Chapter

4008 VII  |             nikjer te ni. Opoldne sem skuhala jabolčni štrukelj, kakor
4009 IX   |             tujcu! Če pa domač človek skuša ujeti nekaj zaslužka, ste
4010 VII  |          tisti občuti breme. Boste že skušali! Pridejo trenutki, ko se
4011 XVIII|             higieno in če v prvi sili skušam pomagati, ni to nazadnjaštvo,
4012 XVII |                Ne, nisem! Ampak nekaj skušenj ima pa vendarle, ko se sili
4013 IV   |              Ti, socialist, ne boš mi skvaril dekleta! Pomislite, Alena,
4014 IX   |             skril v pisarno. Čudovita sla ga je vlekla, da bi takoj
4015 XXI  |              preden se je dokopala po slabi poti na lepo gorsko planoto.
4016 XXIII|          nazaj, ker je občutila silno slabost. ~"Ne smete!" ji je branila
4017 XXIII|              sem prepričan, da ne boš slabša, ampak boljša od nje." ~"
4018 XX   |            Hitro in jezno se je začel slačiti, da je odletel gumb od telovnika
4019 XVII |               da pravda ni za nikogar sladka koreninica, hudirja, kaj?" ~
4020 IV   |             boš igral, metulj ti tak! Sladkač, kakopa! Kakor vsi!" ~Jezna
4021 XII  |             Smrekar je natočil v čaše sladke in močne starine. ~"Da bi
4022 XIX  |                naj prinese steklenico sladkega terana, in je Aleni sam
4023 I    |          nečim velikim, brezmejnim in sladkim. Dasi je bilo njeno cvetoče,
4024 XXI  |             se je te dni tako otročje sladko spočila, ko ji je mama postiljala
4025 VI   |           pogled v oko otrokovo zanjo sladkost, tako jo je danes to otroško
4026 I    |              tako silno žejalo po tem slaju. ~
4027 XXI  |             rezko črtali rjavi robovi slame in desk ob snegu, kakor
4028 XI   |          vzklikala vesela Mara, snela slamnik in si ga pripela ob pas. "
4029 XIII |             si naredila!" ~"Zakaj?"  "Slamo in ogenj tiščiš skupaj.
4030 XVI  |              se ji zahvaljujete in jo slavite! To je demagoštvo, to je
4031 XVI  |            zastavil in začel pisati: ~Slavni okrajni šolski svet v ... ~
4032 IX   |             Aleni, karkoli je dosegel slaščic in sadja, na krožnik, Smrekar
4033 XX   |             prav! Sedaj bi se ne upal sleči svrhnika in bi sedel tu
4034 IX   |               bi se dalo odpreti brez sledi. Toda dobro je držal klej
4035 XX   |            šel isto pot. ~In hodil je slednji večer do božiča. ~Tisti
4036 XXIII|        preudaril, in sto jih zavrgel. Slednjič je obstal miren sredi sobe,
4037 III  |             morala raztrgati prej ali slej -- in preden je vlak obstal
4038 XXI  |               ob robeh pri strehah in slemenih so se rezko črtali rjavi
4039 XV   |            oči. Ljubezen jih nima, je slepa." Alena je izmaknila Minki
4040 XXII |               zanič. Pomije! Tako nas slepariš, da bi že davno moral sedeti,
4041 IX   |             oči. ~"Torej ste pomagali sleparju tudi vi -- pomagali -- razumete?
4042 XV   |          poiskala neko pismo in tiste sleparske prste, ki so ga ukrali!" ~
4043 IV   |          uradu potrkala na pregrajo s slepimi okni, se ni nič oglasilo. ~"
4044 I    |        katerim je, tako je povzela iz slik, na rovaš emancipacije vse
4045 XI   |                kakor bi iskal, ali je slika, kakor jo je nesel s seboj
4046 III  |             je njena mlada domišljija slikala lepe mladeniče. Slok, kretenj
4047 VII  |            hladna in je mirno gledala sliko. V srcu pa jo je vendar
4048 XXII |            vstal. ~"Rahne, tudi tvoja slivovka je zanič. Pomije! Tako nas
4049 XXII |              ljudi!" ~Jok je segel po slivovki in pil kar iz steklenice
4050 XII  |             namočil jezik z najboljšo slivovko, preden se je napotil k
4051 XIX  |          vsako jutro, od soseda se je slišalo hripavo bevskanje sitnega
4052 II   |            mislil." ~Baruša ni hotela slišati te opazke in je kar nadaljevala. ~"
4053 XVI  |             je prisluhnilo, ali se ne slišijo drsajoči koraki očetovi,
4054 XIII |               je skopa, kar se da. In slišite, v to kupčijo se je vtaknila
4055 VII  |                ker te ne vidiva in ne slišiva. Kamorkoli pogledava, Alenčke
4056 III  |               slikala lepe mladeniče. Slok, kretenj elegantnih, v obraz
4057 XX   |             na peron, je že zagledala sloko postavo, ki je čakala ob
4058 V    |           mešanica laških, nemških in slovenskih besedi. Kadar je Alena prekinila
4059 XX   |         beseda v grlu -- in pretrgano slovkovanje je dokazovalo, kako mu gre
4060 XVI  |               mu je zaupala, in bi ob slučajni pravdi celo on -- kot redni
4061 XII  |               bi se vrnil potem kakor slučajno mimo Marevževca. ~Jok si
4062 XVII |          Alenine roke. ~"Kaj je treba slutenj, ker vem, da vam je vse
4063 XIX  |                Ne verjamem, morda ste slutili neko drugo," mu je ponagajala. ~
4064 IX   |               sobi, in jo je v mračni slutnji gnalo nazaj k mizi, da bi
4065 XI   |               občutile z nerazumljivo slutnjo, da se je mednje dvignilo
4066 I    |           malo, vsaj malo povrnil, pa služi drugim -- in drugim dela." ~"
4067 I    |           njim. In namesto da bi tebi služil in malo, vsaj malo povrnil,
4068 XVIII|              zamudila prvič, odkar je služila Smrekarja. Ostre zabavljice
4069 XXII |              kjer je ob mrtvecu stala služinčad, se je čula zmešana govorica.
4070 X    |             malenkostim, ki niso bile smeha vredne. Vino je točil pomalem
