Chapter

2503 XIV  |             ve!" ~"Resnično! Minka je otrovana po puhlem demagoštvu. Sama --
2504 IV   |             na mizi za kroj prirejene otroške predpasnike in jih kazala
2505 VI   |         sladkost, tako jo je danes to otroško oko jezilo in se ji je zdelo,
2506 XVI  |         trapila toliko noči. Kakor bi otvoril strugo vrelcu, je začela
2507 XI   |               že iz ponavljalne šole, otvorim tečaj za gospodinjstvo." ~"
2508 XIX  |           njim in mu zagrozila, da ga ovadim. Ali veste, kaj mi je rekel? --
2509 XVIII|         poštena kot vi, ki ste lažniv ovaduh in še kaj drugega, kar sami
2510 XVIII|      Smrekarja, iskren srd na njegovo ovaduštvo in nekoliko vina -- vse
2511 VIII |           glas orača z njive, z brega ovčarski zvonec, se ni ustavil in
2512 I    |               zbor kronic. Kakor bele ovčice na travniku so se mu zdele. ~
2513 XXII |       kožuhovine vsake vrste, navadne ovčje kože in dragoceno kunje
2514 IX   |            Kakor plameni se je zibalo ovenelo listje. Le tu in tam so
2515 XVI  |              je prijel njeno roko, jo ovil krog svoje in čutil, kako
2516 III  |         odkoder je gledal po cesti do ovinka, kjer je izginil Smrekarjev
2517 III  |             ko se je kočija skrila za ovinkom, in je začel hoditi gor
2518 XX   |              dvorišča. ~Ko so sani na ovinku krenile iz vasi na glavno
2519 I    |           rana v srcu. Oči so se jima ovlažile. ~Alena se je v hipu, ko
2520 XX   |            Jezuščka niso prišli molit ovni in živina in smreke, ampak
2521 XX   |              kakor bi ne videla dobro ovnovega hrbta, katerega je izrezavala,
2522 XIV  |               pogača zanjo, vse drugo ovsenjak! Živio in konec debate!" ~
2523 XIX  |             noči pobledelo lice se je ozarjalo v mrzlem zraku. Trudni živci
2524 VIII |              so rjavele zorane njive, ozimina je zelenela. ~Jok ja nastavil
2525 VII  |      razlagala Aleni, kam so posejali ozimino, koliko so pridelali krompirja
2526 XXI  |             Minka, je postajala in se ozirala po okolici. Gorko ji je
2527 I    |              takrat so se stene njene ozke sobice še bolj stisnile,
2528 XVII |         poredno zamižal na eno oko in ošinil z drugim Aleno. ~"Dolgčas?
2529 VIII |         človek tako navadi; ali so pa oštirji sami sleparji, da točijo
2530 II   |         preudaril na cesti, "še bi se oženil, če bi se Baruši kaj primerilo,
2531 XXI  |             dom zabrisal, je nenadoma oživelo. Še vsa razburjena od Minkinih
2532 XXII |               Možje, z mano! Morda še oživi." ~Dvignili so trdo telo
2533 III  |              sredi njive nad zadnjimi paberki poljskih pridelkov, ob cesti
2534 XVII |              Janez ostaneš! Kaj bi se pačil! Vidiš, gospodična je prišla.
2535 X    |              in škriplje. Prtič mu je padal na tla in gonil je Viktorčka,
2536 XVII |              ni vere, ne pomaga noben padar nič." ~Brest je zopet skušal
2537 X    |        stotakov, mar mi je! Na vas pa pade madež, ki vam utegne snesti
2538 IX   |          zunaj zahreščalo po pesku. ~"Padel je, falot!" ~Potem je razumel
2539 IV   |              je prestrašila, da so ji padle zalasnice iz rok, ko jih
2540 I    |               ceno za šolanje tistega paglavca, če sva tudi na oči to,
2541 II   |              se nič nikar ne ubijaj s paglavcem." ~Oče je še enkrat pokašljal
2542 IX   |              odklepal vrata in skoraj pahnil pijanca skozi duri ter naglo
2543 IV   |            denar -- vse drugo je nič, pajčevina, s katero še zaplate ne
2544 XXIII|            izvil, kakor bi težka teža pala iz njene duše. ~"Po zdravnika
2545 XXI  |            vzdržali -- se preselite v palačo. Poglejte!" ~Gospod Boštjan
2546 II   |             se je ogledal v zrcalu, s palčko pod pazduho, se je razveselil
2547 XXI  |               komaj kos. Célo naročje palic sem polomil leto in dan
2548 XXI  |              bojim! Jaz poskusim brez palice in sem prepričana, da me
2549 XVII |          pokličem." ~Mati je segla po palici, ki je stala ob postelji,
2550 V    |              naš hlev! Nocoj nisem za pametne misli!" ~Štefan mu je stisnil
2551 I    |                 Hvala, očka -- hvala, papači! Jutri gremo! Jutri gremo!" ~"
2552 XXII |              in ga zalučal na ogenj. ~Papir se je skrivil, počrnel,
2553 XII  |           cvrtje je gledalo iz belega papirja. ~"Prigriznimo, Strniška!
2554 VIII |              je imel v listnici mnogo papirjev, je kljub temu naglo uganil,
2555 I    |              Če bi pa še en desetak v papirju dodejal, bi bilo lepše;
2556 VII  |               sem komaj prišla in ves paradiž je v megli." ~"Bodite pripravljeni.
2557 V    |             na glas spregovorila: "Za parado." ~Viktor se ni zmenil za
2558 VIII |          dohtarji trdijo, da ima vsak paragraf skrivna durca, kjer se človek
2559 XIII |               I, kaj bi ne bil to lep parček. Kakor nalašč!" ~"Lep, lep -!
2560 XII  |               je navedel natančno vse parcele in previdno izpustil samo
2561 IV   |          tisto nerganje: oprostite pa pardon pa prosim in ne vem kaj
2562 VI   |               In po cesti so škripali parizarji, obloženi s hlodi, in vozniki
2563 XVI  |                in za vrati so obstali parkeljni, rožljaje z verigami. Ne
2564 XVI  |            Miklavž je izginil: verige parkeljnov so zarožljale po veži --
2565 VI   |              smreko, kjer je sedel na parobek. ~Z vej je kapalo, voda
