Chapter

5511 I    |            ure -- pet ur ti še hodim, zlahka, pet, tukaj pa ne, še pet
5512 V    |             Tu pa rečem: Vsaka ura je zlata vredna -- za izgubo ali
5513 XVI  |             beli vrat, razsvetljen od zlatih zvezd, in sklonjeno glavo
5514 XIV  |            puhlem demagoštvu. Sama -- zlato srce, le žal, da je zapeljano." ~"
5515 VI   |               je s Strniško! In če se zlažeš, to ti povem!" ~Čul se je
5516 XXIII|      koprnjenje srca ni moglo udušiti zle slutnje, ki se je pojavljala
5517 IV   |          poslušaj: Tičica plev, plev, zleti na zlati hlev - plev --
5518 VIII |             od zadaj, ker mu je glava zlezla med pleča, kakor bi hodil
5519 XXI  |               skoz naočnike, ki so mu zlezli na konec nosu. ~Minka je
5520 I    |            vsa njena notranjost se je zlila v eno samo gorečo željo:
5521 XVI  |        Smrekarjev krohot. ~"Zavist in zloba! Ni ga, da bi mu segla v
5522 XXIII|        Smrekarju, da so njih govorice zlobne, da najine ljubezni ne skrivava
5523 XXIII|           mene, za mojo čast, zavoljo zlobnih ljudi se je umaknil. Prav
5524 IX   |        spremenil. Iz potez je gledala zločest, počasi se mu je lice skremžilo,
5525 V    |            razburjen do njega. ~"Kdo, zlodja? Lažeš!" ~"Veš, kaj mi je
5526 XVIII|               mazaštvom, kakor kakšna zloglasna konjaška, ali je to dostojen
5527 IX   |          segli po listu -- in odločno zlomili pečat, da so se sesuli drobci
5528 XVI  |       planjave -- sama, posuta z biči zlovražnih pogledov. Ne, ne! Tega veselja
5529 XXIII|           knjige in izpiske. Navrh je zložil obleko in pokrov zaprl. ~"
5530 XXIII|               srca in poguma, ki išče zložne poti in se boji boja, ki
5531 IX   |           zdrknila z njegovih pleč in zmaga je sijala iz oči, ki so
5532 I    |               Ni povsem zaupal, da bi zmagal; tega mož ni bil vajen. ~
5533 XXIII|              devicah, nič ne de. Toda zmaščujem se nad moškimi, da jih obnorim
5534 XVI  |          glavo proti Brestu. On se je zmedel, ko je videl beli vrat,
5535 XIV  |                Alena je bila nekoliko zmedena zaradi vprašanja in je odgovorila
5536 XVII |       postregel?" jo je vprašal nekam zmedeno. ~"Z Minko sva prišli obiskat
5537 XX   |                bi bil zapazil Alenino zmedenost. ~Pismonoša je potegnil
5538 XIX  |          imate. Zame se tudi nihče ne zmeni!" ~Alena je povesila glavo,
5539 XII  |               vratom, ne da bi se kaj zmenila za Joka. ~"Mati, ali še
5540 I    |               sodil: pokliči Aleno in zmenimo se vpričo nje." ~Za par
5541 XXI  |             To ni moja reč. Z Jero se zmenita. Jera je moja sestra, gospodinja
5542 XVIII|           zidu med ženskami, ki so ga zmerjale in suvale s komolci. Smrekar
5543 XIX  |                Toda saj ne utegne. Še zmešalo se mu bo od učenja. Gospodična,
5544 XXII |           stala služinčad, se je čula zmešana govorica. Nekdo se je odurno
5545 XVI  |               zbala: ~"Tudi jaz bi ne zmogla tega." ~Nato sta šla po
5546 VI   |               dobička po vinarjih, ko zmore, da zagrabi tisočake, če
5547 XVII |             ne bojte, se ne dam zlepa zmotiti! Doženem do konca, saj ste
5548 XVIII|             tvoje navdušenje in tvoje zmožnosti, prva služba, ki bi bila
5549 XVI  |              se je na Miklavžev večer zmračilo, so se zbrali veljaki iz
