XVIII.

Ko so zapeli kraguljčki pred šolskim poslopjem, so se pojavile za šipami vseh učnih sob radovedne glave učiteljskega osebja. Sredi take zime nenadoma gosposke sani pred šolo, to je dogodek! Ko je nadučitelj spoznal nadzornika, je skočil h katedru in zvil v žep proračun, kakor si ga je sestavljal ob skromni plači za božične praznike. Mara je skrila cigareto, ki si jo je pripravila za nekaj dimov med odmorom.

Minka se je vrnila mirno k podobi, pred katero je razlagala žetev in žito. Dasi ji ni bilo treba ničesar skrivati, jo je kljub temu spreletelo kakor mučna slutnja.

Nadzornik je stopil v nadučiteljev razred, se kratko pomudil in šel k Mari. Prelistal je razrednico, pregledal katalog, odbral nekaj zvezkov, jih presodil, potem se naslonil in poslušal pouk. Ko si je zapisal nekaj beležk, je odšel v učilnico k Minki. Tukaj je začel vršiti svojo dolžnost in pravico do pičice. Vsako malenkost je pregledal in pretehtal, preiskal kateder, odprl omaro za učila, se sprehodil po sobi in ogledoval skoz zlate naočnike roke in vratove otrok, ali so zadostno umiti in snažni. Minka je čutila, da to nadzorstvo ni vsakdanje, toda o vzroku ni imela pojma. Zato je po prvem razburjenju, katerega ni izdalo kar nič njeno vedenje, razlagala in učila mirno dalje, kakor je veleval urnik. Šolarjem je prijazno povedala, kdo je ta gospod, nato jih opozorila, naj se vedejo in pazijo, kakor bi ga ne bilo v šoli, in nadaljevala.

Nadzornik je nehote često prekinil delo ob uradnih spisih in se zamislil v pouk. Nekaj izvirnega in posebnega je zapazil v metodi. Kakor da ni šola, tako je premišljeval sam pri sebi. Vse zre v učiteljico, kakor bi jim mati rezala belega kruha. In vendar uči marsikaj, kar nikakor ni predpisano. Toda uspeh je jasen in izvrsten -- torej...

Ko so šolarji zapustili po dokončanem pouku sobo, se je nadzornik poslovil in suhoparno omenil, da se po obedu vrne.

"Ali je sitnaril, kajne?" je prihitela Mara z zamujeno cigareto k Minki.

"Zakaj to vprašaš?"

"Ker je bil tako dolgo pri tebi. Dve uri, še več! Pri meni in pri nadučitelju je bil samo četrt ure. To nekaj pomeni!"

"Pomeni?"

Rahla rdečica je šinila Minki v lice.

"Kaj bi pomenilo?"

"Avanzmá! Morda prideš v mesto!"

"Jaz? Hahaha! Kvečjemu v hribe, v še večje hribe!"

"Ne laži! Če bi imela jaz tvoje navdušenje in tvoje zmožnosti, prva služba, ki bi bila prosta v mestu, bi bila moja. Sicer bi jim napravila kraval, pravi anarhistovski kraval. Prav gotovo!"

"Ljuba duša, kdo se briga za naše kravale! Bi se, nič ne rečem, toda za to bi najslabša morala biti vsaj toliko socialista, kakor sem jaz. Potem bi šlo!"

Nato sta se napotili učiteljici v gostilno k obedu.

Učiteljici sta naglo dokosili in razmišljali, vračajoč se v šolo, kam neki je šel obedovat nadzornik. Zakaj nekaj gostiln v vasi je bilo takih, da ni vstopil vanje, kdor ni bil žganjar.

Ko sta zvedeli, da ni bil pri nadučitelju, je učiteljski zbor soglasno sklenil, da ga je povabil Smrekar.

"No, ta ga nakači zoper mene," je omenila Minka in se smejala.

"Zoper vas?" je ugovarjal nadučitelj. "Naj poskusi! Imamo tudi mi kaj besede!"

Pogumno si je pogladil sivo, na kozlovsko pristriženo brado.

Ura je udarila tri četrt, učiteljstvo se je razšlo po sobah.

Kakor dopoldne se je godilo popoldne. Nadzornik je prebil večinoma pri Minki. Po dokončanem pouku, ko sta bila sama v sobi, je nagovoril nadzornik Minko slovesno:

"Gospodična, počakajte, da se dogovoriva o važni, zelo važni stvari."

Nadzornik je sedel za kateder; gube na usahlem licu so pričale o resnobnosti sodnika.

"Gospodična, vi ste toženi!" Nadzornik je potegnil iz žepa akt in ga razgrnil predse. Minki je vztrepetalo srce, toda samo za trenutek. Takoj se je zbrala in opogumila.