2566 VI   |      postiljon. ~Smrekarja je vrglo s parobka, po vsem životu se je stresel --
2567 III  |       zagledala Smrekarjevo kočijo. S parom so poslali ponjo! Imenitno.
2568 X    |        gledalo učiteljevo oko, so šli paroma. Potem so se hitro zaprašili
2569 IV   |    razglednico, ki ji je gledala izza pasa. ~"Ba, vsiljivec!" ~Mara
2570 III  |               ob cesti na travniku je pasel bajtarski otrok kravico. ~
2571 IX   |                ti stradaj -- samo nas pasi in redi!" ~"Gospod Smrekar!" ~
2572 XV   |              je zaropotala veriga, iz pásice je planil zvesti čuvaj in
2573 XXII |           bilo, tristo hudobcev in ta pasja pravda!" ~Jok je prisedel
2574 V    |              kar za vrata in sedel. ~"Pasje sem delal, Štefan! Žejen
2575 XVI  |             njeni bolesti le zavistno pasli. Vesela bo, razigrana, in
2576 IX   |            naj greva popoldne z Aleno past ovčke! Reci, da ne bo nič
2577 XX   |             ga!" ~In Viktor je prijel pastirčka z odrezano nogo ter ga raztrgal
2578 XX   |             pri jaslicah. In če nočeš pastirčkov, tudi ovčic ne boš imel.
2579 XX   |            ste vzrok, da sem odretala pastirčku nogo. Sedaj morate vi opraviti
2580 XX   |              izpodrsnile ter odrezale pastircu nogo. ~"Na," je skrivala
2581 XX   |        popravim škodo! Kje je ranjeni pastirec?" ~Alena mu je ponudila
2582 X    |           Nato so meketaje zbežale za pastirjem. ~"Tudi ovce se me ogibajo,
2583 III  |             baha Smrekar; njemu prija pavje perje -- nam pa njegovo
2584 IV   |             razglednice!" ~"Dekle, le pazi!" ji je namežiknila Mara. ~"
2585 XVIII|           opozorila, naj se vedejo in pazijo, kakor bi ga ne bilo v šoli,
2586 XVII |             za njo je stopal Brest. ~"Pazite!" jo je opozoril vrh stopnic. ~
2587 X    |              pastir s kravami vred na pašo, so ovce obstale in jo gledale
2588 XII  |              samo pol kolesa poštnega pečata. ~"Kako je slepar vse previdno
2589 VI   |              pismonošu, ki je udarjal pečate nanje. -- "Kako ste pridni,
2590 IV   |           podoba službe, kakor poštni pečatnik.  "Gospodična, nikar ne
2591 VI   |              je udaril parkrat huje s pečatnikom po znamkah. ~Aleno je vso
2592 XXII |             fari, če je iz prave moke pečen!" so mu pritrjevali Zaseljani. ~"
2593 XXII |            privoščili razen vina tudi pečenke. ~"Rahn<138>!" je zaklical
2594 XIX  |               na zapečku. ~"Sem že za pečjo, gospodična! Bog plačaj!
2595 VIII |             povešeno glavo. "Če bi se pehal za dobro in pošteno stvar,
2596 XV   |               nož, segla na polico po pehar orehov in jima ponudila. ~"
2597 XII  |               daj" in sipala zrnje iz peharja ter se pogovarjala s kurami: "
2598 VIII |               od sebe. ~"Plačaš mi ta pekel, plačaš! Ne bom zastonj
2599 V    |               iz Trsta pri meni..." ~"Peklenska reč, kdo?" ~"Počakaj. So
2600 XVI  |               ta strašni krohot kakor peklenski grom. Na Smrekarjevo vprašanje
2601 I    |               Jih čaka kakor duš pred peklom na skorjico pogače. Zato
2602 XV   |           rjavo liso v hribu, kjer so pele sekire drvarjev. "Poglejte,
2603 XVIII|        stresla, da si ni mogla odpeti pelerine. ~"Oba sta vsaj toliko poštena
2604 XVI  |               napreči sani, da sta se peljala z Viktorjem na sprehod;
2605 XXII |       trenutkih je bilo pismo sivkast pepel, ki je trepetal na žerjavici.
2606 XXII |              na žerjavici. Toda še na pepelu so se svetile črke in režale
2607 XI   |        Gosence kaj na repo varje, kak perdeluje se krompir nar bolji! Alena,
2608 II   |              tako." ~Trpotca je obšla pereča grenkoba pri misli na denar.
2609 V    |              V svoji sobi je segla po peresu, da bi pisala staršem. "
2610 IV   |               kar vas je tičev istega perja. Takole." Smrekar se je
2611 XX   |             Komaj je Alena stopila na peron, je že zagledala sloko postavo,
2612 I    |               do smrti vse otroke pod perutmi. Lepo je to, nič ne rečem,
2613 IV   |                 Poglejte, kaj ima tu! Perutninarstvo, Vrtnarstvo, Homeopat, Kmetijstvo..." ~"
2614 VIII |           ležal. ~Pod njim je zalajal pes, ki je priplesal iz hiše
2615 III  |         ponavljal in gledal predse na pesek. ~"Kratkokrilka pravzaprav,
2616 XXIII|             tudi skladajo o naju nove pesmi o zarjavelih devicah, nič
2617 XVI  |           pošti ga išče, pismonošo so pestili, Erna je razgadena, da kar
2618 XII  |                 Berače in bajtarje le pestini, mene ne boš. Če segnije
2619 XIII |              preden ga izda, sicer ga pestinijo krojači in šivilje. Kdor
2620 XXII |               je imel na vrvi ter nas pestinil in strigel kot zvezano jagnje.
2621 XIII |          obema rokama prijel očeta za pestmi, da bi se rešil. Oče ga
2622 XXII |               Prehitro sem udaril! Za petak bi ga bil še privil, mesarja
2623 XX   |        plačevala, je položila na mizo petdesetkronski bankovec. ~"U joj," se je
2624 XVIII|             kakor bi bila nevesta, ne petdesetletna starica. V vasi je letela
2625 XIV  |         postrežbo. Po čaju so pričeli peti; Brest se je razmajal in
2626 IV   |              strop. ~Alena je motrila petintridesetletno Erno. Oblečena je bila v
2627 III  |               rož, njeno uho ptičjega petja -- a vse je bilo mrtvo --
2628 VI   |             zamislil. ~Kaj je tega -- petnajst let -- ko je prišel v ta