4071 XIV  |               ni razburjal. Z umetnim smehljajem je nadaljeval. ~"Gospodična
4072 IX   |              zakrohotal s tako votlim smehom, da je grmela iz njega groza. ~"
4073 III  |               oči. Toda začutila je v smehu toliko laži, da jo je od
4074 II   |         službe -- no -- na to niti ni smel pomisliti. V samih nogah
4075 IV   |              pa zelo veselilo, če bom smela z vami občevati, saj veste,
4076 XIII |            ako bi bilo treba, ali vam smem zaupati?" ~To vprašanje
4077 V    |       izpraznil v dušku. ~"E, Štefan, smetano smo pobrali." ~"Kako pa
4078 XVII |         besedah, ker Minka ni prezrla smeška krog Brestovih ustnic. ~"
4079 XXIII|            Vendar ji je z ljubeznivim smeškom mirno odgovoril: ~"Alenčica,
4080 VIII |              konjakom in nič se mu ni smilila draga pijača. Mešetar se
4081 XXII |          silil Andrec, kateremu se je smililo izlito vino, "potem pa povej
4082 IV   |                čezdalje bolj je ginil smisel za lepe besede, slišal je
4083 XX   |               kateri je Brest začutil smolnate lise, ko jo je stisnil. ~"
4084 XIII |         zasmejal Smrekar in pobožal s smolnatimi rokami sina po obeh licih. ~
4085 XIII |               ki je bil ves lisast od smolnih madežev. ~Žena mu je pomagala,
4086 XX   |               in za očeta šop boljših smotk, sta se naravnala proti
4087 XX   |               njega posvaljkan ogorek smotke ter tipal za žveplenkami
4088 XXI  |              izgubljaš leta, se rešiš Smr ekarja in vseh neprilik,
4089 VI   |         zacmakal z žejnimi usti -- in smrčal mirno dalje. ~Smrekar to
4090 XXII |          torbo za peč -- in knjiga mu smrdi kot le kaj. Ali ni to čudo?" ~"
4091 XVIII|          Tožimo ga! Vsa fara ga toži, smrdljivca!" ~"Možje, ali res želite,
4092 XXI  |              po zavešenih vejah črnih smrek. Vsak hip se je sprožila
4093 IV   |             stara debla trkam in se s smrekami pogovarjam, pa s ptičicami,
4094 XIII |            Alena je spremila Bresta s Smrekarico vred do vežnih vrat. Ko
4095 XVI  |              Nato se je okrenil proti Smrekarjevemu domu. Alena se je umaknila
4096 VI   |       zastajal, dokler ni obstal pred smreko, kjer je sedel na parobek. ~
4097 XXI  |               mi je pred kratkim neki smrkavec drevesca polomil." ~"Nekaj
4098 V    |              Kaj pa tičeš gospodično, smrkolin!" ~"Nikar, saj sem mu dovolila,
4099 XVIII|              ali so zadostno umiti in snažni. Minka je čutila, da to
4100 XVII |               ki je tiho počivala pod snegom. ~Ko sta potrkali pri Brestovih,
4101 XVII |             imel neprestano opravka s sneženimi vali in pusti, jo je tu
4102 XV   |             kakor cvetni listič, bela snežinka in izginila na rjavem travniku. ~
4103 XVII |         zdrknila kapuca z glave in so snežinke obelile njene lase. Ni videla
4104 XVI  |          Bresta. Toda odkar je začelo snežiti, ga ni več videla. -- Morda
4105 XVII |           Naslednje dni se je polegel snežni metež, nebo se je razvedrilo
4106 XI   |             sklenila: ~"S Strniško se snidem! Tam zvem vse. Pomagati
4107 IX   |              obstala pri oknu. Zaradi snočnjega pisma, katero je pisala
4108 XX   |            ponavljal čez dan obdelano snov. Toda kmalu so se mu začele
4109 VII  |              bi izdala Minki to tajno snovanje, je šel pred enim samim
4110 XVI  |              se poznamo! Vem tudi, da snuje neko društvo in s kaplanom
4111 XVIII|         pojavile za šipami vseh učnih sob radovedne glave učiteljskega
4112 XVIII|           učiteljstvo se je razšlo po sobah. ~Kakor dopoldne se je godilo
4113 XVIII|               morala biti vsaj toliko socialista, kakor sem jaz. Potem bi
4114 XI   |               ali ne. ~"Pa gospodična socialistka? Kaj delate?" ~"Norim, trdi
4115 XI   |             Alena, ne pohujšaj se nad socialistom!"  "Da bi mogla biti resnični
4116 XIV  |              Teh bolj potrebujemo kot socialistov!" ~"Bog ve!" ~"Resnično!
4117 XV   |              ljubila -- in odtod tvoj socializem!" ~"Alena!"  Minka je izpustila
4118 XVIII|            svate! To bo krona tvojega socializma! Živela!" ~"Hvala, prijateljica,"
4119 XIX  |            sredi šolske dece in sredi socialnega gibanja svojega naroda.
4120 XIV  |              krvi za splošno delo, za socialno delo, za narod sploh --
4121 XVII |             glasom, ki je trepetal od sočutja, je izrekla: ~"Kako je siromak
4122 XVII |           obiskat gospo mamo. Iskreno sočutje!" ~"Hvala lepa! Preprijazni
4123 XIX  |               okrenila do Alene in jo sočutno prosila: ~"Povej mi, kaj
4124 III  |               sta z materjo prav tako sodili Smrekarjeve. ~"Toda, to
4125 XI   |              je zamrmrala Minka. ~"Ne sodimo," ga je opravičevala Alena. "
4126 XIV  |           bila vprav domislila: ~"Kaj sodita, ko bi povabila na čajni
4127 XIX  |              sama sredi vse družbe do sodnega dne. ~Toda službe ne odpovej!
4128 XXII |         plečih, da bi zaslužil že sto sodnih dni. Pa čudim se, ker ga
4129 XVIII|              so pričale o resnobnosti sodnika. ~"Gospodična, vi ste toženi!"
4130 XVII |           Pred seboj je videla obraze sodnikov, ki se ji čudijo in se spogledujejo
4131 VI   |           dokler niso zaplavale oči v solzah in ni glasno zajokal. ~Aleno
4132 III  |               sta pritekli dve veliki solzi. ~Oče je molčal. Krog ustnic