5550 XV   |               po cesti, ki je bila že zmrzla. Pred šolo je zagledala
5551 XI   |              se še tebi, Minka, otaja zmrzlo srce." ~"Dobro! Ali ne samo
5552 XIV  |             in si grela roke. ~"Da bi zmrzovale, kaj še! Saj je že itak
5553 XII  |             in te ne prosim." ~"To se zna, da ne! Saj vam ne poje
5554 IV   |                 tu si dekla! Ali njen značaj je razbil tesnobo v prsih,
5555 XVI  |           dela!" ~"Je treba posebnega značaja za tako stvar. Jaz bi ne
5556 XXIII|               Ah, ta šola! Za šolo so značaji, kakor je Minka. Vsi moji
5557 III  |          težko uganiti, ali naj je to znak moške odločnosti ali pa
5558 VIII |             in poiskal pismo. Dasi ni znal brati in je imel v listnici
5559 VI   |          parkrat huje s pečatnikom po znamkah. ~Aleno je vso prešinilo,
5560 XXII |             smo zanič, ker si sami ne znamo pomagati. Kaj pa je imel
5561 XXIII|           vrata, skoz katere je odšla znanilka zla -- Mara. Vsa kri ji
5562 XVIII|         kakorkoli, da pomaga narodu z znanjem, ki si ga je pridobil v
5563 XX   |          vozile tri učiteljice, njene znanke. Alena se jih je v resnici
5564 XVII |                ker vem, da vam je vse znano. Vse me pika in zbada: Mara,
5565 XVIII|             punč, postrežnica Urša je znesla skupaj pijače in vsakovrstnih
5566 XXII |               bije!" ~"Andrec, ali si znorel?" se je raztogotil Štupar. "
5567 XXI  |             Bukovje!" ~"Minka, ali si znorela? V te hribe, v to samoto!
5568 IX   |               razpoloženje, Viktor je znosil Aleni, karkoli je dosegel
5569 V    |               pokazal škrbine rumenih zob. ~"Jaz ne, ker nisem taka
5570 VI   |              nogo. Jok je zahrustal z zobmi, zacmakal z žejnimi usti --
5571 X    |              oglasil mesar, in ali bi zorali praho na korenjišču. ~"Naredi,
5572 VIII |           otrok. Pred hišo so rjavele zorane njive, ozimina je zelenela. ~
5573 XVII |             hudega." ~Ob tem ji je že zrahljala blazine, s katerimi je bila
5574 XIII |              je vzkliknil Brest in se zravnal na sedežu. ~"Dobro. O priliki!" ~
5575 XVIII|        premišljeval sam pri sebi. Vse zre v učiteljico, kakor bi jim
5576 XVII |              več kot otrok, ampak kot zrela in izkušena ženska. ~Ko
5577 I    |            nikakega občudovanja svoje zrele svobode, se ji je pristudilo
5578 XVIII|              modra žanjica in požanji zrelo pšenico. To se pravi: vrzi
5579 XVII |           Sneg ni več pršal v drobnih zrncih, začelo je naletavati v
5580 XVII |               glasu spoznal, še vedno zroč na številke: ~"Kje vas vrag
5581 VI   |           visoko je zaplapolal zadnji zubelj, skoz okna je gledalo sivo,
5582 XX   |           stvar uredil Smrekar in vse zvalil na mešetarja, katerega je
5583 V    |                To pa rečem: Alena, vi zvedite to stvar od Minke. Morate!
5584 I    |           treba. Alena, le nobel! Naj zvedo tam zunaj, da si iz Ljubljane,
5585 XI   |               Strniško se snidem! Tam zvem vse. Pomagati mi mora Minka!" ~
5586 IV   |             za lepe besede, slišal je zvenenje, trkanje besedi na uho,
5587 XV   |           veriga, iz pásice je planil zvesti čuvaj in ju oblajal. ~Alena
5588 XXIII|          gmotnih in družabnih, ker ga zveza z odlično nevesto uvede
5589 XXII |               preložil, na, pa si bil zvezan. Takoj ti je prišel sam
