XVI.

Ko je Alena prišla domov, je videla iz sobe, da sta šla preko dvorišča pismonoša in Jok. Pismonoša je bil bled in potrt; čepico je nesel v roki in segal z desnico razburjen v sive lase. Ob njem je stopal Jok, mahal divje z rokami, dvigal kvišku tri prste, žugal in šepetaje sikal na uho spremljevalcu. Ob lesi, ki vodi na dvorišče, sta obstala. Jok je govoril bolj z rokami in obrazom nego z besedo. Ko sta se ločila, je pismonoša zamahnil z roko in naglo odšel, Jok pa je stal in držal klobuk za okrajce, kakor bi ga hotel vreči na tla. Nato se je okrenil proti Smrekarjevemu domu. Alena se je umaknila od okna, ko se je mešetar ozrl na hišo.

Smrekar se je prismejal k večerji. Smeh je bil nekaj groznega, tako se je zdelo Aleni. Ko je obešal klobuk, je že pripovedoval:

"Ha-ha-ha! Če to ni smešno! Kaj si izmisli Taljan! Neko pismo išče, na pošti ga išče, pismonošo so pestili, Erna je razgadena, da kar skovika, celo mene je vprašal, ali bi kaj slutil! Ti kanalja taljanska! Pomislite! Zaradi navadnega pisma tak hrup! Ko bi jaz hotel zaradi pisem, ki so se meni izgubila, tako rogoviliti, bi morala nastati vojska, prava vojska!"

Nato je sedel k mizi in si zadovoljno podrgnil roko ob roko.

"Ta jeza Taljanova me veseli, tako veseli, kakor bi zadel terno! To je dobro! Ni res, Alena?"

Alena se je sklanjala nad krožnik in jedla posili. V ušesih ji je bučal ta strašni krohot kakor peklenski grom. Na Smrekarjevo vprašanje ni odgovorila. Plaho je dvignila oči v Smrekarja, ki je moral zagledati v njih strah in prošnjo: Ne izdaj me! Ne vleci me v blato! In zaeno ji je na čelu ležal oblak gostih črtic, ki mu je očital: Slepar!

Smrekar se pa ni zmenil ne za očitanje in ne za prošnjo. Kakor bi ga nihče ne poslušal, je govoril sam s seboj in se smejal ter ponavljal: "Izvrstno! Izvrstno!"

Alena ni čakala konca večerje in ni spremila Viktorja v spalnico. H gospe se je sklonila in ji tiho pošepetala na uho, potem pa odšla v svojo sobo.

Tamkaj se je zgrudila na stol, sklenila pred seboj na mizi roke, naslonila nanje glavo in začela jokati. Solze so jo nekoliko umirile. Trudna je dvignila glavo in se ogledala po sobi. Po vseh kotih je šel njen pogled. Skoraj nezavestno je iskalo njeno oko nekoga, da bi v tem hipu sedel k njej, ji položil roko na glavo ter jo vprašal: Zakaj solze, Alenčica? Na vrata se je ozrla in uho je prisluhnilo, ali se ne slišijo drsajoči koraki očetovi, kakor jih je slišala doma, kadar je sedela sama pri nalogi pozno v noč. Toda obednica je bila nema. Tudi Smrekarjev krohot je utihnil.

"Groza me je te samote!"

Alena je izgovorila polglasno te besede, a se je svojega glasu ustrašila. Privila je luč, da bi ji svetloba dala poguma.

Začela je razmišljati dogodke, ki so jo tako vznemirili. Slišala je vnovič glas Erne in jo videla, kako ji pomežikuje izza okenca. Mara se je obračala od nje, Minka je bila užaljena, ker ji je povedala resnico v oči -- in potem to pismo -- in Smrekarjev krohot.

"Zavist in zloba! Ni ga, da bi mu segla v roko, ni ga. Edini Brest mi je privoščil prijateljsko besedo, edini on -- nehote je pogledala roko, kamor jo je poljubil -- in še tega so mi nevoščljivi -- in še od njega bi me odgrizli, da bi bila kakor vrba sredi planjave -- sama, posuta z biči zlovražnih pogledov. Ne, ne! Tega veselja ne učakate. Vse mu povem, vse!"