4133 III  |          stisnila ustnice in si otrla solzne oči. ~"Ne, papa! Grem!" ~
4134 XXIII|          strnili v vrtinčasti ples -- sončna luč v oknih je ugasnila. ~
4135 XIX  |               prag svoje sobe. Toda v sončni luči se je vse razblinilo.
4136 IX   |               hribov je gorel v prvih sončnih žarkih. Kakor plameni se
4137 XI   |             obstale. ~Mara je razpela sončnik in zakrožila z njim nad
4138 I    |          zakipi cvetje, vse orošeno s sončnim hrepenenjem, in kipi kvišku:
4139 I    |            Barba; pa si le uradnikova soproga, za med boljše kroge, ne?" ~"
4140 XXII |             tisto!" mu je prigovarjal sosed. "Ko je plačano, se da.
4141 XV   |               saj res ni lepo, ko sva sosedi, da me ni bilo. Poboljšala
4142 XVI  |               je Minka odprla vrata v sosednjo sobo in vedla vanjo šolarje.
4143 XII  |              privabil v hišo še nekaj sosedov, ki so s Strniško vred poželjivo
4144 XXII |              volje in pomikal kozarec sosedu. "Ta bo lepa, Štupar, če
4145 XX   |       pozdravile. Ena je bila Alenina součenka. ~"O Marijandel! Pozdravljena!"
4146 XXIII|                je ljubilo ljubezen in sovražilo srd. ~"Prav ima, ker ne
4147 XIX  |          moreš, potreti nikdar, usode sovražne besneči vihar..." ~Nato
4148 XVIII|           boji poštenega boja, tak je sovražnik narodnega napredka in blagostanja.
4149 VII  |            profesorji (tako so trdile sošolke in tudi sama, ničemurnica,
4150 XXIII|             bližala postelji, kjer je spala Alena, vsa bleda, kakor
4151 XXI  |           sobo, ki je bila pisarna in spalnica, vse hkrati. ~"Stopite noter!"
4152 V    |            kmalu vrnila iz Viktorjeve spalnice, kjer ji je odkritosrčno
4153 I    |              Trpotec je sedel v tesni spalnici in se tiščal peči. Ni še
4154 VIII |               ob peči. ~Ni mu bilo do spanca, ker se je dodobra naspal
4155 VI   |             je grgral in se stresal v spanju... ~Sveča je dogorela, stenj
4156 VIII |           zapiral vratca. "Nič več ne speče in ne ureže po grlu. Da
4157 XVII |                 Bresta je tak odgovor spekel, da se je vzburil v njem
4158 XVIII|            poštena družba!" ~Aleno je speklo, da bi bila odletela od
4159 VIII |         Marevževec. In sem mislil, da speljem popoldne tiste butarice
4160 XX   |             Pesem kraguljčkov je bila spev lepim sanjam. ~Blizu kolodvora
4161 XX   |               se lotil dela. Mirno in spešno je pisal nalogo, da je pozabil
4162 XIII |            Sicer me pa pusti. ~Jaz že spim." ~Zaobrnil je glavo, si
4163 XII  |               listnico kakor blazino, spisal kupno pogodbo, v kateri
4164 XVIII|              prekinil delo ob uradnih spisih in se zamislil v pouk. Nekaj
4165 VI   |              kave, ves truden boš, ko spiš takole." ~Smrekar je naglo
4166 XVII |           zamišljene gube na licih so splahnele v radosti. Izpustila je
4167 I    |              stala pred zrcalom in si spletala kodre v tenke kitice, jo
4168 XIV  |       gospodična, verujte!" ~"Ni res! Splošni blagor je več kakor blagor
4169 XIV  |          ampak krvi, valujoče krvi za splošno delo, za socialno delo,
4170 XIV  |      inteligent, dolžan, da deluje za splošnost, za narod. To je moje prepričanje!" ~"
4171 XXI  |               dni tako otročje sladko spočila, ko ji je mama postiljala
4172 VIII |             opalto ponj, ko imaš tako spočite noge. Na!" ~Zakotalil je
4173 I    |        uradnik in imam pokoj nino. Od spodaj se pride na kvišku!" ~"Nekdaj
4174 VIII |              tresli, da mu je dvakrat spodletelo, preden je zapel. ~"Zdajle
4175 VI   |             še bom veljak, ne bodo me spodlezli -- ne bodo! ~Tedaj je zatrobil
4176 VI   |            sveče in ginil, komolec je spodpolznil po mizi, glava je Smrekarju
4177 XVII |           nadaljevala pot. Noga ji je spodrsnila ob ledeni grudi, da je omahnila
4178 XVII |              grudavo pot, da bi ji ne spodrsnilo. Zato ni zapazila mešetarja
4179 I    |         krepki črti. Roditelja sta se spogledala, oči so govorile in oče
4180 XVII |       sodnikov, ki se ji čudijo in se spogledujejo s tehtnimi pogledi. Časniki
4181 VII  |               pošlje zbirko dunajskih spomenikov?" ~"Mm," je pomrdnila Mara. "
4182 XXIII|             Nad obema so hkrati pluli spomini. Nad Aleno je zvenel stavek
4183 I    |           valovitih, razpuščenih las; spominjala se je svoje mladosti, ko
4184 IX   |               Ali je vredno, da se ga spominjam? Mara naj misli nanj! Pa
4185 III  |               tem trenutku zazvenel v spominu materin glas: Le nobel,
4186 XIX  |             bo Smrekar po tem groznem spopadu. ~Skoraj so že dokosili,
4187 XII  |              še tole: Tistemu Taljanu sporočite, da je les prodan. Ni treba,
4188 IV   |             vse je naprodaj. Ga že še spoznate!" ~"Sem ga že nekoliko." ~"
4189 XXIII|           razblinili in čezdalje bolj spoznavam, da sem in bom prav srednje
4190 XX   |            ker je s poljubčkom prosil sprave pri Aleni. ~"Ha, to bo gospodarski
4191 XV   |            drvarjev. "Poglejte, to me spravi v grob! Kakor bi mene sekali,
4192 XXII |               mož preštel denar. ~"To spravim jaz in izročim gosposki!" ~
4193 IV   |       zagrinjal od vratu do gležnjev. Spredaj je bilo blago obdrgnjeno
4194 XX   |              Joka ni bilo že dolgo na spregled. Torej je brez dvoma stvar
