VI.

Nad vas se je obesilo pusto in megleno jutro. Od drevja so polzele kaplje, zadnje georgine in krizanteme na vrtu so kakor objokane povešale cvetove.

Pri Smrekarjevih je bilo čuda tiho.

Gospodinja je hodila po prstih in se ogibala sobe, kjer je ždel on. Celo krog gospodarskega poslopja ni to leno jutro vzbudilo življenja kakor sicer. Deklam in hlapcem se ni ljubilo govoriti. Zehajoč so opravljali jutranje posle in drsali s šklebedri po preddverju, kot bi se še ne bile zdramile noge, da bi dvignile obutal, kakor se spodobi. Edino konjski hlapec se je enkrat začudil z zategnjenim "aha-a", ko je zagrabil naročje stelje pa z njo vred prijel mešetarjevo nogo. Jok je zahrustal z zobmi, zacmakal z žejnimi usti -- in smrčal mirno dalje.

Smrekar to noč ni zatisnil očesa. Novica, kakor mu jo je bil razodel mešetar, ga je grizla in razburjala, da ga je kuhala vročica. Ko je odbilo tri po polnoči, je tiho vstal, se napol oblekel in šel v drugo sobo, kjer je prižgal luč in sedel k pisalni mizi.

Da bi se premamil in premotil, je odprl zamazano računsko knjigo in pretehtaval dolžnike in obresti, sešteval in računal. Toda komaj dve strani je presodil, ko mu je roka sama od sebe izpustila svinčnik; glavo je uprl na komolec, številke v knjigi so se zmedle, oči so zastrmele v plamen sveče, ki se je širil in širil ter se spremenil v moten kolobar. In sredi tega nejasnega kolo barja je stala stara vdova Strniška in se mu rogala. Tujo, laško govorico je slišal, celo cvenk cekinov in srebrnikov, ki so jih tujci nasipali v svoje žepe. Osramočen se je vračal domov s klobukom na očeh. In po cesti so škripali parizarji, obloženi s hlodi, in vozniki so pokali z biči tako samopašno, da ga je vselej zabolelo, kakor bi udarjali po njem. Sram ga je bilo te tovorne procesije in še ozreti se ni upal v okna, ko je stopal mimo hiš. Pa dasi se ni ozrl, je čutil, da izza prislonjenih vetrnic mežikajo oči njegovih dolžnikov in se mu njih usta porogljivo reže.

"O kanalje beraške, posvetim vam! Biriča vam pošljem pred vrata, biriča z bobnom, da izterja vse te širom doline razupane stotake! Bomo videli, kdo se bo tedaj režal in se čeljustil ter mežikal skozi okna. Bomo videli! Naj vam preloži Taljan, naj le, Smrekar vam ne bo več prekladal, beračem!"

Polagoma je ugašal motni kolobar krog sveče in ginil, komolec je spodpolznil po mizi, glava je Smrekarju omahnila na laket. V sanjah so begale mimo njega sence. In vse so se mu režale v obraz. Tudi Minko je videl med njimi, celo Joka, ki se mu je ognil s pota v grm, pljunil skoz rumene zobe tobakovo vodo in potresel z denarjem po žepu.

Smrekar pa je grgral in se stresal v spanju...

Sveča je dogorela, stenj je omahnil, visoko je zaplapolal zadnji zubelj, skoz okna je gledalo sivo, pusto jutro.

Smrekar se ni prebudil.

Dvakrat je prišla ona tiho v sobo in se še tiše vrnila iz nje.

Ko je prišla tretjič, mu je prinesla kave in kozarček konjaka.

Rahlo mu je položila roko na vročo glavo.

"Štefan, ko bi malo kave, ves truden boš, ko spiš takole."

Smrekar je naglo dvignil glavo, zbegan pogledal svečnik, se ozrl proti oknu in si pomel oči.

"Tina, kje je Jok?"

"Bržkone še spi!"

"Takoj ponj! Sem naj pride!"

"Precej! -- Oh, samo obleci se, Štefan! Hladno je!"

"Po Joka, in ne jezi me!"

Smrekar je zvrnil kozarček konjaka, žena je tiho zaprla vrata.