5590 XXII |               pestinil in strigel kot zvezano jagnje. Te striže mora biti
5591 XVI  |              samoti, pod migljajočimi zvezda mi, razodene Brestu, kar
5592 XX   |         namena. Na nebu so se vžigale zvezde, bela ravan je blestela,
5593 VIII |             vrati je izvlekel zamazan zvezek iz žepa, vtaknil med popisane
5594 XVIII|       pregledal katalog, odbral nekaj zvezkov, jih presodil, potem se
5595 IV   |               Lasje so bili v naglici zvihani in zviti, da so ji na obeh
5596 XXIII|               stran mize. Nervozno je zvijala robec in gledala na pisano
5597 IV   |             bili v naglici zvihani in zviti, da so ji na obeh sencih
5598 IV   |                 Poštaričin glas se je zvišal za kvinto, in bolj je zapela
5599 VI   |              ki ji niso nič mar -- in zvodi na sled Taljana. Tujcu privošči,
5600 IV   |              Imamo dve učiteljici. Le zvohajte se, kar vas je tičev istega
5601 XVI  |          sosednji sobi. Spet je zapel zvonček in Miklavž je izginil: verige
5602 VIII |               njive, z brega ovčarski zvonec, se ni ustavil in se ni
5603 XXI  |                Sredi nje se je dvigal zvonik, krog njega so se gnetle
5604 IV   |             so mu začele same od sebe zvoniti, oko se je uprlo v okno,
5605 IV   |             pravzaprav!"  Alena se je zvonko zasmejala, pred vrati je
5606 XX   |             ki so mu silile v oči. - ~Zvonovi so zapeli svetonočno pesem. ~
5607 XIX  |            rekla: ~"Revček moj!" ~"Ne šali se! Resnično sem revica!" ~
5608 XVII |               in računal, pri mizi se šalil, v pisarni celo prepeval
5609 XVII |               Oj, mamka, kako se lepo šalite! Kmalu boste zdravi! Bolnik,
5610 XXI  |                Ne, ne verjamem, ti se šališ!" ~"Grem -- toda ne v samoto,
5611 XIX  |            pridem na zatožno klop!" ~"Šaljivka!"  "Ne, ne, resnično! Seveda
5612 V    |            mozoljast obraz, porasel s ščetinasto, redko brado, višnjev nos
5613 XIX  |            luči se je vse razblinilo. Ščinkavci in strnadi so se prepirali
5614 XIV  |              jo je gledal Brest kakor ščinkavec mladiče v gnezdu! Bog ji
5615 II   |               nogah je začutil ob tem ščipajočo bolečino in dosti se je
5616 IV   |              rdeče, je še kazil rožen ščipalnik. Prava podoba službe, kakor
5617 XIX  |     nerazločna beseda je prišla preko šepetajočih ustnic, naglo se je obrnila
5618 XXI  |          dvignila pismo k ustnicam in šepetala. ~"Ivan, kako si dober!" - ~
5619 IX   |             praznik, in v pokoju tiho šepetanje, kakor molitve. Zdelo se
5620 XXIII|          otroci so zašumeli in začeli šepetati. Ni jih svarila. V lice
5621 XI   |              korake, kakor bi lagodno šetale in bi mu hotele dokazati,
5622 XII  |         napenjal verigo in lajal v me šetarja. ~"Kako bi ji do živega!
5623 V    |           odkritosrčno povedal, da se šibe nič ne boji in da ni nič
5624 V    |                zagledala pajčevine na šibi in skoraj bi bila na glas
5625 II   |             ter tam po črnem posrebal šilec slivovke. ~Kaj dobre volje
5626 VIII |                Zadnji korenček, kakor šilo tenak, izpukne! Ne privošči
5627 IV   |           globoko vidi." ~Pa je zopet šinil vanjo ponos in na čelu so
5628 VI   |                da je zazvenela počena šipa v oknu. ~Štefan je šel sam
5629 XVIII|          poslopjem, so se pojavile za šipami vseh učnih sob radovedne