4195 XVIII|               Dokler ne vem imena, ne spregovorim črkice več o tej stvari." ~
4196 IV   |             koleginjo, knjige, krasne sprehode -." ~"Koleginjo imam, pa
4197 IV   |              ni ljubezni med nama. In sprehodi! Ali naj na stara debla
4198 XIX  |      prepričana, da jo te nočne slike sprejmo žive in žugajoče, ko prestopi
4199 XXII |               bili videli, kako so jo spreletale barve! ~"Res, tisto je pa
4200 IV   |      golobnjak, kjer so grulili in se spreletavali golobje. Alena pa je govorila
4201 XXII |              ni vrnil Rahne, ki ga je spremil na cesto. ~"Dobro je težak,"
4202 XIII |                  Jaz se vrnem. Ali me spremite tudi nazaj?" ~"Če le dovolite!" ~
4203 VII  |           Mara, poldne zazvoni takoj. Spremiva Aleno!" ~"Pojdimo!"  Vse
4204 XIX  |        obiskat Brestovo mater. Ali me spremiš?" ~Alena je takoj vstala
4205 VIII |               kakor ponavadi, tako je spremljal Strniško, ki je šla po polju.
4206 XVI  |              in šepetaje sikal na uho spremljevalcu. Ob lesi, ki vodi na dvorišče,
4207 III  |         švistnil z bičem po predrznih spremljevalkah. Aleno je pa prevzel hipoma
4208 XX   |           zbegana je hitela k vlaku. ~Sprevodnik ji je odkazal oddelek, kjer
4209 II   |                ali se vreme ne bi kaj sprevrglo. ~"Pol devetih. Ali sta
4210 XXI  |             po igličevju je zašumelo, sproščena veja se je dvignila kvišku
4211 IV   |              ki je pa ni zadela kakor sprožena puščica, ampak se je vbadala
4212 XXI  |           črnih smrek. Vsak hip se je sprožila plast snega z veje, po igličevju
4213 IV   |              njih se je razvila tenka srajčica -- plev -- plev -- in je
4214 IX   |               celó v noči tega objema sramoval, da so ga pekla lica v vročici.
4215 IV   |           mestne neumnosti! Kaj bi se sramovali pametnega človeka!" ~Alena
4216 III  |              toliko laži, da jo je od sramu oblila rdečica. Mati jo
4217 VII  |              in se potlej z žalostnim srcem in objokanimi očmi spat
4218 XX   |              dnino." ~"Ko bi utegnil, srčno rad!" ~"U," se je čudil
4219 I    |           postava življenja, in se ni srdila na moške. Njo je le ena
4220 VI   |              ponovila. Oče prikimava, sreblje iz skodelice in pogleduje
4221 VI   |         slišal, celo cvenk cekinov in srebrnikov, ki so jih tujci nasipali
4222 XX   |          segal v roko. Obeh oči so se srečale, samo za trenutek se spogledale,
4223 XI   |              s seboj v duši od prvega srečanja, resnična ali ne. ~"Pa gospodična
4224 XV   |               obloženi s hlodi, so ju srečavali, tu in tam je prifrčala
4225 I    |              Tiste sanjave svobode in sreče po maturi ni bilo. Iz gole
4226 XIX  |        materinstvo sem ponosna in sem srečna!" ~Minka se je razvnela,
4227 XII  |              udaril po roki: "Bog daj srečo!" -- udaril še po Smrekarjevi
4228 XXIII|         spoznavam, da sem in bom prav srednje vrste učiteljica, če ne
4229 XIX  |               zraku in se ustopila na sredo sobe: "Streti me moreš,
4230 XVII |           milijardah lučk migotalo po srenu. ~Pusti strahovi so odbežali
4231 XVIII|             pred Aleno in ji gledal s srepim pogledom v lica, dolgo,
4232 XII  |           staro kri! Le brez skrbi ga srknite!" ~Strniška si je otrla
4233 XIII |              krivična?" ~Iz oči so ji sršeli plameni, glavo je dvignila
4234 XII  |             ji do živega! Zakaj kakor sršen je danes!" ~Mešetar je nekajkrat
4235 I    |            videla, da s tem pri nekaj stalnih biljardistih, pustih kvartopircih
4236 XIX  |                Dovolj grenkosti me je stalo to spoznanje. Pomni tole
4237 XII  |              se peljal s kolesljem na Staniško vas, da bi se vrnil potem
4238 XIII |              malega več. Kaj pa učeni stanovi? Poglejte učiteljstvo po
4239 XIII |            svoj stan in poklic! To je stanovska zavest! Na zdravje, gospodična!" ~
4240 XIII |          razgreti popol noma pozabili stanovske zavesti in se veseli poslovili. ~"
4241 XIII |             je sedaj ujezila. -" ~"Za stanovsko zavest," ga je prekinila
4242 XVII |           veliko ruto, ki je zdrsnila starici z ramen, in ji pogladila
4243 XII  |        natočil v čaše sladke in močne starine. ~"Da bi me napojil, kajne?" ~
4244 XIII |               tej mladosti kakor siva starka? Ali naj bi iztegali bolno
4245 VI   |         seveda! -- Treba ji je pisem, starki!" ~Postaren pismonoša, ki
4246 I    |             da bi gledala, kako si na starost zaradi mene ne smete nič
4247 XXI  |        katerega sedalo je bilo zaradi starosti podtempljano z usnjem. ~"
4248 XXIII|             ljubezni ne skrivava pred starši, da je poštena, kajne, Ivan?" ~
4249 XXI  |             pokazal s prstom na lično stavbo, ki se je dvigala na gričku
4250 XVII |            zmedle vrstice in ni sredi stavka prenehala ter se vnovič
4251 IV   |               Učenec je poslušal prve stavke, čezdalje bolj je ginil
4252 IV   |          tekla beseda, kako je v dveh stavkih očrtal razmere pri Smrekarju. "
4253 VII  |            nekaj posebnega. Stavek za stavkom je brala, počasi, kakor
4254 XV   |              Trsta." ~Aleni je ob tem stavku izpodletel oreh, katerega
4255 XI   |             takih dneh delam kakor za stavo in začne pošteno mesti okrog
4256 VII  |              oči obrnejo vanj, in vse steče k njemu do praga: takrat