"Na svetu je vse mogoče, gospod nadzornik!"

"Vi ste toženi, da se vtikate in silite v posle, ki vam niso nič mar. Kaj pravite na to?"

"Po zakonu mi morajo biti mar posli v šoli. In o teh, prosim, sodite! Za druge posle sem odgovorna svoji vesti in svojemu prepričanju, nikomur drugemu!"

Nadzornik se je presedel na stolu in Minko ostro motril skoz naočnike.

"Tako! Opozarjam vas, ne zaigrajte svoje bodočnosti."

"Moja igra ni hazard, se ne bojim, da bi mogla kdove koliko zaigrati."

Nadzornik je zakašljal.

"Če se bavite z neumnim mazaštvom, kakor kakšna zloglasna konjaška, ali je to dostojen posel za učiteljico, za inteligentno učiteljico, ki naj nosi med narod prosveto in napredek, ne pa nazadnjaštva."

"Dovolite, gospod nadzornik, da tako očitanje z vso odločnostjo odklanjam. Res je, da obiskujem bolnike, res je, da sem tu in tam poskusila z domačimi in nedolžnimi zdravili, kakor je res, da sem dostikrat že jaz edina povzročila, da so poslali po zdravnika, katerega sem za nekaj revežev iz lastne revščine celo plačala. Če torej ljudstvo opozarjam na higieno in če v prvi sili skušam pomagati, ni to nazadnjaštvo, ampak nekaj drugega."

"In če zaradi vaših zdravil pocepa živina," jo je naglo prekinil nadzornik, "ali je to tudi napredno delo?"

Minko je stresel srd.

"To je laž! Imenujte obrekljivca! Dokler ne vem imena, ne spregovorim črkice več o tej stvari."

Nadzornik je pomolčal, Minka si je utrla ustnice, ki so se tresle od razburjenja.

"Priče bodo pričale o tem. -- Druga točka. Vi nameravate osnovati nekak tečaj za odrasla dekleta. Vaše moči se bodo cepile s takim poukom in šola bo trpela. Torej bodite modri in se ne lotite takih stvari."

"Kadarkoli boste opazili, da zaradi dela izven šole trpi pouk in napredek v mojem razredu, potem mi to delo kar prepovejte. Dokler pa za to ni vzroka, vztrajam pri tej svoji misli, ker je zaeno to moje prepričanje."

"Kakšno prepričanje?"

"Da je vsak izobraženec dolžnik naroda zato, ker ga je narod šolal s tem, da je plačeval davek. Zato nima le pravice, ampak vsak izobraženec ima dolžnost, da narodu plačuje vsaj obresti od tega dolga, da dviga izobrazbo naroda kakorkoli, da pomaga narodu z znanjem, ki si ga je pridobil v šolah, plačanih z ljudskim denarjem. To je moje prepričanje!"

Nastal je dolg odmor, nadzornik je pisal beležke na polo.

"Nadalje ste v zvezi s kaplanom in snujeta hranilnico in posojilnico. Ali ni vse to politika, pot k prepirom? Kaj se vmešavate?"

"Odločno zanikam, da bi bila politika, če se ustanovi zavod, ki bi marsikoga otel iz rok oderuhov in pijavk. Toda če bi tudi bila politika, trdim, da imam pravico politikovati, ker menda živim v ustavni državi in imam kot inteligentka volilno pravico."

"Sufražetka," je zamrmral nadzornik, ki je pisal na katedru.

"Ostanite doma, ko zaslišim še priče, vas pozovem."

"Prosim," je odvrnila Minka in odšla z razpaljenimi lici za nadzornikom iz sobe.

Ni imela navade, da bi iskala tolažbe pri Mari. Toda to pot jo je nehote zanesla noga k tovarišici.

Mara je stala pri oknu in gledala na cesto.

"Zaboga, Minka, kaj sta imela?"

Skočila je k tovarišici in ji pritisnila bele dlani na lice.

"Kako si razburjena! Tvoja lica gore!"

Vtem je vstopila postrežnica Urša, poštena stara dekla, ki je takisto začela vsa iz sebe:

"Križana mati, kaj vam hočejo, gospodična? Kakšni ste? Jezus Marija, pred durmi čakajo Smrekar in Jok in tisti Brnač, tisti pijanec! Zoper vas gredo, sem ujela nekaj besedi! O, hudobe obsedene!"

Minka je sicer slutila ob zaslišanju, da utegne tičati vmes Smrekarjeva roka, toda uverjena ni bila. Ob tej deklini razlagi se ji je zdanilo.

A tedaj je ni prevzel strah, prešinila jo je moč, da je ognjevito razodela vso pravdo, ki je bila naperjena zoper njo, in h koncu stisnila drobno pest ter udarila po mizi:

"Ne neham, če me stro!"

