Chapter

5009 VII  |              večer stopi oče na prag, vrnivši se s polja, iz gozda in
5010 I    |              srcu takoj odpuščala tej vroči krvi, ki je dehtela iz njenih
5011 IX   |       sramoval, da so ga pekla lica v vročici. Siloma je napol nesel,
5012 VI   |          Rahlo mu je položila roko na vročo glavo. ~"Štefan, ko bi malo
5013 XVII |           kvišku. Toda ker mu je bilo vrojeno, da je hodil z vsakim po
5014 XVI  |              veljaki do Minke. Vsi po vrsti so se ji zahvaljevali in
5015 VII  |               dan ne obiskala z nekaj vrsticami svojega pisanja in te povprašala,
5016 XI   |        jabolka odtrgavajo. Vidita, ta vrt je delo moža, ki je bil
5017 XVII |        zbegane. Kolobar strahov se je vrtel krog nje. Iz tega vrtinca
5018 XVII |               vrtel krog nje. Iz tega vrtinca so se režali vanjo obrazi
5019 XXIII|             so se s stenami strnili v vrtinčasti ples -- sončna luč v oknih
5020 IV   |               ima tu! Perutninarstvo, Vrtnarstvo, Homeopat, Kmetijstvo..." ~"
5021 VI   |             georgine in krizanteme na vrtu so kakor objokane povešale
5022 II   |                kosilo" in poskusil to vrzel zamašiti. ~"Kosilo? Je bilo?" ~
5023 XVIII|              krik izmed žensk. Vse je vršalo, vse se gnetlo in vpilo. ~
5024 V    |                 zatikalo -- podobe so vršele po glavi -- roka je omagovala --
5025 III  |            kot učiteljica boste lahko vršili odlično. Kaj drugega se
5026 XVIII|              Jo odklanjam, ker v šoli vršim samo svojo dolžnost, zunaj
5027 XVIII|               k Minki. Tukaj je začel vršiti svojo dolžnost in pravico
5028 XVIII|           čutila, da to nadzorstvo ni vsakdanje, toda o vzroku ni imela
5029 XXIII|              v boljše kroge, ki so za vsakdanji kruh tako rekoč potrebni.
5030 XIX  |               nerodni poti, sama gola vsakdanjost. ~"Ali so bile samo sanje?"
5031 XIV  |           trčili in začeli govoriti o vsakdanjostih. Mara je pripravila samovar,
5032 VIII |               ki mu je prikinknila ob vsakem koraku, kot da bi hodil
5033 VI   |          zlobno, da ji nalašč nagaja. Vsakih deset minut je gledala na
5034 XVII |           bilo vrojeno, da je hodil z vsakim po gladki cesti, se je premagal
5035 XVIII|               znesla skupaj pijače in vsakovrstnih prigrizkov. K večeru je
5036 XIX  |                sta odstopila za korak vsaksebi. Alena je iskala besede --
5037 XVIII|     učiteljsko osebje h konferenci. ~"Vsekako je bil danes neprijeten
5038 X    |            kako jo je klical in iskal vseokrog -- in se mu ni hotela oglasiti. ~
5039 XIX  |               ta stari red v okolici, vsesplošna brezčutnost jo je iznenadila. ~
5040 XXI  |           Vidite, tako plačilo nam je vsilila gosposka, ki ne ve, kje
5041 I    |             bojev s priliznjeno lažjo vsiljivih gospodkov. ~"Saj sem že
5042 I    |         kronic v dlan, se mu je zdela vsota že tako izredno težka, da
5043 XXIII|               pismo. ~Kipeč srd ji je vstajal na licih, ko je čitala.
5044 IV   |          potegnite iz postelje. Če ne vstane zlepa, naj zgrda. Spočetka
5045 VI   |          pozabi sanje! Pokrižaj se in vstani!" ~Viktor je potegnil vijugasto
5046 XXII |               čakal, kdaj se odpro in vstopi krohotajoča se pošast. Hotel
5047 V    |              ta -- saj se v vsako reč vtakne -- je pač rekla: Mati, poskusite,
5048 X    |             ta pogled vprašal: Kaj se vtičeš med nas, ko nočeš biti naša?
5049 VI   |             učiteljica, takole revše, vtika vmes in se briga za stvari,
5050 V    |            Ženske tiho! sem rekel. Ne vtikajte se vmes! To pa rečem: Alena,
5051 XIII |              izplačam!" ~"Minka se ni vtikala vmes. Strniška jo je prosila.
5052 XVIII|                  Vi ste toženi, da se vtikate in silite v posle, ki vam
5053 XVI  |            Alena sta bila še tako pod vtisom nenadnega dejstva, da sta
5054 XXII |        povedal: Micka, rad te imam in vzamem te, je bila taka, da je
5055 VI   |             poslopja ni to leno jutro vzbudilo življenja kakor sicer. Deklam
5056 IV   |             pravici, in zato upam, da vzbudite v meni včasih vsaj za nekaj
5057 VII  |            pripovedovanju se je Aleni vzbujal sum, da je tudi ona zapletena
5058 XI   |               to pogodu, ji je vendar vzbujalo sumnje in strah. Slišala
5059 XVII |              odgovor spekel, da se je vzburil v njem žolč in je srdito
5060 XXIII|            dvigale, niso mogli na dan vzdihi. Zdelo se ji je, da bi zakričala
5061 XIV  |               žep in pomilovalno bolj vzdihnil kakor rekel: ~"Da, da, za
5062 I    |            konec pravde in očitkov in vzdihov, potrebnih in nepotrebnih!
5063 XVII |             in pusti, jo je tu in tam vzdramil in spravil v dobro voljo.
5064 XIX  |              Kakor bi bila hipoma oba vzdramljena iz sanj, sta odstopila za
5065 XVII |              hudirja, kaj?" ~Alena je vzdrhtela in se tesneje zavila v pelerino. ~"
5066 XXI  |               leto -- pa saj ne boste vzdržali -- se preselite v palačo.
5067 IX   |               morda ne bo dolgo mogla vzdržati v taki družbi. Vse to je
5068 V    |               Moram, moram! Ne, tu ne vzdržim! Samo ta dan! To je groza!" ~
5069 XV   |               kaj hočete? Siromak je, vzeti mu nimate kaj, kvečjemu,
5070 II   |               všeč! Ga bom vsaj lahko vzgajala po svojem!" ~"Če se bo dal!
5071 VIII |            zvil nekaj stare obleke za vzglavje in legel vznak na klop ob