4257 XXII |         Markovec! Sedaj naj le še kdo stegne jezik, če se mu ljubi." ~
4258 XIII |          Pojdiva!" je spregovorila in stekla pred Brestom z dvorišča,
4259 XXII |            približal pogledat, ali je steklenica že prazna. ~"Andrec, ne
4260 XVII |           glavo je naslonila na mrzlo steklo in po licih so pritekle
4261 XX   |              ki je že dolgo slonel za steklom in gledal Aleno. ~Hitro
4262 I    |          toliko močjo, da jo videla v steklu, kako je zardela sama pred
4263 VI   |                ko je zagrabil naročje stelje pa z njo vred prijel mešetarjevo
4264 X    |               njo se je dvignila bela stena šolskega poslopja, da ni
4265 XXI  |             pozni noči zaupala gluhim stenam svoje sobe veliko tajno
4266 XXIII|              nje, vsi šolarji so se s stenami strnili v vrtinčasti ples --
4267 VI   |         spanju... ~Sveča je dogorela, stenj je omahnil, visoko je zaplapolal
4268 IV   |              pustil vrata za seboj na stežaj odprta. ~"Ha, ha, ha, neumnosti!
4269 XV   |         hudobna roka vmes!" ~Alena je stežka prikrivala, kako je razburjena
4270 VIII |               nikogar. Njegove oči so stikale in iskale, dokler se jim
4271 XXIII|               za njenim hrbtom ljudje stikali glave. Edina Mara jo je
4272 XVI  |            neko društvo in s kaplanom stikata glave ter si namigavata
4273 I    |             njene ozke sobice še bolj stisnile, strop se je ponižal prav
4274 XXII |             ga bil še privil, mesarja stisnjenega!" ~"A, kaj tisto!" mu je
4275 XVIII|        grožnja in bolj je izjokala iz stisnjenih prsi nego izrekla jecajoč
4276 III  |        ponosna, z gubicami na čelu, s stisnjenimi ustnicami. ~Ob takem oklevanju
4277 IV   |             časa." ~Mara je stopila k stojalu za knjige. ~"Poglejte, kaj
4278 V    |          stisnil pest drobiža. Jok je stoje izpil zadnji kanec - in
4279 XXII |              pač," je razlagal Rahne, stoječ ob mizi, "toda Jok se izmuzne." ~"
4280 V    |              si žagal vejo, na kateri stojim. Slutim pa." ~"Kóga?"  "
4281 XVIII|               zarjul v množico: ~"Kaj stojite, zijala! Kdo vas je klical!
4282 V    |              klo buk, ki je ležal pod stolom, in sam naložil piškotov
4283 I    |             kraja, novice po dvakrat, stolpce Izpred sodišča tudi po trikrat.
4284 XX   |              ozrl. Zdelo se mu je, da stopa pred njim Alena. Toda nje
4285 XIV  |                  Pričela sta polagoma stopati drug ob drugem. ~"Kako sodite
4286 VII  |              tem tole za danes: Kadar stopim pred kmetiško ognjišče,
4287 VIII |               še reveža povrhu, vsako stopinjo plačevali! Kam pridemo?" ~
4288 XXI  |               spalnica, vse hkrati. ~"Stopite noter!" ji je pokazal s
4289 IX   |               groženj. Toda na tretji stopnici je že obstal. Svečnik v
4290 XIV  |        socialist, tedaj mora biti mož stopnico više od tebe -- torej revolucionar!" ~
4291 XV   |           jeza, to je strast. Tega ne storiš!" ~"Storim!"  Alena je korakoma
4292 XII  |          privijete, ne pozabite name. Stotaček se mi spodobi, je zaslužen,
4293 VIII |              dokler ni dobil za pismo stotaka. Udarila sta, Jok je pijan
4294 I    |         Človek se ubija, pritrguje in strada, da odredi otroka. Ko je
4295 IX   |               ti se redi, Smrekar, ti stradaj -- samo nas pasi in redi!" ~"
4296 XIV  |            nosijo razcefrane hlače in stradajo, da se jim dela črno pred
4297 IX   |               bi brez te službe morda stradali leto in dan, vi ste prav
4298 XXIII|              šel, brez slovesa odšel. Stradat je šel na Dunaj zaradi mene,
4299 XIX  |           odpove Smrekarju službo. ~S strahom je pričakovala poldneva
4300 XVII |              so bile zbegane. Kolobar strahov se je vrtel krog nje. Iz
4301 X    |         kateri je bila pisana tožba o strahovih in grozi, se je okrenila
4302 I    |           kmet. Sam orje, vlači, nosi strahovite škornje, kakor ruski mužiki,
4303 XI   |              roko proti nebu. ~"Mara, strahovito si poredna! Meni se zde
4304 I    |              boj in nobena praska med strankami. "Neumnosti," je razlagal
4305 I    |              struje je list in katere stranke, tega mu ni bilo mar. Ganil
4306 XV   |           modrosti! To je jeza, to je strast. Tega ne storiš!" ~"Storim!"
4307 XVIII|            list, pogum ji je ubila ta strašna grožnja in bolj je izjokala
4308 XIX  |              prečuto noč so jo mučile strašne slike. Krik ljudstva, grožnje
4309 XVI  |               V ušesih ji je bučal ta strašni krohot kakor peklenski grom.
4310 XIX  |              Vsaj pokosim brez tistih strašnih pogledov, ki bole še od
4311 XXI  |               Tiste cukrene otroke in strdene punčke bi vsak krotil in
4312 XIV  |          malobesedna in je kar največ stregla in pomagala Mari. Brest
4313 XXI  |             kožuščke. Le ob robeh pri strehah in slemenih so se rezko
4314 XVIII|        Smrekarja. Ostre zabavljice in strelice, ki so v pogovoru frčale
4315 IV   |              ji na obeh sencih silili stremeni izpod zapon na-vzdol. Lice,
4316 XXII |              vrvi ter nas pestinil in strigel kot zvezano jagnje. Te striže
4317 XXII |        strigel kot zvezano jagnje. Te striže mora biti konec." ~"Konec,"
4318 XXIII|              ni vreden!" ~"Srce mi je strl." ~"Sramuje naj se!" ~Minka
