Chapter

4508 XVI  |           ubita zla slutnja, ki jo je trapila toliko noči. Kakor bi otvoril
4509 IV   |             Viktor je šel k ovčkam na travnik, Alena v sobo, da se pripravi
4510 III  |         orumeneli gozdiči in orjaveli travniki. Vse krog nje je dihalo
4511 XV   |            kolovozu preko Strniškinih travnikov proti cesti. Vdova je stala
4512 IV   |             mora biti človek nekoliko trčen, jaz pa nisem. To ni svet
4513 XIII |                Jezna in razburjena je trčila, da je pljusknilo vino čez
4514 XIV  |          kozarec proti Minki. ~Vsi so trčili in začeli govoriti o vsakdanjostih.
4515 XXII |                za naše otroke, ko jih trden možak deva komaj v ris,
4516 VII  |              celo profesorji (tako so trdile sošolke in tudi sama, ničemurnica,
4517 IV   |          obrnil, zažvižgal in odšel s trdimi koraki, da se je pod tresel. ~
4518 II   |            veselja veliko in nad njim trdna zavest, da ga nihče ne nadzoruje,
4519 XVI  |         upravičena. Zaeno je sklepala trdne sklepe, da ne sme nihče
4520 XXII |              žganjarni pri Plankarju, trdni posestniki so sedeli pri
4521 XVIII|              tesneje in ga odrinili s trdnimi komolci. ~"Toliko je ta
4522 II   |           mizi, je sedel v naslanjač, trdno prepričan, da samo za pol
4523 VIII |             čutaro in jo spravil. Kar trenil ni več, iz levega očesa
4524 VIII |     pomežikujoče oko je obstalo in ni trenilo. Kakor bi prisluškal z očmi.
4525 XIII |              kako so hrepeneče čakale trenutka in iskale duše, kateri bi
4526 VII  |             Boste že skušali! Pridejo trenutki, ko se vam bo ura vlekla
4527 XXII |               njega plamen in v nekaj trenutkih je bilo pismo sivkast pepel,
4528 XXIII|          prepričani, da ohranim lepim trenutkom v Vaši družbi trajen spomin. ~
4529 XXIII|               je Brest videl, kako so trepalnice pordele od solz. ~"Ne taji!"
4530 XVI  |             krog svoje in čutil, kako trepeta. Ko je dokončala, so jo
4531 VIII |               črni strop in tu in tam trepetaje z vejicami lovil misli,
4532 III  |        njenega čela, se ga dotaknil s trepetajočimi ustnicami in še enkrat položil
4533 IX   |         stiskala, ki so ji kljub temu trepetale in drhtele. ~Smrekar je
4534 XIII |         gubice, živci okrog ustnic so trepetali. ~"Ali ste mož?" ~Kakor
4535 III  |               mu dvigale, v obrazu je trepetalo, dušilo ga je v grlu, da
4536 XVII |            izpred sodišča, roke se mu tresejo; mati joka... ~V groznici
4537 VIII |         zapenjal gumb, so se mu prsti tresli, da mu je dvakrat spodletelo,
4538 XXIII|           spoznala Brestovo pisavo. S tresočimi se prsti je odtrgala rob
4539 XV   |          urezala kos kruha in pričela treti orehe. ~"Še vi," je silila
4540 XV   |           Alena je prejela od doma že tretje pismo, odkar sama ni nič
4541 XX   |           tresel. Da je bil pismonoša trezen, bi bil zapazil Alenino
4542 IX   |               dihala, besede so se ji trgale iz ust. -- "Pustite me --
4543 I    |              Če bi mene takole očitno trgali, zbolim, veruj mi, da zbolim." ~
4544 VI   |            rož, katere se je napotila trgat v življenje, jo je pozdravljala
4545 XII  |          Strniška silno togoti na vse trgovce, češ, sami sleparji so,
4546 I    |               hočeš. Ali pa jo posodi trgovcu Bernardoviču v okno tja
4547 I    |               nemirno: ~"Posestnik in trgovec na deželi išče domačo učiteljico
4548 XX   |              otrok. ~Ko je nakupila v trgovini prigrizkov za mamo in za
4549 II   |             pred vrati okrenil, šel v trgovino in se vrnil obložen domov.
4550 XI   |             poprosil, da bi mu pisala trgovska pisma. Dasi ji je bilo to
4551 VI   |          pride. Ob devetih, ko bom na trgu, ga dobiš." ~In oče se nagne
4552 XVII |             sedem -- šest in sedem je trinajst - in devet -- in devet je -."
4553 XIII |           Minke, namreč." ~"Družba je trinog." ~Alena je pomolčala in
4554 XXII |           Slabo, vem, ker me ni bilo, tristo hudobcev in ta pasja pravda!" ~
4555 IV   |                Ali naj na stara debla trkam in se s smrekami pogovarjam,
4556 XXII |                zlasti s hribov, se je trlo ljudstva. Hribovci so postavili
4557 VI   |         izvila sad iz roke, Viktor je trmasto namrdnil obraz in se obrnil
4558 III  |         odločnosti ali pa brezobzirne trmoglavosti. ~"Da, od tam, gospica!
4559 XVI  |              prinesel s seboj iz šole trn v srcu. Zakaj njegova oholost
4560 V    |        nataknjen sem že bil! Kakor na trnju! Sedi!" ~Prišlec si je ropotaje
4561 VI   |              je zdramila postiljonova trobenta. Nehala je poučevati in
4562 XIV  |               In vendar trdim, da sem trohico le že storila. In kaj imam
4563 VII  |             ognjišče, kjer se drži po troje otrok za krilo materi in
4564 XXIII|              opazke -- a seveda -- in trosila med ljudi. Prav ima!" ~Spet
4565 XXII |          cvileč zasičalo. Kakor vzdih trpeče duše... ~Takrat je pri fari
4566 XIV  |               se mi zdeli kakor tihi, trpeči ideal, prava ženska duša.
4567 IX   |          Zaradi tega pisma jaz ne bom trpel ne tukaj ne tamkaj! Ti glej!
4568 XXIII|         zaradi najinega prijateljstva trpelo Vaše blago srce, ker bi
4569 XV   |             se je šele sedaj zavedela trpkega očitka, ki ga je nezavestno