5072 II   |              bilo o pravem času. Taka vzgoja! In kakšen je prišel! Umazan,
5073 IV   |          veselja, notranjega veselja, vzgoji nadobudne mladine, kaj?" ~"
5074 VIII |             je odprl omarico, v steno vzidano, prijel za zelenko in miže
5075 XX   |              spoznala Bresta. Srce je vzkipelo, bela rutica je odgovarjala
5076 XIII |            majhen lonček, za vsak nič vzkipi. Da boste vedeli, zakaj
5077 III  |             mu je ob tem ropotu silil vzklik: Nikar od tod! ~- Nazaj!
5078 XI   |             pozdravljen za slovo!" je vzklikala vesela Mara, snela slamnik
5079 XVI  |           vedla vanjo šolarje. Veseli vzkliki so zadoneli po šoli, otroci
5080 XIII |          vprašanje. ~"Gospodična!" je vzkliknil Brest in se zravnal na sedežu. ~"
5081 XI   |          Aleni se je ob prvem Marinem vzkliku, da prihaja Brest, porodila
5082 XII  |          krčila." ~"Koliko, sodiš, bo vzkočila?" ~"Pet bank po tisoč!" ~
5083 III  |               ne dam -- Alene -. ~Ali vzkrika ni bilo. Oče je sključen
5084 VIII |           obleke za vzglavje in legel vznak na klop ob peči. ~Ni mu
5085 XIV  |           stisnil Brest, in vsa se je vznemirila. ~
5086 XVI  |    razmišljati dogodke, ki so jo tako vznemirili. Slišala je vnovič glas
5087 VIII |               je vstal. Srce se mu je vznemirilo. Toda hitro je sedel, ker
5088 XV   |              da si že vznemirjena, in vznemirjen je tudi on. ~Pomisli, ali
5089 I    |              se razsuli čez rameni in vznemirjene grudi. Kakor bi z roko dosegla
5090 X    |               bi si oteščala notranje vznemirjenje. Težko je pričakala konca
5091 II   |              drugam, ker se je Baruša vznevoljila zaradi hčerine opazke. ~"
5092 XXIII|              kakor je Minka. Vsi moji vzori so se razblinili in čezdalje
5093 I    |               si je pomogel, da se je vzpel njegov život više, se nagnil
5094 III  |               ni rekla! ~Konja sta se vzpela, zavora je odnehala, in
5095 XIV  |       prislonijo lestvo, po kateri se vzpne kvišku, potem je hitro mir
5096 IX   |              je z nogo zadel ob stol. Vzravnal se je sredi sobe, pogledal
5097 XVIII|       nadzorstvo ni vsakdanje, toda o vzroku ni imela pojma. Zato je
5098 XIX  |           enkrat Aleno opozorila, naj vztraja v službi in čaka. Takisto
5099 I    |      odločnosti. V tej umetni pozi je vztrajal nekaj trenutkov in motril
5100 XVIII|            Dokler pa za to ni vzroka, vztrajam pri tej svoji misli, ker
5101 III  |             molčal. Krog ustnic so mu vztrepetavali živci, nosnice so mu plale,
5102 XIX  |             klicale. V njem se je vse vzvalovilo, vsak premislek je izginil,
5103 XVII |               je zategnil vprašanje z vzvišenim glasom, prijel Aleno za
5104 XIX  |          Alena je zrla nanjo kakor na vzvišeno bitje, in se ji je zdelo,
5105 XVII |            sneg, da je stopal z Aleno vštric, in spregovoril: ~"Gospodična,
5106 XXII |            režale vanj, kakor krivda, vžgana v njegovo vest. ~Smrekar
5107 XVII |               da jo nekaj peče, da je vžgano znamenje, katerega bo opazila
5108 XX   |              in namena. Na nebu so se vžigale zvezde, bela ravan je blestela,
5109 X    |                                       X. ~Ko se je Alena pod težo
5110 XI   |                                       XI. ~Preteklo je nekaj dni.
5111 XII  |                                       XII. ~Brest je povedal po pravici,
5112 XIII |                                       XIII. ~"Oho, moška je ta! Ali
5113 XIV  |                                       XIV. ~Kakor je učiteljica Mara
5114 XIX  |                                       XIX. ~Kakor nevihta je planil
5115 XV   |                                       XV. ~Alena je prejela od doma
5116 XVI  |                                       XVI.  Ko je Alena prišla domov,
5117 XVII |                                       XVII.  Nekaj dni po Miklavževem
5118 XVIII|                                       XVIII.  Ko so zapeli kraguljčki
5119 XX   |                                       XX. ~"Dovolj! Če ne gre, ne
5120 XXI  |                                       XXI. ~Na nedolžnih otročičev
5121 XXII |                                       XXII ~Na sv. Blaža dan je bil
5122 XXIII|                                       XXIII ~Tisti večer po mešetarjevem
5123 III  |            naravnost imenitno se bomo zabavali!" ~Vtem je hlapec prinesel
5124 IX   |               Mara naj misli nanj! Pa zabavlja, lisica, ko ga ima rada." ~
5125 XI   |           govorila o sami ljubezni in zabavljala na vse tiste, ki so si izmislili
5126 XVIII|              služila Smrekarja. Ostre zabavljice in strelice, ki so v pogovoru
5127 XXII |              da je prevpil Štuparjevo zabavljico. ~"O pravdi? Prmej! Zapomnite
5128 VI   |             peljal na žagnem vozu ter zabijal zagozde v špranje hloda. ~
5129 XIII |           kako?" ~Smrekarju so se oči zabliskale ob imenu Minka. Zadnji košček
5130 XVIII|           oknu in gledala na cesto. ~"Zaboga, Minka, kaj sta imela?" ~
5131 XI   |            zato sem jo pobral takoj z zabojem knjig proti domu. Letos
5132 III  |            krvi, srce od srca, takrat zaboli, da duše tonejo v bridkosti. ~
5133 XI   |          obraza, kar bi bili radi obe zabrisali. ~"Briga me njegov semester!
5134 VI   |             Jok je zahrustal z zobmi, zacmakal z žejnimi usti -- in smrčal