4319 XXII |           stiskajoč pismo v dlani, in strmel na zaklenjena vrata. ~Nekdo
4320 XXI  |              dan je šla iz Zaselja po strmi poti, ki vodi v Bukovje,
4321 XXI  |         Zbogom!" ~Sanke so sfrčale po strmini, za njimi je vihral Minkin
4322 IV   |              moj! Žimnice napravim za strnade. Kar rumeno jih je po njivi.
4323 XIX  |              razblinilo. Ščinkavci in strnadi so se prepirali na dvorišču
4324 XVII |               svojo pesem noč in dan, Strniškini gozdovi so bili neizčrpni.
4325 XVIII|               mizi: ~"Ne neham, če me stro!" ~Urša je z razprtimi usti
4326 VII  |               nam je jarem, samo delo strogega poklica. Zakaj to delo nikdar
4327 XII  |              je jezno vrgla izluščeni strok na tla. ~"Sem, za resnico,
4328 XIII |             katere je plula luč izpod stropa. ~"Gospodična Alena, kaj
4329 I    |               pameti čisto nepotrebni strošek. ~"Seve, pol ure, pol ure --
4330 XV   |              ta gospod bo vse dognal! Strpensko je bil hud. Naj le dožene!
4331 XXIII|               zobe, potem se pa kakor strta in pohojena zgrudila na
4332 XVI  |         toliko noči. Kakor bi otvoril strugo vrelcu, je začela pripovedovati
4333 I    |         sodišča tudi po trikrat. Kake struje je list in katere stranke,
4334 VI   |              da bi se zasmejala kakor struna. Gorko bi ji bilo -- tu
4335 I    |            skrbi segla po pisani čaši strupa, ko bi ji jo ponudil vesel
4336 XVIII|         polotila domov grede nenadoma strupena maščevalnost. ~Ko je stopila
4337 XVIII|              kakor bi tipala za dosti strupenim odgovorom. Alena je vzdržala
4338 XXII |              pri tem ogrejem, ko tako strupensko zebe, da se mi je zanohtalo.
4339 I    |          dajte piti skritim sanjam iz studenca živih... ~Vsa je vztrepetala,
4340 IV   |            razglednico: "Moj duh -- k studencu modrosti -- moje srce je
4341 XVII |              Molčiva o tem, ker se mi studi. Grozi mi nekaj drugega.
4342 IV   |              prazna kakor zemlja pred stvarjenjem." ~"Popolnoma brez zabave
4343 XVIII|      inteligentka volilno pravico." ~"Sufražetka," je zamrmral nadzornik,
4344 XVII |           Mati je sedela na postelji, suhi prsti so se oklepali rožnega
4345 XVIII|              je nadzornik poslovil in suhoparno omenil, da se po obedu vrne. ~"
4346 III  |              se je igral z njim in ga sukal v veselih vrtincih po cesti
4347 XIV  |               drevja in se v vrtincih sukljali na tla. Ljudje so trdili,
4348 XX   |            rekla: Čemu ti bo salonska suknja pod svrhnik? Nič nisem ugovarjal,
4349 XXIII|            prižgal luč, ni odložil ne suknje ne klobuka. Razburjen je
4350 XI   |        zagledale popotnika v gosposki suknji. Njegova hoja je bila prožna
4351 XIII |           kljuko in slekel zelenkasti suknjič, ki je bil ves lisast od
4352 X    |            nož ter dečka potegnila ob suknjiču s stola. ~Takrat se je ozrla
4353 VII  |    pripovedovanju se je Aleni vzbujal sum, da je tudi ona zapletena
4354 XVI  |               prepričala, je li njena sumnja upravičena. Zaeno je sklepala
4355 XI   |         pogodu, ji je vendar vzbujalo sumnje in strah. Slišala je tudi,
4356 XIV  |               v temi." ~Mara je rahlo sunila Minko s komolcem. ~Minki
4357 IX   |        trepetal, kakor so mu udarjali sunki razburjenega srca. ~Jok
4358 XIV  |            Mara je še enkrat z rahlim sunkom opozorila Minko. ~"Grem
4359 IV   |               imaš, to je kmet, bahat surovež!" In domislila se je Ivana
4360 XVI  |              bi bil divjal in vsakega surovo razžalil, kdor bi mu ta
4361 XVIII|        ženskami, ki so ga zmerjale in suvale s komolci. Smrekar si je
4362 X    |               in priberači k nam, ves sušičast in shiran. Ni vsak tako
4363 XV   |               lice, vse. Prav zato te svarim. Ko bi bila prepričana,
4364 XVIII|           ženina ter nas vse povabi v svate! To bo krona tvojega socializma!
4365 IX   |         vozičkov in šum pešcev. Tu pa svečani pokoj, kakor praznik, in
4366 IX   |              pijanosti." ~Postavil je svečo na tla in se vrnil k vratom.
4367 XVIII|            prestrašil. Kljub temu je, svest si svoje moči, zarjul v
4368 VII  |               kakor bi bile te besede svete. Takole je pisala mati: ~
4369 XXI  |                Sem ga že odpovedal. K svetemu dnevu je jezdil hlapec s
4370 XII  |              Po pravici povedano, sam sveti Duh vam je vlil tako pamet,
4371 XXII |              proti sankam. ~Hlapec je svetil nekomu v lice, ki je ležal
4372 X    |               je že bila, mesečina je svetila skozi okno, ko se je prebudila.
4373 II   |                Po ulicah so že gorele svetilke, obdane z meglenimi kolobarji.
4374 IV   |              in se je svetilo, na tem svetlem dnu pa je bilo nastlanih
4375 XVI  |              Privila je luč, da bi ji svetloba dala poguma. ~Začela je
4376 XX   |             oči. - ~Zvonovi so zapeli svetonočno pesem. ~Pri Trpotčevih je
4377 XVI  |           Prišel je župan in občinski svetovalci, prišla sta župnik in kaplan
4378 XXIII|            zdi modra. Minka mi namreč svetuje, naj povabim mamo semkaj
4379 VI   |           roka sama od sebe izpustila svinčnik; glavo je uprl na komolec,
4380 II   |            bom vsaj lahko vzgajala po svojem!" ~"Če se bo dal! Si čula,
4381 I    |            odtod, ven od tesne kletke svojih staršev -- ven v življenje! ~"