4570 III  |             ko je udarila tista ura v Trpotčevi rodbini, vetrovno jesensko
4571 VII  |             Da. Da ste pisali pismo v Trst!" ~"Pisala, res, in še bom
4572 XII  |        zlagane brzojavke na trgovca v Trstu se ni upal odposlati. Skoraj
4573 IX   |               rahlo vlekel skoz divjo trto pod njenim oknom, da so
4574 XIV  |               iz Trubadurja. ~"Punca, trubaduriš!" ~Mrzel veter je zavel
4575 XIV  |            Aleno, ki je pela arijo iz Trubadurja. ~"Punca, trubaduriš!" ~
4576 XIV  |              le povabi ga -- in njena trubadurska pesem. ~"Nekaj snujeta in
4577 XXIII|           ubogega sina, ker se toliko trudi in študira. Ura se je bližala
4578 XXII |           vežo. Skoraj do jutra so se trudili ob mešetarju, toda ni se
4579 X    |           tedaj na postelji oblečena. Trudnost jo je objemala; vse misli
4580 IX   |             žolto rdeči listi usipali trumoma na tla. Gozd na pobočju
4581 XV   |          Menda ne, kakor sem razumela Tržačana." ~"Tedaj bo težko kaj dognati,"
4582 XXIII|            razdražila, da jo je pekla tuja ljubezen. Zato se je umikala
4583 VII  |               njene odločnosti. ~Pred tujcem, pred Smrekarjem ji je upal
4584 XXIII|              in gledala po sobi kakor tujka. ~"Hvala Bogu," je vzdihnila
4585 VI   |             Strniška in se mu rogala. Tujo, laško govorico je slišal,
4586 XIV  |              kretal kakor v salonu. ~"Tukajle, prosim!" ~Mara mu je ponudila
4587 IV   |          tekne!" ~"Jaz pa kadim kakor Turek! Kaj hočem! Tu pod milim
4588 XI   |             zimo." ~"Ah, Minka, ti in tvoji načrti!" ~"Povejte, mene
4589 II   |                Preveč se nič nikar ne ubijaj s paglavcem." ~Oče je še
4590 XI   |              izobrazbo - ali da bi se ubijale me, ko imamo šole že preko
4591 XVIII|             topolov list, pogum ji je ubila ta strašna grožnja in bolj
4592 VII  |           nekoč zvedela: Smrekarja so ubili, oropali. Trpljenje, gospodična,
4593 XIX  |                Zveš pa kmalu. Ali boš ubogala?" ~"Bom," je odgovorila
4594 XXIII|         dramili mater, ki je milovala ubogega sina, ker se toliko trudi
4595 XXIII|              te je mučila." ~"Siromak ubogi! Celo uro sem preklečala
4596 XV   |            Ali ni takisto naravno, da ubogo nervozno Erno nekako jezi
4597 XXIII|      poskusila vstati, toda sin ji je ubranil. ~"Brez zajtrka greš?" ~"
4598 I    |           zvezdo na stropu. ~"Kaj smo učakali, Janez!" ~Trpotec se je
4599 XVI  |               Ne, ne! Tega veselja ne učakate. Vse mu povem, vse!" ~Nenadoma
4600 I    |            toliko takih deklet, ki so učene in lepe in poštenih rodbin,
4601 XIII |             le kaj malega več. Kaj pa učeni stanovi? Poglejte učiteljstvo
4602 XIX  |                Še zmešalo se mu bo od učenja. Gospodična, poglejte no
4603 XX   |      pretrgati se vam tudi ni treba z učenjem. In če ima človek še takole
4604 IV   |              dve uri pouka dovolj. Po učenju pa obiščite našo poštarico,
4605 XIII |              sit. Če je ta fant kljub učenosti tako nespameten, da se zagleda
4606 XIII |             veleobrtniki. In kaj je z učenostjo takih mož? Ljudsko šolo
4607 XXI  |              punčke bi vsak krotil in učil. Ali naši so kakor štorovi!
4608 XVIII|              nekaj beležk, je odšel v učilnico k Minki. Tukaj je začel
4609 XIX  |            delaš?" ~"Gospodinjstva se učim. Pozdravljena, Alenčica!" ~"
4610 XIII |        učitelji ne delamo drugega kot učimo, vam ni prav. Minka na primer
4611 II   |         cvičku privoščil še bizeljca. Učinek je bil izvrsten. Zakaj Janez
4612 XVII |               so nedolžna, ali včasih učinkujejo čudovito. In če ne bodo,
4613 XI   |             tvoje ime, ti revni vaški učitelj!" ~"Alena, Minka že pridiguje!
4614 X    |          dečki. Dokler jih je gledalo učiteljevo oko, so šli paroma. Potem
4615 XIII |               zelo čudnih nazorov. Če učitelji ne delamo drugega kot učimo,
4616 XVIII|             učnih sob radovedne glave učiteljskega osebja. Sredi take zime
4617 XVIII|               bil pri nadučitelju, je učiteljski zbor soglasno sklenil, da
4618 XVIII|            sobi, preden je pozval vse učiteljsko osebje h konferenci. ~"Vsekako
4619 IX   |               obedu, ko sta se nehala učiti. ~Pri mizi je vladalo izredno
4620 XVIII|               pojavile za šipami vseh učnih sob radovedne glave učiteljskega
4621 XVIII|               Minko kot izredno dobro učno moč celo pohvalil. ~Priče
4622 VI   |              to ti povem!" ~Čul se je udarec po mizi. Alena je planila
4623 V    |      pojutrišnjem pisali ali celo kar udarili na telegraf. Če pa ne bo
4624 XIII |              žena, ob katero je prvič udarilo življenje in jo poklicalo
4625 VI   |            izpod rok pismonošu, ki je udarjal pečate nanje. -- "Kako ste
4626 X    |         pastir sredi steze, in začela udarjati z njo po orumenelem listju,
4627 XVIII|           vesel večer, katerega se je udeležil celo nadučitelj, ki je sicer
4628 XXIII|              mu je silila vročica, po udih ga je zeblo. ~Nemiren in
4629 IX   |               godrnjal in grgral. Vsi udje so mu odpovedali, glava
4630 I    |            poljubom zamrla, in mož je udobno drsal nazaj k naslanjaču. ~
4631 XXIII|              koprnjenje srca ni moglo udušiti zle slutnje, ki se je pojavljala
4632 XIII |            obeh licih. ~Viktorju niso ugajale raskave in klejaste dlani