5135 IV   |              kar sem prišel. S fantom začnita takoj. Menda še leži. Pojdite
5136 XVI  |               po sobi je zaplul vzdih začudenja: A-a-h! ~Ko so se otroci
5137 XIX  |             sodi ti! Če sredi učencev začutiš še grozno samoto, potem
5138 XIII |              zaprla vežna vrata in je zacvilila ključavnica. In še se ni
5139 II   |           tedaj se ni prebudil, ko so zacvrkale deske pred vrati, ko so
5140 VIII |         dvignil, da je bilo videti od zadaj, ker mu je glava zlezla
5141 III  |            bičem po njih in se je ena zadeta -- opotekla ter s še večjim
5142 XVII |            ledenih grud, ob katere je zadevala njena noga, videla je samo
5143 XV   |               nenavadno teman, skoraj zadirčen. "Povej mi, zakaj ste taki.
5144 I    |          zbolim." ~In zares, ko se je zadnjikrat tiskalo njegovo ime po listih
5145 II   |             lišpal, kar se je dalo. Z zadnjim koščkom pomade si je pomazilil
5146 III  |      sklanjala ženska sredi njive nad zadnjimi paberki poljskih pridelkov,
5147 XVII |              in se zadela ob Bresta. ~Zadonel je njen smeh. Pa utihnil,
5148 III  |      blagoslov. - ~"Zbogom, papa!" je zadonela še enkrat na dnu stopnic. ~"
5149 XIV  |         Servus, Alenčica!" ~Veselo so zadonele čaše. Mara je nagnila in
5150 XVI  |            šolarje. Veseli vzkliki so zadoneli po šoli, otroci so hiteli
5151 XVIII|              in vratove otrok, ali so zadostno umiti in snažni. Minka je
5152 XVII |            razburjajte se! Naj vam to zadostuje. Ob priliki se še kaj pomeniva.
5153 XI   |               so bile s tem predlogom zadovoljne in so si segle v roke. ~"
5154 XVIII|             da dobim za vse to uradno zadoščenje in priznanje: kar sem delala,
5155 III  |             to opazil, pa ni prišel v zadrego. ~"Gospica, nekoliko ste
5156 II   |              upognil glavo na prsi in zadremal. ~Nad Ljubljano je ležala
5157 II   |             ti znaš! -- Meni se je pa zadremalo, od samega čakanja, prav
5158 XV   |              je umolknil, kakor bi mu zadrgnilo vrat, in je potepeno zapustil
5159 X    |         stopil med krožnike, da ga ni zadržala Alena. ~"Tako je! Fant bodi,
5160 XI   |                 Ali oprostite, da vas zadržujem. Kam ste namenjene?" ~"Do
5161 XVII |         popotnika ob tej uri. Zato je zagazil v sneg, da je stopal z Aleno
5162 XIII |       učenosti tako nespameten, da se zagleda v lepo -- in prazno žensko,
5163 XI   |      sončnikom po cesti. ~Od daleč so zagledale popotnika v gosposki suknji.
5164 XXI  |              Ko so drsajoči se otroci zagledali župnika, so popustili sanke
5165 XVI  |              v Smrekarja, ki je moral zagledati v njih strah in prošnjo:
5166 IX   |             misli, v katere se je bil zaglobil. Zato jo je vprašal raztresen: ~"
5167 III  |              Nate listek!" ~"Aha," je zagodel hlapec in začel navijati
5168 XVII |               šla Alena tik njega, je zagodrnjal: ~"Ali se bojite, kaj?" ~
5169 XXII |            takole! Vse dere za njo in zagotovo, da jo imajo otroci rajši
5170 XX   |               Naj drugi gledajo in se zagovarjajo!" ~Pismonoša je segel v
5171 VI   |               žagnem vozu ter zabijal zagozde v špranje hloda. ~Smrekar
5172 VI   |             po vinarjih, ko zmore, da zagrabi tisočake, če le enkrat krepko
5173 IX   |              in ji z ogromnim telesom zagradil pot, ker je slutil, da namerava
5174 XVII |           dvignila tako visoko, da je zagradila z njim pot Smrekarjevim
5175 IV   |        predpasnik, ki jo je mahedravo zagrinjal od vratu do gležnjev. Spredaj
5176 XXI  |      postiljala posteljo in jo skrbno zagrinjala vsak večer, ta sobica ji
5177 IV   |             na staro komodo za rdečim zagrinjalom, ki je delilo njeno zasebno
5178 XI   |              kot le kaj, se je vendar zagrizla vanjo radovednost tako globoko,
5179 XVIII|        zdravili živini?" ~Ljudstvo je zagrmelo, vsa gneča se je zgibala
5180 XIX  |              maščevati nad njim in mu zagrozila, da ga ovadim. Ali veste,
5181 II   |           prav, da bo pri nas. ~K nam zahaja vse polno mladih gospodov...
5182 IV   |      oprostite, ali k Smrekarjevim ne zahajate?" ~"Zahajam, toda Smrekar,
5183 XXIII|              v oko. "Ivan, ti ne smeš zahajati sem. Ljudje so tako čudni!" ~"
5184 XIV  |              rdečice. Včasih se ji je zahotelo po njem in vsa vesela je
5185 X    |                 V tem hipu je tembolj zahrepenela po nekom, da mu pove in
5186 IV   |               oknica v pregraji in je zahreščal uradni glas. ~Alena je brala
5187 IX   |              Slišal je, kako je zunaj zahreščalo po pesku. ~"Padel je, falot!" ~
5188 II   |          hitro luč!" ~Ob tem klicu je zahrkalo v kotu. Alena je prasknila
5189 XX   |              desetica na tla. Vlak je zahrumel, Alena ni pobrala desetice.
5190 VI   |              mešetarjevo nogo. Jok je zahrustal z zobmi, zacmakal z žejnimi
5191 III  |            Kaj drugega se pač ne more zahtevati. In o počitnicah! Boste
5192 XVI  |              nje, jo v imenu vse fare zahvalil s tako iskrenimi besedami,
5193 XVII |       zamerite, samo en stol imam." ~"Zahvalim! Pojdite dol, zato sem prišla!" ~
5194 XVI  |               Minka se jim je vljudno zahvaljevala, ali čutila je mrzloto praznih
5195 XVI  |        klanjala. Revne vdove so se ji zahvaljevale s solznimi očmi in ji stiskale
5196 XVI  |          Minke. Vsi po vrsti so se ji zahvaljevali in ji čestitali. Minka se