4382 XVIII|                  Torej ni zavdajala s svojimi zdravili živini?" ~Ljudstvo
4383 XX   |             ti bo salonska suknja pod svrhnik? Nič nisem ugovarjal, kar
4384 XX   |             Sedaj bi se ne upal sleči svrhnika in bi sedel tu s tabo kakor
4385 XXIII|      trepalnice pordele od solz. ~"Ne taji!" jo je prosil rahlo in
4386 XIV  |            stori mnogo dobrega." ~"Ne tajim. Ali to ni poklic žene,
4387 XV   |          tvoje srce ni. In če stokrat tajiš, utajila ne boš, da si že
4388 XVI  |           vedel besede prvi trenutek. Tajna sila ga je sklonila, njegove
4389 IX   |               dvignil z močno roko. ~"Tàk ne deri se! Ne vinarja ne
4390 XXI  |         Vidite, to je naša divjačina! Takile so!" ~Minka se je ozrla
4391 XVIII|            Vaše moči se bodo cepile s takim poukom in šola bo trpela.
4392 VII  |               državne zbornice. Ha, s takimile konjci bi človek sfrčal
4393 XVII |             človeka, da more in sme v takšno družbo. Zato je v njej rastla
4394 XX   |                 Ha, to bo gospodarski talent. Tak otrok in jo pošine,
4395 XII  |              ne marajte! Žugajte mu s Taljani, in primakne vam. Dasi ne
4396 XXII |                 Prisego," je zahteval Taljanov advokat. ~Pa smo prisegli
4397 XVI  |               roko ob roko. ~"Ta jeza Taljanova me veseli, tako veseli,
4398 XVI  |             bi kaj slutil! Ti kanalja taljanska! Pomislite! Zaradi navadnega
4399 VI   |            uprtimi proti pošti, kakor tat, je vsa trepetala, ko mu
4400 I    |          ljubezen, ki je kakor v temi tavala za nečim velikim, brezmejnim
4401 XVII |           srca. ~Tako je preteklo pol tedna, da se Alena ni ganila iz
4402 XV   |       škripaje vili na cesto. V nekaj tednih, kar so sekali gozde, se
4403 V    |         kozarec. ~"Najprej bom kapljo tegale, da se mi duša otaja." ~
4404 XXI  |         prileglo, da bi bil korar ali tehant. Ali vse sem zaigral zaradi
4405 XXIII|          malovredna priklada na težko tehtnico bogate dote. Alena, ne žaluj,
4406 XVII |           čudijo in se spogledujejo s tehtnimi pogledi. Časniki poročajo,
4407 XXII |               kaj, Andrec," je pričel tehtno Zaseljan Markovec, ki je
4408 I    |              naslanjač, da bi dodelil tehtnosti svojemu odloku in ukazu.
4409 X    |               so se hitro zaprašili v tek, klobuki so frčali po zraku,
4410 I    |          dokler ni kar trudna od tega tekanja po sobi dovršila svojega
4411 XXII |        pogovor o drugih stvareh in je tekel veselo in hitro, kakor ura
4412 IV   |               njej, kako gladko mu je tekla beseda, kako je v dveh stavkih
4413 IV   |               sem že kadila, pa mi ne tekne!" ~"Jaz pa kadim kakor Turek!
4414 XII  |         prigrizavati cvrtje, ki ji je teknilo, ker si sama iz gole skoposti
4415 V    |               ali celo kar udarili na telegraf. Če pa ne bo pisanja, potem
4416 IX   |             na prsih in ji z ogromnim telesom zagradil pot, ker je slutil,
4417 XX   |        slačiti, da je odletel gumb od telovnika in se zakotalil po tleh.
4418 XX   |            ter tipal za žveplenkami v telovniku. ~Alena je prebledela. ~"
4419 XV   |              glas ji je bil nenavadno teman, skoraj zadirčen. "Povej
4420 XXIII|               na čelu so se razpredle temne gubice. ~"Varavec!" je siknila
4421 XX   |              lepa glava kakor roža iz temnega grma. ~"Le nobel," je spregovorila
4422 X    |            nič več ni klonila pred to temno senco. Zapela je in pevajoč
4423 I    |               Kakor bi luč posijala v temo, kakor bi se življenje zasmejalo
4424 VIII |           Zadnji korenček, kakor šilo tenak, izpukne! Ne privošči ga
4425 I    |          imajo ljudje, ki se jim reže tenek košček kruha vse življenje.
4426 I    |        zrcalom in si spletala kodre v tenke kitice, jo je prvič v življenju
4427 I    |        premisleku stisnila in zaeno s tenkimi gubicami zasenčila jasno
4428 XIII |       presneto bi nam bili kosi kruha tenko rezani. Zato naj vsak stan
4429 XII  |              v jezik. Namesto Joka je tepel konja. ~"Morda jo pritisneva
4430 XVIII|          pričevanje ni vredno piškave tepke -- razumeš -- in sedaj govori
4431 I    |             otrók, brez preudarka si! Teplo te bo to med tujci!" ~Oče
4432 XVI  |           tako veseli, kakor bi zadel terno! To je dobro! Ni res, Alena?" ~
4433 I    |              željo: ven odtod, ven od tesne kletke svojih staršev --
4434 I    |              Janez Trpotec je sedel v tesni spalnici in se tiščal peči.
4435 XXII |          spremil na cesto. ~"Dobro je težak," je opomnil Rahne. ~"Jaz
4436 II   |                   Bogve. Na kmetih je težava. - Vem, dobro vem! S komisij
4437 XXI  |               kakor bi se oddihala od teže, katero ji je naložila zima. ~
4438 I    |      prenašala kronice v pesti in jih težkala s slastjo, kakor jo imajo
4439 XVII |              da se je zdramila iz teh težkih sanj. Otrla si je oči, odmaknila
4440 III  |            vse je obrnjeno v to uro s težkim pričakovanjem. In ko pride,
4441 X    |               začel bobnati po mizi s težkimi prsti in je umolknil. Viktorček
4442 V    |              in omenil Aleni: ~"Ta bo tič, kaj?" ~Alena ni nič odgovorila. ~
4443 XVII |            Sedite in povejte, kje ste tičali. Ob teh dolgih večerih bi
4444 XVIII|              ob zaslišanju, da utegne tičati vmes Smrekarjeva roka, toda
