III.

Dan pred Aleninim odhodom je bil dan razburjenja. Alena je prepevala in se smejala, Baruša je skrbela s pristno materinsko skrbjo za najdrobnejše malenkosti, oče je pa pozabil na naslanjač in na revmatizem ter je drsal venomer iz sobe v sobo, postajal, prikimaval in bil tako kratkobeseden, da celo Alenin glas ni zabrisal in ni prezvenel skrite skrbi, ki se mu je pasla v srcu. Hči, hrepeneča v svet, ki je slutila samo sonce, in mati, prepričana, da gre njen otrok sreči naproti, sta pozabili grenkost tiste ure, ki se je bližala rodbini prvič v življenju. Oče je ni pozabil. Nosil jo je v duši ves dan in vso noč -- preden je udarila.

Tista ura! Vse delo, vse trpljenje v rodbini -- vse je obrnjeno v to uro s težkim pričakovanjem. In ko pride, v hrepenenju dočakana, ko zamahne meč časa v rodbino ter odseka kri od krvi, srce od srca, takrat zaboli, da duše tonejo v bridkosti.

In ko je udarila tista ura v Trpotčevi rodbini, vetrovno jesensko jutro je bilo, tedaj je žalost stisnila vsa srca.

Alena ni prepevala. Zasmejala se je parkrat pri zajtrku. Pravzaprav poskusila se je zasmejati, ker je videla objokane materine oči. Toda začutila je v smehu toliko laži, da jo je od sramu oblila rdečica. Mati jo je pogledavala čez mizo. Iz oči so ji silile solze, drobnega koščka kruha, ki si ga je bila pripravila za kavo, ni mogla použiti. Siloma je izpraznila skodelico in mimo nje, ko jo je nagnila, sta pritekli dve veliki solzi.

Oče je molčal. Krog ustnic so mu vztrepetavali živci, nosnice so mu plale, ker se je moško boril sam s seboj.

"Da ne zamudita! Imata prtljago!"

Trpotec je pogledal na uro in spregovoril, kar se je dalo hladno.

Baruša je segla po rutico, se ozrla očitajoče nanj, potem pa zajokala tako glasno in iskreno, da je planila Alena k njej, se je oklenila in razplakala kakor dojenček na njenih prsih.

Trpotec je stal ob ženi in hčerki, prsi so se mu dvigale, v obrazu je trepetalo, dušilo ga je v grlu, da je zinil, lovil sape in glo boko hropel.

"Še trideset minut!"

Zopet je opozoril na odhod z uro v roki. Glas se mu je tresel in trgal iz prsi.

Mati in hči sta se tesneje objeli in poljubili:

"Ali -- ali -- kakor hočeta -- ali bi -- odložili za en dan, za dva dni! Kakor hočeta! Moj Bog, ta ura!"

Tedaj se je Alena iztrgala iz materinega objema, stisnila ustnice in si otrla solzne oči.

"Ne, papa! Grem!"

Iz teh besed je zvenela odločna volja in je govoril sklep njenega srca, da te grenke ure ne želi živeti vnovič.

"Zbogom, papa! Bog ti povrni trud in ljubezen."

Hči je poljubila očetu roko, ki je krčevito stiskala njeno in drgetala od bolesti.

"Bog s teboj, moj otrok, moja -- Alenčica -."

Več ni mogel. Sklonil se je do njenega čela, se ga dotaknil s trepetajočimi ustnicami in še enkrat položil desnico na njeno glavo, kakor za blagoslov. -

"Zbogom, papa!" je zadonela še enkrat na dnu stopnic.

"Zbogom," se je oglasilo od zgoraj z zamolklim glasom.

Trpotec je slišal, da je zaropotal voziček, ki je odpeljal Alenino prtljago. V grlo mu je ob tem ropotu silil vzklik: Nikar od tod!

- Nazaj! Ustavi se! Jaz je ne dam -- ne dam -- Alene -.

Ali vzkrika ni bilo. Oče je sključen odšel v sobo, se zgrudil v naslanjač in se bridko razjokal. -

Ko je vlak pretegnil in klopotaje odpeljal s kolodvora, je Alena slonela ob oknu in videla, kako je omagala materina roka, ki je mahljala z belo ruto, in kako je bela ruta zakrila nato materino lice. Tedaj je omagala tudi njena roka, ki je še pozdravljala iz daljave.

Alena je zaprla okno in se stisnila v kot praznega oddelka. Še enkrat so se ji orosile oče, še enkrat je srce zakrvavelo in zahrepenelo nazaj, da je stopila k oknu, ga odprla in pogledala proti kolodvoru.

Vse je že izginilo: kolodvor in z njim bela ruta. Mimo vlaka so bežale preorane njive, orumeneli gozdiči in orjaveli travniki. Vse krog nje je dihalo pokoj.