Urša je z razprtimi usti poslušala, potem pa pozabila, kaj ji je treba pospraviti v sobi, ter odvihrala iz sobe proti vasi, da ji je odletavalo krilo, kakor bi bila nevesta, ne petdesetletna starica. V vasi je letela od hiše do hiše, loputala z vrati in skoz vsaka kričala: "Pomoč! Gospodično Minko preganjajo! Mešetar, Brnač, Smrekar! Povejte jim, kar jim gre! Pred šolo so!"

Vtem je nadzornik povabil nadučitelja in došle tri priče v sobo z Minko vred. Priče so pričale in pretiravale, Minka se je zagovarjala in odgovarjala tako odločno, da je moral nadzornik zaključiti zaslišanje in razsoditi, da bo treba še več prič, ter je nazadnje Minko kot izredno dobro učno moč celo pohvalil.

Priče so se osramočene spogledale. Smrekar se je ponudil in predlagal, da lahko takoj pozove še drugih prič. Naj se stvar ne vleče, ampak še danes razsodi, ali je tožba upravičena ali ni.

"Naj bo," je rekel po premisleku nadzornik. "Privedite prič. Počakam!"

"Pojdimo," je rekel Smrekar in potegnil za rokav Joka in Brnača.

Ko so stopili pred šolo, jim je zaprla pot množica mož, žena in deklet, ki so z jeznimi pogledi zrli v šolo.

Smrekar se je prestrašil. Kljub temu je, svest si svoje moči, zarjul v množico:

"Kaj stojite, zijala! Kdo vas je klical! Stran!"

Jok je poskusil napraviti gaz med možmi, ki so se pa strnili še tesneje in ga odrinili s trdnimi komolci.

"Toliko je ta svet naš kakor tvoj, Štefan, in nihče nas ne bo zmerjal in gonil proč!"

Čokat dedec je tako zagrmel izmed množice in dvignil pest.

"Pustite gospodično Minko! Kanalje!"

Z visokim glasom se je odzval krik izmed žensk. Vse je vršalo, vse se gnetlo in vpilo.

Ob silnem hrupu se je prestrašil sam nadzornik in plah stopil med vežna vrata. Dobro dolgo je zamahoval z rokami, preden je ljudstvo toliko pomiril, da je mogel spregovoriti.

"Možje, kaj želite?"

"Nihče ne bo gospodične Minke preganjal in črnil. Kdor to dela, je lažnivec!"

"Falot, obrekljivec!" je donelo izmed množice.

"Torej ni zavdajala s svojimi zdravili živini?"

Ljudstvo je zagrmelo, vsa gneča se je zgibala in pritisnila proti šoli.

"Kdo je tako lagal? Povejte ga! Tožimo ga! Vsa fara ga toži, smrdljivca!"

"Možje, ali res želite, da bi se ustanovila posojilnica, kakor vas nagovarja učiteljica Minka?"

"Povsod so že, samo pri nas je še ni!"

"Torej pojdite mirno domov! Gospodični Minki se nič ne zgodi. Zbogom!"

Nadzornik je stopil v vežo in vrata zaprl, nadučitelj je obrnil ključ.

Med množico je završalo od veselja. Jok je prebledel, popustil Brnača in Smrekarja ter se prihuljeno plazil ob šolskem zidu med ženskami, ki so ga zmerjale in suvale s komolci. Smrekar si je grizel ustnice, poskusil za kljuko pri vratih, da bi se umaknil v šolo. Vrata so bila res zaklenjena. Možje so se mu smejali in mu grozili.

"Ni to še zadnja beseda," je jezno kriknil Smrekar med ljudi.

"Kogá? Še grozi! Še jo bo preganjal! Fej!"

Množica je zavalovila proti durim.

Tedaj sta se pojavila župan in župnik, ki ju je priklical šunder. S težavo sta pomirila ljudi, da so se umaknili izpred šole.

Nadzornik je bil oplašen zaradi nenavadno izjavljene ljudske volje. Dolgo je hodil zamišljen po sobi, preden je pozval vse učiteljsko osebje h konferenci.

"Vsekako je bil danes neprijeten dogodek. Ali vkljub temu moram poudariti, da ste, gospodična Minka, jako vrla učiteljica, in vam čestitam na uspehih v šoli in zaeno na ljubezni, katero uživate pri ljudstvu."

"Hvala za čestitko, gospod nadzornik. Jo odklanjam, ker v šoli vršim samo svojo dolžnost, zunaj nje pa še nisem kdove kaj storila."

Minka se je tresla od razburjenja, da je Mara stopila k njej in jo objela čez pas.

"Bravo, moj socialist!"

