XIII.

"Oho, moška je ta! Ali ste šli na uro gledat?"

Tako je pozdravil Bresta Smrekar, ki se je po večerji vrnil iz Strniškinih gozdov in stopil v obednico.

Bresta tak pozdrav ni kar nič zbodel. Vstal je, se poklonil Smrekarju in mu segel v roko.

"Pozdravljeni!" je rekel Štefan in mu stisnil roko.

"Počakajte, da se umijem. Nocoj ga usekava!"

Nato je obesil od dežja izprani klobuk na kljuko in slekel zelenkasti suknjič, ki je bil ves lisast od smolnih madežev.

Žena mu je pomagala, Viktor je stopil predenj in ga vprašal:

"Ata, si kaj prinesel?"

"Ná," se je zasmejal Smrekar in pobožal s smolnatimi rokami sina po obeh licih.

Viktorju niso ugajale raskave in klejaste dlani očetove. Zato je z obema rokama prijel očeta za pestmi, da bi se rešil. Oče ga je pa dvignil kvišku prav pod strop ter ga podržal v višavi.

"Otrok, zapomni! Več oče ne more prinesti sinu, kakor če mu prinese takele trudne in delovne roke. Zapomni si!"

Viktor je iztegnil roke po očetovih brkih, jih krepko prijel in ga poljubil.

"Tako je prav," je rekel oče in postavil fanta na tla.

Glas mu je bil mehak in se je skoraj tresel.

"Gospodična," je spregovoril po kratkem molku Brest, ki je sedel sam z Aleno pri mizi. Smrekarica je šla po večerjo, Viktor se je prijel očetove roke in skakal za njim iz obednice.

"Gospodična, tak prizor gane, tako gane, da bi bil sedaj najrajši v samoti kje in bi sanjaril."

"Tudi mene! Ali drugod bi me morda bolj kakor tukaj."

"Tako? Zakaj?" je vprašal Brest zategnjeno.

"Ah, ta Smrekar!"

Alena je obrnila glavo proti steni, jo podprla z dlanjo, da je zakrila lice pred Brestom, ki je videl samo njene lepe lase, na katere je plula luč izpod stropa.

"Gospodična Alena, kaj vam je! Iz vaše besede zveni bolest!"

"Če zveni, ni zlagana!"

Alena je še vedno upirala pogled v steno.

"Gospodična, če mi zaupate, morda bi vam -."

Brest je iskal primernega izraza.

Alena se je naglo okrenila in mu pogledala v oči.

Vprašanje, želja, tiha skrb -- vse je bilo v pogledu.

Brest je položil svojo roko na njeno, ki je mirno počivala na mizi. Alena je ni umaknila.

"Gospodična, dijak sem, akademik, pri svoji časti, zaupajte mi, kar vas tare."

Alena ga je motrila s pogledom in molčala. Na čelu so se ji zarisale gubice, živci okrog ustnic so trepetali.

"Ali ste mož?"

Kakor bi odsekal, je Alena pretrgala molk in mu zastavila vprašanje.

"Gospodična!" je vzkliknil Brest in se zravnal na sedežu.

"Dobro. O priliki!"

Brest je hotel spregovoriti. Toda ni utegnil in je stisnil samo njeno roko, ker je vstopil Viktor. V vsaki roki je nesel krono, kateri mu je dal oče, ker mu iz gozda ni mogel ničesar prinesti.

Za Viktorjem je prišel Smrekar in sedel za mizo, kamor mu je žena takoj postavila večerjo.

"Aha," se je razveselil, ko je zasadil vilice v kos koštruna. "Življenje je delo in delo je zdravje!"

"Čestitam, gospod Smrekar! Tako življenje in delo in zdravje je zaklad - in ta zaklad vam rodi bogate obresti."

"Bogate? No, ne rečem, da je brez obresti vse to. Toda o bogatih obrestih naj govore drugi, ne jaz."

