IX.

Ko je Smrekar posvetil opitemu mešetarju, ki se je oprijemal zidu z obema rokama, gredoč po stopnicah, se je Jok pri vežnih vratih upokončil pred njim in mu, zibaje se sem in tja, zagrozil:

"Zapomni si, Smrekar! Zaradi tega pisma jaz ne bom trpel ne tukaj ne tamkaj! Ti glej! Ti!"

Smrekar je odklepal vrata in skoraj pahnil pijanca skozi duri ter naglo zaklenil.

Slišal je, kako je zunaj zahreščalo po pesku.

"Padel je, falot!"

Potem je razumel kletev in rigajoči: "Ti! Ti! Jaz nič!" Smrekar se je hitro obrnil, da ne bi slišal Jokovih groženj. Toda na tretji stopnici je že obstal. Svečnik v roki je trepetal, kakor so mu udarjali sunki razburjenega srca.

Jok je grčal in klel, po pesku je drsalo in praskalo, nato je padlo nekaj s težko težo, mešetar je pa zakričal:

"Slepar!"

Smrekarja je streslo.

"Izda me v tej pijanosti."

Postavil je svečo na tla in se vrnil k vratom. Z roko je prijel za debeli ključ, da bi ga zavrtel in pogledal skozi vrata.

"Ba, kaj mi more! Kdo bi verjel pijancu!"

Roka je izpustila ključ, zunaj je pa Jok glasneje zakričal:

"Pomagaj, če ne, povem, povem -."

Smrekar je odklenil in stopil k Joku, ki je visel na vseh štirih in ni mogel kvišku. Oprijel ga je in dvignil z močno roko.

"Tàk ne deri se! Ne vinarja ne zaslužiš več, to ti povem, če ne boš pameten."

Mešetar je godrnjal in grgral. Vsi udje so mu odpovedali, glava je opletala, noge ga niso nesle.

Togotno ga je objel Smrekar čez pas, da je Jok zastokal in se ga oklenil z roko okrog vratu. Smrekar se je celó v noči tega objema sramoval, da so ga pekla lica v vročici. Siloma je napol nesel, napol vlekel Joka v listnjak in ga tamkaj položil v steljo.

Ko se je vrnil v obednico, je prijel pismo, ki je ležalo na mizi, in se skril v pisarno. Čudovita sla ga je vlekla, da bi takoj odpečatil pismo. Poskusil je, ali bi se dalo odpreti brez sledi. Toda dobro je držal klej in še pečat povrhu. Odložil ga je na mizo, prekrižal roke na hrbtu in začel hoditi po sobi gor in dol.

Glava se mu je povesila, v srcu je občutil grozno ponižanje. Zdelo se mu je hipoma, da še visi pijana in umazana mešetarjeva roka na njegovem tilniku, in ostudni dih Jokovih ust mu je plul v obraz. Hodil je naglo po sobi, pogledal vselej na pismo, kadar je šel mimo mize, dasi ni krenil z glavo. Polagoma se mu je zazdelo, da se je pismo dvignilo z mize in da hodi pred njim in da bi ga videl celo tedaj, ko bi zatisnil oči ali upihnil luč: vedno pred njim belo pismo, na tilniku roka mešetarjeva, v obrazu pijanski duh. Navsezadnje se mu je upognil celo hrbet, da je -- hrust -- hodil kakor oprtan s silno težo.

"Vraga, kaj se mi blede?" je spregovoril glasno, ko je z nogo zadel ob stol. Vzravnal se je sredi sobe, pogledal na pismo in se nagnil proti njemu. Roke so se na hrbtu sunkoma razklenile, prsti so segli po listu -- in odločno zlomili pečat, da so se sesuli drobci na mizo.

Ko se je to zgodilo, se je umaknila mešetarjeva roka z njegovega tilnika, vsa težka teža je zdrknila z njegovih pleč in zmaga je sijala iz oči, ki so že letele po odprtem pismu.

"... Pet tisoč plačamo vselej za Vaše gozde več, kakor jih plača Smrekar."

Tak je bil konec pisma.

"Ne boš se redil, Taljan! Ne boš se!"

Kakor skrivnost in kakor zaklad je Smrekar spravil pismo in ga zaklenil. Ko je skril ključ, si je pomel roke in vsa moč se je vrnila v njegove žile. Kakor blisk mu je zažarel načrt v glavi in vesel je bil načrta, da je stisnil pest in požugal Taljanu. Požugal je tudi proti šoli.