Štefan je vstal in se sprehodil po sobi. Stopil je k oknu in, kakor je bil razráhan in odpet, ga je odprl in se še zmenil ni za prehlajenje, pred katerim ga je svarila žena.

Ko mu je dahnilo hladno jutro v trudno glavo, je iztegnil mišičaste roke, da so mu pokali sklepi.

"Ha-ha-ha," se je zasmejal, ko je brodil z žličico po kavi. "Pošastne sanje! Smrekarju se boste režali, kajpak, in ga opeharili za dobiček!

Kako je človek neumen, kadar spi!"

In spet se je gromski zasmejal.

Prav takrat je stopila v njegovo sobo Alena, namenjena do Viktorja.

"Dobro jutro, gospod Smrekar."

Ni je pogledal in nič ni odgovoril.

"Kmet," je pomislila Alena in šla hitro mimo njega.

Viktor je še spal.

Sedla je k postelji in ga prijela za roko, ki je ležala vrh odeje in stiskala nagrizeno jabolko. Rahlo mu je izvila sad iz roke, Viktor je trmasto namrdnil obraz in se obrnil k steni ter se ni prebudil.

"Očetov sin," je preudarila in obsedela in ga ni budila.

Pusto jutro je vplivalo tudi nanjo. Prazno puščobo je začutila v sebi in krog sebe. Namesto pomladi in rož, katere se je napotila trgat v življenje, jo je pozdravljala siva, vlažna megla, ki se je vlekla in pasla po njenih mislih, da so bile vse otožne in boječe. Pomislila je na dom.

Pri peči je oče z omotanimi nogami, mati mu je prinesla zajtrk. In sedaj se menita o njej. Mati govori in ponavlja, kar je že tolikokrat ponovila. Oče prikimava, sreblje iz skodelice in pogleduje dvomov poln na ženo.

"Zakaj ni še pisma?" povpraša.

"E, pisma! Ker se ji godi, veruj mi, godi, kar se da. Otrok pozabi pisati, kadar mu je predobro. Toda danes pride pismo, gotovo vem, da pride. Ob devetih, ko bom na trgu, ga dobiš."

In oče se nagne nazaj v naslanjaču -- in čaka -- in gleda na staro uro...

Alena je vztrepetala ob teh mislih. Jezilo jo je, da ni snoči dokončala pisma in da je skoraj dokončano raztrgala. Vsaj razglednico bi bila morala pisati -- zjutraj bi bila odšla s pošto -- in popoldne bi bilo doma veselje.

"Zakaj nisem?" si je očitala.

"Ko bi sedajle mogla poklekniti pred očeta, da mu popravim plahto krog nog! Ko bi mogla!"

Zdelo se ji je, da bi ta pusta megla, ki se vlači po njenih mislih, hipoma izginila in bi posijalo sonce, da bi se zasmejala kakor struna. Gorko bi ji bilo -- tu pa je tako hladno...

Alena se je pogreznila v misli, da je sklonila glavo in zatisnila oči, kakor trudna in dremotna.

Takrat je v sosednji sobi s hripavim glasom nekdo zahteval žganja.

Spoznala je mešetarja in se je vsa stresla kakor od studa. Soba je odmevala od trdih Smrekarjevih korakov, da so drgetala vrata, da je zazvenela počena šipa v oknu.

Štefan je šel sam v obednico po pijačo mešetarju in je jezen loputal z durmi.

"Povej še enkrat, kako je s Strniško! In če se zlažeš, to ti povem!"

Čul se je udarec po mizi. Alena je planila s stola, se nagnila nad otroka in ga začela glasno buditi, da bi ne slišala vnovič tega pogovora.

Viktor se je obračal in branil -- dokler ni vendarle odprl oči in sedel na posteljico.

"Alena, nocoj sem prodajal ovčke, drago sem jih prodal! Tisto, ki ima črno liso na ušesu, tisto najdraže. Saj sem ti jo pokazal včeraj!"

"Ljubček, pozabi sanje! Pokrižaj se in vstani!"

Viktor je potegnil vijugasto črto preko obraza: "V imenu Očeta -- ino Duha -- Amen."

Tlesknil je z rokami, se zasmejal in skočil s postelje.

"Sem te tako učila? To ni križ! Še enkrat!"

Viktor se je smejal in iskal razmetane obleke po sobi. Alena mu je pomagala, ko se je oblačil.