4633 III  |       Smrekarjeve. Tako ste ji namreč ugajali, da je bila kar očarana!" ~
4634 II   |        slutila. Kje sva to dobili? Ne uganeš! V hlevu, pri kravah! --
4635 VIII |         papirjev, je kljub temu naglo uganil, katero pismo je za Strniško.
4636 III  |              naprej, da je bilo težko uganiti, ali naj je to znak moške
4637 VI   |                beračem!" ~Polagoma je ugašal motni kolobar krog sveče
4638 XX   |            meni." ~Hlapec je od zunaj ugledal pismonošo in zavpil nadenj. ~"
4639 XII  |         iverih, kakor bi iskal v njih ugodne misli, potem se je opogumil
4640 X    |         konjem.  "Ah, te večne skrbi! Ugonobe nas, gospodična!" ~Tako
4641 XIII |          glasom, iz katerega je donel ugovor. ~"Gospodična, vi ste krivični!" ~"
4642 XII  |              Smrekar je utihnil in se ugriznil v jezik. Namesto Joka je
4643 XXI  |                izza katerega je molel uhelj hodničnega platna. ~"Župnik,"
4644 XXII |             pa tak, da ti brez kosila uide k pouku. Takole je. Prve
4645 XIV  |              kar sama. Strah me ne bo ujedel! Lahko noč!" ~Alena je odšla
4646 X    |            Smrekarja, njune oči so se ujele. On je bral v Aleninih očitajoči
4647 VIII |         prisluškujoče uho je natančno ujelo besede poštarice: "Gospa
4648 VII  |            udari na delo!" ~"Torej se ujemate pravzaprav z gospodično
4649 IX   |              Če pa domač človek skuša ujeti nekaj zaslužka, ste vsi
4650 X    |         kvaril stol?" ~Aleno je sedaj ujezil še Viktor. Nalašč mu ni
4651 XIII |             vedeli, zakaj se je sedaj ujezila. -" ~"Za stanovsko zavest,"
4652 I    |           tehtnosti svojemu odloku in ukazu. Še z rokami si je pomogel,
4653 I    |               jesti ne upam, če ti ne ukažeš. Pa se znebiš takele!" ~
4654 IX   |          očeta za brke in rekel: ~"Ti ukaži! Kar reci!" ~"Če bova ovčke
4655 XXII |            Kar je, je. Bog ve, kdo je ukradel prav to pismo." ~"Prisego,"
4656 XV   |             sleparske prste, ki so ga ukrali!" ~Jok je zaripel, iz bolnega
4657 XIV  |               Mara obljubila, tako je ukrenila; za nedeljo je povabila
4658 XXII |              gospod Boštjan, da se je ukvarjal tako dolgo z vašimi otroki
4659 II   |              pusta jesenska megla. Po ulicah so že gorele svetilke, obdane
4660 XX   |             Katarina, ohrani mu pravi um in pamet!" ~Do večera je
4661 IX   |          hipoma, da še visi pijana in umazana mešetarjeva roka na njegovem
4662 I    |             že dokaj posvaljkanega in umazanega. Prečital ga je vselej od
4663 I    |               kako je. In med tistimi umazanimi kmeti!" ~"Torej poskusimo
4664 VI   |            Minka... ~"Kaj me briga ta umazanost," si je kričala v dušo,
4665 XVI  |            Smrekarjeve hiše, da se ne umaže, da ne pride v dotiko tudi
4666 XVII |                prosim, in nikar me ne umejte napak. Danes se je namreč
4667 I    |               luči že izrazito črtale umerjene poteze njenega lepega obraza,
4668 III  |               in krenila proti kočiji umerjeno, samozavestno. ~Komaj je
4669 III  |            Toda to ni vplivalo. Izpod umetne Alenine maske je takoj prisvetilo
4670 I    |            znamenje odločnosti. V tej umetni pozi je vztrajal nekaj trenutkov
4671 I    |         zasvetili drobni zobje, oblak umetnih gubic je skopnel na čelu --
4672 XIV  |              Brest se ni razburjal. Z umetnim smehljajem je nadaljeval. ~"
4673 XX   |                 Poglej!"  Brest se je umetno čudil otroku in kameli pa
4674 XIII |              roko. ~"Počakajte, da se umijem. Nocoj ga usekava!" ~Nato
4675 XVI  |          katerega jo zbadajo in se ji umikajo. ~Ob takih urah je bila
4676 XIII |              srce, hladni razum se je umikal čustvom. ~"Gospodična, pri
4677 I    |              nepotrebnem hodimo in se umikamo. Zato pravim in rečem: Mir
4678 X    |              Ko se je oddihala, da se umiri in uredi misli, so se iz
4679 XVI  |          jokati. Solze so jo nekoliko umirile. Trudna je dvignila glavo
4680 XXIII|              je nasmehnila. Oko se je umirilo, globok vzdihljaj se ji
4681 XVIII|        vratove otrok, ali so zadostno umiti in snažni. Minka je čutila,
4682 VI   |        spletko. ~Ko je deček stopil k umivalniku in obmolknil, je razločila
4683 XII  |           gromski zasmejal. ~Nato sta umolknila. ~Po polju se je razlegalo
4684 XI   |            tak dogodek, da so vse tri umolknile in opazovale prihajajočega. ~"
4685 XX   |             vstopila Alena. Materi je umrl vzdih na ustnicah, razširila
4686 XVII |             saj mi ni nič zato, če bi umrla. Samo zaradi fanta bi rada
4687 XV   |           zagledala Aleno. ~"Kakor bi umrli! Kar nič ne pridete! A --
4688 VI   |              stvar, ki bi mu utegnila uničiti najlepši dobiček.  Prestopil
4689 XVII |          Minkino desnico, kakor bi se upa polna oprijemala vrvi, ki
4690 XXIII|             odtrgala rob pisma. Polna upanja, da njena vera ni bila osramočena,
4691 XXIII|             ker bi si utegnilo buditi upe, ki so neizvedljivi. Zato
4692 VII  |              očetu in materi... Ko je upihnila luč, so se oglasile stopinje
4693 I    |                                   I. ~Upokojeni oficial Janez Trpotec je
4694 XVII |            skušala, oprta na komolce, upokončiti. "Ni ga treba, pravim. Jaz
4695 XIV  |           presoditi, ali je njen dvom upravičen ali je utemeljeno njeno
