II.

Dobro dolgo se je zasedel Janez Trpotec tistega dne pri Zlati racki, ko sta žena in hči iskali službe pri Smrekarju. Dokler je bil doma, je bil nemiren in razburjen. Pogledaval je na uro in glasno momljal sam s seboj.

"Osem! Sedaj sta že na postaji. -- Če nima vlak kaj zamude. -- Jeseni menda ne."

Potem je pogledal skoz okno, ali se vreme ne bi kaj sprevrglo.

"Pol devetih. Ali sta dobili voz? -- Bogve. Na kmetih je težava. - Vem, dobro vem! S komisij to vem. -- Da bi le preveč ne plačali! - Ni mi bilo po volji, da sta šli nafrljeni kakor baronovki, nak, ni mi bilo po volji. Seve, Baruša je že taka! Le nobel! -- Marsikdo - seve -- za moje pristradane kronice. -- O, tudi jaz bi tako."

Trpotca je obšla pereča grenkoba pri misli na denar. In če bi se navsezadnje naklepičilo, da bi prišli domov -- brez službe -- no -- na to niti ni smel pomisliti. V samih nogah je začutil ob tem ščipajočo bolečino in dosti se je potrudil, da je zamoril tako misel.

Do enajstih je preudarjal in popotoval v duhu z ženo in hčerjo. Ob enajstih se je pa domislil Zlate racke in vse drugo nenadoma pozabil.

Skrbno je izvlekel iz omare najlepšo obleko in se opravljal in lišpal, kar se je dalo. Z zadnjim koščkom pomade si je pomazilil sive brke in jih nasukal, da so stale kot le kaj.

Ko se je ogledal v zrcalu, s palčko pod pazduho, se je razveselil samega sebe in se samemu sebi od veselja odkril.

"Le nobel, Janez! Če drugi, zakaj pa ne ti?"

Na glas se je zasmejal, ker je bil prepričan, da je iztuhtal imeniten dovtip. Nato je skrbno pozaklenil in odšel.

Ko je odkosil, si je po cvičku privoščil še bizeljca. Učinek je bil izvrsten. Zakaj Janez Trpotec je pri odhodu dal natakarici pošteno napojnino in ji za slovo parkrat prav fantovsko poredno pomežiknil. Natakarica se mu je veselo nasmehnila, kar ga je tako navdušilo, da je trikrat potipal mimo kljuke, preden jo je ujel in odprl.

"Presneta reč," je preudaril na cesti, "še bi se oženil, če bi se Baruši kaj primerilo, presneta reč, da bi se!"

In ker je bilo v njegovem srcu veselja veliko in nad njim trdna zavest, da ga nihče ne nadzoruje, jo je zavil še v kavarno ter tam po črnem posrebal šilec slivovke.

Kaj dobre volje in čudovito zdravih nog se je še nekoliko posprehodil, preden se je nameril domov. Pred durmi se je hipoma zopet domislil žene in hčere ter se ustrašil, kaj je tako pozabil nanju. Zato se je tik pred vrati okrenil, šel v trgovino in se vrnil obložen domov. Tu je razpostavil po mizi tri steklenice piva, mrzli prigrizek, štručke rženega in maslenega kruha, krožnike in kozarce in primaknil tri stole k mizi. Med delom se je pogovarjal sam s seboj.

"Viš, Baruša, kaj sem napravil? Vem, da si trudna, ti in Alenčica. -- Takole, ti boš tu -- Alenčica meni nasproti -- pa se po krepčamo in pomenimo."

Ko je dovršil delo ob mizi, je sedel v naslanjač, trdno prepričan, da samo za pol urice; potem pa jima pojde naproti do kolo- dvora. Nalašč, dasi je zjutraj rekel, da ju počaka doma. Nalašč, da ju preseneti in jima dokaže, da si je samo zato nakačil brke in za nič drugega ne. Tako je sklenil in upognil glavo na prsi in zadremal.

Nad Ljubljano je ležala megla, lena in pusta jesenska megla. Po ulicah so že gorele svetilke, obdane z meglenimi kolobarji. V sobi Janeza Trpotca pa ni gorela luč. Kakor je mož sédel in se upognil, tako je sed<138>l in spal v naslanjaču. Celo tedaj se ni prebudil, ko so zacvrkale deske pred vrati, ko so se ta veselo odprla in sta stopili v sobo Baruša in Alena.

"Moj Bog," se je zavzela Baruša strahoma, "moj Bog, Alena, ni ga, očeta ni -- in vse odprto! Alena, luč, hitro luč!"

Ob tem klicu je zahrkalo v kotu. Alena je prasknila luč - Trpotec je izpregledal, se ustrašil, začudil in se razveselil.

Ko bi bilo sedajle vse po stari navadi, bi si bila Baruša uprla komolce ob boke, stopila predenj in mu naštela očitkov -- težko kopo. Toda nič tega, Baruša se je zasmejala, da je plosknila z rokami ob kolena, in pomagala možu iz naslanjača.

"Sta opravili? Dobro, kakor vidim? O, to znaš, e, Baruša, saj pravim in še porečem, ti znaš! -- Meni se je pa zadremalo, od samega čakanja, prav zares!"

In nato je iztegnil roko proti mizi in pokazal s prstom na jedi in pijačo.

"Poglej, takole sem vaju čakal! Ni prav tako?"

Baruša se je šele tedaj ozrla po mizi, tlesknila z dlanmi in potapljala moža po rami.

"Nisi je še iztuhtal boljše, Janez!"

Alena si je že odlomila peto štručke, ugriznila, stopila k očetu, prijela mu z drobnimi prsti navihane brke in se od srca za smejala.

"Kajne, Alenčica?" se je upokončil Trpotec, "nisem še kar tako?"