5197 XVI  |            vsi tiščite vanjo in se ji zahvaljujete in jo slavite! To je demagoštvo,
5198 XVIII|               Tako! Opozarjam vas, ne zaigrajte svoje bodočnosti." ~"Moja
5199 XVIII|              da bi mogla kdove koliko zaigrati." ~Nadzornik je zakašljal. ~"
5200 VIII |             Zdajle bi Smrekarju lahko zajec pretekel pot, ko bi jaz
5201 VI   |             oči v solzah in ni glasno zajokal. ~Aleno je Viktorjev jok
5202 III  |              očitajoče nanj, potem pa zajokala tako glasno in iskreno,
5203 XIX  |             so hitele z lončki mleka, zakasneli šolarji so se podvizali
5204 IV   |             prižgala in ob prvem dimu zakašljala, da so ji stopile solze
5205 I    |        praznovalo dekle, ko z gredice zakipi cvetje, vse orošeno s sončnim
5206 X    |              v sobo in vrata za seboj zaklenila. ~Pri večerji je Smrekarica
5207 XVIII|        odločno, da je moral nadzornik zaključiti zaslišanje in razsoditi,
5208 X    |              si pomela oči, jih zopet zaklopila in roke sklenila v naročju.
5209 I    |             Zakaj zgodovina njegovega zakonskega življenja je pričala drugače,
5210 V    |              je pa odmaknil, da so se zakotalila po sobi, in zbežal skozi
5211 XXIII|               je omedlela. ~Otroci so zakričali. Nekaj dečkov je planilo
5212 XIX  |           Minka ji je odmaknila roke, zakrilila po zraku in se ustopila
5213 X    |              je ihtela na stolu in si zakrivala obraz. ~"Gospodična, gospodična,
5214 XI   |            Mara je razpela sončnik in zakrožila z njim nad glavo. ~Popotnik
5215 III  |        orosile oče, še enkrat je srce zakrvavelo in zahrepenelo nazaj, da
5216 XIV  |       sibirski puščavi. Sedita!" ~"In zakurila je! Poglej, Minka!" ~Alena
5217 XX   |              on uradnik na postaji in zal, kot le kaj. ~Sredi živahnega
5218 VIII |             dolgo ležal. ~Pod njim je zalajal pes, ki je priplesal iz
5219 XVII |            vas vrag nosi? Kakor bi se zalezli v jazbino!" Nato je ropotaje
5220 XI   |             in brozga in megla, ko se zaližemo v sobe kakor polži. Ah,
5221 XV   |              bi se v vsakega študenta zaljubila. -- Ampak sedaj vam nalašč
5222 V    |         pisati. Ko boste pisali fantu zaljubljene reči, pišite po svoje! Sedaj --
5223 XXII |         Smrekar je naložil v peč drv, zaloputnil vratca in se upokončil.
5224 XXII |           odprl vratca pri peči in ga zalučal na ogenj. ~Papir se je skrivil,
5225 III  |               hrepenenju dočakana, ko zamahne meč časa v rodbino ter odseka
5226 I    |               hčerko ponosen in kakor zamaknjen. Tudi Baruša ni odmaknila
5227 XVII |           sevala iz oči. Brest je bil zamamljen. Stisnil ji je roko, Alena
5228 VIII |                Pred vrati je izvlekel zamazan zvezek iz žepa, vtaknil
5229 VIII |           nazaj po poti, nato odmotal zamazani trak od listnice in poiskal
5230 VIII |           roki. ~Jok je pri tej priči zamašil čutaro in jo spravil. Kar
5231 II   |          kosilo" in poskusil to vrzel zamašiti. ~"Kosilo? Je bilo?" ~Baruša
5232 X    |               bil všeč. Dvakrat ga je zamenil z drugim. Ali vsak, se mu
5233 XIII |          govorili. Sicer ste pa, brez zamere, zelo čudnih nazorov. Če
5234 XXII |               drugi mizi, da se ne bi zameril dobrim gostom, če bi ugovarjal. ~"
5235 XV   |         utegnete, a -- seveda, nič ne zamerim. Mlado srce ima svoja pota,
5236 I    |            belih rok. ~"Oprostita, ne zamerita, nisem mislila tako, nisem
5237 VIII |            hosto na stezo, ki je bila zametena z listjem. ~"Jezični dohtarji
5238 X    |              Čezdalje bolj je ta glas zamiral in jo vabil kakor iz daljave,
5239 XV   |               zapečateno pismo, se je zamislila. Kakor koščen, tresoč se
5240 XV   |           proti cesti. Vdova je stala zamišljena in žalostna pri oknu. ~"
5241 XVII |             se je razveselila. Resne, zamišljene gube na licih so splahnele
5242 IX   |        razodela vsega staršem, ker je zamolčala, kar je slutila o Smrekarju.
5243 III  |               je oglasilo od zgoraj z zamolklim glasom. ~Trpotec je slišal,
5244 II   |           dosti se je potrudil, da je zamoril tako misel. ~Do enajstih
5245 VIII |                vtaknil ga spet nazaj, zamotal listnico in jo spravil.
5246 I    |            hipu rodila, je s poljubom zamrla, in mož je udobno drsal
5247 XX   |             je ustavilo, knjiga mu je zamrzela. Napotil se je skoz vas
5248 XVIII|             na večerjo in jo resnično zamudila prvič, odkar je služila
5249 XXIII|               greš?" ~"Se mudi, sicer zamudim vlak. Zbogom, mati!" ~Mater
5250 III  |            boril sam s seboj. ~"Da ne zamudita! Imata prtljago!" ~Trpotec
5251 XVIII|           kajne?" je prihitela Mara z zamujeno cigareto k Minki. ~"Zakaj
5252 XXII |          jezik, če moreš." ~"Od danes zanaprej vsakega! Gosposka je govorila
5253 XII  |            konju, ki je zbežal, da je zanašalo zadnji konec voza. ~"Toda
5254 XVIII|              Toda to pot jo je nehote zanesla noga k tovarišici. ~Mara
5255 XVII |         Brestu -- in se ga bala in ga zaničevala, vse hkrati. ~Teden je potekal,
5256 XXIII|             je nabralo Minkino lice v zaničljive gube in ko je prebrala,
5257 XVIII|              se vmešavate?" ~"Odločno zanikam, da bi bila politika, če
5258 XI   |              načrti!" ~"Povejte, mene zanimajo!" je prosila Alena. ~"Najprej
5259 XV   |           Mara, za katero se je Brest zanimal prej, užaljena, ko vidi