Spet je zaprla okno, ker ji je jesenski hlad rezal v razpaljeni obraz. Nekaj hipov je preždela v kotu, trudna od slovesa in od grenkih čustev, ki so pretresla njeno srce prvič v življenju s tako silo. Ropotanje in bobnenje vlaka jo je kakor usnivalo v veselejše misli, želja po svetu, po svobodi je vzkipela vnovič s še silnejšo močjo, z razdaljo od doma je pokala vez, ki jo je morala raztrgati prej ali slej -- in preden je vlak obstal na postaji, kjer ji je bilo izstopiti, je zmagala mladost, in Alena se je veselo zasmejala.

"Ah, ali smo pravzaprav čudni! Veseliti bi se morali, pa se jokamo. Neumnost!"

Že na stopnicah vagona je zagledala Smrekarjevo kočijo. S parom so poslali ponjo! Imenitno. Prvič v življenju se popelje tako! Ko bi jo srečala na cesti zdajle mama, gotovo bi ji kriknila na voz: Le nobel, Alena! In nič bi se ne razjokala. Gotovo da ne!

Vlak se še ni dodobra ustavil, ko je Alena skočila na tla vesela kot študentka. Šele na tleh si je domislila, da to ni bilo povsem dostojno. Zakaj, ker je sedaj samostojna, je treba tudi drugačnih kretenj. Zato je takoj umirila poskočni korak in krenila proti kočiji umerjeno, samozavestno.

Komaj je napravila nekaj korakov, je zagledala visokega, mladega fanta, ki je šel proti njej. Dasi je prvi mik izvabil Aleno, da bi se ozrla nanj, ker na kolodvoru so izstopili samo kmetiški ljudje, ta pa je bil gosposki, se je kljub temu premagala in šla ponosno mimo njega. Še oči ni okrenila, kaj le glavo, dasi jo je mladenič pozorno motril.

Ko je stopila k vozu, jo je hlapec nerodno pozdravil.

"Voz gospoda Smrekarja, kajne?"

"Aha," je rekel hlapec in se nekoliko namuznil. V vasi ni Smrekarju nihče rekel gospod.

"Prosim, ali bi prinesli mojo prtljago? Nate listek!"

"Aha," je zagodel hlapec in začel navijati vajeti krog zavore, da bi šel po kovček.

Takrat pa je stopil neznani mladenič k Aleni, se odkril in poklonil.

"Dovolite, gospica Trpotčeva, kajne? Moje ime: Ivan Brest, filozof."

Alena se je samo nekoliko okrenila od voza proti njemu in mu z rahlim poklonom odzdravila.

Kakor bi se bila pravzaprav rada takoj pogovorila z njim, ker je v tujini srečala prijaznega, olikanega človeka, vendar ji je v tem trenutku zazvenel v spominu materin glas: Le nobel, Alena! in je zato takoj poskusila biti zares imenitna.

Brest je to opazil, pa ni prišel v zadrego.

"Gospica, nekoliko ste presenečeni, oprostite, ampak jaz vas že poznam in mi je izredna čast, da vas na potu, ko greste v službo v mojo rodno vas, pozdravim prvi."

"Poznate?"

Alena se je obrnila proti njemu.

"Da, po opisu gospe Smrekarjeve. Tako ste ji namreč ugajali, da je bila kar očarana!"

Alena je bila še preveč otrok, da bi se ji ne bile prilegle te besede. Domislila se je sicer imenitne gospe, ki je dvorljivca odslovila za vselej samo zato, ker je bil tako predrzen, da ji je povedal v obraz, kako je krasna. Toda to ni vplivalo. Izpod umetne Alenine maske je takoj prisvetilo zaupanje tiste ženske duše, ki namerja prvi korak v svet in išče povsod samih rož.

"Tako? Torej od tam, gospod doktor!"

Alena se je obrnila proti njemu in videla njegove lokave oči, ki so bile že pile sijaj velikega mesta. Fant ni bil lep, vsaj tak ne, kakor si je njena mlada domišljija slikala lepe mladeniče. Slok, kretenj elegantnih, v obraz bled, spodnja čeljust mu je stala za spoznanje naprej, da je bilo težko uganiti, ali naj je to znak moške odločnosti ali pa brezobzirne trmoglavosti.

"Da, od tam, gospica! Sedaj se vračam na Dunaj, in Smrekarjevi so bili tako prijazni, da sem se pripeljal na kolodvor. Občujem prav mnogo pri Smrekarjevih. Čestitam vam na tej službi!"

"Hvala, to me pa resnično veseli. Saj veste, človek gre, pa ne ve, kam!"

"Pojdite brez strahu! Smrekar je sicer kmet, čisto navaden kmet, ona pa -- med nama ostani -" Brest je pogledal za hlapcem, ali ni s kovčkom že preblizu, in izpregovoril tiše -- "ona pa kravarica." Ob tem je položil prst na ustnice. -- "Toda denar, denar! Jaz zahajam tja, drugi tudi -- ker nas hočejo, pravzaprav potrebujejo. Akademiki pri meni, v naši hiši -- da -- ker sem olikan! Edini olikan v vsej fari! Tako se baha Smrekar; njemu prija pavje perje -- nam pa njegovo izborno vino in okusne gnjati!"

