XIX.

Kakor nevihta je planil pretekli dogodek na vso vas, pa se je kakor nevihta hitro polegel.

Drugo jutro je sijalo sonce mirno na belo ravan, kmetje so prenašali koše s skednjev in krmili goved, oblečeni v podričane kožuhe, otroci so premlevali v šoli abece; Smrekarjeva žaga je sakála brezbrižno staro pesem, gospodar je v rano jutro hodil krog skladovnic in prešteval žaganice ter si zapisaval okorne številke v notes.

Alena je šla še pred poukom na sprehod, da si ohladi razbeljeno glavo. Ves ta stari red v okolici, vsesplošna brezčutnost jo je iznenadila.

Vso dolgo prečuto noč so jo mučile strašne slike. Krik ljudstva, grožnje Smrekarjeve, bodoča sodba, zatožna klop -- ji je mrgotalo pred očmi.

Zato je bila prepričana, da jo te nočne slike sprejmo žive in žugajoče, ko prestopi v jutro prag svoje sobe. Toda v sončni luči se je vse razblinilo. Ščinkavci in strnadi so se prepirali na dvorišču s požrešnimi vrabci za zrnje, ki je ostalo kokošim, kakor vsako jutro, od soseda se je slišalo hripavo bevskanje sitnega psa, kakor vsako jutro, gostaške deklice so hitele z lončki mleka, zakasneli šolarji so se podvizali z okornimi čevlji po nerodni poti, sama gola vsakdanjost.

"Ali so bile samo sanje?" je premišljala Alena.

V noči pobledelo lice se je ozarjalo v mrzlem zraku. Trudni živci so se pomirjali. Hotela je mirno razbrati razburjene misli. Toda ni mogla. Prijetna brezčutnost se je je polaščala. Kljub temu jo je vendar spremljala edina misel, sklep vseh sklepov, katere je sklenila v pretekli noči: Stran! Kakor pribito in nepremakljivo, kakor dovršeno dejanje je stal pred njo načrt: Po božiču se ne vrnem več. Zato se je namerila, da po obedu takoj odpove Smrekarju službo.

S strahom je pričakovala poldneva in kosila. Ko je stopila z Viktorjem ob roki v obednico, še ni bilo Smrekarja. Gospa je velela, naj ne čakajo, ker se Štefan še mudi na žagi. Pravzaprav je bila Alena vesela, da ga ni bilo pri mizi. "Vsaj pokosim brez tistih strašnih pogledov, ki bole še od prejšnjega večera," je mislila. Ali vendar jo je hkrati jezilo, da ga še ni zagledala, ker jo je trla silna radovednost, kak bo Smrekar po tem groznem spopadu.

Skoraj so že dokosili, ko je prižvižgal Štefan vesel in razigran v sobo. Kakor bi se ločila snoči v največji ljubezni, tako prijazno je ogovoril Aleno in vprašal po Viktorjevem napredku.

To vedenje je Aleno bolj zbegalo, nego bi jo mogla najgorja osornost.

"Pijan je bil," je takoj pomislila. "Niti ne sanja ne, kaj je govoril."

Ko je Smrekar naročil ženi, naj prinese steklenico sladkega terana, in je Aleni sam natočil kozarec, je spremenila sodbo.

"Ni bil pijan, ne. Potuhnil se je in se mi prilizuje!"

In tako se je zgodilo, da Alena po obedu ni odpovedala službe, marveč je šla z Viktorjem takoj k pouku.

Po dokončani uri se je pa brez pomisleka in obotavljanja napotila k Minki v šolo. Plaha razburjenost se ji je vnovič pojavila.

"Vse ji razodenem!"

S tem sklepom v duši je stopila v Minkino sobo.

Minka je slonela ob oknu, zatopljena v knjigo.

"Kaj delaš?"

"Gospodinjstva se učim. Pozdravljena, Alenčica!"

"Povej mi, ali imaš kaj krvi ali je nimaš, ali si brez živcev in brez srca?"

Alena je vrgla pelerino na posteljo in prijela Minko za roke.

"Zakaj tako vprašaš?"

"Zakaj? Pomisli, včerajšnji dan! In ti po vsem tem mirno bereš, kakor bi se ne bilo nič zgodilo."