2629 XX   |           vprašate! Tako se vpraša po petošolcu. Ko gre zares, se vpraša: <
2630 I    |          živahna hčerka ob luči revne petrolejke pred stara dva. Tenka, boka
2631 X    |             temno senco. Zapela je in pevajoč šla po stopnicah. ~"Kako
2632 I    |              škandal, taka gospoda pa peš! Seveda!" ~"Mama, in če
2633 IX   |          ropot voz in vozičkov in šum pešcev. Tu pa svečani pokoj, kakor
2634 I    |          lojtrah se vozi v Ljubljano. Pha -- ne grem v tako gnezdo,
2635 XVIII|          svojo dolžnost in pravico do pičice. Vsako malenkost je pregledal
2636 XV   |          sedel k peči. ~"Tako prebito piha sever, da se mi je zanohtalo,
2637 IX   |              mu je hipoma, da še visi pijana in umazana mešetarjeva roka
2638 IX   |       odklepal vrata in skoraj pahnil pijanca skozi duri ter naglo zaklenil. ~
2639 XVII |              je kanalja, pismonoša je pijanček. Če sta v precepu, se izvijeta
2640 XXIII|             je žrtev!" ~"Da, žrtev -- pijančevanja!" ~Brest je malomarno skomizgnil
2641 XV   |             Pismonoša je res nekoliko pijančka, ko bi bil ta pismo kakó
2642 IX   |            kaj mi more! Kdo bi verjel pijancu!" ~Roka je izpustila ključ,
2643 IX   |              streslo. ~"Izda me v tej pijanosti." ~Postavil je svečo na
2644 XVIII|               otel iz rok oderuhov in pijavk. Toda če bi tudi bila politika,
2645 XXII |           razbijal in me zmerjal! Naj pije, kaj mi mar," se je izgovoril
2646 XIV  |               čajni večer!" ~"Najprej pijmo pošteno bratovščino! Na
2647 XI   |               na cesto. In iz buteljk pijo, da od mize teče." ~"Kaj
2648 XVII |              vam je vse znano. Vse me pika in zbada: Mara, Erna, Minka,
2649 XXIII|              jo je mučila z nagajivim pikanjem. ~Ko je tistega večera Brest
2650 XI   |             in Mara sta se ob Minkini pikri opazki spogledali. Druga
2651 III  |             lokave oči, ki so bile že pile sijaj velikega mesta. Fant
2652 VI   |            zamrmral, nakar žagar niti pipe ni potegnil iz ust. ~Potem
2653 IX   |            Sedite!" ~Alena je sedla k pisalniku, si pripravila pero in ga
2654 XXI  |              vrata v sobo, ki je bila pisarna in spalnica, vse hkrati. ~"
2655 VIII |            pokrov pri peči in poiskal pisker zajtrka, kakor mu ga je
2656 VIII |             kakor bi mu bilo malo mar pismonoše. ~"Kaj ni Plankarja, Jok?
2657 VIII |              Mimo okna se je zazibala pismonoševa oguljena čepica. ~Jok je
2658 XXII |            sirota! Dobroto sem storil pismonoši, ko sem nesel zanj pismo
2659 VI   |              pobirala pisma izpod rok pismonošu, ki je udarjal pečate nanje. -- "
2660 XXII |              Od obeh miz so ga vabili pit. Jok je vrgel klobuk v Rahneta,
2661 I    |             prelestnemu telesu, dajte piti skritim sanjam iz studenca
2662 II   |    razpostavil po mizi tri steklenice piva, mrzli prigrizek, štručke
2663 XXIII|                Dolžnost mi je, da Vam pišem to pismo. Zakaj bojim se,
2664 V    |               roko. ~"Kaj tisto! Tako pišemo mi, ki imamo kaj pametnega
2665 V    |          ostanite, vi ste naša. Morda piševa še eno pismo!" Smrekar je
2666 V    |               fantu zaljubljene reči, pišite po svoje! Sedaj -- po moje!" ~
2667 XVIII|            tvoje pričevanje ni vredno piškave tepke -- razumeš -- in sedaj
2668 V    |              obljubljenega jabolka in piškota. Izmuznil je roko iz Alenine
2669 V    |            pod stolom, in sam naložil piškotov in jabolk polno štulo. ~"
2670 XX   |              katerega je gotovo dobro plačal. ~Vlak je obstal na ljubljanskem
2671 II   |            vem. -- Da bi le preveč ne plačali! - Ni mi bilo po volji,
2672 IX   |        odprtem pismu. ~"... Pet tisoč plačamo vselej za Vaše gozde več,
2673 XVIII|               ga je pridobil v šolah, plačanih z ljudskim denarjem. To
2674 XVIII|              narod šolal s tem, da je plačeval davek. Zato nima le pravice,
2675 XX   |          prijel za roko. ~Ko je Alena plačevala, je položila na mizo petdesetkronski
2676 VIII |         reveža povrhu, vsako stopinjo plačevali! Kam pridemo?" ~Jok je spravil
2677 XVIII|              je sestavljal ob skromni plači za božične praznike. Mara
2678 XIII |               tiste učiteljice, ki jo plačujejo naši davki. Preneumno! Za
2679 XVIII|           prestrašil sam nadzornik in plah stopil med vežna vrata.
2680 XIX  |              napotila k Minki v šolo. Plaha razburjenost se ji je vnovič
2681 XX   |              bližala postaja, bolj so plahnele sanje in je ginil spomin
2682 I    |              stolu, da mu je zdrknila plahta s kolen. Alena se je naglo
2683 III  |    vztrepetavali živci, nosnice so mu plale, ker se je moško boril sam
2684 XX   |          božično drevesce. Iz vsakega plamenčka je puhtelo, kakor bi padla
2685 IX   |            ker je slutil, da namerava planiti iz sobe. ~"Da, moje škode
2686 XV   |           prišli skoz vas in se je za Plankarjem cesta zavila skoz molčeče
2687 VIII |              je za dobro uro zapuščal Plankarjevo krčmo in si tlačil v usta
2688 XXI  |             ji pokazal osle. ~Na robu planote je čakal župnikov pastir
2689 XXI  |             slabi poti na lepo gorsko planoto. Sredi nje se je dvigal
2690 XXI  |               Vsak hip se je sprožila plast snega z veje, po igličevju
2691 XV   |            privijal Smrekarja na vašo plat, če ne jaz. In za plačilo