5630 IV   |               bil pri oknu in ujel na šipi okroglega hrošča ter ga
5631 XX   |             Tedaj je nekdo potrkal na šipo, kjer se oddajajo vozovnice.
5632 XXII |               so se začele premikati, širile so roke kakor pošasti in
5633 I    |         Baruša se je razgrela in se s širokimi kretnjami okrenila k možu --
5634 VI   |             bobnom, da izterja vse te širom doline razupane stotake!
5635 IV   |           revščine, kar ima, urezuje, šiva -- če to ni smešno! Če nočejo
5636 XVI  |            Minka? Nič. Če je nekoliko šivala, kaj tisto! Saj nima drugega
5637 XIII |               ga pestinijo krojači in šivilje. Kdor ni tako srečen, da
5638 I    |              ne! Da mi poreče kdo: O, škandal, taka gospoda pa peš! Seveda!" ~"
5639 IV   |        porednica!" ~Minka je odložila škarja in meter in prisrčno pozdravila
5640 XX   |           Alena in jih izrezljavala s škarjami. ~"Jaslice, jaslice!" se
5641 VI   |            jutranje posle in drsali s šklebedri po preddverju, kot bi se
5642 V    |          hodil togotno po sobi, da so šklepetale šipe po oknih. Ženski sta
5643 IX   |           planiti iz sobe. ~"Da, moje škode bi se veselili, da! Pa se
5644 XX   |                  Torej sedaj popravim škodo! Kje je ranjeni pastirec?" ~
5645 XXII |          možje, govorite, da je s tem škodoval vsej fari?" ~"Naši pa koristil,
5646 XVI  |            sprehod; mislila je, da ji škoduje, ker preveč tiči v sobi.
5647 I    |                vlači, nosi strahovite škornje, kakor ruski mužiki, in
5648 XVII |               dvignili pred njo težki škornji, ko je krevsal proti Smrekarju.
5649 XXI  |            zagledala čokatega moža: v škornjih je bil, izza bolhanc so
5650 V    |             široko zarežal in pokazal škrbine rumenih zob. ~"Jaz ne, ker
5651 XV   |           okno težke vozove, ki so se škripaje vili na cesto. V nekaj tednih,
5652 XV   |           strani ceste - molče. Težko škripajoči vozovi, obloženi s hlodi,
5653 I    |           pripravljanja za drugi dan. Škripala so vrata visoke omare, hreščal
5654 VI   |               na očeh. In po cesti so škripali parizarji, obloženi s hlodi,
5655 XX   |        blestela, pod nogami je veselo škripalo. Brest je zamišljen ponavljal
5656 X    |             je zdelo, da se guglje in škriplje. Prtič mu je padal na tla
5657 VII  |              so se prijele za roke in šle skozi vas proti Smrekarju. ~
5658 XVIII|          naroda zato, ker ga je narod šolal s tem, da je plačeval davek.
5659 I    |          napneva vse drugačno ceno za šolanje tistega paglavca, če sva
5660 IV   |              Miklavža pripravljam, za šolarčke!" ~"To je zares lepo, gospodična!
5661 XV   |           prispevala za darila revnim šolaricam." ~"Grem," je odgovorila
5662 XVIII|               kakor je veleval urnik. Šolarjem je prijazno povedala, kdo
5663 X    |             se je dvignila bela stena šolskega poslopja, da ni vedela,
5664 XVIII|               se prihuljeno plazil ob šolskem zidu med ženskami, ki so
5665 XVIII|             so zapeli kraguljčki pred šolskim poslopjem, so se pojavile
5666 XXIII|             Nekega dne je videla skoz šolsko okno, kako je pismonoša
5667 XXIII|           Pogovarjala se je z uvelimi šopki, ki jih je nanosil Ivan. ~"
5668 XXII |         sekire, motike in lemeže, pod šotori so razobesili in razložili