"Minka, pomnila me boš!"

Nato je legel in hitro zaspal kakor človek, ki se je trudno priboril do cilja.

Ko je Alena zjutraj odprla okno, je sijalo zunaj prekrasno jesensko jutro. Veter je rahlo vlekel skoz divjo trto pod njenim oknom, da so se žolto rdeči listi usipali trumoma na tla. Gozd na pobočju hribov je gorel v prvih sončnih žarkih. Kakor plameni se je zibalo ovenelo listje. Le tu in tam so stale sredi gozda samotne smreke, ki so se s črno obleko rezko dvigale iznad rumenega jesenskega gozda.

Alena je obstala pri oknu. Zaradi snočnjega pisma, katero je pisala staršem, so bile še vse njene misli in sanje v mestu, v skromni sobici, s tistim pustim razgledom na goli zid sosednje hiše, od katere se je odbijal vsako jutro ropot voz in vozičkov in šum pešcev. Tu pa svečani pokoj, kakor praznik, in v pokoju tiho šepetanje, kakor molitve. Zdelo se ji je, da je zaspala in se prebudila v pravljici.

Spomnila se je, kako se je snoči kesala, ker ni razodela vsega staršem, ker je zamolčala, kar je slutila o Smrekarju. Tudi na to je pomislila, kako se je skrila z glavo pod odejo, ko je zagrčalo, tako ostudno zagrčalo v sosednji sobi, in jo je v mračni slutnji gnalo nazaj k mizi, da bi odprla pismo in povedala, vsaj nekoliko povedala očetu in materi, morda samo namignila, da se pleto okrog nje čudne reči in da morda ne bo dolgo mogla vzdržati v taki družbi. Vse to je premislila v trenutku pri oknu. Ali danes ob tem soncu je ni bilo več strah in veselila se je, da je molčala.

"Kaj mi mar! Naj si drug drugemu izpijejo kri, kaj mi mar! Samo dolžnost, nič drugega, samo Viktorček bo moja skrb, samo on in ne Smrekar in njegove kupčije, ne Minka ne Mara ne Erna -- in tudi ne -- Brest."

Ob tem zadnjem imenu se je rahlo razburila. Zato se je naglo obrnila od okna in segla po pismu, da ga nese na pošto.

"Preneumno! Ali je vredno, da se ga spominjam? Mara naj misli nanj! Pa zabavlja, lisica, ko ga ima rada."

Alena je odšla na pošto, da je še ujela postiljona, ki je imel že napreženo ter je lezel nerodno na kozla; čepico je imel hudo po strani.

Po zajtrku je šla budit Viktorja, ki se je že gugal na lesenem konju in ga vlekel za okuzmano grivo.

Viktor se je razveselil učiteljice in pognal gugalnik, da se je zibal v še večjih nihljajih. Potem je skočil s konja, prijel Aleno za roko in ji splezal v naročje, jo tesno objel in skočil spet na tla.

Učiteljica ga je bila vesela, ure so potekle tako naglo, da so sedli takoj k obedu, ko sta se nehala učiti.

Pri mizi je vladalo izredno živahno razpoloženje, Viktor je znosil Aleni, karkoli je dosegel slaščic in sadja, na krožnik, Smrekar se je smejal in pil s slastjo, več nego ponavadi.

Po obedu je Viktor sedel očetu na kolena, ga prijel za brke in zaprosil:

"Papa, reci, naj greva popoldne z Aleno past ovčke! Reci, da ne bo nič šole."

"Prosi gospodično!" se je oglasila mama.

Viktor je pogledal Aleno, prijel pa spet očeta za brke in rekel:

"Ti ukaži! Kar reci!"

"Če bova ovčke pasla, se ne bova nič naučila," je omenila Alena, dasi ji je bil Viktorjev nasvet všeč.

"Zakaj ne? Mi boš tam kaj povedala; poglej sonček!"

Viktor je pokazal s prstom skozi okno.

"Le pojdita! Pride zima, takih dni ne bo mnogo!"

Sin je skočil iz naročja očetu in takoj poiskal klobuk, prijel Aleno za roko ter vriskaje odšel z njo v hlev po ovčke.

"Alena, ob štirih bodita doma! Moram pisati nekaj nujnih pisem!"

Tako je zaklical Smrekar skoz okno, od koder sta z ženo gledala za sinom in Aleno.

Ob štirih se je Alena oglasila v pisarni. Smrekar ni delal; globoko zamišljen je stal pri oknu.