2692 XIV  |               kako bi rekla -- na vse plati. Fant po mojem okusu mora
2693 XXI  |             je molel uhelj hodničnega platna. ~"Župnik," je naglo pomislila
2694 XXI  |               ob mizo. "Poglejte: Tri plašče sem kupil za cerkev, dva
2695 XVI  |              se tako razburja in tako plaši ob praznem strahu. Toda
2696 VIII |              zagrčal. ~Tedaj je Alena plašna potegnila odejo čez glavo. ~
2697 X    |               obstale in jo gledale s plašnimi očmi. Nato so meketaje zbežale
2698 XXII |               se niso brigali za noč. Plaža in mešetarji so se vgnezdili
2699 IX   |           teža je zdrknila z njegovih pleč in zmaga je sijala iz oči,
2700 VIII |            ker mu je glava zlezla med pleča, kakor bi hodil jetičnik. ~
2701 VIII |          listnica v žepu. Strniška je plela in se ni ozrla. ~"Tako,
2702 XXIII|          stenami strnili v vrtinčasti ples -- sončna luč v oknih je
2703 XX   |             nego so tekle sani, so se pletle misli v njeni glavi. Pesem
2704 IX   |           morda samo namignila, da se pleto okrog nje čudne reči in
2705 XX   |               Viktorček je od veselja ploskal, ko je videl, kako naglo
2706 VII  |       stopinje iz obednice; nekdo je ~plosknil z roko in se zasmejal, potem
2707 II   |         Baruša se je zasmejala, da je plosknila z rokami ob kolena, in pomagala
2708 VIII |        Mešetar je nato vtaknil prazno ploščato čutaro v žep, zaklenil vežna
2709 XXIII|                Pred očmi so ji začele pluti črne sence, krog čela jo
2710 XXIII|        storila svojemu Matjažu, da je pobegnil?" ~Alena je prebledela,
2711 X    |          gonil je Viktorčka, da ga je pobiral. Drugekrati prtiča niti
2712 IX   |               trumoma na tla. Gozd na pobočju hribov je gorel v prvih
2713 XV   |            sva sosedi, da me ni bilo. Poboljšala se bom!" ~"Ne utegnete,
2714 XIII |             se je zasmejal Smrekar in pobožal s smolnatimi rokami sina
2715 V    |                E, Štefan, smetano smo pobrali." ~"Kako pa s Strniško?
2716 XV   |       Strniška, ko ga je hotela Alena pobrati. ~"To je tisto, kar me jezi,
2717 V    |                Peklenska reč, kdo?" ~"Počakaj. So bili iz Trsta pri meni,
2718 I    |               vrsto po predalniku, je počakal žene, ki se je naglo vrnila
2719 VI   |              pismom. ~"No -- no -- bi počakali -- seveda!" ~"Ne utegnem,
2720 XV   |                iz bolnega očesa so se pocedile solze. ~"Kakšno pismo? Kakšni
2721 XXII |            držal vino pred usti in ga pocejal iz kozarca, ker se mu je
2722 VI   |       drgetala vrata, da je zazvenela počena šipa v oknu. ~Štefan je
2723 I    |        opoldne greš k Zlati racki, je poceni, in poštene porcije, zvečer
2724 XVIII|               če zaradi vaših zdravil pocepa živina," jo je naglo prekinil
2725 XX   |               ozrl hlapec na kozlu in počil z bičem. ~Čim bolj se je
2726 X    |               moje skrbi, bi ji glava počila!" ~"Morda je preoster zrak,
2727 I    |          dovršeni maturi hrepenela za počitnicami, tako se jih je naveličala
2728 XXII |          ogenj. ~Papir se je skrivil, počrnel, nato je švignil iz njega
2729 XIV  |           volje obljubili in so si že podale roke, je Mara naglo pripomnila,
2730 XXII |           vratom. Obe roki je uprl ob podboje, da je mogel v vežo. ~Možje
2731 VI   |             Postaren pismonoša, ki je podedoval ta posel kot poštni sel,
2732 XIII |       avtomobili? Kdo, če ne trgovci, podjetniki, veleobrtniki. In kaj je
2733 XXI  |              očitno, da ga je Smrekar podkupil. Veri se, da je pismo dal
2734 XXI  |            Kaj se ne bi čudil? Takale podlasica, kakor ste vi, pa med naše
2735 XVII |            pretnjo. ~"To je brezmejna podlost! Takoj grem nad Smrekarja!
2736 XX   |           začele oddaljevati misli in podmene avtorjev, dokler se niso
2737 IV   |          kazil rožen ščipalnik. Prava podoba službe, kakor poštni pečatnik.  "
2738 V    |              ustavljalo - zatikalo -- podobe so vršele po glavi -- roka
2739 XVIII|            Minka se je vrnila mirno k podobi, pred katero je razlagala
2740 XX   |             so bile razgrnjene pole s podobicami, ob katerih je sedela Alena
2741 V    |             leskovki, ki je tičala za podobo na steni. Pajčevine so visele
2742 IX   |                ne, ne," je hitel on, "podpišite -- Strniško!" ~Alena je
2743 XIII |         obrnila glavo proti steni, jo podprla z dlanjo, da je zakrila
2744 XII  |               kupi sam ali tujcu tako podraži, da se ne bo upal zlepa
2745 XII  |              bi zvedel, da sem mu jaz podražil." ~"Pet jih ne primakne,
2746 XVI  |               k mizi in si zadovoljno podrgnil roko ob roko. ~"Ta jeza
2747 XIX  |              krmili goved, oblečeni v podričane kožuhe, otroci so premlevali
2748 XIII |          kvišku prav pod strop ter ga podržal v višavi. ~"Otrok, zapomni!
2749 VI   |      razveselila te rdečice in nalašč podržala v rokah razglednico, na
2750 XXIII|       stopnice, po katerih je bežal v podstrešje. Ko je prižgal luč, ni odložil
2751 XX   |           glavo, ko je odhajal spet v podstrešno sobico, in ponavljala: "
2752 XXI  |               je bilo zaradi starosti podtempljano z usnjem. ~"Torej kaj bo?" ~
2753 XIX  |               zakasneli šolarji so se podvizali z okornimi čevlji po nerodni
2754 XIV  |             izvrstna partija -- to je pogača zanjo, vse drugo ovsenjak!
