VII.

Alena je hitela proti vasi. Potoma je odpirala pismo. Roke so se ji tresle, da ji je padlo dvakrat pismo na tla. Kolikokrat je doma kljubovala očetu, materi, celo profesorji (tako so trdile sošolke in tudi sama, ničemurnica, je bila prepričana o tem), celo ti so se bali njene odločnosti.

Pred tujcem, pred Smrekarjem ji je upal ves pogum in njen načrt, da bi izdala Minki to tajno snovanje, je šel pred enim samim grozečim pogledom po vodi.

Pismo je komaj začela brati, toliko, da je videla, kdo ji piše, oče ali mati. Preprosta pisava ji je razodela takoj materino roko in Alena je zganila list na pragu, ga vtaknila v žep in s sklepom: Kaj me vse to briga? vstopila k Minki.

Našla jo je, kakor prejšnji dan, pri delu za Miklavža.

"Gospodična Minka, vi ste pa zares pridni!"

"To je zame zabava, torej ne zaslužim te pohvale!"

"Zabava?"

Alena je skomizgnila z rameni.

"Sedite, pa kar povejte! Tako, semle; je vse navlečeno."

Minka ji je napravila prostor na divanu.

"Kaj bi vam pravila. Govorite vi, da vas razumem. Povejte mi: Zakaj pravite, da je to delo zabava."

"Sem rekla: zame. Razumete! Jaz sodim, da je delo, namreč tisto težko delo, ki nam je jarem, samo delo strogega poklica. Zakaj to delo nikdar ne vpraša: si razpoložen, se ti ljubi, ali te veseli ta predmet, recimo ta šola, nič, ampak govori in veleva samo: Delaj, delaj! Priložno ali nepriložno! Ugodno ali neugodno! Ura udari na delo!"

"Torej se ujemate pravzaprav z gospodično Maro, ki trdi, da nima skoraj nobena izmed nas poklica za šolo."

"Tega ne trdim. Edino to pravim: celo tisti, ki ima najiskrenejši poklic, celo tisti občuti breme. Boste že skušali! Pridejo trenutki, ko se vam bo ura vlekla kakor dolgočasni tedni."

Alena bi bila najrašji priznala, da je že danes okusila nekaj tega bremena, ko še ni bilo "dobro jutro" njenega poklica. Pa se je potajila.

"Tembolj sodim, da je po tako napornem delu treba oddiha, ne pa novega dela."

"Oddiha, da, to je resnica. Ali oddih je za vsakega drugačne vrste. Postavim koleginja Mara se oddiha, ko se guglje na stolu in kadi cigarete. Angleški državnik se oddahne, ko gre kopat na svojo pristavo in tamkaj krtačit govedo. Jaz se oddiham, ko delam tole, kakor vidite, kar mi je največja uteha za srce."

"Za srce," je povzela Alena s skoro žalostnim glasom.

Minka je odložila na stol urezano in pripahnjeno krilce, stopila za trenutek pred Aleno, potem jo prijela z obema rokama za glavo, ji pogledala v oči in rekla:

"O ti punčka moja ti, kak otrok si še!"

Sedla je tesno k njej in ji ovila roko okrog pasu.

"Za srce, za naše žensko srce bi bila drugačna uteha, kajne? V romanih se bere tako."

"Kako ste poredni! Takole mislim: Ali ne čutite, kljub temu, da imate poklic in da ste socialist, kakor trdi Mara, ali ne čutite, da je učiteljica sredi vseh otrok, sredi vasi in sredi vsega sveta vendar tako grozno sama, tako dolgočasno sama?"

"O tem tole za danes: Kadar stopim pred kmetiško ognjišče, kjer se drži po troje otrok za krilo materi in vsi gledajo vanjo kakor v boginjo, in ko tak večer stopi oče na prag, vrnivši se s polja, iz gozda in se vse oči obrnejo vanj, in vse steče k njemu do praga: takrat in edino takrat občutim neko nesoglasje v svoji duši, nekaj grozno ledenega okrog srca. Pa samo takrat. To za danes. Zakaj resnično bi mi bilo žal, če bi se zapletli v to zanimivo razpravo, pa bi v sredi obtičali; glejte, gre že na poldne."

"Resnično zanimivo, in prosim vas, kajne, da mi boste prijateljica. V meni je namreč nekaj, česar sama ne poznam. Tako sem hrepenela ven, pa sem komaj prišla in ves paradiž je v megli."

"Bodite pripravljeni. Razočaranje rodi bogate sadove! Pri Smrekarjevih ga gotovo doživite."

Aleni je bilo, da bi planila na dan s svojim načrtom, pa se je domislila onih zapovedujočih oči in se jih zbala.

"Za Smrekarja se ne bom brigala. Kaj mi mar! Ampak snoči sem vas morala zagovarjati. Mešetar, tisti ostudni Jok, je trdil, da ste se vi vmešali v neko kupčijo."

Minka je pomolčala in pomislila.

"V kupčijo? Strniška? Kaj?"

"Da. Da ste pisali pismo v Trst!"

"Pisala, res, in še bom in vselej, kadar me kdo poprosi!"

"Grozil vam je!"

"Grozil!"

"Da vas prežene."

Minka je rahlo pobledela.

"Tako!"

Ko je izginila bledost in ji zaplula živa rdečica v lice, je stisnila belo pest, oči so se ji zasvetile kakor ogenj in dvignila je roko:

"Naj me le preganja! Toda..."