Nadzornik je nadaljeval:

"Vendar je pa obžalovanja vredno, ker se je porodil v fari razpor in ste tega vzrok kolikor toliko vi. Zato bi vas prosil in vam svetoval, da čimprej prosite premeščenja!"

Minka se je iztrgala iz objema Mari in stopila bliže k nadzorniku. Za hip je pomolčala, da se je umirila.

"Slovesno izjavljam, da zaradi tega ne vložim nikdar prošnje za premestitev. Kdor je nasprotnik takega dela za narod in se boji poštenega boja, tak je sovražnik narodnega napredka in blagostanja. To pa jaz ne bom nikdar! Toda takisto slovesno izjavljam, da zaprosim drugam, imam že dlje skrito željo, samo pod tem pogojem, da dobim za vse to uradno zadoščenje in priznanje: kar sem delala, sem delala po vesti za narodni blagor."

Nadzornik se ji je približal in ji segel v roko:

"Zgodilo se bo!"

S tem je bila konferenca končana.

Pred šolo so zapeli kraguljci, nadzornik se je poslovil, sani so izginile v mrak.

Sam po sebi se je razvil v šoli vesel večer, katerega se je udeležil celo nadučitelj, ki je sicer bival tih in skrbi poln sredi številne družinice. Mara je varila punč, postrežnica Urša je znesla skupaj pijače in vsakovrstnih prigrizkov. K večeru je prišla tudi Alena, ki je vsa ogorčena šele tedaj zvedela, kaj se je zgodilo.

Vsi zapored so napivali Minki, ker je tako sijajno zmagala. Tudi Mara ji je napila.

"Čestitam, dragi socialist, ker gre tvoje žito v klasje. Toda sedaj bodi modra žanjica in požanji zrelo pšenico. To se pravi: vrzi skoz okno vse knjige in zdravilne kroglice, prosi v mesto in si poišči ženina ter nas vse povabi v svate! To bo krona tvojega socializma! Živela!"

"Hvala, prijateljica," se je šalila Minka. "Imam že ogledano njivo, kjer bo zorela moja pšenica. Toda to je moja skrivnost! Živela prosveta našega naroda!"

Alena je sredi razigrane družbe pozabila na večerjo in jo resnično zamudila prvič, odkar je služila Smrekarja. Ostre zabavljice in strelice, ki so v pogovoru frčale v Smrekarja, iskren srd na njegovo ovaduštvo in nekoliko vina -- vse to jo je razgrelo, da se je je polotila domov grede nenadoma strupena maščevalnost.

Ko je stopila v obednico, je sedel Smrekar sam pri mizi in iztakal že iz druge buteljke. Žena je odšla z Viktorjem v spalnico.

"Lepa reč, da se potepate tako dolgo," je odgovoril Smrekar Aleni v pozdrav.

"Oprostite, potepala se nisem, bila sem v pošteni družbi."

"Hahaha," se je zakrohotal zaničljivo Smrekar in postavil dvignjeno čašo na mizo.

"V pošteni družbi, kakopa! Minka, seveda, in vaš ljubček, hahaha, poštena družba!"

Aleno je speklo, da bi bila odletela od tal. Vsa se je stresla, da si ni mogla odpeti pelerine.

"Oba sta vsaj toliko poštena kot vi, ki ste lažniv ovaduh in še kaj drugega, kar sami veste."

Iz Alene je bruhnilo tako nenadoma, da se je sama svoje besede prestrašila.

"Kaj, kaj?" je planil Smrekar kvišku in pestil roke. "Kaj sem, povejte, recite, če se upate. Po priče! Tinca!"

"Če vi tako pošteno učiteljico, kot je Minka, tožarite, potem bi jaz imela čisto prav, če bi vas naznanila zaradi pisma. Naj se zve vse!"

Smrekar je vtaknil roke v žep, stopil široko pred Aleno in ji gledal s srepim pogledom v lica, dolgo, ne da bi črhnil. Samo spodnja ustnica se mu je zibala in se izveznila, kakor bi tipala za dosti strupenim odgovorom. Alena je vzdržala pogled in se ni ganila. Nato je začel sunkoma, sikaje:

"Misliš ti, gosposka beračica, da boš v tej stvari za pričo? Kaj pa še! Ne, ne -- imam že pisma od advokata. Na zatožno klop te potisnemo - in potem tvoje pričevanje ni vredno piškave tepke -- razumeš -- in sedaj govori in ovajaj, če imaš pogum, le ovajaj, smejal se bo tale."

Smrekar se je potrkal s prstom na čelo.

Alena je vztrepetala kakor topolov list, pogum ji je ubila ta strašna grožnja in bolj je izjokala iz stisnjenih prsi nego izrekla jecajoč besedo: "Slepar -."

Nato je zbežala v svojo sobo, iz katere je slišal Smrekar glasen jok, ko je hodil gor in dol po obednici.