2755 I    |               pred peklom na skorjico pogače. Zato pa pravim: do kruha
2756 XIII |               imate, da branite in se poganjate za svoj stan. Toda to-le
2757 XVIII|               besede!" ~Pogumno si je pogladil sivo, na kozlovsko pristriženo
2758 XVII |       zdrsnila starici z ramen, in ji pogladila pramen belih las, ki so
2759 VIII |               danes že ne. Za kravami pogledam k Sv. Antonu. Tale Vrbek
2760 XXIII|                  Alena se ga ni upala pogledati v lice. Ko je povesila oči,
2761 VII  |              in ne slišiva. Kamorkoli pogledava, Alenčke le ni. Kličeva
2762 II   |             bil nemiren in razburjen. Pogledaval je na uro in glasno momljal
2763 III  |            oblila rdečica. Mati jo je pogledavala čez mizo. Iz oči so ji silile
2764 XVI  |             drug drugemu umikala celo poglede. Smrekar je prinesel s seboj
2765 VI   |               sreblje iz skodelice in pogleduje dvomov poln na ženo. ~"Zakaj
2766 IX   |              razveselil učiteljice in pognal gugalnik, da se je zibal
2767 XII  |           kakor blazino, spisal kupno pogodbo, v kateri je navedel natančno
2768 II   |              je rekla. In zato sem se pogodila, samo zato." ~"Sreča, sreča,
2769 II   |        Smrekarju!" ~"Za koliko ste se pogodili?" ~"Za trideset kron. In
2770 XII  |                danes sem dobre volje, pogodiva se," je začel Smrekar prijazno. ~"
2771 XI   |             pisma. Dasi ji je bilo to pogodu, ji je vendar vzbujalo sumnje
2772 XVIII|            skrito željo, samo pod tem pogojem, da dobim za vse to uradno
2773 II   |               k mizi. Med delom se je pogovarjal sam s seboj. ~"Viš, Baruša,
2774 IV   |          debla trkam in se s smrekami pogovarjam, pa s ptičicami, kakor princezinje
2775 III  |            bila pravzaprav rada takoj pogovorila z njim, ker je v tujini
2776 XII  |                Strniška! In v miru se pogovorimo! Na dobro zdravje!" ~Smrekar
2777 XXIII|           govorilo vse Zaselje, ki je pograbilo vsako malenkostno novico
2778 III  |           črni vrani, le-ti bodo moji pogrebovci," ji je srce tako vztrepetalo,
2779 XXIII|             po mešetarjevem žalostnem pogrebu je prišel Brest v šolo. ~
2780 XVI  |            bil pozabljen, kakor bi se pogreznil v zemljo. Spočetka je Alena
2781 VI   |           tako hladno... ~Alena se je pogreznila v misli, da je sklonila
2782 XIV  |               delo, za narod sploh -- pogrešam tam, kjer bi morala biti." ~"
2783 XXII |              ga! Zakaj tudi njega sem pogrešil na semnju. Ali je za pričo?" ~"
2784 II   |        družina za mizo, katero jim je pogrnil oče tako nenavadno darežljivo.
2785 XIV  |                Da, taki ste! In to je poguba za nas: lenoba in egoizem!" ~
2786 XVII |             mož? Ali si tako močan in pogumen kot jaz? Dokaži! ~Ko sta
2787 X    |           mine in ga ne pomnimo več. ~Pogumna je stopila s samozavestnim
2788 XXIII|            potem se pa kakor strta in pohojena zgrudila na stol, nagnila
2789 XI   |          krompir nar bolji! Alena, ne pohujšaj se nad socialistom!"  "Da
2790 XIV  |         cigareto!" ~"Mara, vso mi boš pohujšala," je spregovorila Minka,
2791 XI   |            biti resnični socialist in pohujšati vse ljudi!" Minki so se
2792 XXI  |              bilo videti, da ga je ta pohvala razveselila. ~"Pa pustiva
2793 VII  |          zabava, torej ne zaslužim te pohvale!" ~"Zabava?"  Alena je skomizgnila
2794 V    |             šele prvi dan, Viktorček! Pohvalo boš moral pošteno zaslužiti.
2795 XXII |             bilo!" ~"Ker ima dan," je pojasnil krčmar in postavil vino
2796 XI   |             je še kaj vremena," mu je pojasnjevala Alena. ~"Do Marevževca?
2797 XI   |        Smrekarju. Toda pred njo se ni pojavil in nikdar več nista govorila
2798 XXIII|         udušiti zle slutnje, ki se je pojavljala čezdalje bolj ter glodala
2799 II   |              pol urice; potem pa jima pojde naproti do kolo- dvora.
2800 XXIII|             sedaj sem sama -- in sama pojdem v boj po trudni poti za
2801 XXI  |               hodi!" ~"Grem! -- Ti pa pojdeš od Smrekarja!" ~Alena se
2802 IX   |               prstom skozi okno. ~"Le pojdita! Pride zima, takih dni ne
2803 XVIII|                toda o vzroku ni imela pojma. Zato je po prvem razburjenju,
2804 XXIII|               je zasukala in odfrlela pojoč iz sobe. ~Alena je obstala
2805 I    |              eno samo smotko na mesec pokadi, da se prihrani vsak vinar.
2806 XIV  |               je zibala na gugalniku, pokadila dokaj cigaret in še vedno
2807 III  |          močjo, z razdaljo od doma je pokala vez, ki jo je morala raztrgati
2808 XVII |             razkleščil usta, da so se pokazali rumeni zobje, stopil z eno
2809 II   |         paglavcem." ~Oče je še enkrat pokašljal in ni nič rekel. ~Baruša
2810 IV   |             Zbogom!" ~"Na svidenje!" ~Pokašljujoči kmet je stal potrpežljivo
2811 XVI  |               predrzno šalila, da jim pokaže, kako je samostojna in kako
2812 I    |              nikar o tem ne govorimo. Pokažite mi še enkrat oglas!" ~Alena
2813 VI   |        očitala. ~"Ko bi sedajle mogla poklekniti pred očeta, da mu popravim
2814 XVII |              z izredno krepkim glasom poklicala sina. Aleni je donelo ime
2815 XIII |               udarilo življenje in jo poklicalo iz sanj. ~"Gospodična Alena,
2816 XVI  |             pa ni bilo ne pozdrava ne poklona. Da ni zabaval vse družbe
2817 III  |            proti njemu in mu z rahlim poklonom odzdravila. ~Kakor bi se