Nenadoma ji je šinilo v misel, da bi mu pisala in vse razodela in zatožila tovarišice in povedala, kako trpi zaradi njega. Toda takoj je opustila to misel, ko je vedela, da pismo ne bi bila skrivnost.

Zato je sklenila, da mu vse pove ob prvi priliki samo zaradi tega, da bo spoznal, kako nekolegialne so njene koleginje. Ko je še nekaterekrati premislila Brestovo trditev, da se ji ni bati zaradi pisma, da je njena vest čista -- se je toliko pomirila, da je legla.

Nekaj dni je preteklo, nastopil je december, sneg je zapal do kolena. Dogodek o pismu je bil pozabljen, kakor bi se pogreznil v zemljo. Spočetka je Alena še prisluškovala, kdaj začne Smrekar vnovič o pismu, obiskala je Minko, bila pri Erni -- toda povsod molk o tem. Že se je popolnoma pomirila in si očitala, kako je preprosta in otročja, da se tako razburja in tako plaši ob praznem strahu. Toda ni dolgo trajalo, ko se je pojavila vnovič huda slutnja. Videla je mešetarja, ki je prihajal zvečer k Smrekarju, čula je prepire med obema. Dasi ni razumela besedice, ji je neprestano sililo v spomin, da se plete vse to zaradi pisma. Zopet se je je polaščal nemir. Cele ure je preždela v svoji sobi ob zaprti knjigi. Ko bi le koga imela, da bi mu potožila, da bi mu odkrito zaupala, gotovo bi se razblinile vse te slutnje in bi izginili strahovi. Želela si je Bresta. Toda odkar je začelo snežiti, ga ni več videla. -- Morda pridno dela, ob takem vremenu, ki je kakor nalašč za duševno delo. -- Morda -- ob tej misli jo je stresla groznica -- morda je pa zvedel tudi on in se nalašč ogiblje Smrekarjeve hiše, da se ne umaže, da ne pride v dotiko tudi z njo, ki mu je zaupala, in bi ob slučajni pravdi celo on -- kot redni gost -- bil zaslišan za pričo. Tedaj tudi on se je pravzaprav ogiblje, on, zaradi katerega trpi, zaradi katerega jo zbadajo in se ji umikajo.

Ob takih urah je bila Alena tako potrta, da ji je shujšalo lice in je bledela, kakor da bi jo razjedala bolezen. Celo Smrekarica je opazila spremembo ter je velela nekajkrat napreči sani, da sta se peljala z Viktorjem na sprehod; mislila je, da ji škoduje, ker preveč tiči v sobi. Po taki vožnji se je vrnila resnično pokrepčana in Smrekarica ji je z veseljem pobožala cvetoča lica. Ali kaj bi bila dala, ko bi bila ta roka -- roka materina! Domislila se je, kako je včasih doma otročje kljubovala, toda vselej, kadar jo je obšla resnična žalost, je prihitela k očetu, k materi, in kakor skoz nevihto je zasvetilo nenadoma sonce in v srcu je bila spet mirna sreča. Sedaj ni nikogar!

Tako je v razvneti domišljiji, ki jo je mučila vsako noč, dočakala Miklavževega večera. Koprnela je, da bi videla Bresta in se prepričala, je li njena sumnja upravičena. Zaeno je sklepala trdne sklepe, da ne sme nihče opaziti njenega trpljenja, ker bi se ob njeni bolesti le zavistno pasli. Vesela bo, razigrana, in šalila se bo z Brestom, nalašč predrzno šalila, da jim pokaže, kako je samostojna in kako je jeziki nič ne brigajo.

