364 IV   |                Nato je šele zaškrtala oknica v pregraji in je zahreščal
2365 IX   |            skoz divjo trto pod njenim oknom, da so se žolto rdeči listi
2366 XXII |                  edini v letu. Iz vse okolice, zlasti s hribov, se je
2367 XI   |             Marevževca, da si ogledam okolico, dokler je še kaj vremena,"
2368 XXII |             in dragoceno kunje krzno. Okoliški kovači so ponujali železnino:
2369 XVII |           odšel. ~Alena je bila kakor okorela od čustev, ki so jo prevzela
2370 XV   |           oblila, ko je iz kratkih in okornih stavkov gledala nanjo tesna
2371 XIX  |             šolarji so se podvizali z okornimi čevlji po nerodni poti,
2372 XVI  |               stal in držal klobuk za okrajce, kakor bi ga hotel vreči
2373 XXII |             klobuk na kljuko, da je z okrajci zasenčil grdo oko. ~"Torej
2374 XII  |           Štefan je privezal konja za okrižje okna in šel v hišo. ~"Strniška,
2375 IV   |              pri oknu in ujel na šipi okroglega hrošča ter ga na prstu prinesel
2376 IV   |          na-vzdol. Lice, brezizrazno, okroglo in neprijetno rdeče, je
2377 XIV  |             Sem rekla: precej. Za moj okus je Brest kot inteligenten
2378 VII  |              priznala, da je že danes okusila nekaj tega bremena, ko še
2379 III  |               njegovo izborno vino in okusne gnjati!" ~"Jaz -" Alena
2380 XIV  |              vse plati. Fant po mojem okusu mora priti kot vihar, da
2381 IX   |         lesenem konju in ga vlekel za okuzmano grivo. ~Viktor se je razveselil
2382 XII  |          Obema sem navil uro, sebi pa olajšal vest." ~Iz žepa je potegnil
2383 III  |            tujini srečala prijaznega, olikanega človeka, vendar ji je v
2384 XIII |           vest je čista, vaša roka ni omadeževana -- torej molčite in se ne
2385 V    |            vršele po glavi -- roka je omagovala -- dokler ni omagala. --
2386 VI   |           Sveča je dogorela, stenj je omahnil, visoko je zaplapolal zadnji
2387 X    |         vnovič po licih, vstala je in omahovaje šla iz sobe. Smrekar se
2388 XII  |                nenadnemu sklepu dolgo omahoval, preden se je odločil. Alenina
2389 XXI  |            kakor še nikoli, da je vsa omamljena v pozni noči zaupala gluhim
2390 I    |              prevzelo s čudovito silo omamno, gizdavo čustvo. Prevzelo
2391 XVIII|               preiskal kateder, odprl omaro za učila, se sprehodil po
2392 XXIII|          oknih je ugasnila. ~Alena je omedlela. ~Otroci so zakričali. Nekaj
2393 VI   |               dom. ~Pri peči je oče z omotanimi nogami, mati mu je prinesla
2394 I    |           stene se razmikale in kakor omotična se je zazibala bela postelja.
2395 IX   |               kriknila, čelo se ji je omračilo, kakor nikoli, ustnice je
2396 XIV  |             cigarete v peč. ~Alena od onega večera ni več videla Bresta.
2397 IX   |          divjim pogledom, da je Alena onemogla in se sesedla na stol. ~
2398 VII  |           načrtom, pa se je domislila onih zapovedujočih oči in se
2399 VII  |           groba in še~ do groba in še onkraj groba. ~Aleni je bilo tesno
2400 I    |               z nog in drsal v gorkih opankah k predalniku, kjer je poiskal
2401 XVIII|            stvari." ~"Kadarkoli boste opazili, da zaradi dela izven šole
2402 XVI  |               sklepe, da ne sme nihče opaziti njenega trpljenja, ker bi
2403 I    |             ker jo je zabolela moževa opazka zaradi imena. ~"In sedaj
2404 II   |       večerjali in se smejali kratkim opazkam, katerih Trpotec ni kar
2405 XI   |               sta se ob Minkini pikri opazki spogledali. Druga drugi
2406 XVII |              in dobro razumela sinovo opazko. ~"Janez si, da, Janez ostaneš!
2407 XIII |                 Brest jo je že potoma opazoval in jo občudoval, ko je pripovedovala,
2408 XI   |               so vse tri umolknile in opazovale prihajajočega. ~"Tisti Taljan
2409 VI   |           boste režali, kajpak, in ga opeharili za dobiček! ~Kako je človek