5669 XXII |               Kako smo bogati," ga je špiknil Štupar. ~"Jok, pripoveduj
5670 XXII |              udarjali hripavi glasovi štacunarjev in mešetarjev. Prijatelji,
5671 XXII |             semnja do semnja potujoči štacunarji pisano robo, pred katero
5672 XVI  |               obilici, kakor v bogati štacuni. Otrokom so žarele oči,
5673 XV   |             očetov prst, tisti, ki je štedil in pritrgoval, da je hranil
5674 XVII |               obednici so se oglasili Štefanovi koraki. ~"Sedaj moram k
5675 XII  |         Strniške za roko, jo vlekel k Štefanu in udaril po roki: "Bog
5676 XIII |              Seveda, nihče vam jih ne šteje; ali temu ne boste oporekali,
5677 XVII |              in je z neokretno pisavo številil in računal. Ko je vstopil
5678 I    |           štela -- mož je pa ob vsaki številki prikimal in gibaje s prsti
5679 XVIII|               tih in skrbi poln sredi številne družinice. Mara je varila
5680 XXII |       oponašal. Ko sem ji razodel med štirimi očmi in ji naravnost povedal:
5681 XXIII|             teden, minila dva, minili štirje. ~V Aleni se je ljubezen
5682 VI   |          vrnil takoj in sedel spet na štor. ~Tudi Aleno je zdramila
5683 XXI  |               učil. Ali naši so kakor štorovi! Poglejte me, štiri mernike
5684 XXI  |             izza bolhanc so mu mahale štrame, na rami je imel oprtan
5685 VI   |              cilja in namena. Voda je štropotala na kolesa, žaga je šumela,
5686 VII  |          Opoldne sem skuhala jabolčni štrukelj, kakor si ga ti rada jedla;
5687 XXIII|             da imam dolgove -- kateri študent-siromak je brez njih -- veste, kako
5688 XV   |             nisem, da bi se v vsakega študenta zaljubila. -- Ampak sedaj
5689 III  |             skočila na tla vesela kot študentka. Šele na tleh si je domislila,
5690 XVI  |             slaba in silno pridno sem študiral te dni. Zato me ni bilo!" ~"
5691 VIII |               Roke je potisnil v žep, štulasti klobuk se mu je kar sam
5692 XXII |       popravljal krčmar, ki se je rad štulil med vaško gospodo. "Ne verjamem,
5693 V    |              piškotov in jabolk polno štulo. ~"To je preveč," je svarila
5694 XXII |           hitel Andrec, da je prevpil Štuparjevo zabavljico. ~"O pravdi?
5695 VIII |             Tisto kravo kozjo pa nesi štuporamo v semenj! Le nesi jo. Jo
5696 XVIII|            župnik, ki ju je priklical šunder. S težavo sta pomirila ljudi,
5697 XII  |        razlegalo drdranje koleslja in šviganje biča v tihi jesenski večer. ~
5698 XXII |             skrivil, počrnel, nato je švignil iz njega plamen in v nekaj
5699 III  |               so! Nate!" ~In je zopet švistnil z bičem po predrznih spremljevalkah.
5700 V    |               taka prismoda, da bi si žagal vejo, na kateri stojim.
5701 XIX  |               skladovnic in prešteval žaganice ter si zapisaval okorne
5702 VI   |        Smrekar, vračajoč se počasi od žage, z očmi uprtimi proti pošti,
5703 VI   |           kadil tobak in se peljal na žagnem vozu ter zabijal zagozde
5704 XXI  |              upam." ~"Molči in jih ne žali. Jaz sem govorila s Strniško
5705 XXIII|          mrzla v njegovi. ~"Kdo te je žalil? Povej mi!" ~"Ah, Ivan,"
5706 XV   |             bomo iskali. Ni treba, da žalite gospo in kričite v tuji
5707 IV   |               in nič več ni zasledila žalitve v njegovih besedah. ~Ko
5708 XV   |                 Alena, odpuščam ti to žaljenje, ker si -- otrok. Želim