5260 XVII |             drugo stran je brala brez zanimanja, dokler se niso zmedle vrstice
5261 VI   |          zaeno se je pa budilo vendar zanimanje za to spletko. ~Ko je deček
5262 XIV  |               Aleni. ~"Gotovo ste kaj zanimivega razgovarjale. Žal, če sem
5263 XXII |             ker ga je vendarle zatela zanka." ~"Zatela ga je pač," je
5264 XIII |             pa pusti. ~Jaz že spim." ~Zaobrnil je glavo, si pritegnil odejo
5265 XXIII|          sedela na zapečku in molila. Zapahnil je vrata v veži, od naglih
5266 XVI  |         nastopil je december, sneg je zapal do kolena. Dogodek o pismu
5267 XIV  |            žilah!" ~Ko sta izpili, so zapečatile bratovščino s poljubi in
5268 XIX  |           žalost. Alenin očitek ga je zapekel. Spregovoril je, kakor bi
5269 XIV  |             zlato srce, le žal, da je zapeljano." ~"In vendar stori mnogo
5270 XVII |               nagnil na stolu naprej, zapenjajoč gumb pri rokavu, in bolj
5271 VIII |         listnico in jo spravil. Ko je zapenjal gumb, so se mu prsti tresli,
5272 XIII |             res zahteva, da je človek zapet do vra tu, ne, do ušes,
5273 VIII |             voda," je zamrmral, ko je zapiral vratca. "Nič več ne speče
5274 IX   |            trudite sem." ~Ko je Alena zapisala, se je ozrla v Smrekarja: ~"
5275 V    |             vprašala, ali bi se to ne zapisalo slovenski, je Smrekar vselej
5276 IV   |             kakor veliko, v bodočnost zapisano vprašanje... ~Tedaj je zazvonilo
5277 XIX  |             prešteval žaganice ter si zapisaval okorne številke v notes. ~
5278 XX   |       zagledal, in takisto je ona vsa zaplamtela in zastavljene škarje so
5279 VI   |           stenj je omahnil, visoko je zaplapolal zadnji zubelj, skoz okna
5280 IV   |                pajčevina, s katero še zaplate ne prišiješ na raztrgan
5281 VI   |               bilo napak, dokler niso zaplavale oči v solzah in ni glasno
5282 IV   |             plev -." ~Pikapolonica je zaplesala na prstku, poskušala in
5283 VIII |           palico, se mu niso noge več zapletale. Šel je kakor stroj po cesti. "
5284 XIX  |        premislil, preden bi se drznil zapletati njo v to stvar. ~Brestovka
5285 VII  |           vzbujal sum, da je tudi ona zapletena v goljufivo stvar, ki jo
5286 VIII |        mehurja. Parkrat so se mu noge zapletle, dokler je držal mehur v
5287 VII  |              bi mi bilo žal, če bi se zapletli v to zanimivo razpravo,
5288 IV   |              nazaj na okno. ~Deček je zaploskal z rokami. ~"Pa ti naredi,
5289 XVI  |       radostno očaranje in po sobi je zaplul vzdih začudenja: A-a-h! ~
5290 XIV  |              Brest in Alena sta često započela pogovor med seboj, kar je
5291 IV   |          sencih silili stremeni izpod zapon na-vzdol. Lice, brezizrazno,
5292 XXII |               odprl zadnji, s posebno zapono zaprt predalček, je potegnil
5293 XXII |            teden vsaj enkrat domov iz zapora, potem pa torbo za peč --
5294 XVIII|               kaj se je zgodilo. ~Vsi zapored so napivali Minki, ker je
5295 IV   |            zamerite, gotovo ste silno zaposleni! Samo hipec dovolite, da
5296 V    |               Smrekar je izgovoril to zapovedujoče in s poudarkom, ki je narekoval:
5297 VII  |               pa se je domislila onih zapovedujočih oči in se jih zbala. ~"Za
5298 I    |               veš, lepše, ne da bi ga zapravila, seveda ne; ampak bolj se
5299 XV   |           nogo ob trdo cesto. ~"In če zapraviš svoj mir?" ~"Mir? Torej
5300 X    |             paroma. Potem so se hitro zaprašili v tek, klobuki so frčali
5301 XXI  |           stotakov, ga hoče v zahvalo zapreti." ~"Ali kaj govori o meni?" ~"
5302 I    |             obrni na lice! Aleno doma zaprimo, in na vrata nalepi list: "
5303 XIV  |             se poslovili od Bresta in zaprli vrata.  "Kaj siliš za pričo?"
5304 XIII |              je najbolje, da vse šole zapro. Najbolje, da veš. Sicer
5305 IX   |          kolena, ga prijel za brke in zaprosil: ~"Papa, reci, naj greva
5306 XVIII|        takisto slovesno izjavljam, da zaprosim drugam, imam že dlje skrito
5307 XV   |         besedice več o tem, dokler ne zaprosiš sama zanjo." ~Prijateljici
5308 VIII |           oklešček in ga prislonil na zaprta vrata, se zavrtel in se
5309 XII  |       preležal na postelji in bedeč z zaprtimi očmi pretuhtaval v nemirnih
5310 XV   |        zadrgnilo vrat, in je potepeno zapustil sobo. Strniška je zaloputnila
5311 XVIII|               torej... ~Ko so šolarji zapustili po dokončanem pouku sobo,
5312 VIII |           mešetar, ko je za dobro uro zapuščal Plankarjevo krčmo in si
5313 V    |              če si ti..." ~Smrekar je zardel od jeze in divje buljil
5314 IV   |               kam opreti." ~"Mara, ne zarekaj se!" ~Minka je spregovorila
5315 V    |              pa govori!" ~Aleni so se zarezale ostre črte, čelo je zatemnelo
5316 I    |             da sta se v kotih ob njih zarezali dve krepki črti. Roditelja
5317 IV   |                Vprašam vas, kdo se pa zarije v ta posel iz poklica, namreč
5318 I    |           sedaj se jim godi! Če se pa zariješ v hribe, ne prideš zlepa
5319 XVII |               bi bil rad prišel! Toda zaril sem se v knjige -- moram,
5320 VIII |            izmuzne. Jok si tudi ne bo zarinil vseh les, da ne bi, če se
5321 XIII |             molčala. Na čelu so se ji zarisale gubice, živci okrog ustnic
5322 XXIII|              se bo tista pesem pela o zarjaveli Mari. ~Alena se ji je smejala.