"Jaz -" Alena je trdo poudarila to besedico, "jaz bi samo zaradi tega ne vzdržala dolgo!"

Brest je začutil ost v odgovoru.

"Ne sodite napak, gospica! Saj veste, kaj je slovenski dijak! In če o počitnicah postavi kdo predenj čašo vino, in naj je kdorkoli, se je ne bo branil. Tako je. Sicer pa -- ne zamerite -- boste vi pri hiši prav tako pavovo perje kakor mi akademiki."

Aleni so se pojavile jezne gubice na čelu. Toda Brest je govoril naglo dalje, da mu ni mogla ugovarjati.

"Gospica! Tudi vam se bo ob tem izborno godilo in svoj namen -- svoj poklic kot učiteljica boste lahko vršili odlično. Kaj drugega se pač ne more zahtevati. In o počitnicah! Boste videli! Sijajno, naravnost imenitno se bomo zabavali!"

Vtem je hlapec prinesel kovček in ga natovoril na kozla.

"Dober začetek, gospica, in izvolite izročiti za voz mojo najiskrenejšo zahvalo Smrekarjevim! Na svidenje o božiču!"

Alena mu je segla v roko, Brest jo je stisnil in ji pogledal v oči, da jih je povesila, se hitro okrenila in sedla v kočijo. Še zbogom ni rekla!

Konja sta se vzpela, zavora je odnehala, in voz je zdrčal po cesti.

Brest se je še trikrat za vozom iz dalje odkril, Alena se pa ni ozrla.

"Nekaj posebnega je ta ženska."

Tako je razsodil Brest, ko se je kočija skrila za ovinkom, in je začel hoditi gor in dol ter čakal vlaka.

"Nekaj posebnega!" je ponavljal in gledal predse na pesek.

"Kratkokrilka pravzaprav, pa se nosi, o, smo že kaj drugega videli. Kaj pa misli!"

Pa se je zopet razjezil nad to sodbo, in Alena je stopila predenj ponosna, z gubicami na čelu, s stisnjenimi ustnicami.

Ob takem oklevanju je dočakal vlaka. Ko je vstopil, ga je gnalo z nerazumljivo silo k oknu, odkoder je gledal po cesti do ovinka, kjer je izginil Smrekarjev voz -- z Aleno.

Tudi Alena je pomislila na Bresta, ko je bila sama. Toda spomin ji je bil bolj neprijeten nego ljub, in žal ji je bilo, da je premalo odločno ugovarjala, ko se je Brest pravzaprav norčeval iz ljudi, ki so mu bili dobrotniki. Zato se je te misli hitro otresla in zaeno sklenila, da o prvi priliki popravi, kar ni storila danes. V resnici jo je nekoliko zapekla vest, ker sta z materjo prav tako sodili Smrekarjeve.

"Toda, to je bilo doma, tajno! Ta človek me pa prvič vidi -- in takoj udari! To je grdo!"

Voz je hitel po lepi cesti. Ob levi so se dvigali griči bukovega lesa. Žolto jesensko listje je gorelo v soncu, veter se je igral z njim in ga sukal v veselih vrtincih po cesti pred konji. Polje je bilo zapuščeno. Tu in tam se je sklanjala ženska sredi njive nad zadnjimi paberki poljskih pridelkov, ob cesti na travniku je pasel bajtarski otrok kravico.

Kakor je bila pokrajina lepa in čudovita v jesenskem miru, se je Alena kar ni mogla veseliti. Njene oči so iskale rož, njeno uho ptičjega petja -- a vse je bilo mrtvo -- vse trudno in pripravljeno za pokoj.

Edino tolpa kričečih kavk je spremljala voz, se preletavala in posedala tako blizu ob cesti, da je hlapec zamahnil z bičem po njih in se je ena zadeta -- opotekla ter s še večjim krakanjem dvignila v zrak.

"Oh, ti črni ptiči," je spregovorila vsa preplašena hlapcu.

"Ahà! Tiči! Jeseni pridejo k nam, samo v jeseni in natečni so! Nate!"

In je zopet švistnil z bičem po predrznih spremljevalkah. Aleno je pa prevzel hipoma čuden strah. In ko je hlapec na kozlu s hripavim glasom zapel: "Le-ti ta črni vrani, le-ti bodo moji pogrebovci," ji je srce tako vztrepetalo, da je pritisnila roko na prsi in vznemirjena vzkliknila:

"Kriste, kaj to pomeni!"

Hlapec se je ozrl, zatezajoč pesem venomer dalje, prenehal pa je sredi verza, ko je videl Alenino preplašeno lice, in rekel:

"Ahà, nič ne pomeni! Hi!"

In je zamahnil ob konjih.