2818 I    |              prepirajo. Revna je moja pokojnina, pa sem je vesel, da je
2819 I    |        priščipnil redno vsak mesec od pokojnine in ga skrbno varoval za
2820 IX   |            pokoj, kakor praznik, in v pokoju tiho šepetanje, kakor molitve.
2821 VI   |              gledal vanjo -- potem pa pokolcevaje od joka vprašal: ~"Zakaj
2822 I    |             se življenje zasmejalo ob pokopališču! Tako nasprotje je nastalo
2823 XXIII|           razigrana in vesela, ker je pokopan mešetar in z njim edina,
2824 XIX  |               ni bilo pri mizi. "Vsaj pokosim brez tistih strašnih pogledov,
2825 XVII |           legal silno hitro na zimsko pokrajino. Sneg ni več pršal v drobnih
2826 XXIII|            trudna si. Lezi! Spanec te pokrepča. Jaz grem!" ~Alena je naglo
2827 X    |              razburjala. Spanec jo je pokrepčal, da je vse tisto, kar jo
2828 XVI  |          vožnji se je vrnila resnično pokrepčana in Smrekarica ji je z veseljem
2829 VI   |                Ljubček, pozabi sanje! Pokrižaj se in vstani!" ~Viktor je
2830 XVI  |          zaradi pisma. Zopet se je je polaščal nemir. Cele ure je preždela
2831 XIX  |         Prijetna brezčutnost se je je polaščala. Kljub temu jo je vendar
2832 XIX  |              S strahom je pričakovala poldneva in kosila. Ko je stopila
2833 XX   |               kjer so bile razgrnjene pole s podobicami, ob katerih
2834 VIII |               skril ključ v kradi med polena. Potem je ubral pot za vasjo
2835 XXII |           zažarela krvava luč. Vlažno poleno je cvileč zasičalo. Kakor
2836 XIV  |           nebu ni bilo oblakov, ki se poleti kopičijo in dvigajo kakor
2837 I    |            prinesem v posteljo, potem poleži, opoldne greš k Zlati racki,
2838 XXI  |            komat, na glavi pa mogočno polhovko. ~"Dober dan," je pozdravila
2839 VII  |              je začelo drseti po beli poli, tuji svet je ginil izpred
2840 XV   |           hleb kruha in nož, segla na polico po pehar orehov in jima
2841 XXI  |          niste spoznali? Seveda, tako polikan črnosuknjar nisem, kakor
2842 XIII |              deželi! ~Ali ni zidarski polir, ki je pred kra tkim še
2843 XVIII|                trdim, da imam pravico politikovati, ker menda živim v ustavni
2844 VII  |             oče na prag, vrnivši se s polja, iz gozda in se vse oči
2845 VII  |            jesensko sonce je obsijalo poljane. ~Viktor je gnal ovčke in
2846 III  |            njive nad zadnjimi paberki poljskih pridelkov, ob cesti na travniku
2847 XX   |           razumel in slišal, ker je s poljubčkom prosil sprave pri Aleni. ~"
2848 XIV  |              zapečatile bratovščino s poljubi in sedle okrog mize. ~"Ali
2849 III  |              sta se tesneje objeli in poljubili: ~"Ali -- ali -- kakor hočeta --
2850 I    |             se je v hipu rodila, je s poljubom zamrla, in mož je udobno
2851 I    |               ki je dehtela iz njenih poljubov, od njenih belih rok. ~"
2852 XI   |               duška čustvom, ki so ji polnila srce. ~"Ni Taljan in ni
2853 XXIII|            ozrla v Bresta s trpljenja polnim pogledom. Ivana so pretresle
2854 XIX  |            veste. O božiču bom že pri polnočnici!" ~"To me zares veseli,
2855 XXI  |             za plačilo mi pa drevesca polomijo." ~"Eden vendar niso vsi.
2856 IV   |               učenca. ~Viktor je stal polopravljen pri velikem lesenem konju
2857 XVIII|              je razgrelo, da se je je polotila domov grede nenadoma strupena
2858 XXII |          procesija. ~Pri Smrekarju so položili Joka na klop v hladno vežo.
2859 XX   |           hotel naglo zaspati. Toda v polsnu so pogledale vanj Alenine
2860 VI   |           megleno jutro. Od drevja so polzele kaplje, zadnje georgine
2861 XI   |              se zaližemo v sobe kakor polži. Ah, krasen poklic, kajne,
2862 II   |               dalo. Z zadnjim koščkom pomade si je pomazilil sive brke
2863 XVII |               opravke. Ampak vi pa le pomagajte. Mnogim ste že. Vsi pravimo,
2864 IV   |                jo tesno stisnil in se pomaknil prav do Alene ter bolj z
2865 VI   |           vendar je premagala srd, se pomaknila k dečku in mu pobožala lase.
2866 X    |           smeha vredne. Vino je točil pomalem v kozarec in izpival pogosto
2867 II   |          zadnjim koščkom pomade si je pomazilil sive brke in jih nasukal,
2868 XXI  |              sta se naglo razumeli in pomenili, in sicer tako prijazno,
2869 XVIII|         šinila Minki v lice. ~"Kaj bi pomenilo?" ~"Avanzmá! Morda prideš
2870 II   |                  pa se po krepčamo in pomenimo." ~Ko je dovršil delo ob
2871 XXI  |           priti semkaj za učiteljico. Pomenita se!" ~Minka in Jera sta
2872 XVII |       zadostuje. Ob priliki se še kaj pomeniva. Smrekar se smeje vsemu
2873 XXI  |                  Gospod Boštjan jo je pomeril od vrha do tal, nato pa
2874 XII  |               s čela. Za hrbtom ji je pomežikaval in zbiral misli. Ko je Strniška
2875 XVII |             tudi Erna -- ter si bosta pomežiknili, in Erna bo zapela z visokim
2876 V    |           drugi, mešetar je pa pil in pomežikoval v polne kupice, katere si
2877 VIII |           kmalu odprle in zopet mirno pomežikovale proti stropu. Ko jih je
2878 XVI  |            Erne in jo videla, kako ji pomežikuje izza okenca. Mara se je
2879 VIII |              ganil; samo njegovo levo pomežikujoče oko je obstalo in ni trenilo.