"Oj, ti punčka boječa, ti! To je življenje, kaj hočeš? Mene tak dogodek le dvigne do novega dela. Ali naj me potre?"

Minka ji je odmaknila roke, zakrilila po zraku in se ustopila na sredo sobe: "Streti me moreš, potreti nikdar, usode sovražne besneči vihar..."

Nato se je veselo zasmejala in posadila Aleno na stol, tesno poleg sebe.

Alena je molčala, potem globoko vzdihnila. Nagajivo je Minka posnela vzdihljaj, jo pobožala in rekla:

"Revček moj!"

"Ne šali se! Resnično sem revica!"

V glasu je bilo vse polno iskrene bridkosti. Minka jo je občutila. Takoj se je okrenila do Alene in jo sočutno prosila:

"Povej mi, kaj te tare! Zaupaj mi! Bodi odkritosrčna!"

Alena se je ozrla v Minkine oči, v katerih je sevalo kakor materinski ogenj. Začela je in ji zaupala vse. Ko je dokončala, je pristavila: "Gorje mi, Minka, ker sem sama, tako strašno sama!"

Nato si je zakrila obraz, ker je čutila, kako so se ji usule solze.

Minka je bila iznenadena. Vstala je in začela hoditi po sobi. Za nekaj časa se je ustavila pred Aleno, ki si je otirala oči.

"Povej mi, ali si to že komu zaupala?"

Alena je zardela.

"Sem."

"Komu?"

"Brestu!"

Minka je šla po sobi gor in dol. Nato je rekla:

"Bolje bi bilo, ko bi bila meni."

"Ne obsojaj me zato. Brest je tako dober!"

"Ali je kaj storil zate?" je vprašala naglo in odločno.

"Pri Smrekarju je bil."

"No, in?"

"Je rekel, naj se ne bojim!"

"Sicer nič?"

"Pove mi ob priliki, je rekel."

"Alena, veruj mi, Brest ni mož, ali vsaj premalo mož. On je -- slabič!"

Trda sodba je Aleno zabolela.

"Minka, ti si krivična. On je tako ljubezniv, tako dober!"

"In to je za moža premalo, po moji sodbi namreč. Toda pustiva to. V tebi govori srce. Poslušaj pa me tole: Ti nisi za Smrekarjevo hišo. To je jasno. Tam boš sama sredi vse družbe do sodnega dne.

Toda službe ne odpovej! Nikakor ne! Zakaj, ti danes še ne povem. Zveš pa kmalu. Ali boš ubogala?"

"Bom," je odgovorila Alena, kakor odgovori otrok materi.

Minka je sedla zopet k njej in jo prijela za roko.

"Otrok moj, ne zameri, da ti tako pravim, razodenem ti skrivnost ženskega srca. Dovolj grenkosti me je stalo to spoznanje. Pomni tole za vse življenje: Naše žensko srce je ustvarjeno za materinstvo!"

Minka je spregovorila to trditev zelo slovesno.

Alena se je razveselila:

"Ah, da, Minka, prav imaš. Žensko srce ne more biti samo, zato smo učiteljice mučenice. Komaj nekaj mesecev jem ta grenki kruh, in že se je rodilo iz njega spoznanje. Mara ima prav!"

Minka je nadaljevala, kakor da bi ne slišala Aleninih besedi.

"Moje iskreno prepričanje je, da je žensko srce srečno le tedaj, ko izliva in izžareva kakor sonce ogenj ljubezni na otročiče krog sebe ob ljubljenem možu; če tega ne, naj bo ženska pa idealna mati: kjerkoli, ali mati nuna v samostanu, ali mati ob posteljah bolnikov -- ali mati sredi šolske dece in sredi socialnega gibanja svojega naroda. Táko žensko srce, ki izžareva iz sebe materinsko ljubezen, ne bo nikoli samo in bo edino resnično srečno. Poglej in oprosti!

Ali sem bila jaz snoči sama? Ali sem bila na Miklavžev večer sama? Ali sem v šoli sredi otrok sama? Mati sem in na to materinstvo sem ponosna in sem srečna!"

Minka se je razvnela, da ji je šinila kri v lica.

Alena je zrla nanjo kakor na vzvišeno bitje, in se ji je zdelo, da ni s te črne zemlje, da je od nekod drugod, s sonca, od zvezd. Zato sta obe dolgo molčali.