4696 I    |    upravništvu." ~"In ste šli danes v upravništvo, oče?" ~"Šel. Ga poznajo.
4697 I    |          osebno predstavi. Naslov pri upravništvu." ~"In ste šli danes v upravništvo,
4698 XXIII|            prebudila. Njene oči so se uprle v Minko, bela roka je segala
4699 IV   |               sebe zvoniti, oko se je uprlo v okno, odkoder se je videlo
4700 VI   |             se počasi od žage, z očmi uprtimi proti pošti, kakor tat,
4701 IV   |               zaveso in sta stopili v urad. ~"A -- seveda, kako sem
4702 IV   |           njeno zasebno stanovanje od urada. ~"Prosim, sedite! Zares
4703 IV   |              pregraji in je zahreščal uradni glas. ~Alena je brala razglednico: "
4704 XVIII|         nehote često prekinil delo ob uradnih spisih in se zamislil v
4705 XIII |                Poglejte profesorje in uradnike po mestih! Vsak vinar desetkrat
4706 I    |               bila še Barba; pa si le uradnikova soproga, za med boljše kroge,
4707 I    |             njegovo ime po listih med uradnimi vestmi, da je šel Janez
4708 XVIII|           pogojem, da dobim za vse to uradno zadoščenje in priznanje:
4709 XVI  |              se ji umikajo. ~Ob takih urah je bila Alena tako potrta,
4710 X    |              oddihala, da se umiri in uredi misli, so se iz šole usuli
4711 XX   |             Torej je brez dvoma stvar uredil Smrekar in vse zvalil na
4712 XXI  |          zbogom. Moram na vlak, da si uredim vse za selitev." ~Minka
4713 IV   |             tresel. Obrnjena v kot je urejala bluzo. Lica so jo zapekla,
4714 IV   |             zrcalom zatikala v skrbno urejene lase. ~"Oprostite," je jecljala
4715 XV   |            Prigriznita!"  Minka si je urezala kos kruha in pričela treti
4716 VII  |             Minka je odložila na stol urezano in pripahnjeno krilce, stopila
4717 IV   |              od te revščine, kar ima, urezuje, šiva -- če to ni smešno!
4718 II   |             prepričan, da samo za pol urice; potem pa jima pojde naproti
4719 XVIII|               dalje, kakor je veleval urnik. Šolarjem je prijazno povedala,
4720 VI   |           trenutku je v njej vzkipela urojena ljubezen do pravice in snovale
4721 XVIII|             sedel za kateder; gube na usahlem licu so pričale o resnobnosti
4722 XIII |                da se umijem. Nocoj ga usekava!" ~Nato je obesil od dežja
4723 IX   |               so se žolto rdeči listi usipali trumoma na tla. Gozd na
4724 X    |           orumenelem listju, da se je usipalo z grmov. Brez cilja je hodila
4725 XVII |               iz postelje." ~"Bog vas usliši! Veste, saj mi ni nič zato,
4726 XIII |               težko doto -- Bog se ga usmili! Ali ni tako, gospod Smrekar?" ~
4727 XV   |                Če je pa kdo drug, nič usmiljenja!" ~Strniška je potrkala
4728 III  |            bobnenje vlaka jo je kakor usnivalo v veselejše misli, želja
4729 XXI  |               starosti podtempljano z usnjem. ~"Torej kaj bo?" ~Gospod
4730 XIX  |             me moreš, potreti nikdar, usode sovražne besneči vihar..." ~
4731 XXIII|              močna in bodiva hvaležna usodi, da sva užila skrivnostno
4732 XVIII|        učiteljica, in vam čestitam na uspehih v šoli in zaeno na ljubezni,
4733 XXIII|               dandanes lahko takoj do ustaljenih razmer, gmotnih in družabnih,
4734 XVIII|               bi bila politika, če se ustanovi zavod, ki bi marsikoga otel
4735 XVIII|              ali res želite, da bi se ustanovila posojilnica, kakor vas nagovarja
4736 XX   |           njegovo srce. Pero se mu je ustavilo, knjiga mu je zamrzela.
4737 X    |           mimo Alene, da se je morala ustaviti in se umakniti ob poti.
4738 V    |               Smrekarjevi. Pero se je ustavljalo - zatikalo -- podobe so
4739 XVIII|       politikovati, ker menda živim v ustavni državi in imam kot inteligentka
4740 XVIII|               bi črhnil. Samo spodnja ustnica se mu je zibala in se izveznila,
4741 XI   |               bila skoraj ugriznila v ustnico. ~"Pisma? Ne razumem, gospica?
4742 XXII |              solze, in počasi nesel k ustom, nato zamižal in izpraznil
4743 XIX  |              zakrilila po zraku in se ustopila na sredo sobe: "Streti me
4744 XXII |        dvignili in odšli, kakor bi se ustrašili predolge zamude.  Črne sence
4745 VIII |              tako naneslo. Hudo si mi ustregel danes, zaradi butaric si
4746 XIII |          prosila. Jaz bi ji bila tudi ustregla! Zakaj neki ne?" ~"Potrpite,
4747 XIX  |        življenje: Naše žensko srce je ustvarjeno za materinstvo!" ~Minka
4748 XVII |          kapuce sneg, ki se ji je bil usul z orehove veje za vrat. ~"
4749 X    |            uredi misli, so se iz šole usuli dečki. Dokler jih je gledalo
4750 XII  |         predpasnika ter se je stročje usulo po tleh. ~"Berače in bajtarje
4751 XV   |              ni. In če stokrat tajiš, utajila ne boš, da si že vznemirjena,
4752 XIII |           imamo jezike samo za to, da utajimo, kar imamo v srcu." ~"Ali
4753 XV   |              Poboljšala se bom!" ~"Ne utegnete, a -- seveda, nič ne zamerim.
4754 XXII |               kaj skrbelo!" ~"Štupar, utegneš imeti prav! Skrbi ga! Zakaj
4755 XVII |              teh dolgih večerih bi že utegnili priti na kozarec pogovora." ~"
4756 XXIII|            Vaše blago srce, ker bi si utegnilo buditi upe, ki so neizvedljivi.