"Seveda, nihče vam jih ne šteje; ali temu ne boste oporekali, gospod Smrekar, da je dandanes učenost najslabše plačana."

Smrekar se je glasno zasmejal, položil vilice in nož na krožnik in se naslonil na stol.

"Učenost najslabše plačana! Ha-ha! Še predobro; predobro, gospod Brest!"

"Ugovarjam!"

Ivan se je razgreval, Smrekar je jedel s slastjo in zdaj pa zdaj pogledal izpod čela na dijaka, ki je razlagal.

"Ugovarjam, odločno ugovarjam! Poglejte po deželi: Kdo živi najbolje? Krčmarji in trgovci. Poglejte v mestu. Kdo se tam košati in zida vile in se vozi z avtomobili? Kdo, če ne trgovci, podjetniki, veleobrtniki. In kaj je z učenostjo takih mož? Ljudsko šolo imajo za seboj, le kaj malega več. Kaj pa učeni stanovi? Poglejte učiteljstvo po deželi!

Ali ni zidarski polir, ki je pred kra tkim še mešal malto, baron v primeri z njimi? Poglejte profesorje in uradnike po mestih! Vsak vinar desetkrat obrne, preden ga izda, sicer ga pestinijo krojači in šivilje. Kdor ni tako srečen, da priženi težko doto -- Bog se ga usmili! Ali ni tako, gospod Smrekar?"

Štefan si je otrl brke in jih nasukal. Alena je z žarečimi očmi gledala Bresta in mu pritrjevala.

"Prav imate, da branite in se poganjate za svoj stan. Toda to-le preudarite: Zakaj vidite samo naš denar, ne vidite pa našega dela? Učenost -- kajpada; ne veste, da ima ta pol leta počitnice? In mi? Kdaj imamo mi počitnice? Kdaj se mi oddahnemo? Noč in dan, ven in ven: -- delo -- delo -- in zopet skrb in delo! Ko bi jaz samo kmetoval, bi živeli, ne rečem; toda presneto bi nam bili kosi kruha tenko rezani. Zato naj vsak stan skrbi, da si ujame še postrani kaj kruha. Počitnice so potuha!"

Brest se je ironično nasmehnil in segel po kozarcu.

Alena je vneto odgovorila:

"Gospod Smrekar, ko bi vas postavil pred šolske klopi samo pol leta, bi drugače govorili. Sicer ste pa, brez zamere, zelo čudnih nazorov. Če učitelji ne delamo drugega kot učimo, vam ni prav. Minka na primer dela tudi izven šole zelo mnogo; vam tudi ni prav. Torej, kako?"

Smrekarju so se oči zabliskale ob imenu Minka. Zadnji košček večerje je pustil na krožniku, na katerega je vrgel rožljaje nož in vilice, zmečkal prtič in ga položil na mizo tako, da je zaeno udaril s pestjo predse.

"Gospodična, to vam kratko in malo prepovem! O delovanju Minke molčite, zakaj o tem bodo govorili drugi! Ali ste slišali!"

"Štefan, nikar!" je mirila rahlo žena, ki je jemala krožnik izpred njega.

"Me res jezi," je ponovil Smrekar in se še enkrat otrl okrog ustnic.

Alena je dvignila glavo, nagubala čelo in se nagnila naprej, da bi se spustila v odločno pravdo s Smrekarjem. Toda pod mizo je začutila rahel opomin Brestove noge, ki jo je prosil, naj se zataji, in zaeno je dvignil čašo in trčil čez mizo s Smrekarjem.

"Tako je prav! Vsak naj brani svoj stan in poklic! To je stanovska zavest! Na zdravje, gospodična!"

Aleni ni bilo všeč, da jo je Brest prekinil in da ji ni hotel na pomoč. Jezna in razburjena je trčila, da je pljusknilo vino čez rob kozarca.

Smrekar je ob tem že dvignil čašo in izpil v dušku, kljub temu je opazil Alenino razburjenost.

