XI.

Preteklo je nekaj dni. Smrekar ni Alene nič več poprosil, da bi mu pisala trgovska pisma. Dasi ji je bilo to pogodu, ji je vendar vzbujalo sumnje in strah. Slišala je tudi, da je tu in tam prišel Jok k Smrekarju. Toda pred njo se ni pojavil in nikdar več nista govorila s Smrekarjem drugače kakor na samem.

Kolikokrat si je ponavljala: "Kaj mi mar!" Ali vselej je čutila, da ji je mar, da jo stvar tem bolj zanima, čim bolj jo prikrivajo pred njo. Dasi ji ni Smrekar niti z besedico žugnil, dasi je bil prijazen kot le kaj, se je vendar zagrizla vanjo radovednost tako globoko, da je po dolgem razmišljanju sklenila:

"S Strniško se snidem! Tam zvem vse. Pomagati mi mora Minka!"

Kakor pozdrav v slovo je sijalo sonce, ko so se napotile popoldne Alena, Minka in Mara proti Marevževcu. Previdno jih je izvabila Alena na sprehod, ne da bi katera le količkaj slutila, kaj so njeni nameni.

"Pozdravljen, sonček, pozdravljen za slovo!" je vzklikala vesela Mara, snela slamnik in si ga pripela ob pas. "Le obsij me, saj ni več daleč blato in brozga in megla, ko se zaližemo v sobe kakor polži. Ah, krasen poklic, kajne, Alena!"

"Je res več bridkosti v njem, kakor sem sanjala v Ljubljani."

"Več bridkosti? Ne več -- sama suha bridkost in nič drugega, puščoba in dolgčas, da bi ga prodajale na kilometre!"

"Jaz se veselim zime! Ko ob takih dneh delam kakor za stavo in začne pošteno mesti okrog oken, to je zame užitek. Ko dovršim delo za Miklavža, imam že drug načrt za zimo."

"Ah, Minka, ti in tvoji načrti!"

"Povejte, mene zanimajo!" je prosila Alena.

"Najprej predlagam, da bomo bolj iskrene: tikajmo se!"

Vse so bile s tem predlogom zadovoljne in so si segle v roke.

"Torej suha bratovščina," se je zasmejala Mara in stisnila roko Aleni. "Toda prvega vaju povabim na punč. Takega vam napravim, da se še tebi, Minka, otaja zmrzlo srce."

"Dobro! Ali ne samo prvega: Določimo vsak teden čajni večer!"

"Izvrstno! Živeli čajni večeri!"

Mara je zamahnila s sončnikom.

"Toda vnaprej ti povem, Minka, da ne bomo puste pri teh večerih. Jaz, recimo, bom govorila o sami ljubezni in zabavljala na vse tiste, ki so si izmislili naš imenitno dolgočasni poklic."

"Pri večerih bo vladala republika!"

"Čeprav anarhija," se je zasmejala Minka. "Sedaj pa moj načrt, Alena! Mara ga itak ne bo poslušala."

"Bom ga, toda vem, da bo gorela iz njega požrtvovalna ljubezen do domovine! Le pridiguj!"

"Moj načrt je ta: Za dekleta, ki so že iz ponavljalne šole, otvorim tečaj za gospodinjstvo."

"Za gospodinjstvo?" sta se zavzeli obe hkrati.

"Da, za gospodinjstvo. Prečitala sem nekaj izvrstnih del, kako skrbe za izobrazbo ženstva drugod. Zakaj bi pri nas ne?"

"Seveda naj skrbe tudi pri nas! Kdo trdi, da smo zoper izobrazbo - ali da bi se ubijale me, ko imamo šole že preko grla, no, hvala lepa za take načrte. In zastonj povrhu! Minka, lepo te prosim, ne nori!"

"Sodim, da to delo ne bo zastonj! Narod bo žel od te setve!"

"Narod, narod, ti in tvoj narod! Brr! Kar začni po Prešernovo: Gosence kaj na repo varje, kak perdeluje se krompir nar bolji! Alena, ne pohujšaj se nad socialistom!"

"Da bi mogla biti resnični socialist in pohujšati vse ljudi!" Minki so se oči od navdušenja svetile. "Poglejta, tu smo pri krasnem sadovnjaku. Zimska jabolka odtrgavajo. Vidita, ta vrt je delo moža, ki je bil socialist, preden se je svet tega imena zavedal. Z rovnico, z nožem in cepiči je hodil od vrta do vrta. In danes blagoslavlja fara njegov spomin! Da, da blagoslovljeno tvoje ime, ti revni vaški učitelj!"

"Alena, Minka že pridiguje! Sedaj sva izgubljeni! Poslušaj, sonce, in se ustavi na svoji poti!"

Mara je iztegnila roko proti nebu.

"Mara, strahovito si poredna! Meni se zde Minkine misli izvrstne. Samo vsaka ni, da bi jih izvajala!"

"Tole je misel zame," se je zasmejala Mara navihanski in pokazala s sončnikom po cesti.

Od daleč so zagledale popotnika v gosposki suknji. Njegova hoja je bila prožna in mladeniška. Pojav mestne moške obleke je bil v samotni dolini tak dogodek, da so vse tri umolknile in opazovale prihajajočega.

"Tisti Taljan je, ki kupuje od Strniške," je prva spregovorila Alena.