"Prosim, gospod Smrekar!"

Ta se je ozrl in se ni mogel prvi hip odtrgati od misli, v katere se je bil zaglobil. Zato jo je vprašal raztresen:

"Kaj bi radi?"

"Ker ste rekli zaradi pisem!"

"Da, da! Kako se človek raztrese. Čakal sem vas in navsezadnje sem se zamislil in pozabil, kaj čakam. Sedite!"

Alena je sedla k pisalniku, si pripravila pero in ga pomočila.

Smrekar je narekoval in hodil po sobi.

Tri daljša pisma je napisala Alena.

"Še tole," je rekel Smrekar, "potem je opravljeno za danes!"

Na mizo pred Aleno je položil ovojnico, ki je bila drugačne oblike kakor za druga pisma.

"Samo naslov napišite: Gospa Strniška -."

Alena je pisala in nobena misel se ji ni rodila ob tem naslovu. Smrekar ji je vzel izpod rok ovojnico in jo nesel v omarico.

"Še to brzojavko: Kupčija že sklenjena. Nikar se ne trudite sem."

Ko je Alena zapisala, se je ozrla v Smrekarja:

"Podpis -- Smrekar -- kajne!"

"Ne, ne, ne," je hitel on, "podpišite -- Strniško!"

Alena je že zastavila pero, ki je pa nenadoma obtičalo. Obrnila se je proti Smrekarju in uprla vanj oči.

"Strniško naj podpišem?"

"Strniško, da! Kaj pa oklevate?"

Smrekar ni mogel zakriti razburjenosti.

Alena je odložila pero, ga pravzaprav vrgla na mizo in vstala. "Ne, tega ne podpišem! Gospod Smrekar, jaz nič ne vem in nič nočem vedeti in nič mi ni mar -- toda tega ne podpišem, ker se mi zdi..."

Smrekarjev obraz se je čudno spremenil. Iz potez je gledala zločest, počasi se mu je lice skremžilo, dokler ni bušil iz njega smeh, ne smeh, krohot.

"Zdi -- zdi -- kaj se vam zdi? A? Kaj?"

"Da to ni vse po pravici!"

Smrekar je obmolknil in jo pogledal s pogledom, pred katerim je Alena vztrepetala.

"Da to ni vse po pravici?"

Spet se je zakrohotal s tako votlim smehom, da je grmela iz njega groza.

"Da ni vse to po pravici? -- Torej vi, ki jeste moj kruh, ki bi brez te službe morda stradali leto in dan, vi ste prav taki, kakor vsi drugi, kakor Minka. Vse -- tujcu! Če pa domač človek skuša ujeti nekaj zaslužka, ste vsi zoper njega! Torej Taljan, ti se redi, Smrekar, ti stradaj -- samo nas pasi in redi!"

"Gospod Smrekar!"

Alena je kriknila, čelo se ji je omračilo, kakor nikoli, ustnice je krčevito stiskala, ki so ji kljub temu trepetale in drhtele.

Smrekar je stopil prednjo, prekrižal roke na prsih in ji z ogromnim telesom zagradil pot, ker je slutil, da namerava planiti iz sobe.

"Da, moje škode bi se veselili, da! Pa se je ne boste! Sem že poskrbel, da se je ne boste!"

"Gospod Smrekar," je ponovila Alena, "jaz sem že povedala, da nič ne vem, da mi ni nič mar -."

"Da nič ne vem," ji je presekal besedo Smrekar. "Vse veste, smete tudi vedeti -- vedeti zase -- zase, ker ste naša, naša! Ali vam nisem povedal -- in če ne veste, vam povem še enkrat -- in povem tudi to, da ste napisali naslov na Strniško za tisto pismo, ki sem ga jaz prestregel - zato prestregel, da se ne bo redil Taljan."

"To je krivica. -- Vi ste -- vi ste -." Alena je težko dihala, besede so se ji trgale iz ust. -- "Pustite me -- dajte ovojnico nazaj. -"

Smrekar je stopil bliže do nje.

"Le recite, kar recite: Slepar -- slepar!"

"Slepar!" je kriknila Alena in solze so ji stopile v oči.

"Torej ste pomagali sleparju tudi vi -- pomagali -- razumete? Črno na belem je vaša pisava -- torej -."

In spet se je zakrohotal ter jo gledal z divjim pogledom, da je Alena onemogla in se sesedla na stol.