2880 VIII |          prinesel čutaro. "Nu," mu je pomignil pismonoša. Martinek ga je
2881 XXII |              tvoja slivovka je zanič. Pomije! Tako nas slepariš, da bi
2882 XXII |         smejal Andrec židane volje in pomikal kozarec sosedu. "Ta bo lepa,
2883 XIX  |             zraku. Trudni živci so se pomirjali. Hotela je mirno razbrati
2884 XIX  |           dokončani uri se je pa brez pomisleka in obotavljanja napotila
2885 XXII |              na polnoč, preden so kaj pomislili na domov. ~Zato so se vsi
2886 II   |              no -- na to niti ni smel pomisliti. V samih nogah je začutil
2887 VI   |            sebi in krog sebe. Namesto pomladi in rož, katere se je napotila
2888 IX   |             tudi proti šoli. ~"Minka, pomnila me boš!" ~Nato je legel
2889 X    |             dogodek, ki mine in ga ne pomnimo več. ~Pogumna je stopila
2890 II   |            gospodov... Sreča jo išče, pomnite, gospa! Sreča! -- Takole
2891 XVI  |            odločno prijel za pero, ga pomočil in zamrmral: ~"Ne boš mi
2892 XII  |              je Smrekar z mešetarjevo pomočjo prestregel pismo lesnega
2893 I    |              ukazu. Še z rokami si je pomogel, da se je vzpel njegov život
2894 VIII |             Napolni mi čutaro," mu je pomolil steklenico v roke. ~Krčmar
2895 VII  |      dunajskih spomenikov?" ~"Mm," je pomrdnila Mara. "Možbeseda, kdo ve.
2896 XVIII|        nadučiteljev razred, se kratko pomudil in šel k Mari. Prelistal
2897 XV   |             Ampak sedaj vam nalašč še ponagajam. Če bi ga pri tej priči
2898 XI   |               Za dekleta, ki so že iz ponavljalne šole, otvorim tečaj za gospodinjstvo." ~"
2899 IX   |              v srcu je občutil grozno ponižanje. Zdelo se mu je hipoma,
2900 XXI  |              se gnetle v lepem neredu ponižne hiše, odete skoraj do tal
2901 XIX  |              ideal," je pričela Alena ponižno. "Do tega se jaz ne povzpnem
2902 XXIII|          razmišljena pri pouku." ~"Ne ponižuj se tako po nepotrebnem!
2903 III  |            kočijo. S parom so poslali ponjo! Imenitno. Prvič v življenju
2904 XIII |                 Ali se sedaj še upate ponoviti, da sem krivična?" ~Iz oči
2905 XIV  |          Gospodična Minka, jaz sem že ponovno trdil, da vas občudujem.
2906 XIV  |              kaj imam zato? Poglejte, ponošeno krilo! In sem ga vesela
2907 XV   |             Strniška so dobili za les ponudbo iz Trsta -- pismo se je
2908 XVII |             prijela z obema rokama za ponudeno desnico. ~"Kako je, mati?
2909 V    |               rekla: Mati, poskusite, ponudite drugam. Takole!" ~"Če je
2910 XII  |              pritepen tujec, ki mnogo ponuja, potem ga pa lovi za denar
2911 XV   |          srečala, z roko v roki bi ga popeljala pod Ernino okno. Nalašč!"
2912 III  |        Imenitno. Prvič v življenju se popelje tako! Ko bi jo srečala na
2913 I    |              obe doma. S kolodvora se popeljeva z izvoščkom, da veš!" ~"
2914 VI   |            oblekel, stopil k omarici, popil nekaj čašic in odšel na
2915 VIII |           zvezek iz žepa, vtaknil med popisane liste dopisnico, spravil
2916 XXI  |             Na Joka je zvrnil." ~"Jok popiva že več dni in razmetava
2917 I    |             pesem. Ni bila več skrito popje, pa tudi ni bila še razcvel
2918 XIII |              dokler niso vsi razgreti popol noma pozabili stanovske
2919 II   |             enajstih je preudarjal in popotoval v duhu z ženo in hčerjo.
2920 III  |           sklenila, da o prvi priliki popravi, kar ni storila danes. V
2921 XIX  |             je prestrašila in skušala popraviti. ~"Pravzaprav pa ti še niti
2922 XXII |              misliš? Ne verjamem," je popravljal krčmar, ki se je rad štulil
2923 XXII |               sem gotovo že desetkrat poprej. Če ga nisi dobila, kaj
2924 VII  |               in vselej, kadar me kdo poprosi!" ~"Grozil vam je!" ~"Grozil!"  "
2925 XXI  |          otroci zagledali župnika, so popustili sanke in zbežali okrog ogla. ~"
2926 V    |              Imel je mozoljast obraz, porasel s ščetinasto, redko brado,
2927 XXII |        drobnice ter so se semnjevalci porazšli na vse vetrove. ~Le tisti,
2928 I    |          racki, je poceni, in poštene porcije, zvečer se pa tako že vrneva.
2929 XXIII|             videl, kako so trepalnice pordele od solz. ~"Ne taji!" jo
2930 I    |                še pet minut ne! Da mi poreče kdo: O, škandal, taka gospoda
2931 II   |              Baruša, saj pravim in še porečem, ti znaš! -- Meni se je
2932 XI   |           nebu. ~"Mara, strahovito si poredna! Meni se zde Minkine misli
2933 VII  |             se bere tako." ~"Kako ste poredni! Takole mislim: Ali ne čutite,
2934 IV   |            Mara! Vedno nepoboljšljiva porednica!" ~Minka je odložila škarja
2935 XXII |          Kajne, Markovec?" ~Štupar je porinil kozarec pred soseda in iskal
2936 XVII |             tehtnimi pogledi. Časniki poročajo, oče bere poročila izpred
2937 XVII |          Sicer je pa čakala vsako uro poročil o naperjeni pravdi, hrepenela
2938 XVII |            Časniki poročajo, oče bere poročila izpred sodišča, roke se
2939 XVIII|         obžalovanja vredno, ker se je porodil v fari razpor in ste tega
2940 XI   |            vzkliku, da prihaja Brest, porodila misel, ki se je dvigala,
2941 VI   |          dolžnikov in se mu njih usta porogljivo reže. ~"O kanalje beraške,
2942 X    |           smeh in iz njega zaničljivo porogo: Kruhek, kruhek! ~Oba sta