Všeč ji je bilo, ker je mali razposajenec neprestano brbljal in nagajal, da je njegov glas dušil besede, ki so prihajale iz sosednje sobe.

Alena je nalašč govorila kaj glasno, ker se ji je gabil mešetar in gabilo delo, kakor ga je slutila med Smrekarjem in Jokom. Kljub temu je po sili razločila posamezne besede: Lahi, Strniška, profit, Minka...

"Kaj me briga ta umazanost," si je kričala v dušo, zaeno se je pa budilo vendar zanimanje za to spletko.

Ko je deček stopil k umivalniku in obmolknil, je razločila Alena čisto jasno Smrekarjeve trde besede:

"Jok, tvoja skrb je, da ne dobi Strniška dva dni tistega pisma! Razumeš! Da ga ne dobi!"

Jok je strahoma nekaj zagrčal, česar Alena ni razumela.

Smrekar je pa ponovil odločno:

"Da ga ne dobi! Sicer se poberi k vragu!"

Aleni je zaplula rdečica v obraz, prestavila je stole, pretegnila Viktorjevega konja od mize v kot, da je z ropotom glušila te besede, ki so odmevale od stene. Videla je, kako so se režale te besede z mešetarjevega ostudnega lica in jo grabile za srce, da se je domislila poštarice Erne, ki je trdila, da ima Štefan vse naprodaj: sebe, ženo, dušo -.

V trenutku je v njej vzkipela urojena ljubezen do pravice in snovale so se ji misli, kako bi segla v to spletko in prestrigla niti.

Nemirna in razburjena je sedla z dečkom k mizi. Z vso silo se je krotila, zbirala duha, da bi se vglobila v pouk z istim veseljem kakor prejšnji dan. Toda kljub dobri volji niso izginile gube z njenega čela. Kakor je bil prvo uro pogled v oko otrokovo zanjo sladkost, tako jo je danes to otroško oko jezilo in se ji je zdelo, da Viktor gleda silno zlobno, da ji nalašč nagaja. Vsakih deset minut je gledala na uro, kazalci so stali kakor pribiti. Učenec je slutil, da je učiteljica danes huda, pa ni vedel, zakaj. Alenini rezki opomini so ga begali, vprašanj ni razumel, kar je odgovoril, je bilo napak, dokler niso zaplavale oči v solzah in ni glasno zajokal.

Aleno je Viktorjev jok razburil še bolj. Raztogotila se je, da je stisnila ustnice in nasršila obrvi -- ali vendar je premagala srd, se pomaknila k dečku in mu pobožala lase. Viktor je iztegnil roke k njenemu vratu in s široko odprtimi očmi gledal vanjo -- potem pa pokolcevaje od joka vprašal:

"Zakaj si huda?"

Aleno je bilo sram teh objokanih oči in namesto odgovora mu je otrla solze z lic in ga poljubila na čelo.

"Ni kakor oče, ni ne! Sicer bi mi bil sedajle ubežal -- in mi zagrozil z roko. Ne, ni tak!" -

Ko je Smrekar odposlal mešetarja na delo, se je oblekel, stopil k omarici, popil nekaj čašic in odšel na žago.

Na dvorišču se je zadirčno obregnil ob hlapca, sunil koš, ki ni visel na kljuki, da se je zakotalil prav do gnojišča.

"Aha-a," je rekel hlapec, pobral koš in se ni nič začudil.

Je bil že deset let pri hiši.

Na žago je prišel Smrekar brez cilja in namena. Voda je štropotala na kolesa, žaga je šumela, žagar je kadil tobak in se peljal na žagnem vozu ter zabijal zagozde v špranje hloda.

Smrekar je stopil predenj, nekaj zamrmral, nakar žagar niti pipe ni potegnil iz ust.

Potem je šel krog skladovnic desk in krog kupov navaljenih hlodov ter se počasi vrnil po mokrem kolovozu proti domu. Korak mu je čezdalje bolj zastajal, dokler ni obstal pred smreko, kjer je sedel na parobek.

Z vej je kapalo, voda je šumela, žaga je enakomerno sakála svojo enolično pesem.

Smrekar se je zamislil.