Takrat so se nenadoma odprle duri in je vstopila Mara. Minka je z očmi namignila Aleni, naj molči.

Mara je nesla dvignjeno razglednico. Ko je zagledala Aleno, ji je roka omahnila, pa se spet hitro dvignila.

"Poglejta, kvadriga z državne zbornice. Ha, s takimile konjci bi človek sfrčal v svet!"

"Torej Ivan bo možbeseda, da ti pošlje zbirko dunajskih spomenikov?"

"Mm," je pomrdnila Mara. "Možbeseda, kdo ve. Brest je bolj beseda kakor pa mož. Meni je vseeno."

Ob tem je merila z očmi Aleno, ki je bila na videz hladna in je mirno gledala sliko. V srcu pa jo je vendar nekaj jezilo in greblo, da bi bila z veseljem raztrgala to razglednico, kakor je prejšnji večer svojo, po kateri ji je bilo sedaj pravzaprav žal.

"Mara, poldne zazvoni takoj. Spremiva Aleno!"

"Pojdimo!"

Vse tri so se prijele za roke in šle skozi vas proti Smrekarju.

Tistega dne Smrekarja ni bilo pri obedu. Alena nalašč ni vprašala, kje je, pa ji je žena sama od sebe razlagala, da se je odpeljal s kolesljem zaradi kupčije v Mirni dol, da ga pred nočjo ne bo in bržkone še zvečer ne.

"Noč ga bo dala, vem, dobro vem. Ne veste, Alena, kako je takole kupčijsko življenje nemirno. Res se zasluži nekaj! Toda to trpljenje in te večne skrbi in strah zanj. Brez denarja seveda ne hodi po svetu in kadar gre, ne zatisnem očesa, dokler se ne vrne. Vedno me skrbi, da ne bi nekoč zvedela: Smrekarja so ubili, oropali. Trpljenje, gospodična, je naš kruh in ljudje nam ga zavidajo."

Ob tem pripovedovanju se je Aleni vzbujal sum, da je tudi ona zapletena v goljufivo stvar, ki jo snujeta Štefan in Jok, in je zato dvomila o iskrenosti takega govorjenja. Sodila je, da cika z nevoščljivostjo na Minko zaradi pisma. Zato se ni mogla ogreti ob tem pogovoru in se je bavila kar največ z Viktorjem.

Po pouku jo je gospa povabila na polje. Megla se je razkadila in žolto jesensko sonce je obsijalo poljane.

Viktor je gnal ovčke in pripovedoval, kako jih je v sanjah prodajal, mati se mu je smejala, vmes pa razlagala Aleni, kam so posejali ozimino, koliko so pridelali krompirja in koruze. Ko so prišli do obdelane njive, kjer so orali praho, so krenili na gozdno pot in se vrnili domov šele o mraku.

Smrekarica je prav vedela. Štefana ni bilo domov do mraka in ga ni bilo do večerje. Alena se je oprostila, da mora pisati staršem, in šla v svojo sobo.

Tu je razgrnila še enkrat predse pismo, ki ga je nosila ves dan v žepu in ga med dnem prebrala le v naglici. Nič posebnega, je mislila. Ko je pa v tihi noči ležalo pismo pred njo in so gledale vanjo te okorne poteze materine roke, iz katerih je dihala ljubezen, tista prava in neponarejena ljubezen staršev, je občutila, da je materino pismo na otroka, ki biva v tujini, vendar nekaj posebnega. Stavek za stavkom je brala, počasi, kakor bi bile te besede svete. Takole je pisala mati:

Preljuba moja Alenčica!

Ne morem si kaj, da bi te koj prvi dan ne obiskala z nekaj vrsticami svojega pisanja in te povprašala, kako se ti kaj godi, ali si živa in zdrava, ali ti je kaj dolgčas in ali kaj hudo jokaš. Midva z očetom sva tako žalostna, ker te ne vidiva in ne slišiva. Kamorkoli pogledava, Alenčke le ni. Kličeva in iščeva, nikjer te ni. Opoldne sem skuhala jabolčni štrukelj, kakor si ga ti rada jedla; sem mislila, zdajle bo pritekla oh, pa te ni bilo, ker te ni več. Vse sva morala sama snesti, in šele zvečer sva jedla in se potlej z žalostnim srcem in objokanimi očmi spat odpravila. Tudi tvoj kanarček je močno žalosten, ker te več ne vidi. Na vrata kljuje in pravi: kje pa je moja gospodična? Pa sem mu povedala, da si šla daleč proč, čez hribe in doline in visoke gore, čez bistre potoke in ravno polje.

Preljuba Alenčica, piši nama, brž piši; saj vem, da si že pisala, kakor si obljubila. Midva vsako uro skrbno nate misliva, tudi ti noben dan ne pozabi na naju in na Boga in na Marijo.

Tako! Zbogom!

                          Tvoja mati in tvoj oče

                          do groba in še

                          do groba in še onkraj groba.

Aleni je bilo tesno pri srcu in vest ji je očitala greh, ker ni pisala. Naglo je segla po belem listu, pero je začelo drseti po beli poli, tuji svet je ginil izpred nje, duša je vasovala pri očetu in materi... Ko je upihnila luč, so se oglasile stopinje iz obednice; nekdo je

plosknil z roko in se zasmejal, potem pa je bilo grčanje, kakor Jokov smeh.

Alena je potegnila odejo čez glavo.