Za nekaj minut je sedela Trpotčeva družina za mizo, katero jim je pogrnil oče tako nenavadno darežljivo. Ženski sta večerjali in se smejali kratkim opazkam, katerih Trpotec ni kar nič razumel. Smejal se je pač z njima in čakal, da Baruša začne zgodbo sama.-

"Torej, Janez, sedaj pa poslušaj! Alena gre takoj k Smrekarju!"

"Za koliko ste se pogodili?"

"Za trideset kron. In vse prosto, seveda."

"Saj ni slabo!"

"Kaj slabo, dobro je, izvrstno!"

"Imaš prav. Res je, dobro je, izvrstno! -- In on -- in ona?"

"Kakor sem uganila. In ti nič ne daš na ime. Jaz pa, sedaj še dvakrat toliko. Smrekar je Štefan, dvakrat Štefan, to se pravi kmet, razumeš, pravi kmet. Jejhata no, Alena, kakšen je bil, ko sva prišli, kajne?"

Obe sta se zasmejali.

"Kakšen?"

"Pomisli, človek, ki oglase plačuje, ki za svojega otroka išče domače učiteljice, le pomisli, veš, kje sva ga našli? Na žagi, pomisli, na žagi! Hlode je meril in valil, zavihane rokave in predpasnik je imel kot hlapec, veš, pravi hlapec, ne bogat gospod. Kakšne roke je imel! Rokavico mi je osmolil, ko mi je segel v roke, da ne bo več za rabo!"

"Rokavice je pravzaprav res škoda, ampak če dela, ni tako grda reč, bi mislil."

Baruša ni hotela slišati te opazke in je kar nadaljevala.

"In ona! Veš, kakor sem slutila. Kje sva to dobili? Ne uganeš! V hlevu, pri kravah! -- Pa naj bi bila, če bi kot gospa pogledala za posli. O ne! Božala je krave, pripovedovala ime vsake posebej, da sva stali v hlevu tako dolgo, meni se zdi, da imam še sedaj v obleki ta duh."

"Mama, pa imajo Smrekarjevi lepo živino!" je pripomnila Alena.

"I živina, živina, saj nič ne rečem. Le to povem, kaj je kmetiška gospoda, samo to, nič drugega!"

"Kaj pa fant, Alena," je zasukal Trpotec pogovor drugam, ker se je Baruša vznevoljila zaradi hčerine opazke.

"Fant, to sem hotela povedati," je hitela odgovarjati mati za hčer. "Da se vidi, kako ne razumejo. Če bi prišla Alena za deklo, naj bi jo vedla v hlev. Če pa pride za učiteljico, bi bilo pa treba pokazati učenca, ne krav."

"Saj ga ni bilo doma, torej ga ni mogla pokazati."

"Še k obedu ga ni bilo o pravem času. Taka vzgoja! In kakšen je prišel! Umazan, razkuštran, brez klobuka."

"Meni je bil všeč! Ga bom vsaj lahko vzgajala po svojem!"

"Če se bo dal! Si čula, kako se mu je Smrekar smejal, ker je povedal, da je klobuk izgubil."

"Klobuk izgubil?" se je zavzel Trpotec.

"Klobuk, menda še čisto nov klobuk! Človek res ne ve, ali je pri njih tako bogastvo ali je le prazno bahanje!"

"Papa, kaj je naredil med kosilom!"

"Povej, povej, Alena!"

Obe sta se zasmejali.

Trpotec je pa poprijel za besedo "kosilo" in poskusil to vrzel zamašiti.

"Kosilo? Je bilo?"

Baruša je tlesknila z jezikom in pokazala od dobrega vina razpaljena lica.

Mož je zadovoljno prikimal.

"Pri kosilu je povedal Smrekar dečku, da bom jaz njegova učiteljica," je nadaljevala Alena.

"Kajne, saj nekaj že znaš, Viktor!" je vprašal Smrekar.

"Da, Viktor mu je ime. Vidiš, sinu so že dali gosposko ime!" je takoj pripomnila Baruša.

"Deček me je pogledal čez mizo, popustil žlico, vstal in se sredi sobe postavil na glavo."

"Pomisli, Janez, med obedom, ko so tuji ljudje pri mizi, se postavlja na glavo!"

"Alena, hudo delo bo!"

"Še mar mi ni! Kar bom mogla, naredim. Kaj me briga."

Oče je dvomljivo zakašljal, mati pa je pritrdila hčeri.

"Prav imaš, Alena. Preveč se nič nikar ne ubijaj s paglavcem."

Oče je še enkrat pokašljal in ni nič rekel.

Baruša je pa dvignila kozarec: "Na zdravje, Alena! Nič se ne boj! Le nobel! Da bodo videli kmetje, kaj je uradniška hči!"

Čaše so se dotaknile. Trpotcu se je tresla roka tako očitno, da je celo vesela Baruša opazila in osupnila.

Ko je Alena nesla kozarce in krožnike v kuhinjo, se je Baruša nagnila do moža in pošepetala:

"Tebi ni vse po volji. -- Tudi meni ni. Ampak Smrekarica mi je razodela: - Ali je lepa vaša hči! To ni za službo! Zato je prav, da bo pri nas.

K nam zahaja vse polno mladih gospodov... Sreča jo išče, pomnite, gospa! Sreča! -- Takole mi je rekla. In zato sem se pogodila, samo zato."

"Sreča, sreča, aha, mladi gospodje, aha -- ali pa nesreča!"

Baruša je za hip obmolknila.

Nato se je dosti zadirčno okrenila do moža.

"Sitnež, res si sitnež. Same strahove vidiš! Ker si bolan, menda."

Trpotec je poskusil, da bi še tretjič zakašljal, pa ni.