2943 XI   |                  In želja, ki je bila porojena iz strahu in prerojena v
2944 XIX  |             se je veselo zasmejala in posadila Aleno na stol, tesno poleg
2945 XXI  |             je ponudil klop, kamor je posajal ženine in neveste ob izpraševanju.
2946 XXI  |             da je govorila le odlomke posameznih stavkov, in Minka ni spoznala,
2947 XVI  |              je bilo napisano vsakega posameznika ime. Oblekice, predpasniki,
2948 II   |               pripovedovala ime vsake posebej, da sva stali v hlevu tako
2949 XVII |              zasneženo ravan, kjer so posedale na drevesih lačne vrane
2950 X    |             nego sinu. ~Po obedu niso posedeli. Smrekar si je naročil črne
2951 VII  |               razlagala Aleni, kam so posejali ozimino, koliko so pridelali
2952 XV   |             in zopet gledala na rjavo poseko skoz okno. ~Tedaj so se
2953 I    |           brala polglasno, nemirno: ~"Posestnik in trgovec na deželi išče
2954 XXII |        žganjarni pri Plankarju, trdni posestniki so sedeli pri Rahnetu, kjer
2955 VI   |         mislih, hipoma izginila in bi posijalo sonce, da bi se zasmejala
2956 XVI  |        sklanjala nad krožnik in jedla posili. V ušesih ji je bučal ta
2957 V    |               bom, jo bom!" ~Deček je poskakoval na stolu in gledal v lice
2958 VIII |              Srce mu je tolklo, da je poskakovala listnica v žepu. Strniška
2959 III  |        kretenj. Zato je takoj umirila poskočni korak in krenila proti kočiji
2960 IX   |             Pa se je ne boste! Sem že poskrbel, da se je ne boste!" ~"Gospod
2961 XVII |              čudovito. In če ne bodo, poskrbim za zdravnika!" ~Nekoliko
2962 XVIII|            ugovarjal nadučitelj. "Naj poskusi! Imamo tudi mi kaj besede!" ~
2963 XXI  |                  Nič se ne bojim! Jaz poskusim brez palice in sem prepričana,
2964 V    |         vtakne -- je pač rekla: Mati, poskusite, ponudite drugam. Takole!" ~"
2965 I    |                  Poskusimo, tu moramo poskusiti, in koj, jutri, da ne bo
2966 XVII |              pomagam. ~Sicer bo treba poslati po zdravnika." ~"Tega ne,
2967 XXII |               vsakega semnja odhajali poslednji, in pa oni, ki so izredno
2968 X    |               in glasno dajal povelja poslom. Ko je vstopila Alena, je
2969 IV   |           Pred njo se je dvigalo novo poslopje, najlepše v vasi. Na njem
2970 XVII |            Nato sta se Brest in Alena poslovila in krenila proti Smrekarju.
2971 XI   |              niso obiskale. ~Ko so se poslovile pred šolo, so bile vesele,
2972 IV   |                 Začni še enkrat! Zdaj poslušam!" ~Alena je začela še enkrat,
2973 XIX  |          vzdihnila. Nagajivo je Minka posnela vzdihljaj, jo pobožala in
2974 I    |               skušala celo v kretnjah posnemati drzne velikomestne študentke,
2975 V    |              ko je opazil, da zanj ni posodice na mizi. ~"Zate ni čaj!
2976 XX   |              hišo sani. Smrekarica je posodila Aleni kožušček, vsi so jo
2977 XVIII|           želite, da bi se ustanovila posojilnica, kakor vas nagovarja učiteljica
2978 XVI  |             glave ter si namigavata o posojilnici. Še tega je treba. Oba preženem!" ~
2979 XXII |              motal s kozla. ~Možje so pospešili korake in zavili ob razpotju
2980 XVIII|             pozabila, kaj ji je treba pospraviti v sobi, ter odvihrala iz
2981 XII  |              rekla Strniška in začela pospravljati stroke v košaro. ~Štefan
2982 II   |         zdravih nog se je še nekoliko posprehodil, preden se je nameril domov.
2983 II   |              kavarno ter tam po črnem posrebal šilec slivovke. ~Kaj dobre
2984 X    |        kozarec in izpival pogosto ter posrebaval kaplje z dna. ~Stol mu ni
2985 VIII |           dvakrat oddahnil, preden je posrebnil zadnjo kapljo. ~"Kakor bi
2986 XVI  |               pa je Brest previdno in posredovalno zvodil govor drugam, da
2987 XX   |                Čim bolj se je bližala postaja, bolj so plahnele sanje
2988 XXI  |       Popotnica, učiteljica Minka, je postajala in se ozirala po okolici.
2989 I    |         veletržec z lesom. Pol ure od postaje je vas, samo pol ure. Smrekar
2990 XX   |              Ko so obstali konji pred postajnim poslopjem, je skočila s
2991 IV   |                  stroj, navaden stroj postane človek. Zato se vas veselim,
2992 XV   |             gozde, se je vdova očitno postarala. ~"Čudno, da vam niso nič
2993 VI   |          Treba ji je pisem, starki!" ~Postaren pismonoša, ki je podedoval
2994 XIII |                kamor mu je žena takoj postavila večerjo. ~"Aha," se je razveselil,
2995 XXII |            trlo ljudstva. Hribovci so postavili na trg svežnje grabelj,
2996 VII  |               vsakega drugačne vrste. Postavim koleginja Mara se oddiha,
2997 II   |              tuji ljudje pri mizi, se postavlja na glavo!" ~"Alena, hudo
2998 XX   |          peron, je že zagledala sloko postavo, ki je čakala ob izhodu
2999 XIX  |              v samostanu, ali mati ob posteljah bolnikov -- ali mati sredi
3000 VI   |        vendarle odprl oči in sedel na posteljico. ~"Alena, nocoj sem prodajal
3001 XXI  |         sladko spočila, ko ji je mama postiljala posteljo in jo skrbno zagrinjala
3002 VI   |              bodo! ~Tedaj je zatrobil postiljon. ~Smrekarja je vrglo s parobka,
3003 IX   |              na pošto, da je še ujela postiljona, ki je imel že napreženo
3004 VI   |                Tudi Aleno je zdramila postiljonova trobenta. Nehala je poučevati