4757 IV   |              drugega -- ne vem kaj -- utelešeni denar! On stori za denar
4758 XIV  |            njen dvom upravičen ali je utemeljeno njeno veselje. ~Pust dan
4759 I    |                kako je posvaljkana in utepena! Še tega je treba. Alena,
4760 XXIII|             iz te grozne samote in ji utešila srce. ~Nekega dne je videla
4761 XI   |               z Dunaja." ~Nato so vse utihnile. Na trdi cesti so se že
4762 VIII |           svoji samotni koči in kmalu utonil v gosti megli. Doma je odveznil
4763 XXIII|             je daleč ta ura, kakor bi utonila v morje. Tudi Brest se je
4764 XVII |         planila kvišku, iz prsi se je utrgal vzdih, glavo je naslonila
4765 XVII |              dlan, v senceh je čutila utripe razburjenega srca. ~Tako
4766 X    |         čutila je, da ji srce nemirno utriplje in da ji korak beži, kakor
4767 XXII |               mrmral Smrekar in iskal utripov srca. Roka mu je drhtela. ~"
4768 XXII |                 Le tisti, ki so imeli utrjeno navado in pravico, da so
4769 XVIII|              je pomolčal, Minka si je utrla ustnice, ki so se tresle
4770 XXIII|               zveza z odlično nevesto uvede hipoma v boljše kroge, ki
4771 XXIII|             sama. Pogovarjala se je z uvelimi šopki, ki jih je nanosil
4772 XVIII|           vmes Smrekarjeva roka, toda uverjena ni bila. Ob tej deklini
4773 IV   |               jo učile, ter je začela uvodno pridigo. ~"Poglej, Viktor,
4774 XXII |           gonil v šolo, pa mi je trma ušel v borovnice namesto pred
4775 XIII |               zapet do vra tu, ne, do ušes, in sodi, da imamo jezike
4776 XVI  |            krožnik in jedla posili. V ušesih ji je bučal ta strašni krohot
4777 VI   |            Tisto, ki ima črno liso na ušesu, tisto najdraže. Saj sem
4778 XI   |               Minka, ki je sicer niso užalile besede Marine, ali je bila
4779 XV   |              njenih pogledov je žarel užaljeni ponos. Nekaj hipov je molčala,
4780 XXIII|         bodiva hvaležna usodi, da sva užila skrivnostno lepe ure gorkega
4781 XI   |          mesti okrog oken, to je zame užitek. Ko dovršim delo za Miklavža,
4782 XXI  |            lice, gorkejše srce, ki je uživalo krasoto prirode. ~Dve uri
4783 XVIII|             zaeno na ljubezni, katero uživate pri ljudstvu." ~"Hvala za
4784 X    |              je ta glas zamiral in jo vabil kakor iz daljave, dokler
4785 IV   |              zevajoča skrinjica jo je vabila: Nazaj, nazaj! Tu si prodana --
4786 XXII |              Jok!" ~Od obeh miz so ga vabili pit. Jok je vrgel klobuk
4787 XXI  |          Brestovo pismo. ~Pismo jo je vabilo, da mora biti na Silvestrovo
4788 XIV  |        nebogljena." ~"Odloči sama! Ti vabiš, torej si gospodar!" ~Tako
4789 III  |           Neumnost!" ~Že na stopnicah vagona je zagledala Smrekarjevo
4790 XXIII|          teorija. Ko boš imela toliko vaje kakor Minka, sem prepričan,
4791 I    |               zmagal; tega mož ni bil vajen. ~Ko je Alena slišala ta
4792 X    |           preoster zrak, ker ga še ni vajena." ~"Preoster zrak, seveda,
4793 XVII |        neprestano opravka s sneženimi vali in pusti, jo je tu in tam
4794 II   |               žagi! Hlode je meril in valil, zavihane rokave in predpasnik
4795 XXII |              nabito polne. Zaselje je valovalo in hrumelo. Šum in hrušč
4796 I    |           življenju - ven v svet -- v valove! ~Njene rjave, zaupanja
4797 XIII |             molče. Brest je čutil, da valovi v njem srce, hladni razum
4798 IV   |         sklenila v naročju. V njej je valovilo, pred njo je stal še vedno
4799 I    |               njenega lica, od njenih valovitih, razpuščenih las; spominjala
4800 XIV  |             krvave bombe, ampak krvi, valujoče krvi za splošno delo, za
4801 XVII |             da Brest ni vedel, ali ga vara Alena ali Smrekar. ~"Ne
4802 XXIII|             razpredle temne gubice. ~"Varavec!" je siknila skoz zobe,
4803 XVIII|           številne družinice. Mara je varila punč, postrežnica Urša je
4804 XI   |       Prešernovo: Gosence kaj na repo varje, kak perdeluje se krompir
4805 VIII |                dokler ni bil čisto na varnem, potem je pa šel čez hrib
4806 VIII |              Vidiš, kakor bankovec bo varno. Nič se ne boj in ne brigaj!" ~"
4807 I    |             od pokojnine in ga skrbno varoval za nepričakovane sile in
4808 VII  |             ginil izpred nje, duša je vasovala pri očetu in materi... Ko
4809 XXII |           prišel sam ali Jok in silil vate, da si prodal -- seveda
4810 XVIII|              drugega." ~"In če zaradi vaših zdravil pocepa živina,"
4811 XXII |              je ukvarjal tako dolgo z vašimi otroki in za prazen nič.
4812 XI   |    blagoslovljeno tvoje ime, ti revni vaški učitelj!" ~"Alena, Minka
4813 XXII |               ki se je rad štulil med vaško gospodo. "Ne verjamem, da
4814 XV   |              in privijal Smrekarja na vašo plat, če ne jaz. In za plačilo
4815 IV   |               drugega... šola -- kako važna za življenje... Kako imaš
4816 XV   |             jih nikar ne skrbi. Vsako važnejšo novico da jim takoj naznani. ~
4817 I    |          drobne ustnice, katere je ob važnem premisleku stisnila in zaeno
4818 IV   |         sprožena puščica, ampak se je vbadala počasi v njeno srce. Tesno
4819 VI   |       najdraže. Saj sem ti jo pokazal včeraj!" ~"Ljubček, pozabi sanje!
4820 XIX  |           vprašaš?" ~"Zakaj? Pomisli, včerajšnji dan! In ti po vsem tem mirno