Kaj je tega -- petnajst let -- ko je prišel v ta kraj. Vse premoženje je prinesel tako rekoč v ruti zavezano s seboj. In danes je možak, kakršnega ni v dolini. Pa prav sedaj, ko bi ne bilo treba več loviti dobička po vinarjih, ko zmore, da zagrabi tisočake, če le enkrat krepko poseže, prav sedaj pride mešetar in trdi, da so se kmetje zbrihtali, da se celo učiteljica, takole revše, vtika vmes in se briga za stvari, ki ji niso nič mar -- in zvodi na sled Taljana. Tujcu privošči, meni pa ne! Nak, naj bo tako ali tako -- prav ali ne -- ta dobiček bo moj - moj, in še bom veljak, ne bodo me spodlezli -- ne bodo!

Tedaj je zatrobil postiljon.

Smrekarja je vrglo s parobka, po vsem životu se je stresel -- in se boječe ozrl naokoli.

"Morda se pelje pismo!"

Strah je plul iz te misli in roke so se mu same od sebe gibale, kakor bi segal in iskal tisto drobno stvar, ki bi mu utegnila uničiti najlepši dobiček.

Prestopil se je za korak, pa se vrnil takoj in sedel spet na štor.

Tudi Aleno je zdramila postiljonova trobenta. Nehala je poučevati in se namenila na pošto. V kuhinji se je oglasila pri Smrekarici in ji rekla, da gre pogledat, ali je kaj pisma od staršev.

Ko pa je izgovorila, je čutila, da ji je laž napisana na čelu, in je zato hitro odšla.

"A -- seveda -- kako ste pridni, gospodična," jo je pozdravila Erna, ki je razdeljevala pošto in pobirala pisma izpod rok pismonošu, ki je udarjal pečate nanje. -- "Kako ste pridni, da ste me obiskali!"

"Nikar se ne dajte motiti, gospodična Erna! Morda bo kaj zame!"

Erna je glasno brala naslove in devala posamezne vasi na kupčke.

"Gospa -- Strniška -- v Marevževcu. -- Gospa? A -- seveda! -- Že take stare vdove niso več brez pisem. -- Anton, v Marevževec boste šli danes!

Popoldne -- seveda! -- Treba ji je pisem, starki!"

Postaren pismonoša, ki je podedoval ta posel kot poštni sel, je udaril parkrat huje s pečatnikom po znamkah.

Aleno je vso prešinilo, ko je zvedela za to pismo. Tako jo je zbegalo, da bi tega ne bila prikrila, ko bi ji v tem hipu Erna ne ponudila lista.

"Iz Ljubljane, gospodična, zopet, a, seveda, mladina."

Alena je od daleč spoznala očetovo pisavo.

"Ah, papa!" se je razveselila na glas.

"To za Maro -- z Dunaja -- od Bresta -- seveda -- sama ljubezen!"

Erna je položila razglednico na kupček in pogledala izza ščipalnika na Aleno, ki je zardela, dasi ni vedela, zakaj. Erna je pa dobro vedela, zakaj jo je pogledala in zakaj je zardela, ter se je zavistno razveselila te rdečice in nalašč podržala v rokah razglednico, na kateri je bila vihrajoča kvadriga z državne zbornice.

"Zbogom, gospodična!" je hitela k vratom Alena in odhajala z očetovim pismom.

"No -- no -- bi počakali -- seveda!"

"Ne utegnem, res ne utegnem, na svidenje!"

Za ograjo je Alena med drugimi ljudmi, ki so prišli na pošto, zagledala vegasti klobuk mešetarjev.

Izpod privihanih krajcev je mežalo vanjo levo Jokovo oko.

Alena se ga je prestrašila, da se ji je tresla roka, ko je prijela za kljuko.

Od pošte se je namenila naravnost v šolo, da izda vse Minki ter jo še nahujska, kako bi prekrižala ta načrt Smrekarju in Joku.

Ko jo je pa srečal pred hišo Smrekar, vračajoč se počasi od žage, z očmi uprtimi proti pošti, kakor tat, je vsa trepetala, ko mu je pogledala v oči.

"V šolo, kajne? Kakor sem vam rekel!"

Tako jo je ogovoril, velik in močan, kakor tak, ki ima pravico velevati, ter ji z očmi grozil in pretil, da se domisli, kaj se to pravi: Vi ste naša!