2410 XXII |                kakor bi ga skelela od opekline. Nato se je naglo sklonil
2411 XX   |              Sedaj morate vi opraviti operacijo pri siromaku." ~"Ah, škoda,"
2412 V    |          jenja, dasi sem ga pestil in opijanil. Ne jenja." ~"Torej dva
2413 XVII |            Jok in Alena..." ~Brest je opisal in ponovil, kar je zvedel.
2414 XXI  |              je navdušeno razodela in opisala obisk v Bukovju. ~Alena
2415 III  |         obrnila proti njemu. ~"Da, po opisu gospe Smrekarjeve. Tako
2416 IX   |                Ko je Smrekar posvetil opitemu mešetarju, ki se je oprijemal
2417 XXII |               tla Jok. "Da točiš tako oplako! Slivovke mi daj! To je
2418 XVIII|               šole. ~Nadzornik je bil oplašen zaradi nenavadno izjavljene
2419 IX   |               mu odpovedali, glava je opletala, noge ga niso nesle. ~Togotno
2420 XVIII|       trenutek. Takoj se je zbrala in opogumila. ~"Na svetu je vse mogoče,
2421 XVI  |              Ko so se otroci nekoliko opogumili, so zapeli pod Minkinim
2422 I    |          vnovič na oglas in na ženino opombo ni odgovoril. Zakaj zgodovina
2423 XIII |            pod mizo je začutila rahel opomin Brestove noge, ki jo je
2424 VI   |           vedel, zakaj. Alenini rezki opomini so ga begali, vprašanj ni
2425 XXII |          cesto. ~"Dobro je težak," je opomnil Rahne. ~"Jaz bi mu ga ne
2426 XXII |             ne da bi jo opravljal ali oponašal. Ko sem ji razodel med štirimi
2427 XIII |              šteje; ali temu ne boste oporekali, gospod Smrekar, da je dandanes
2428 XXII |             nato je razkrilil roke in opotekaje se lovil za Andrečeve roke.  "
2429 III  |           njih in se je ena zadeta -- opotekla ter s še večjim krakanjem
2430 XXII |              naslonil na vrata, da te opozori, češ, nekaj pomeni. In pismo
2431 XXI  |              nadstropje. Potoma se je opravičeval: ~"Kajne, me niste spoznali?
2432 XI   |            Minka. ~"Ne sodimo," ga je opravičevala Alena. "Bržkone ima vzrok,
2433 XVII |             je podal roko Minki in se opravičil, obrnjen proti Aleni: ~"
2434 XVII |                 Brest je zopet skušal opravičiti materine nazore. Ker je
2435 VIII |             daš za frakelj brinjevca, opravim zate tisto zaradi pisma." ~"
2436 XX   |       pastirčku nogo. Sedaj morate vi opraviti operacijo pri siromaku." ~"
2437 XII  |             te napovedal, Štefan, ali opraviva še danes." ~Smrekar je vesel
2438 I    |             se je med ženinim skrbnim opravkom zamislil in zagledal v pobledelo,
2439 XV   |              kmetic, ki sta prišli po opravku na pošto. ~"Na svidenje,
2440 VI   |          ljubilo govoriti. Zehajoč so opravljali jutranje posle in drsali
2441 IX   |              rekel Smrekar, "potem je opravljeno za danes!" ~Na mizo pred
2442 IV   |             skala, da se ima žena kam opreti." ~"Mara, ne zarekaj se!" ~
2443 VIII |               oprl nanjo, potem se pa oprezno ogledoval. Kakor bi se bil
2444 IX   |            štirih in ni mogel kvišku. Oprijel ga je in dvignil z močno
2445 IX   |           opitemu mešetarju, ki se je oprijemal zidu z obema rokama, gredoč
2446 XIII |              velel Smrekar ženi in se oprostil, da je truden, ter šel takoj
2447 I    |                od njenih belih rok. ~"Oprostita, ne zamerita, nisem mislila
2448 XV   |            Takoj je odpisala, prosila oproščenja in zatrjevala, da ima dosti
2449 XVII |               postelja in se skušala, oprta na komolce, upokončiti. "
2450 XVI  |           zaradi njega. Toda takoj je opustila to misel, ko je vedela,
2451 VIII |               tam slišal kričeči glas orača z njive, z brega ovčarski
2452 VIII |                plačaš! Ne bom zastonj oral z vragom!" ~Tako je bentil,
2453 VII  |               obdelane njive, kjer so orali praho, so krenili na gozdno
2454 XV   |              ob tem stavku izpodletel oreh, katerega je hotela streti,
2455 XV   |            kos kruha in pričela treti orehe. ~"Še vi," je silila Strniška