5323 XXIII|          skladajo o naju nove pesmi o zarjavelih devicah, nič ne de. Toda
5324 XVIII|              je, svest si svoje moči, zarjul v množico: ~"Kaj stojite,
5325 XVII |              gumb pri rokavu, in bolj zarohnel nego izgovoril: ~"Pismo?
5326 XV   |            sta prišli do Strniške, je zaropotala veriga, iz pásice je planil
5327 XVI  |         izginil: verige parkeljnov so zarožljale po veži -- luč je ugasnila. ~
5328 XXII |              prekrižani čez prsi, sta zarožljali. ~"Prav imaš, Andrec, le
5329 XIII |               se je razveselil, ko je zasadil vilice v kos koštruna. "
5330 I    |               rajši čakam deset let v zasebni službi." ~"Veš, oče, Alena
5331 IV   |       zagrinjalom, ki je delilo njeno zasebno stanovanje od urada. ~"Prosim,
5332 II   |                II.  Dobro dolgo se je zasedel Janez Trpotec tistega dne
5333 XX   |              na večerjo. ~Dolgo so se zasedeli, a vsi so bili izborne volje
5334 XXII |             pečen!" so mu pritrjevali Zaseljani. ~"In še večje čudo je to,"
5335 XIII |           mesečini so bile njene oči, zasenčene z obrvmi in dolgimi vejicami,
5336 XXII |               kljuko, da je z okrajci zasenčil grdo oko. ~"Torej slivovke,"
5337 I    |              zaeno s tenkimi gubicami zasenčila jasno čelo. Kakor je po
5338 XXII |               Vlažno poleno je cvileč zasičalo. Kakor vzdih trpeče duše... ~
5339 XXII |           peči. ~"Prekleto pismo!" je zasikal in gledal na dlan, kakor
5340 XXI  |             mislite odpovedati pouk v zasilni šoli?" ~"Nič ne mislim.
5341 I    |              je ponujal. V Bukovje, v zasilno šolo, med tiste umazane
5342 I    |              U, pol ure," je nenadoma zaskrbelo moža, ko je pomislil na
5343 IV   |            Ivana Bresta in nič več ni zasledila žalitve v njegovih besedah. ~
5344 X    |              ali naj molči in skrivaj zasleduje spletko, ali naj komu razodene
5345 VIII |                 Tako je bentil, ko je zaslišal koleselj. ~Ko je Smrekar
5346 XVI  |                 kot redni gost -- bil zaslišan za pričo. Tedaj tudi on
5347 XVIII|            moral nadzornik zaključiti zaslišanje in razsoditi, da bo treba
5348 XVIII|             Minka je sicer slutila ob zaslišanju, da utegne tičati vmes Smrekarjeva
5349 XVIII|          katedru. ~"Ostanite doma, ko zaslišim še priče, vas pozovem." ~"
5350 XVI  |        Zasluga, zasluga! Poznam njene zasluge! Drugi ji sezidajte hišo,
5351 XXIII|           nekje, in Alena je strahoma zaslutila, da je daleč ta ura, kakor
5352 XXI  |               Viktorja in imaš dvojni zaslužek. Le vesela bodi, zlasti
5353 VII  |             življenje nemirno. Res se zasluži nekaj! Toda to trpljenje
5354 VII  |              je zame zabava, torej ne zaslužim te pohvale!" ~"Zabava?"
5355 V    |             Pohvalo boš moral pošteno zaslužiti. Zato danes še nič ne rečem." ~"
5356 IX   |              človek skuša ujeti nekaj zaslužka, ste vsi zoper njega! Torej
5357 IV   |             bo treba!" ~Vse tri so se zasmejale. ~"Kaj pa to? Ženin? Ljubček?" ~
5358 I    |           temo, kakor bi se življenje zasmejalo ob pokopališču! Tako nasprotje
5359 III  |            Pravzaprav poskusila se je zasmejati, ker je videla objokane
5360 XVII |               zrla ob zaprti knjigi v zasneženo ravan, kjer so posedale
5361 V    |               obrnil, oči je imel vse zasolzene. ~"Res ne boš?" ~"Kaj pa
5362 XX   |                zamižal in hotel naglo zaspati. Toda v polsnu so pogledale
5363 XXIII|            brez mene?" ~"Pojdite! Jaz zaspim, trudna sem!"- ~O mraku
5364 VI   |             Korak mu je čezdalje bolj zastajal, dokler ni obstal pred smreko,
5365 XXI  |               vihral Minkin šal kakor zastava. ~Dva dni potem je potrkalo
5366 XVI  |            ženščina že ne!" ~Tedaj je zastavil in začel pisati: ~Slavni
5367 XX   |              je ona vsa zaplamtela in zastavljene škarje so ji izpodrsnile
5368 VIII |              pred sabo vejo, ki mu je zastirala razgled. Nato je segel po
5369 IX   |            Smrekar čez pas, da je Jok zastokal in se ga oklenil z roko
5370 VI   |           knjigi so se zmedle, oči so zastrmele v plamen sveče, ki se je
5371 XXIII|               Lahko noč!" ~Mara se je zasukala in odfrlela pojoč iz sobe. ~
5372 VIII |              iskale, dokler se jim ni zasvetila pisana ruta iz gozda, dokler
5373 VII  |               belo pest, oči so se ji zasvetile kakor ogenj in dvignila
5374 I    |               ustnice, za njimi so se zasvetili drobni zobje, oblak umetnih
5375 XVI  |              in kakor skoz nevihto je zasvetilo nenadoma sonce in v srcu
5376 X    |            pričakala konca in se vrlo zatajevala obe dolgi uri, med katerima
5377 XIII |               ki jo je prosil, naj se zataji, in zaeno je dvignil čašo
5378 X    |               takisto divji krohot je zatajil in se sklonil do Alene,
5379 IV   |               zvila razglednico in jo zataknila za pas. Pred njo se je dvigalo
5380 XVII |               Zaradi mene?" ~Brest je zategnil vprašanje z vzvišenim glasom,
5381 IV   |             poudarila in melanholično zategnila ter izza ščipalnika pogledala
5382 XIII |              Zakaj?" je vprašal Brest zategnjeno. ~"Ah, ta Smrekar!" ~Alena
5383 V    |          zarezale ostre črte, čelo je zatemnelo v gubah. ~"Torej, Jok, kako?" ~"
5384 III  |          pomeni!" ~Hlapec se je ozrl, zatezajoč pesem venomer dalje, prenehal