4821 XVII |               te njegove besede ji je vdihnil poguma, pregnal strahove,
4822 XVII |        neizčrpni. Grmade hlodov so se večale, skladi desk so rastli.
4823 I    |             razburjen, da je pri treh večerjah pokazal ženi s prstom na
4824 II   |      nenavadno darežljivo. Ženski sta večerjali in se smejali kratkim opazkam,
4825 X    |               je z Aleno? Zakaj je ni večerjat?" ~"Toži, da jo boli glava.
4826 XVIII|         popoldne. Nadzornik je prebil večinoma pri Minki. Po dokončanem
4827 X    |             tudi hrust, kakor ata, še večji!" ~Tako se je oglasil Viktorček
4828 IX   |         gugalnik, da se je zibal v še večjih nihljajih. Potem je skočil
4829 III  |           zadeta -- opotekla ter s še večjim krakanjem dvignila v zrak. ~"
4830 XVIII|            nato jih opozorila, naj se vedejo in pazijo, kakor bi ga ne
4831 XIII |             vsak nič vzkipi. Da boste vedeli, zakaj se je sedaj ujezila. -" ~"
4832 VIII |        sleparji, da točijo vodo. Vrag vedi!" ~Mešetar je nato vtaknil
4833 IV   |             se pravi, živite po naše, vedite se po naše in vso mestno
4834 XIII |            recimo, naravni! Ali bi se vedli ob tej mladosti kakor siva
4835 X    |           ovce se me ogibajo, tudi te vedo, da nisem in nočem biti
4836 XVII |           odšla; v veži so zaškripale vegaste stopnice. ~Takrat se je
4837 V    |         obleko oguljeno in osmoljeno. Vegastega klobuka ni snel. Da je bila
4838 VI   |            prišli na pošto, zagledala vegasti klobuk mešetarjev. ~Izpod
4839 VI   |               je sedel na parobek. ~Z vej je kapalo, voda je šumela,
4840 XXI  |      igličevju je zašumelo, sproščena veja se je dvignila kvišku in
4841 XXI  |              se je topil po zavešenih vejah črnih smrek. Vsak hip se
4842 XX   |             prijel pravkar izrezanega velbloda in mu ga nesel pokazat. ~"
4843 XXIII|         osramočena, je začela brati. ~Velecenjena gospica! ~(Ta naslov jo
4844 XIII |               ne trgovci, podjetniki, veleobrtniki. In kaj je z učenostjo takih
4845 XXIII|              družbi trajen spomin. ~Z velespoštovanjem ~Ivan Brest ~Alena je brala
4846 I    |                Bogat človek je menda, veletržec z lesom. Pol ure od postaje
4847 VII  |            šola, nič, ampak govori in veleva samo: Delaj, delaj! Priložno
4848 XVIII|           učila mirno dalje, kakor je veleval urnik. Šolarjem je prijazno
4849 VI   |             kakor tak, ki ima pravico velevati, ter ji z očmi grozil in
4850 III  |              ki so bile že pile sijaj velikega mesta. Fant ni bil lep,
4851 IV   |              je stal polopravljen pri velikem lesenem konju in mu čupal
4852 I    |          kakor v temi tavala za nečim velikim, brezmejnim in sladkim.
4853 I    |              kretnjah posnemati drzne velikomestne študentke, katerim je, tako
4854 VI   |               bo moj - moj, in še bom veljak, ne bodo me spodlezli --
4855 I    |                mehki kodri skoz njeno velo dlan. ~"Res je, moj otrók,
4856 XVII |                Jaz in moja hiša pa ne vemo o tem ničesar. Alena pa
4857 XVII |          prsti so se oklepali rožnega venca. ~S težavo je dvignila starica
4858 XXI  |               ga je Smrekar podkupil. Veri se, da je pismo dal Strniški,
4859 XV   |               Strniške, je zaropotala veriga, iz pásice je planil zvesti
4860 XVI  |         obstali parkeljni, rožljaje z verigami. Ne samo otroke, celo starše
4861 XXII |          krčmarju. Dve težki volovski verigi, ki ju je imel na sebi,
4862 XII  |             proti psu, ki je napenjal verigo in lajal v me šetarja. ~"
4863 XXIII|            robec in gledala na pisano verižico, ki se je vila v vijoličastih
4864 I    |        postava življenja!" ~"Trda je. Verjameš, da me je sedajle, ko natančno
4865 IX   |               Ba, kaj mi more! Kdo bi verjel pijancu!" ~Roka je izpustila
4866 X    |             skrb, toda Alena ni mogla verjeti, ker ni hotela, in je sodila
4867 XVII |               treba, pravim. Jaz imam vero v Minko. In če ni vere,
4868 XXIII|              so tekli tedni, Alena je verovala in trpela. Vsak stavek,
4869 III  |           dalje, prenehal pa je sredi verza, ko je videl Alenino preplašeno
4870 XX   |              kaj. ~Sredi živahnega in veselega pogovora se je Alena mnogo
4871 III  |          vlaka jo je kakor usnivalo v veselejše misli, želja po svetu, po
4872 IV   |              poznam. Na abiturientski veselici sem vas videla. Sedite!" ~"
4873 III  |            igral z njim in ga sukal v veselih vrtincih po cesti pred konji.
4874 IX   |                  Da, moje škode bi se veselili, da! Pa se je ne boste!
4875 I    |            Kakor hoče oče, in ti! Saj vesta, da moja ne velja nikoli!" ~
4876 I    |            ime po listih med uradnimi vestmi, da je šel Janez Trpotec
4877 XV   |              je nedolžna! Ona je zelo vestna. Pismonoša je res nekoliko
4878 VI   |           čutil, da izza prislonjenih vetrnic mežikajo oči njegovih dolžnikov
4879 XXII |           semnjevalci porazšli na vse vetrove. ~Le tisti, ki so imeli
4880 XXI  |                Tukaj vlečejo drugačni vetrovi, presneta reč!" ~Na veži,
4881 III  |              ura v Trpotčevi rodbini, vetrovno jesensko jutro je bilo,
4882 XV   |               so žarela lica v mrzlem vetru. Brez cilja je hitela po
4883 III  |            razdaljo od doma je pokala vez, ki jo je morala raztrgati