5709 VII  |           Tudi tvoj kanarček je močno žalosten, ker te več ne vidi. Na
5710 X    |            vedela, ali od jeze ali od žalosti. ~Ko je srečala na poti
5711 XV   |        prepoceni!" ~"Zato se nikar ne žalostite! Gozd je dozorel -- in Smrekar
5712 XXIII|           Tisti večer po mešetarjevem žalostnem pogrebu je prišel Brest
5713 XV   |            nekoliko zjasnilo. ~"Nekam žalostni ste? Kaj vam je?" ~"Poglejte,"
5714 XXIII|       tehtnico bogate dote. Alena, ne žaluj, on te ni vreden!" ~"Srce
5715 I    |           Dasi je bilo njeno cvetoče, žametno lice še čisti izraz študentke,
5716 XXI  |            ste vse ženske. Če pridejo žandarji ali gospodje -- saj se redko
5717 XVIII|         klasje. Toda sedaj bodi modra žanjica in požanji zrelo pšenico.
5718 XV   |             je pogledala dobrohotno v žareče oči, da se je Alena razveselila. ~"
5719 IX   |              je gorel v prvih sončnih žarkih. Kakor plameni se je zibalo
5720 VI   |              se ogibala sobe, kjer je ždel on. Celo krog gospodarskega
5721 XX   |            bolj umirila, nego bi bila ždela sama v kotu in bi bila razmišljala
5722 XVII |            vzela molek, ga obesila na žebelj poleg postelja in se skušala,
5723 I    |              je njeno dušo tako silno žejalo po tem slaju. ~
5724 VI   |         zahrustal z zobmi, zacmakal z žejnimi usti -- in smrčal mirno
5725 XVI  |              in bi izginili strahovi. Želela si je Bresta. Toda odkar
5726 XX   |         Smrekarju. ~"Saj res nisem iz železa," je modroval tretji večer,
5727 XXII |           Okoliški kovači so ponujali železnino: krampe, sekire, motike
5728 XII  |             so ji prigovarjali, da je željno obračala oči na denar --
5729 X    |                  Smrekarica je čutila želo v odgovoru. ~"No, vaše so
5730 XII  |             ni opazil, da so se stari ženici posvetile oči in ji je stopila
5731 IV   |               zasmejale. ~"Kaj pa to? Ženin? Ljubček?" ~Mara je pokazala
5732 XVIII|            prosi v mesto in si poišči ženina ter nas vse povabi v svate!
5733 I    |             stol k možu, ki se je med ženinim skrbnim opravkom zamislil
5734 I    |               sem že rekla. Koliko je ženinov, ki so pri dobrem kruhu,
5735 XVIII|               se je odzval krik izmed žensk. Vse je vršalo, vse se gnetlo
5736 XVIII|            plazil ob šolskem zidu med ženskami, ki so ga zmerjale in suvale
5737 XIX  |                razodenem ti skrivnost ženskega srca. Dovolj grenkosti me
5738 XI   |               kako skrbe za izobrazbo ženstva drugod. Zakaj bi pri nas
5739 XVI  |              boš mi nagajala ne, taka ženščina že ne!" ~Tedaj je zastavil
5740 VI   |            jih tujci nasipali v svoje žepe. Osramočen se je vračal
5741 XVIII|              pred katero je razlagala žetev in žito. Dasi ji ni bilo
5742 XVIII|            vstopil vanje, kdor ni bil žganjar. ~Ko sta zvedeli, da ni
5743 XXII |           mešetarji so se vgnezdili v žganjarni pri Plankarju, trdni posestniki
5744 XXII |                  Jok je segel spet po žganju. Roka se mu je tresla, v
5745 XXII |          Hahaha," se je smejal Andrec židane volje in pomikal kozarec
5746 XIV  |            Izpijta, da bo kaj ognja v žilah!" ~Ko sta izpili, so zapečatile
5747 IX   |            moč se je vrnila v njegove žile. Kakor blisk mu je zažarel