Ko se je na Miklavžev večer zmračilo, so se zbrali veljaki iz vse fare. Prišel je župan in občinski svetovalci, prišla sta župnik in kaplan in seveda vsa inteligenca, med katero se je oblastno vstopil Smrekar. Obdarovanci so napeto čakali v šolski sobi. Z njimi očetje in matere.

V sobi je medlo gorela sveča. Ko je Minka videla, da so vsi zbrani, je pozvončkljala.

Tedaj so se odprla vrata, bengalična luč je razsvetlila sobo, prikazal se je angel, za njim drugi in tretji -- nato Miklavž - in za vrati so obstali parkeljni, rožljaje z verigami. Ne samo otroke, celo starše je prevzelo radostno očaranje in po sobi je zaplul vzdih začudenja: A-a-h!

Ko so se otroci nekoliko opogumili, so zapeli pod Minkinim vodstvom Miklavžu pesem v pozdrav. Potem je Miklavž pozval kaplana, da je izpraševal otroke.

Miklavž jih je pohvalil, blagoslovil in jim povedal, da so angeli prinesli darove, ki jih čakajo v sosednji sobi. Spet je zapel zvonček in Miklavž je izginil: verige parkeljnov so zarožljale po veži -- luč je ugasnila.

Tedaj je Minka odprla vrata v sosednjo sobo in vedla vanjo šolarje. Veseli vzkliki so zadoneli po šoli, otroci so hiteli po klopeh in iskali listkov, kjer je bilo napisano vsakega posameznika ime. Oblekice, predpasniki, gorke nogavice, čevlji -- vsega je bilo v obilici, kakor v bogati štacuni. Otrokom so žarele oči, ko so stiskali k sebi svežnje, matere so si otirale solze. Vse je gledalo na Minko, kateri je gorelo lice v radosti. Kaj Smrekar, kaj župan in župnik -- nocoj jih ni videl nihče. Vsi so zrli samo vanjo, vsa srca so se ji klanjala. Revne vdove so se ji zahvaljevale s solznimi očmi in ji stiskale roke, vse se je gnetlo krog nje. In ko so se že poslavljali, se je prerinil župnik do nje, jo v imenu vse fare zahvalil s tako iskrenimi besedami, da je Minka sama začutila kipečo radost v očeh.

Ko se je soba izpraznila, so pristopili tudi veljaki do Minke. Vsi po vrsti so se ji zahvaljevali in ji čestitali. Minka se jim je vljudno zahvaljevala, ali čutila je mrzloto praznih besedi in se je grela edinole v blesku nedolžnih oči.

Smrekar je v veži povabil Bresta na večerjo.

"Pridita z Aleno, mi gremo naprej!"

Alena je zadnja stopila k Minki.

"Minka," jo je nagovorila in jo prijela za roko. Glas se ji je tresel. "Minka, jaz te spoštujem in te občudujem! Blagor tebi!"

Dvignila je njeno roko in jo hitro pritisnila na ustnice, da ji je Minka ni mogla umakniti.

"To je moja sreča, moje plačilo -- in klic: Naprej! -- Hvala ti za iskrenost!"

Pri vratih se je pridružil Aleni Brest, ki ji je povedal, da je povabljen k Smrekarju.

Alena, vsa prevzeta od tega večera, je šla hitro po ozki gazi tik Bresta in srce ji je močno utripalo.

"Krasno je bilo! Minka je res duša dela!"

"Je treba posebnega značaja za tako stvar. Jaz bi ne bil za to."

"Ne?"

Alena ga je z zategnjenim poudarkom vprašala in hitro dostavila, kakor bi se zbala:

"Tudi jaz bi ne zmogla tega."

Nato sta šla po slabo izhojeni poti molče. Aleni se je z vso silo nenadoma vrinila želja, da tu v samoti, pod migljajočimi zvezda mi, razodene Brestu, kar jo je tako grozno mučilo. "Gospod Brest, ali ste mar jezni, ker vas ni več k Smrekarju?"

"Jezen? Kako to vprašate? Pot je bila slaba in silno pridno sem študiral te dni. Zato me ni bilo!"