4884 XXI  |          Smrekarju in je vsa radostna vezovala Štefana ter se zabavala
4885 XIII |           samo do šole!" ~"Lahko noč! Veža bo odklenjena." ~Ko se je
4886 X    |          prestrigli niti, če resnično vežejo hudobne naklepe. Mikalo
4887 VI   |                zbirala duha, da bi se vglobila v pouk z istim veseljem
4888 XXII |              Plaža in mešetarji so se vgnezdili v žganjarni pri Plankarju,
4889 IV   |           uprlo v okno, odkoder se je videlo na golobnjak, kjer so grulili
4890 VII  |             očmi Aleno, ki je bila na videz hladna in je mirno gledala
4891 XI   |            Zimska jabolka odtrgavajo. Vidita, ta vrt je delo moža, ki
4892 VII  |              tako žalostna, ker te ne vidiva in ne slišiva. Kamorkoli
4893 IV   |               pisava!" ~Alena je bila vidno v zadregi, kar je Maro silno
4894 XII  |               še sitnaril tod!" ~"Kar vidva naredita v mojem imenu!" ~
4895 X    |             ki se je kujal in užaljen vihal šobico. ~"Jej," ga je silila
4896 VI   |        razglednico, na kateri je bila vihrajoča kvadriga z državne zbornice. ~"
4897 XXI  |               po strmini, za njimi je vihral Minkin šal kakor zastava. ~
4898 XIII |         enkrat. "Gospodična Ale na je vihrava, da je kaj. Kakor majhen
4899 VII  |                                       VII.  Alena je hitela proti
4900 VIII |                                       VIII.  Tisto dopoldne, ko je
4901 XX   |           Hvala, toda je še vse lahko vija-vaja-ven! Jaz moškim nič ne verjamem!" ~"
4902 XXIII|             verižico, ki se je vila v vijoličastih vijugicah krog roba rute. ~"
4903 XXI  |              vile po snegu proti njim vijugaste, rumenkaste steze. ~Minka
4904 VI   |          vstani!" ~Viktor je potegnil vijugasto črto preko obraza: "V imenu
4905 XXIII|             se je vila v vijoličastih vijugicah krog roba rute. ~"Ali si
4906 X    |              padal na tla in gonil je Viktorčka, da ga je pobiral. Drugekrati
4907 VI   |       prestavila je stole, pretegnila Viktorjevega konja od mize v kot, da
4908 XIX  |          ogovoril Aleno in vprašal po Viktorjevem napredku. ~To vedenje je
4909 XXII |              svežnje grabelj, senenih vil, toporišč, kožuhovine vsake
4910 XV   |             vozove, ki so se škripaje vili na cesto. V nekaj tednih,
4911 IX   |            roko. ~"Tàk ne deri se! Ne vinarja ne zaslužiš več, to ti povem,
4912 VI   |           treba več loviti dobička po vinarjih, ko zmore, da zagrabi tisočake,
4913 XX   |            pismonošo. Bil je nekoliko vinjen in kučma mu je visela na
4914 V    |       steklenici ruma in si natočil v vinski kozarec. ~"Najprej bom kapljo
4915 XI   |               Tovariš mi je priskrbel virov -- in zato sem jo pobral
4916 V    |         podobo na steni. Pajčevine so visele od nje. ~Tudi Alena se je
4917 IX   |          Zdelo se mu je hipoma, da še visi pijana in umazana mešetarjeva
4918 I    |             stara dva. Tenka, boka in visoka, prav kakor poje pesem.
4919 III  |           nekaj korakov, je zagledala visokega, mladega fanta, ki je šel
4920 I    |            prostranost... Strop se je višal, stene se razmikale in kakor
4921 XIII |            pod strop ter ga podržal v višavi. ~"Otrok, zapomni! Več oče
4922 XV   |        dokopala s krvavečimi prsti na višino, kjer sem sedaj -- ponosna
4923 XXI  |               in trpljenje imam to od višjih, da se mi pomilovalno muzajo,
4924 V    |              ščetinasto, redko brado, višnjev nos z bradavico, oči čudno
4925 XXIII|             je obstala na mestu kakor vkopana. Srepo je zrla na vrata,
4926 XI   |             poklic." ~"Pri večerih bo vladala republika!" ~"Čeprav anarhija,"
4927 IX   |            nehala učiti. ~Pri mizi je vladalo izredno živahno razpoloženje,
4928 XX   |               Vsa zbegana je hitela k vlaku. ~Sprevodnik ji je odkazal
4929 XXIII|                jezik ji je bil mrtev, vlažen mraz ji je polival mozeg,
4930 VI   |              jo je pozdravljala siva, vlažna megla, ki se je vlekla in
4931 XXII |               je zažarela krvava luč. Vlažno poleno je cvileč zasičalo.
4932 XVIII|          drugih prič. Naj se stvar ne vleče, ampak še danes razsodi,
4933 XXI  |            hodijo po Ljubljani. Tukaj vlečejo drugačni vetrovi, presneta
4934 XVI  |              prošnjo: Ne izdaj me! Ne vleci me v blato! In zaeno ji
4935 X    |               se uri pri pouku grozno vlekli. Viktor je bil še vedno
4936 XII  |        povedano, sam sveti Duh vam je vlil tako pamet, da niste prodali
4937 XIII |               Ko so jih odprli, se je vlila mesečina v vežo, tista tiha
4938 XVI  |            čestitali. Minka se jim je vljudno zahvaljevala, ali čutila
4939 XVIII|          izjavljam, da zaradi tega ne vložim nikdar prošnje za premestitev.
4940 XXII |            napisano!" "Ni res," se je vmešala Strniška. "Jaz ga nisem
4941 VII  |                je trdil, da ste se vi vmešali v neko kupčijo." ~Minka
4942 XVIII|                pot k prepirom? Kaj se vmešavate?" ~"Odločno zanikam, da
4943 XI   |         zamahnila s sončnikom. ~"Toda vnaprej ti povem, Minka, da ne bomo
4944 XIII |           segel po kozarcu. ~Alena je vneto odgovorila: ~"Gospod Smrekar,
4945 XXII |               z jerbasom na korito po vode." ~"Hahaha," se je smejal
4946 XVI  |                so zapeli pod Minkinim vodstvom Miklavžu pesem v pozdrav.