"Gospod Ivan, naša gospodična," tu je zakašljal, ker ga je beseda "naša" zbodla. Zato je povzel še enkrat. "Gospodična Ale na je vihrava, da je kaj. Kakor majhen lonček, za vsak nič vzkipi. Da boste vedeli, zakaj se je sedaj ujezila. -"

"Za stanovsko zavest," ga je prekinila Alena osorno. Brest jo je miril, mahljaje z desnico.

"Pripovedujte, gospod Smrekar!"

"Stvar je tale. Od Strniške sem kupil gozde; kupoval sem že dolgo in se nisva mogla zediniti. Ženska je skopa, kar se da. In slišite, v to kupčijo se je vtaknila Minka in mešetarila za nekega Taljana.

Ali ni to nesramno? Morda bi bil dal tujec kak stotak več. Toda jaz sem ji pri tej priči naštel denar, Taljana bi čakala in lovila kdove kako dolgo. Menda me po pravici raztogoti tako delovanje tiste učiteljice, ki jo plačujejo naši davki. Preneumno! Za to jo še izplačam!"

"Minka se ni vtikala vmes. Strniška jo je prosila. Jaz bi ji bila tudi ustregla! Zakaj neki ne?"

"Potrpite, gospodična Alena! Jaz bi takole razsodil: Strniška je imela prav, Minka prav, gospod Smrekar, vi tudi prav! In Minke ne boste zato nič izplačevali -- kajne, saj je sedaj stvar v redu!"

Ker se je Viktor ob tem razgovoru zelo slabo zabaval, je pričel dremati. Zato ga je Alena predramila in ga spremila spat.

Ko se je vrnila, so stale na mizi buteljke in Smrekar se ni več jezil, Brest ga je ob Alenini odsotnosti pomiril z donečo frazo in s praznimi dovtipi.

Ko je prisedla še Smrekarica, se je pričela ob vinu zabava, katere vajeti je krepko vodil Ivan, dokler niso vsi razgreti popol noma pozabili stanovske zavesti in se veseli poslovili.

"Posveti po stopnicah," je velel Smrekar ženi in se oprostil, da je truden, ter šel takoj spat.

Alena je spremila Bresta s Smrekarico vred do vežnih vrat. Ko so jih odprli, se je vlila mesečina v vežo, tista tiha in sanjava jesenska mesečina.

"Kako krasen večer!" je vzkliknila Alena in stopila iz veže. "Nocoj bi bil sprehod! Sama pesem!"

"Pojdite, gospodična! Gospod Brest vas gotovo rad spremi!"

"Prosim!" se je poklonil Ivan Aleni.

Alena se je ozrla na gospodinjo, ki je stala na pragu.

"Gospa, samo majčkeno grem, samo do šole!"

"Lahko noč! Veža bo odklenjena."

Ko se je Smrekarica obrnila na pragu, je Aleni vztrepetalo srce in v hipu je občutila, da jo je vleklo za njo. Toda luč je že izginila in ona je stala sama z Brestom, vsa oblita z mesečino.

"Pojdiva!" je spregovorila in stekla pred Brestom z dvorišča, da je šumelo žolto listje, ki ga je nastlala lipa po pesku.

"Štefan," je ogovorila Smrekarica moža, ki je že ležal, ko je stopila v spalnico.

"Alena je šla z Brestom na sprehod. Naj gre, kaj praviš?"

"Na sprehod? Neumnost si naredila!"

"Zakaj?"

"Slamo in ogenj tiščiš skupaj. Ženska!"

"I, kaj bi ne bil to lep parček. Kakor nalašč!"

"Lep, lep -! Od lepote še ni bil nihče sit. Če je ta fant kljub učenosti tako nespameten, da se zagleda v lepo -- in prazno žensko, potem je najbolje, da vse šole zapro. Najbolje, da veš. Sicer me pa pusti.

Jaz že spim."

Zaobrnil je glavo, si pritegnil odejo okrog vratu in zamižal.