5385 IV   |                ko jih je pred zrcalom zatikala v skrbno urejene lase. ~"
5386 V    |               Pero se je ustavljalo - zatikalo -- podobe so vršele po glavi --
5387 VII  |             po svetu in kadar gre, ne zatisnem očesa, dokler se ne vrne.
5388 VI   |               da je sklonila glavo in zatisnila oči, kakor trudna in dremotna. ~
5389 XIX  |             Minka je slonela ob oknu, zatopljena v knjigo. ~"Kaj delaš?" ~"
5390 XVI  |             pisala in vse razodela in zatožila tovarišice in povedala,
5391 XIX  |            Smrekarjeve, bodoča sodba, zatožna klop -- ji je mrgotalo pred
5392 XV   |       odpisala, prosila oproščenja in zatrjevala, da ima dosti posla in naj
5393 VI   |       spodlezli -- ne bodo! ~Tedaj je zatrobil postiljon. ~Smrekarja je
5394 XIX  |                Povej mi, kaj te tare! Zaupaj mi! Bodi odkritosrčna!" ~
5395 XIII |            akademik, pri svoji časti, zaupajte mi, kar vas tare." ~Alena
5396 I    |          izpod sivih obrvi. Ni povsem zaupal, da bi zmagal; tega mož
5397 III  |             maske je takoj prisvetilo zaupanje tiste ženske duše, ki namerja
5398 XIII |            steno. ~"Gospodična, če mi zaupate, morda bi vam -." ~Brest
5399 XIII |              bilo treba, ali vam smem zaupati?" ~To vprašanje je bilo
5400 XV   |         razodeni mi, kaj ti je. Če mi zaupaš! Ako mi ne, bodi prepričana,
5401 XII  |             saj ni treba, da bi se ti zavalil dobiček kar z vozom." ~Ker
5402 XVIII|             izmed množice. ~"Torej ni zavdajala s svojimi zdravili živini?" ~
5403 XI   |          preden se je svet tega imena zavedal. Z rovnico, z nožem in cepiči
5404 XIV  |          trubaduriš!" ~Mrzel veter je zavel okrog vogala, da se je zavila
5405 IV   |             drago!" ~Erna je odgrnila zaveso in sta stopili v urad. ~"
5406 XIII |               noma pozabili stanovske zavesti in se veseli poslovili. ~"
5407 XXIII|              Maro. Toda Mara ni imela zavezanih oči in je zato hitro uganila,
5408 VI   |            prinesel tako rekoč v ruti zavezano s seboj. In danes je možak,
5409 VIII |       postavil nazaj na ognjišče, peč zaveznil in šel v hišo. Tamkaj je
5410 XXI  |           žarela. Sneg se je topil po zavešenih vejah črnih smrek. Vsak
5411 XIV  |          vrhov nizkih gričev, je bilo zavešeno nebo, vse mrtvo in trudno.
5412 VII  |             naš kruh in ljudje nam ga zavidajo." ~Ob tem pripovedovanju
5413 II   |              Hlode je meril in valil, zavihane rokave in predpasnik je
5414 XXII |        pošasti in dvigale proti njemu zavihnjene kremplje. -- Iz veže, kjer
5415 I    |            hladna jesen, pa je mož že zavijal revmatične noge s staro
5416 XXII |          Možje so pospešili korake in zavili ob razpotju proti sankam. ~
5417 XVII |          naletavati v debelih kosmih. Zaviti v kapuce so šli skozi vas.
5418 XVIII|              politika, če se ustanovi zavod, ki bi marsikoga otel iz
5419 III  |          rekla! ~Konja sta se vzpela, zavora je odnehala, in voz je zdrčal
5420 III  |            začel navijati vajeti krog zavore, da bi šel po kovček. ~Takrat
5421 XXIII|              je preudaril, in sto jih zavrgel. Slednjič je obstal miren
5422 XIV  |           krene proti domu. ~Tedaj je zavriskal nekdo za vasjo. ~Brest se
5423 XVII |          Brest!" ~Tako je Alena pikro zavrnila gospodarja in segla po časniku,
5424 XXIII|               mozeg, stene sobe so se zavrtele krog nje, vsi šolarji so
5425 XVIII|         obrnil ključ. ~Med množico je završalo od veselja. Jok je prebledel,
5426 II   |                Klobuk izgubil?" se je zavzel Trpotec. ~"Klobuk, menda
5427 II   |              Alena. ~"Moj Bog," se je zavzela Baruša strahoma, "moj Bog,
5428 XI   |             Za gospodinjstvo?" sta se zavzeli obe hkrati. ~"Da, za gospodinjstvo.
5429 IX   |              glavo. Polagoma se mu je zazdelo, da se je pismo dvignilo
5430 VIII |         steklenico v roke. ~Krčmar je zazehal in si pomel oči, preden
5431 XXII |          shranjeval umazane listke in zaznamke raznih kupčij. Ko je odprl
5432 XVII |               prenehala ter se vnovič zazrla skoz okno. ~Razmišljala
5433 III  |           vendar ji je v tem trenutku zazvenel v spominu materin glas:
5434 VI   |              so drgetala vrata, da je zazvenela počena šipa v oknu. ~Štefan
5435 VII  |        pravzaprav žal. ~"Mara, poldne zazvoni takoj. Spremiva Aleno!" ~"
5436 IV   |           Alena videla njen obraz, je zašepetala sama pri sebi: Maškarada!
5437 XXII |              k Andrecu za mizo, da je zaškripala klop, segel po pijači, držal
5438 IV   |                seveda!" ~Nato je šele zaškrtala oknica v pregraji in je
5439 XXIII|             šla za kateder, otroci so zašumeli in začeli šepetati. Ni jih
5440 XXI  |               z veje, po igličevju je zašumelo, sproščena veja se je dvignila
5441 IX   |               žile. Kakor blisk mu je zažarel načrt v glavi in vesel je
5442 XXII |              Skoz špranje pri peči je zažarela krvava luč. Vlažno poleno
5443 IV   |                 Smrekar se je obrnil, zažvižgal in odšel s trdimi koraki,
5444 XVII |             vse znano. Vse me pika in zbada: Mara, Erna, Minka, Smrekarica!
5445 XV   |          zavist! Mar ne vem, zakaj to zbadanje? Vse so enake. Mara ni nič
5446 X    |       plašnimi očmi. Nato so meketaje zbežale za pastirjem. ~"Tudi ovce
5447 XXI  |        župnika, so popustili sanke in zbežali okrog ogla. ~"Vidite, to