2456 XVII |                ki se ji je bil usul z orehove veje za vrat. ~"I no, kaj
2457 IV   |               bi se do golega slekel. Original je pravzaprav!"  Alena se
2458 III  |           njive, orumeneli gozdiči in orjaveli travniki. Vse krog nje je
2459 I    |              je kmet, pravi kmet. Sam orje, vlači, nosi strahovite
2460 VII  |          zvedela: Smrekarja so ubili, oropali. Trpljenje, gospodična,
2461 III  |           oddelka. Še enkrat so se ji orosile oče, še enkrat je srce zakrvavelo
2462 I    |            gredice zakipi cvetje, vse orošeno s sončnim hrepenenjem, in
2463 X    |              začela udarjati z njo po orumenelem listju, da se je usipalo
2464 III  |             so bežale preorane njive, orumeneli gozdiči in orjaveli travniki.
2465 XVIII|          radovedne glave učiteljskega osebja. Sredi take zime nenadoma
2466 XVIII|              je pozval vse učiteljsko osebje h konferenci. ~"Vsekako
2467 I    |            Želi, da se interesentinja osebno predstavi. Naslov pri upravništvu." ~"
2468 II   |         glasno momljal sam s seboj. ~"Osem! Sedaj sta že na postaji. --
2469 II   |               je imel! Rokavico mi je osmolil, ko mi je segel v roke,
2470 V    |        zelenkaste, obleko oguljeno in osmoljeno. Vegastega klobuka ni snel.
2471 XVIII|            Druga točka. Vi nameravate osnovati nekak tečaj za odrasla dekleta.
2472 XIX  |             nego bi jo mogla najgorja osornost. ~"Pijan je bil," je takoj
2473 VI   |          tujci nasipali v svoje žepe. Osramočen se je vračal domov s klobukom
2474 XXIII|         upanja, da njena vera ni bila osramočena, je začela brati. ~Velecenjena
2475 XVIII|           celo pohvalil. ~Priče so se osramočene spogledale. Smrekar se je
2476 X    |             je odšla v kuhinjo, da je ostal Smrekar sam. ~"Preoster
2477 V    |            nalival v strahu, da ne bi ostala kaplja v steklenici. ~"Na!
2478 XIX  |     požrešnimi vrabci za zrnje, ki je ostalo kokošim, kakor vsako jutro,
2479 I    |             daš denarja dovolj! Sicer ostaneva obe doma. S kolodvora se
2480 XVII |         opazko. ~"Janez si, da, Janez ostaneš! Kaj bi se pačil! Vidiš,
2481 III  |              kmet, ona pa -- med nama ostani -" Brest je pogledal za
2482 XXII |               Jok je segel po zadnjem ostanku žganja. Roka se mu je tako
2483 XXII |             ganil. Smrt je gledala iz osteklelih oči. ~"Da ste za pričo,
2484 XVIII|            presedel na stolu in Minko ostro motril skoz naočnike. ~"
2485 VI   |             te besede z mešetarjevega ostudnega lica in jo grabile za srce,
2486 IX   |           odejo, ko je zagrčalo, tako ostudno zagrčalo v sosednji sobi,
2487 II   |              vesela Baruša opazila in osupnila. ~Ko je Alena nesla kozarce
2488 XVIII|       ustanovi zavod, ki bi marsikoga otel iz rok oderuhov in pijavk.
2489 X    |              kaznovala, samo da bi si oteščala notranje vznemirjenje. Težko
2490 XII  |             na tnalo, se odkril in si otiral z veliko ruto pot s čela.
2491 XIX  |         ustavila pred Aleno, ki si je otirala oči. ~"Povej mi, ali si
2492 XVI  |            sebi svežnje, matere so si otirale solze. Vse je gledalo na
2493 XVII |            misel: Pomoč! Pomoč, da se otmem, da se iztrgam iz teh krempljev. ~
2494 VI   |         njenih mislih, da so bile vse otožne in boječe. Pomislila je
2495 XVII |          pravda?" je rekla pogumno in otresala s kapuce sneg, ki se ji
2496 III  |             Zato se je te misli hitro otresla in zaeno sklenila, da o
2497 XIX  |               sonce ogenj ljubezni na otročiče krog sebe ob ljubljenem
2498 XXI  |                    XXI. ~Na nedolžnih otročičev dan je šla iz Zaselja po
2499 I    |              velo dlan. ~"Res je, moj otrók, brez preudarka si! Teplo
2500 XXII |          ukvarjal tako dolgo z vašimi otroki in za prazen nič. Ampak
2501 XVI  |               kakor v bogati štacuni. Otrokom so žarele oči, ko so stiskali
2502 VI   |             bil prvo uro pogled v oko otrokovo zanjo sladkost, tako jo