5748 IV   |          Deček je izpustil rep in šop žime mu je zdrsnil iz rok. Stopil
5749 IV   |                 Zakaj ne? Saj je moj! Žimnice napravim za strnade. Kar
5750 XII  |         prenašal s seboj. Kakor bi mi živ ogenj sedel v malhi. Še
5751 I    |         nastalo v sobi, ko je stopila živahna hčerka ob luči revne petrolejke
5752 XX   |               zal, kot le kaj. ~Sredi živahnega in veselega pogovora se
5753 IX   |               mizi je vladalo izredno živahno razpoloženje, Viktor je
5754 XIX  |             ali je nimaš, ali si brez živcev in brez srca?" ~Alena je
5755 XII  |              šetarja. ~"Kako bi ji do živega! Zakaj kakor sršen je danes!" ~
5756 IV   |           trenutkov to, kar je nekdaj živelo v moji duši -- a -- seveda!" ~
5757 III  |              da te grenke ure ne želi živeti vnovič. ~"Zbogom, papa!
5758 XIII |               Poglejte po deželi: Kdo živi najbolje? Krčmarji in trgovci.
5759 I    |            skritim sanjam iz studenca živih... ~Vsa je vztrepetala,
5760 XVIII|               politikovati, ker menda živim v ustavni državi in imam
5761 XVII |             le Janeza!" ~Starica je z živimi očmi ogledovala družbo in
5762 XVIII|          zavdajala s svojimi zdravili živini?" ~Ljudstvo je zagrmelo,
5763 II   |             pa imajo Smrekarjevi lepo živino!" je pripomnila Alena. ~"
5764 XIV  |            zanjo, vse drugo ovsenjak! Živio in konec debate!" ~Alena
5765 IV   |              MI>Naša<D>, to se pravi, živite po naše, vedite se po naše
5766 XIV  |              Brest! Zakaj se nas mora živiti toliko s kruhom, ki je tako
5767 I    |        pomogel, da se je vzpel njegov život više, se nagnil celo nekoliko
5768 VI   |              zasmejal, ko je brodil z žličico po kavi. "Pošastne sanje!
5769 II   |           pogledal čez mizo, popustil žlico, vstal in se sredi sobe
5770 XVII |               da se je vzburil v njem žolč in je srdito planil kvišku.
5771 XIV  |             latinskih izrazov. ~Ko je žuborel samovar, se je družba čezdalje
5772 XIX  |           nočne slike sprejmo žive in žugajoče, ko prestopi v jutro prag
5773 XV   |            tvoja ljubezen?" ~Koščeni, žugajoči prst je bil očetov prst,
5774 IV   |               z dvignjenimi obrvmi in žugajočim prstom. V tej besedi, v
5775 XII  |               istina. Nič ne marajte! Žugajte mu s Taljani, in primakne
5776 XVI  |              dvigal kvišku tri prste, žugal in šepetaje sikal na uho
5777 XI   |               Smrekar niti z besedico žugnil, dasi je bil prijazen kot
5778 XXII |                 Bogatin, da, od naših žuljev bogatin," je poudarjal Markovec,
5779 XXI  |             muzajo, ker sem takle, od župljanov pa to, da mi je pred kratkim
5780 XXI  |          drsajoči se otroci zagledali župnika, so popustili sanke in zbežali
5781 XXI  |             mogla govoriti z gospodom župnikom?" ~Gospod Boštjan jo je
5782 XXI  |              Na robu planote je čakal župnikov pastir s sankami. ~"Da se
5783 XXI  |       napotila proti vasi in poiskala župnišče. Ko je stopila v vežo, je
5784 XX   |            ogorek smotke ter tipal za žveplenkami v telovniku. ~Alena je prebledela. ~"
5785 XX   |        Pismonoša je potegnil ob hlače žveplenko in se močno zagugal. ~"Koga
5786 IV   |           odprla vrata, je še slišala žvižganje iz kuhinje. Alena si je
5787 V    |              Tina, stopi po pijačo!" ~ŽŽena je vzela liter in odšla. ~