5448 VI   |               vso silo se je krotila, zbirala duha, da bi se vglobila
5449 VII  |               možbeseda, da ti pošlje zbirko dunajskih spomenikov?" ~"
5450 IV   |                Kajpada pomagam, da ne zblaznim od dolgega časa." ~Mara
5451 XXI  |            bajto sem pokril; če krava zboli: Boštjan, pomagaj; če je
5452 XVI  |       Miklavžev večer zmračilo, so se zbrali veljaki iz vse fare. Prišel
5453 XVI  |               Minka videla, da so vsi zbrani, je pozvončkljala. ~Tedaj
5454 XVII |              pozdrav. ~Brest je moral zbrati vso voljo, da se ni pri
5455 VI   |              in trdi, da so se kmetje zbrihtali, da se celo učiteljica,
5456 XVIII|              deklini razlagi se ji je zdanilo. ~A tedaj je ni prevzel
5457 XI   |        strahovito si poredna! Meni se zde Minkine misli izvrstne.
5458 XXI  |       zabavala z Brestom, ki se ji je zdel ljub in lep kakor še nikoli,
5459 I    |               kronic v dlan, se mu je zdela vsota že tako izredno težka,
5460 XIV  |            skromno molčali, ste se mi zdeli kakor tihi, trpeči ideal,
5461 XII  |              o tem besede. Smrekar bi zdivjal, ko bi zvedel, da sem mu
5462 VI   |      preddverju, kot bi se še ne bile zdramile noge, da bi dvignile obutal,
5463 XVII |              lepo šalite! Kmalu boste zdravi! Bolnik, ki je takole dobre
5464 II   |               dobre volje in čudovito zdravih nog se je še nekoliko posprehodil,
5465 XVII |       dolžnost in zaeno moje veselje. Zdravila resnično dam; res so nedolžna,
5466 XVIII|               skoz okno vse knjige in zdravilne kroglice, prosi v mesto
5467 XVII |             po zdravnika." ~"Tega ne, zdravniki so dragi in in pri nas nimamo.
5468 III  |         zavora je odnehala, in voz je zdrčal po cesti. ~Brest se je še
5469 XXII |           tako tresla, da mu je pismo zdrknilo na mizo. In od tam so pogledale
5470 IV   |        izpustil rep in šop žime mu je zdrsnil iz rok. Stopil je pred Aleno
5471 XVII |          popravila veliko ruto, ki je zdrsnila starici z ramen, in ji pogladila
5472 XX   |      kraguljčki so zapeli in sanke so zdrsnile z dvorišča. ~Ko so sani
5473 I    |              Iztegnila je roke, da so zdrsnili ohlapni rokavci nad komolce,
5474 XXIII|         silila vročica, po udih ga je zeblo. ~Nemiren in zbegan je hitel
5475 XIII |               dolgo in se nisva mogla zediniti. Ženska je skopa, kar se
5476 X    |               bi povedala Minki in bi zedinjeni prestrigli niti, če resnično
5477 VI   |               se ni ljubilo govoriti. Zehajoč so opravljali jutranje posle
5478 VIII |              zorane njive, ozimina je zelenela. ~Jok ja nastavil klobuk
5479 V    |        bradavico, oči čudno majčkene, zelenkaste, obleko oguljeno in osmoljeno.
5480 XIII |            klobuk na kljuko in slekel zelenkasti suknjič, ki je bil ves lisast
5481 IV   |         Sahara, pusta in prazna kakor zemlja pred stvarjenjem." ~"Popolnoma
5482 XIX  |             je zdelo, da ni s te črne zemlje, da je od nekod drugod,
5483 IV   |            izložila prtljago -- in ta zevajoča skrinjica jo je vabila:
5484 IV   |               s postelje, zaloputnila zevajoči pokrov in skoraj zakričala: "
5485 VII  |             materino roko in Alena je zganila list na pragu, ga vtaknila
5486 XXI  |             pri Trpotčevih. Vsi so se zganili, ker so bili obiski pri
5487 XVIII|             zagrmelo, vsa gneča se je zgibala in pritisnila proti šoli. ~"
5488 II   |             in čakal, da Baruša začne zgodbo sama.- ~"Torej, Janez, sedaj
5489 I    |            opombo ni odgovoril. Zakaj zgodovina njegovega zakonskega življenja
5490 XX   |           klicat. Hitro je dokosil in zgovorni materi malo odgovarjal,
5491 XXII |         odurno zakrohotal. Smrekar je zgrabil pismo in ga zmečkal v dlani
5492 V    |           pogledala pričeto pismo, ga zgrabila in raztrgala na kosce in
5493 IV   |               Če ne vstane zlepa, naj zgrda. Spočetka je dve uri pouka
5494 IV   |               veselja, da se je Alena zgrozila nad svojo pusto pridigo,
5495 I    |             druga reč! Potem se midve zgroziva pri Smrekarju, češ, kakšna
5496 III  |             sključen odšel v sobo, se zgrudil v naslanjač in se bridko
5497 IX   |            upokončil pred njim in mu, zibaje se sem in tja, zagrozil: ~"
5498 IX   |           žarkih. Kakor plameni se je zibalo ovenelo listje. Le tu in
5499 IX   |              pustim razgledom na goli zid sosednje hiše, od katere
5500 XIII |           mestu. Kdo se tam košati in zida vile in se vozi z avtomobili?
5501 XIII |        učiteljstvo po deželi! ~Ali ni zidarski polir, ki je pred kra tkim
5502 XVIII|               množico: ~"Kaj stojite, zijala! Kdo vas je klical! Stran!" ~
5503 XXIII|       malenkostno novico sredi prazne zimske puščobe, o Brestovem begu. ~"
5504 XXIII|          odšel. ~Ko ga je objel mrzli zimski zrak pred šolo, je začutil,
5505 XX   |             je stala sredi sobe in že zinila, da bi vzdihnila: Moj Bog,
5506 XXI  |                da se ne bo upal zlepa ziniti kaj o tebi. Bodi mirna! ~
5507 XV   |                se ji je lice nekoliko zjasnilo. ~"Nekam žalostni ste? Kaj
5508 I    |                in žena je izbirala in zlagala na stol, na stari kanape,
5509 XIII |               bolest!" ~"Če zveni, ni zlagana!" ~Alena je še vedno upirala
5510 XII  |           nočeh, kaj bi ukrenil. Tudi zlagane brzojavke na trgovca v Trstu