"Ti si edina, Minka, ti si ideal," je pričela Alena ponižno. "Do tega se jaz ne povzpnem nikoli. In če bi bilo tisoč učencev krog mene, že čutim, jasno vidim, da bom med njimi sama do konca dni."

"Sama in nesrečna!" je dostavila pikro Minka.

Ali takoj se je prestrašila in skušala popraviti.

"Pravzaprav pa ti še niti nisi učiteljica. Zato nič ne sodim in ne sodi ti! Če sredi učencev začutiš še grozno samoto, potem kreni na drugo pot, Bog ti jo blagoslovi, moj dobri otrok!"

"Hvala lepa, ljuba mati!"

Obe sta se zasmejali.

"Kajne, Alenčica, teorija je pusta! Za danes je dosti. Sedaj grem obiskat Brestovo mater. Ali me spremiš?"

Alena je takoj vstala in se odpravila z Minko proti vasi. Potoma je Minka še enkrat Aleno opozorila, naj vztraja v službi in čaka. Takisto naj je ne bega pravda. Smrekar si bo brez dvoma stokrat premislil, preden bi se drznil zapletati njo v to stvar.

Brestovka je sedela na zapečku.

"Sem že za pečjo, gospodična! Bog plačaj! Saj pravim: Vi vse znate in vse veste. O božiču bom že pri polnočnici!"

"To me zares veseli, mati!"

"In Ivana tudi, kajne?" je vprašala Alena, da je sploh kaj spregovorila.

"Kajpa da ga! Toda saj ne utegne. Še zmešalo se mu bo od učenja. Gospodična, poglejte no k njemu! Ves ljubi dan tiči zgoraj."

Alena je takoj odšla, Minka se je ozrla za njo.

Ko se je na Alenino trkanje odzval Brest v sobi, jo je spreletelo. Kakor jo je vleklo skrivnostno k njemu, bi se v hipu najrajši okrenila in odšla. Plaho je pritisnila kljuko in odprla. Brest je že stal ob vratih, kakor bi jo pričakoval.

"Kako me veseli, Alena! Slutil sem, da pridete!"

"Ne verjamem, morda ste slutili neko drugo," mu je ponagajala.

Brest ji je stisnil še enkrat roko in jo hrepeneče pogledal.

"Kako ste zlobni, Alenčica!"

"Zato pridem na zatožno klop!"

"Šaljivka!"

"Ne, ne, resnično! Seveda vi nič ne veste, ko tičite doma, kaj se godi po vasi."

"Sem že zvedel. Grdo je napravil Smrekar."

"Zato sem se hotela maščevati nad njim in mu zagrozila, da ga ovadim. Ali veste, kaj mi je rekel? -- Vi pridete sami na zatožno klop! -- Pomislite!"

"Že spet ta stvar! Gospodična, nikar ga ne dražite, lepo vas prosim. Ne brigajte se ne zanj ne za Minko, za nikogar."

"Za vas tudi ne! Prav imate. Zame se tudi nihče ne zmeni!"

Alena je povesila glavo, da ni vedel Brest, ali je kljubovalnost ali je žalost. Alenin očitek ga je zapekel. Spregovoril je, kakor bi bil užaljen, vendar je bil njegov glas proseč in se je tresel:

"Gospodična, ne delajte mi krivice, prosim vas! Verujte mi, kar sem vam rekel, da vas globoko čislam, in ko bi to uro mogel, naredim, da niste več ob tem grenkem kruhu."

Alena je dvignila glavo in mu zrla v oko.

"Vi dvomite," se ji je približal Brest in stopil tik pred njo.

"Ah, ko sem tako nesrečna!"

Brest je postal za trenutek in gledal v te oči, ki so zrle, skoraj orošene s solzami, nekam v daljavo, kakor bi iskale nekoga in ga klicale. V njem se je vse vzvalovilo, vsak premislek je izginil, roke so se same od sebe razkrilile -- in preden se je zavedel sam in se zavedela Alena, so se dotaknile njegove ustnice Aleninih.

Kakor bi bila hipoma oba vzdramljena iz sanj, sta odstopila za korak vsaksebi. Alena je iskala besede -- nerazločna beseda je prišla preko šepetajočih ustnic, naglo se je obrnila in odšla, za njo je stopal Brest, ki je čutil po stopnicah, da mu kleca koleno.