"Tako? Sem mislila, da ste kaj zvedeli o pismu."

"O pismu? O kakšnem pismu?"

Aleni je odleglo, ko je bila ubita zla slutnja, ki jo je trapila toliko noči. Kakor bi otvoril strugo vrelcu, je začela pripovedovati svojo muko. Govorila je iskreno, odkrito. Iz besedi se je glasila pritajevana bolečina. Brest je prijel njeno roko, jo ovil krog svoje in čutil, kako trepeta. Ko je dokončala, so jo polile solze. Nagnila je glavo proti Brestu. On se je zmedel, ko je videl beli vrat, razsvetljen od zlatih zvezd, in sklonjeno glavo proti svojim prsim. Ni imel, ni vedel besede prvi trenutek. Tajna sila ga je sklonila, njegove ustnice so se rahlo dotaknile belega vratu.

Alena je vztrepetala in mu umaknila roko. Nihče ni več spregovoril, dokler nista stopila v vežo, kjer ji je Brest stisnil roko in rekel:

"Oprostite in ne bojte se! Čemu strah, ko imate mirno vest!"

Nato sta šla po stopnicah.

Pri večerji so bili vsi sila malobesedni. Brest in Alena sta bila še tako pod vtisom nenadnega dejstva, da sta kakor preplašena drug drugemu umikala celo poglede. Smrekar je prinesel s seboj iz šole trn v srcu. Zakaj njegova oholost ni pretrpela, ko je videl, kako mnogi njegovi dolžniki častijo učiteljico, zanj pa ni bilo ne pozdrava ne poklona. Da ni zabaval vse družbe Viktorček z bogato miklavževino, katero je dobil doma, ko se je vrnil z mamo iz šole, bi bil zavladal često molk. Šele po večerji, ko je močno vino razplalo kri, se je razplela govorica. Smrekar je pričel.

"No, gospod profesor, kako vi sodite o tem večeru in o Minki?"

"Da je Minka zelo požrtvovalno delala. To je hvale vredno!"

"Zares," sta pritrdili Smrekarica in Alena.

"Torej ste res tako kratkovidni kakor bajtarji in berači, ki jokajo, če dobe pisano cunjico v dar. Le preudarite: Kdo je dal vse to? Kdo? - Mi, mi -- jaz, župnik, Strniška -- mi smo darovali. Kaj je dala Minka? Nič. Če je nekoliko šivala, kaj tisto! Saj nima drugega posla! In vsi tiščite vanjo in se ji zahvaljujete in jo slavite! To je demagoštvo, to je pavovo perje, s katerim se lišpa ta ženska."

"To je resnica, gospod Smrekar, da ste darovali drugi; toda vse delo in ves večer je njena zasluga!"

"Zasluga, zasluga! Poznam njene zasluge! Drugi ji sezidajte hišo, ona se bo košatila v njej in gledala skoz okno! Saj se poznamo! Vem tudi, da snuje neko društvo in s kaplanom stikata glave ter si namigavata o posojilnici. Še tega je treba. Oba preženem!"

Smrekar je jezno udaril po mizi in izpil v dušku kozarec črnine.

Alena je jecljaje skušala ugovarjati, pa je Brest previdno in posredovalno zvodil govor drugam, da je kočljivi prepir nehal. Zakaj Smrekar je obrvi tako namršil, da bi bil divjal in vsakega surovo razžalil, kdor bi mu ta večer ugovarjal.

Ko se je družba razšla, je hodil Smrekar dolgo ves zamišljen po pisarni. Na mizi je imel buteljko, pri kateri se je ustavljal in po malem izpival, kakor bi iskal misli v vinu. Sédel je že kajkrat k mizi, pa vselej odložil pero in hodil vnovič gor in dol. Ko je izpraznil zadnjo čašo, je sédel, odločno prijel za pero, ga pomočil in zamrmral:

"Ne boš mi nagajala ne, taka ženščina že ne!"

Tedaj je zastavil in začel pisati:

Slavni okrajni šolski svet v ...