Alena je hodila tako naglo, da jo je Brest komaj dohajal. Glasno se je smejala in nalašč bredla tam, kjer je bilo največ listja na poti, da je glasno šumelo. Celo zapela je. Prišla sta skoraj do šole, ne da bi se kaj pogovarjala. Tamkaj je Alena obstala.

"Kajne, kako sem otročja, gospod Brest?"

"Zakaj otročja? Veseli ste, recimo, naravni! Ali bi se vedli ob tej mladosti kakor siva starka? Ali naj bi iztegali bolno roke proti mesecu, ko kipi v vas življenje! Na hvalo, da se morete oddahniti. Današnja družba res zahteva, da je človek zapet do vra tu, ne, do ušes, in sodi, da imamo jezike samo za to, da utajimo, kar imamo v srcu."

"Ali ste vi pristaš ženske emancipacije?"

"Ne samo ženske, vsake!"

"Toda nocoj se pred Smrekarjem niste emancipirali. Glede Minke, namreč."

"Družba je trinog."

Alena je pomolčala in zrla v Bresta. V mesečini so bile njene oči, zasenčene z obrvmi in dolgimi vejicami, kakor tihe, hrepeneče sanje.

"Jaz se vrnem. Ali me spremite tudi nazaj?"

"Če le dovolite!"

Obrnila sta se in prehodila nekaj pota molče. Brest je čutil, da valovi v njem srce, hladni razum se je umikal čustvom.

"Gospodična, pri večerji ste vprašali, ali sem mož! Morda mi razodenete sedaj, kar vas teži pri Smrekarjevih."

Alena se je nenadoma spet ustavila in ga motrila.

Nato je spregovorila rezko, s trdim poudarkom:

"Smrekar je slepar!"

Brest se je prestrašil, da je Alena zapazila spremembo na njegovem licu.

"Gospodična," je rekel slovesno, z nizkim glasom, iz katerega je donel ugovor.

"Gospodična, vi ste krivični!"

"Dokažem!"

Nato se je obrnila in začela gredoč ognjevito in razburjeno pripovedovati Brestu, kar se je zgodilo zadnje dni. Ko je dokončala, se je ustavila na poti, stopila pred Bresta in še vsa drhteča od jeze vprašala:

"Ali se sedaj še upate ponoviti, da sem krivična?"

Iz oči so ji sršeli plameni, glavo je dvignila in roke so se ji krčile v pesti, kakor bi se nekam oprijemala, da bi zakrila drhtenje.

Brest jo je že potoma opazoval in jo občudoval, ko je pripovedovala, ne da bi se le enkrat ozrla vanj. Čutil je, kako so ji be sede vrele iz dna srca, kako so hrepeneče čakale trenutka in iskale duše, kateri bi se mogle razodeti. V tem hipu ni bila več mlada in lepa deklica.

Nenadoma se je dvignila pred njim kakor močna žena, ob katero je prvič udarilo življenje in jo poklicalo iz sanj.

"Gospodična Alena, vi niste krivični Smrekarju!"

Glas se je tresel tudi njemu.

"In kaj naj storim?"

"Vaša vest je čista, vaša roka ni omadeževana -- torej molčite in se ne menite za to."

Alena je vzdihnila, kakor bi se ji težka teža odvalila od srca.

"Gospod Brest, laže mi je. Morda sem se resnično preveč in po nepotrebnem razvnemala. Dobro, molčim. Toda, prosim vas, ko nimam nikogar, ako bi bilo treba, ali vam smem zaupati?"

To vprašanje je bilo tako mehko, tako zaupanja polno, da se Brest ni mogel zmagati. Z obema rokama je segel po njenih rokah, jih pritisnil k ustnicam in jih poljubil.

"Hvala vam!"

Nato mu jih je naglo umaknila in zbežala na dvorišče. Brest je slišal, ko so se zaprla vežna vrata in je zacvilila ključavnica. In še se ni ganil z mesta. Milijoni zvezd so veselo pluli nad njim v prostranost.