4445 IV   |               zvohajte se, kar vas je tičev istega perja. Takole." Smrekar
4446 V    |                 Res ne boš?" ~"Kaj pa tičeš gospodično, smrkolin!" ~"
4447 IV   |              bo zletela. Le poslušaj: Tičica plev, plev, zleti na zlati
4448 XIX  |            Seveda vi nič ne veste, ko tičite doma, kaj se godi po vasi." ~"
4449 XVIII|         nadučitelj, ki je sicer bival tih in skrbi poln sredi številne
4450 XI   |      predlagam, da bomo bolj iskrene: tikajmo se!" ~Vse so bile s tem
4451 IX   |          mešetarjeva roka z njegovega tilnika, vsa težka teža je zdrknila
4452 XVIII|                če se upate. Po priče! Tinca!" ~"Če vi tako pošteno učiteljico,
4453 XX   |          posvaljkan ogorek smotke ter tipal za žveplenkami v telovniku. ~
4454 XVIII|             in se izveznila, kakor bi tipala za dosti strupenim odgovorom.
4455 I    |            zares, ko se je zadnjikrat tiskalo njegovo ime po listih med
4456 XII  |               le udarila in odjenjala tisočak. Ko so se poslovili, je
4457 XVII |               pismo? Jaz nič ne vem o tistem pismu! Kdo vam je kaj kvasil?
4458 XII  |              v hišo. ~"Mati, še tole: Tistemu Taljanu sporočite, da je
4459 IX   |            mestu, v skromni sobici, s tistim pustim razgledom na goli
4460 I    |              saj veš, kako je. In med tistimi umazanimi kmeti!" ~"Torej
4461 I    |          sedel v tesni spalnici in se tiščal peči. Ni še pritisnila zima,
4462 VIII |               ljudi, ki so vsi obenem tiščali k okencu, ko se je odprlo.
4463 I    |              hči! Smeje se in poje in tišči kakor ptič iz gajbe: ven,
4464 XIII |              Zakaj?"  "Slamo in ogenj tiščiš skupaj. Ženska!" ~"I, kaj
4465 XIII |        zidarski polir, ki je pred kra tkim še mešal malto, baron v
4466 VIII |               Plankarjevo krčmo in si tlačil v usta tobak, katerega je
4467 VI   |          Očeta -- ino Duha -- Amen." ~Tlesknil je z rokami, se zasmejal
4468 XII  |         koconoga..." ~Jok je sedel na tnalo, se odkril in si otiral
4469 XII  |            kletvine. Še je posedel na tnalu, pobral nekaj iveri, ki
4470 XIII |          poganjate za svoj stan. Toda to-le preudarite: Zakaj vidite
4471 VIII |                Martinek se je vrnil s tobakom in ga položil pred mešetarja. ~
4472 VI   |              pljunil skoz rumene zobe tobakovo vodo in potresel z denarjem
4473 VIII |             oštirji sami sleparji, da točijo vodo. Vrag vedi!" ~Mešetar
4474 XIV  |            oglasila hitro Mara, ki je točila Brestu. ~"Pomislite, zadnja
4475 XXII |             izpljunil na tla Jok. "Da točiš tako oplako! Slivovke mi
4476 XVIII|               pričale o tem. -- Druga točka. Vi nameravate osnovati
4477 XII  |         povedal, da se Strniška silno togoti na vse trgovce, češ, sami
4478 XVIII|            imela navade, da bi iskala tolažbe pri Mari. Toda to pot jo
4479 XV   |           tega razbojnika." ~Minka je tolažila Strniško, ki je kipela od
4480 X    |     nespametni!" jo je skušal nerodno tolažiti in miriti. "Le čemu jokate?
4481 VI   |         govori in ponavlja, kar je že tolikokrat ponovila. Oče prikimava,
4482 VIII |           nazaj v borovce. Srce mu je tolklo, da je poskakovala listnica
4483 V    |       prepričana, da je prišel nadnjo tolovaj. ~Zato se je tembolj začudila,
4484 III  |         pripravljeno za pokoj. ~Edino tolpa kričečih kavk je spremljala
4485 III  |                takrat zaboli, da duše tonejo v bridkosti. ~In ko je udarila
4486 X    |           preteklosti, se manjšalo in tonilo, kakor dogodek, ki mine
4487 IV   |           samo nervozen, prismojen -- top -- stroj, navaden stroj
4488 XXIII|            brala prvič, brala drugič. Topa je zvila pismo in ga skrila
4489 XXI  |       pokrajina je žarela. Sneg se je topil po zavešenih vejah črnih
4490 XVIII|            Alena je vztrepetala kakor topolov list, pogum ji je ubila
4491 XXII |         svežnje grabelj, senenih vil, toporišč, kožuhovine vsake vrste,
4492 XXIII|              obstal miren sredi sobe, topotnil z nogo, vrgel klobuk in
4493 IV   |               pokazal osle. ~"Ti!" je topotnila Alena z nogo in nagubančila
4494 XX   |            Alena je gledala za sanmi, torbica v roki ji je trepetala.
4495 X    |           klobuki so frčali po zraku, torbice odletavale na plečih in
4496 XX   |          plačam!" ~Alena je potehtala torbico in mu ovila roko okoli komolca. ~"
4497 XXII |             domov iz zapora, potem pa torbo za peč -- in knjiga mu smrdi
4498 XI   |             do kruha. Teče peto leto. Tovariš mi je priskrbel virov --
4499 XVII |             bo, po pravici bahal pred tovariši: Ponudila mi je ljubezen --
4500 XI   |           tako očitno navdušenje obeh tovarišic zaradi dijakovega prihoda
4501 VI   |              njem. Sram ga je bilo te tovorne procesije in še ozreti se
4502 XVIII|             učiteljico, kot je Minka, tožarite, potem bi jaz imela čisto
4503 XVIII|               tako lagal? Povejte ga! Tožimo ga! Vsa fara ga toži, smrdljivca!" ~"
4504 XXII |              toži, na veliki pečat ga toživa, da zve, kaj se pravi obrekovati!" ~"
4505 XVI  |         praznem strahu. Toda ni dolgo trajalo, ko se je pojavila vnovič
4506 XXIII|               trenutkom v Vaši družbi trajen spomin. ~Z velespoštovanjem ~
4507 VIII |           poti, nato odmotal zamazani trak od listnice in poiskal pismo.