4947 XII  |              ji je izmaknil iz levice vogal predpasnika ter se je stročje
4948 XIV  |            Mrzel veter je zavel okrog vogala, da se je zavila tesno v
4949 VIII |            razumel in koj postavil na vogel mize frakelj. ~"Martinek,"
4950 XXIII|               je pismonoša zavil krog vogla. Vsa je vztrepetala. Potrkalo
4951 XXIII|           pokazala skoz vrata. Kaj bi voglaril, nepridnež!" Tako so sklepali
4952 XXII |            odpelje pred nami! Pri Sv. Volbenku je bil zaradi neke kupčije." ~
4953 XVIII|              in imam kot inteligentka volilno pravico." ~"Sufražetka,"
4954 XXII |        steklenico krčmarju. Dve težki volovski verigi, ki ju je imel na
4955 I    |             in nad rožami skrivnostni vonj, nepoznan in neokušan, in
4956 IX   |               se je zakrohotal s tako votlim smehom, da je grmela iz
4957 III  |               slišal, da je zaropotal voziček, ki je odpeljal Alenino
4958 IX   |              vsako jutro ropot voz in vozičkov in šum pešcev. Tu pa svečani
4959 XXII |               telo na sani, hlapec je vozil korakoma in za njim se je
4960 XX   |           odkazal oddelek, kjer so se vozile tri učiteljice, njene znanke.
4961 VI   |       parizarji, obloženi s hlodi, in vozniki so pokali z biči tako samopašno,
4962 XV   |               gledala skoz okno težke vozove, ki so se škripaje vili
4963 XV   |               molče. Težko škripajoči vozovi, obloženi s hlodi, so ju
4964 XX   |             na šipo, kjer se oddajajo vozovnice. Alena se je zdramila. ~"
4965 XX   |           kronico v roko in hitela po vozovnico. V veži je srečala pismonošo.
4966 XX   |           kolodvoru. Tovarišice so si voščile vesele praznika in hitele
4967 XXIII|           domu. Niti lahko noč ni šel voščit materi, ki je ob brleči
4968 XVI  |           preveč tiči v sobi. Po taki vožnji se je vrnila resnično pokrepčana
4969 XVIII|              vršalo, vse se gnetlo in vpilo. ~Ob silnem hrupu se je
4970 XIV  |          pripomnila, kakor bi si bila vprav domislila: ~"Kaj sodita,
4971 XX   |            zadosti dolgo, da so zaeno vprašale: Kaj se je zgodilo snoči?
4972 XIII |           Gospodična, pri večerji ste vprašali, ali sem mož! Morda mi razodenete
4973 IV   |        razvedrila?" ~"V šoli, kaj še! Vprašam vas, kdo se pa zarije v
4974 VI   |           rezki opomini so ga begali, vprašanj ni razumel, kar je odgovoril,
4975 XIV  |               nekoliko zmedena zaradi vprašanja in je odgovorila malomarno. ~"
4976 XIII |        zahteva, da je človek zapet do vra tu, ne, do ušes, in sodi,
4977 XIX  |              na dvorišču s požrešnimi vrabci za zrnje, ki je ostalo kokošim,
4978 VI   |           svoje žepe. Osramočen se je vračal domov s klobukom na očeh.
4979 XVII |               njegove prsi, ko sta se vračala na Miklavžev večer iz šole.
4980 III  |             od tam, gospica! Sedaj se vračam na Dunaj, in Smrekarjevi
4981 IX   |          kakor oprtan s silno težo. ~"Vraga, kaj se mi blede?" je spregovoril
4982 VIII |         plačaš! Ne bom zastonj oral z vragom!" ~Tako je bentil, ko je
4983 VI   |               dobi! Sicer se poberi k vragu!" ~Aleni je zaplula rdečica
4984 XVII |            posedale na drevesih lačne vrane in se krakaje preletavale
4985 III  |          glasom zapel: "Le-ti ta črni vrani, le-ti bodo moji pogrebovci,"
4986 XVIII|           skoz zlate naočnike roke in vratove otrok, ali so zadostno umiti
4987 XII  |          pusti! Meni vseeno. Ali tega vražjega pisma ne bom več prenašal
4988 XVI  |            odgrizli, da bi bila kakor vrba sredi planjave -- sama,
4989 XXII |               ko sem kupoval krave za Vrbka. Dobroto sem storil Strniški,
4990 XVI  |            okrajce, kakor bi ga hotel vreči na tla. Nato se je okrenil
4991 X    |       malenkostim, ki niso bile smeha vredne. Vino je točil pomalem v
4992 XVI  |               Kakor bi otvoril strugo vrelcu, je začela pripovedovati
4993 XIII |          Čutil je, kako so ji be sede vrele iz dna srca, kako so hrepeneče
4994 II   |            pogledal skoz okno, ali se vreme ne bi kaj sprevrglo. ~"Pol
4995 XI   |             okolico, dokler je še kaj vremena," mu je pojasnjevala Alena. ~"
4996 VIII |             se gibali med bukovjem na vresnati jasi. ~"Sem vedel," se je
4997 VI   |              postiljon. ~Smrekarja je vrglo s parobka, po vsem životu
4998 XXI  |              Boštjan jo je pomeril od vrha do tal, nato pa rekel nekoliko
4999 XIV  |           ganila in je tiho visela do vrhov nizkih gričev, je bilo zavešeno
5000 XVII |               razpalila domišljija do vrhunca, da ni mogla več mirno sedeti,
5001 XVI  |             se je z vso silo nenadoma vrinila želja, da tu v samoti, pod
5002 IX   |              prijel Aleno za roko ter vriskaje odšel z njo v hlev po ovčke. ~"
5003 X    |              glasovi. Tekli so veselo vriskajoč mimo Alene, da se je morala
5004 XVII |               se je sankala po bregu, vriskala in se smejala kakor razposajen
5005 X    |              je pričakala konca in se vrlo zatajevala obe dolgi uri,
5006 I    |         porcije, zvečer se pa tako že vrneva. Sedaj pripravi denar, jaz
5007 XI   |              cesti. ~Učiteljice so se vrnile, preden so prišle do Marevževca,
5008 VII  |           krenili na gozdno pot in se vrnili domov šele o mraku. ~Smrekarica