"Agent," je omenila malomarno Minka, ki je sicer niso užalile besede Marine, ali je bila vendar nekoliko potrta, ker ni mogla dati duška čustvom, ki so ji polnila srce.

"Ni Taljan in ni agent! Poglejta, pozdravlja!"

Popotnik je resnično zamahnil s klobukom, kakor za pozdrav.

Zdelo se jim je celo, da se je podvizal, odkar jih je zagledal.

"Tvoja misel ti gre naproti," je ponagajala Minka Mari, ki je napeto upirala oči v popotnika. Toda Mara je vzkliknila, preden je Minka dokončala stavek:

"Brest!"

Vse tri so obstale.

Mara je razpela sončnik in zakrožila z njim nad glavo.

Popotnik je snel vnovič klobuk in zamahnil z njim v pozdrav.

"Brest!" je vzkliknila zopet Mara in tako zardela, da je takoj opazila Alena. Ali čutila je tudi sama, da ji je v lice zavalovila kri.

"Čeden študent! V nekaj dneh je dovršil semester."

Tako je Bresta hladno obsodila Minka, kateri je bilo tako očitno navdušenje obeh tovarišic zaradi dijakovega prihoda sila odveč.

Alena in Mara sta se ob Minkini pikri opazki spogledali. Druga drugi sta brali z obraza, kar bi bili radi obe zabrisali.

"Briga me njegov semester! Nekaj zabave bo vendarle z njim. Za silo je dober."

Tako je skušala prikriti rdečico Mara.

"Sebičnica!" je zamrmrala Minka.

"Ne sodimo," ga je opravičevala Alena. "Bržkone ima vzrok, da se je vrnil tako hitro z Dunaja."

Nato so vse utihnile. Na trdi cesti so se že čule Brestove stopinje. Vse tri so pridržavale korake, kakor bi lagodno šetale in bi mu hotele dokazati, da mu ne gredo naproti.

Aleni se je ob prvem Marinem vzkliku, da prihaja Brest, porodila misel, ki se je dvigala, čezdalje krepkeje, čim bolj se je krajšala razdalja med njo in Brestom:

"Brest je filozof, Brest je mož -- njemu vse razodenem, kaj se godi pri Smrekarjevih. On je domačin, pozna Smrekarja, pozna razmere. Da, samo on! Kakor nalašč, da je prišel."

In želja, ki je bila porojena iz strahu in prerojena v radovednosti, je zorela v koprnenje, ki v Brestu ni iskalo ne častilca ne družabnika, ampak samo duše, ki bi ji ob tej stiski spregovorila pametno besedo.

"Klanjam se! Pozdravljene!"

Še nekaj korakov oddaljen je Brest obstal, snel z izbrano kretnjo klobuk in se priklonil.

"Čeden študent, gospod Brest! Hitro ste dovršili semester!"

Mara je nalašč ponovila, kar mu je očitala prej Minka.

"Gospodična Mara, nepoboljšljiva nagajivka!"

Brest ji je segel v roko.

"In gospodična Trpotčeva? Kako vam ugaja, če dovolite, pri nas?"

Tudi Aleni je podal roko in ji vprašujoče pogledal v oči, kakor bi iskal, ali je slika, kakor jo je nesel s seboj v duši od prvega srečanja, resnična ali ne.

"Pa gospodična socialistka? Kaj delate?"

"Norim, trdi Mara."

"To se pravi, da ne hodite po izvoženem kolovozu -- in o človeku, ki hodi svoja nova pota, so trdili že klasiki, da nori! Sodba gospodične Mare vam je v čast!"

"Hinavček kavalirski!" mu je požugala Mara. "Povejte, kaj vas je prignalo tako naglo nazaj. Vam je bilo dolgčas na Dunaju?"

Mara je ob tem prijela tesno Aleno okrog pasu, da je z dejanjem dokončala, kar ni hotela z besedo. Brest je opazil, da ga draži Mara z Aleno, pa se je potajil.

"Naloga, gospodične, naloga! Saj veste, da sem že o počitnicah delal - in da mi je treba od lakote do kruha. Teče peto leto. Tovariš mi je priskrbel virov -- in zato sem jo pobral takoj z zabojem knjig proti domu. Letos upam, da dovršim. -- Ali oprostite, da vas zadržujem. Kam ste namenjene?"

"Do Marevževca, da si ogledam okolico, dokler je še kaj vremena," mu je pojasnjevala Alena.

"Do Marevževca? Potem se oglasite pri Strniški. Smrekar in Jok barantata, da se razlega skoz okna na cesto. In iz buteljk pijo, da od mize teče."

"Kaj ni Strniška dobila pisma?" je vprašala Alena tako naglo in razmišljeno, da bi se bila skoraj ugriznila v ustnico.

"Pisma? Ne razumem, gospica? To je najbrž domača politika!"

"O, nič ni. Z Minko sva se nekaj menili o tej stvari."

Minka se je ozrla v Aleno, ki ni vzdržala pogleda, in je silila:

"Pojdimo, dokler je sonce!"

"Na svidenje!" je zaklical Brest in odšel po cesti.

Učiteljice so se vrnile, preden so prišle do Marevževca, in tudi Strniške niso obiskale.

Ko so se poslovile pred šolo, so bile vesele, da so se razšle, ker so vse občutile z nerazumljivo slutnjo, da se je mednje dvignilo nekaj kakor črna, žugajoča senca.