XX.

"Dovolj! Če ne gre, ne gre!"

Tako je nejevoljen rekel Brest tisti večer po Aleninem obisku, zaprl knjigo in upihnil luč. Ko je nastala tema v sobi, je šele opazil, kako lije mesečina skoz okno. Začel je hoditi po sobi, zamišljen, s povešeno glavo.

"Neumnost sem napravil," je mrmral. "Veliko neumnost! -- Ko bi bila Alena rafinirana ženska -- ba -- kdo bi se menil. Toda pravzaprav je še otrok. In če ta ženski otrok misli, da je stvar resna, potem, kaj potem?"

Brest je obstal pri okno in si postavil kazalec na čelo. "Potem ostane neumnost -- neumnost in za neumnostjo naj pride modrost. Tako! Kaj pa lazi za mano? Prav je tako!"

Hitro in jezno se je začel slačiti, da je odletel gumb od telovnika in se zakotalil po tleh. Nato je legel, zamižal in hotel naglo zaspati. Toda v polsnu so pogledale vanj Alenine oči, kakor bi ga iskale in klicale. Nič več ni ponavljal: Neumnost! Srce je kljuvalo in klicalo: Pridi, predraga!

Ko je drugo jutro sédel h knjigam, je malomarno pomislil na prejšnji večer, se nasmehnil, kakor se nasmehne človek lepim sanjam, ter se lotil dela. Mirno in spešno je pisal nalogo, da je pozabil obeda in ga je morala priti mati klicat. Hitro je dokosil in zgovorni materi malo odgovarjal, da je starica kimala z glavo, ko je odhajal spet v podstrešno sobico, in ponavljala: "Zmeša se mu, zmeša! Sveta Katarina, ohrani mu pravi um in pamet!"

Do večera je delal. Pa je prišel mrak in potrkal na njegovo okno in potrkal na njegovo srce. Pero se mu je ustavilo, knjiga mu je zamrzela. Napotil se je skoz vas brez cilja in namena. Na nebu so se vžigale zvezde, bela ravan je blestela, pod nogami je veselo škripalo. Brest je zamišljen ponavljal čez dan obdelano snov. Toda kmalu so se mu začele oddaljevati misli in podmene avtorjev, dokler se niso razblinile v daljavi in se je zamislil drugam tako živo, da je hipoma dvignil glavo in se ozrl. Zdelo se mu je, da stopa pred njim Alena. Toda nje ni bilo, pač pa se je dvigal pred njim izza obletelih orehov Smrekarjev dom. Brest je obstal.

"Ko bi pogledal k Smrekarju," je hinavsko preudarjal razum.

"Ko bi pogledal k Aleni," je sililo odkritosrčno srce.

Noga se je sama od sebe prestopila, Brest je zavil na Smrekarjevo dvorišče.

Prav tedaj je prišel pred vežo od nasprotne strani Štefan, ki je bil na žagi.

"Dober večer, gospod Smrekar!"

"Vendar spet enkrat! Me veseli!"

Štefan mu je podal roko, na kateri je Brest začutil smolnate lise, ko jo je stisnil.

"Ali ne motim?"

"Ne bodite sitni," ga je potolažil Smrekar po domače ter ga prijel za komolec in odšel z njim po stopnicah.

"Kar v obednico pojdite; morda je tam Alena in Viktor. Jaz pridem takoj!"

Smrekar mu je odprl vrata.

"Vidite, tukaj sta!"

Brest je vstopil.

"Kaj delate, gospodična?"

Brest je pogledal na mizo, kjer so bile razgrnjene pole s podobicami, ob katerih je sedela Alena in jih izrezljavala s škarjami.

"Jaslice, jaslice!" se je oglasil Viktor, prijel pravkar izrezanega velbloda in mu ga nesel pokazat.

"Poglej!"

Brest se je umetno čudil otroku in kameli pa gledal preko podobice na Aleno. Sam je čutil, kako mu je šinilo v lice, ko jo je zagledal, in takisto je ona vsa zaplamtela in zastavljene škarje so ji izpodrsnile ter odrezale pastircu nogo.

"Na," je skrivala razburjenost. "Le čakajte, vi ste vzrok, da sem odretala pastirčku nogo. Sedaj morate vi opraviti operacijo pri siromaku."

"Ah, škoda," je pritekel Viktor in držal proti luči ranjenega možička.

"Popravim," je obetal Brest, ko ji je segal v roko. Obeh oči so se srečale, samo za trenutek se spogledale, toda zadosti dolgo, da so zaeno vprašale: Kaj se je zgodilo snoči? In iz nobenih ni bilo odgovora, zakaj oboje so se naglo povesile. Brest je odlagal klobuk, Alena mu je primikala stol k mizi.

"Torej sedaj popravim škodo! Kje je ranjeni pastirec?"

Alena mu je ponudila škarje in Viktorček je od veselja ploskal, ko je videl, kako naglo rezlja Brest in pomaga Aleni.

"Aha, ali so vas napregli," se je prismejal Smrekar v sobo, ko je zagledal to delavnico.

"Gospod Brest bi moral vsak večer priti pomagat. Do božiča je komaj nekaj dni še. Sama ne bom kos vsemu."

"Dobro, le pridite, gospod Brest, v dnino."

"Ko bi utegnil, srčno rad!"

"U," se je čudil Smrekar; "pretrgati se vam tudi ni treba z učenjem. In če ima človek še takole prijetno družbo pri delu, kakor vi sedajle, potem laže utegne, kajne?"

Smrekar se je hudomušno namuznil, Alena je sklonila glavo niže, kakor bi ne videla dobro ovnovega hrbta, katerega je izrezavala, Brest je popolnoma po nepotrebnem zakašljal in bil vesel, da mu ni bilo treba odgovoriti, ker je Viktor prinesel očetu pokazat izrezane podobice.

"Ate, vidiš, pet dreves, pet ovčic in kamela in pet pastircev. Lepo, kajne?"

"Kako ci-ci," je pregledaval oče izrezke in se čudil.

"Ate, jaz pravim, da je pastircev dovolj pet. Le živine mora biti veliko, kajne, živine in pa dreves. Kajne, živina in les je kaj vredna, je več vredna kot pastirji, jeli, ate? Kaj praviš?"

Smrekar se je bučno zasmejal sinu, ga potapljal po glavi in ga pohvalil.

"Tako je, Viktorček! Živina in les, to velja! Kaj bi s pastirji! Ti, fant, boš dober gospodar! Le tega se drži!"

"Vidiš, Alena, ate tudi tako pravi. Živina in drevca, to kaj velja. Ti si pa tako neumna, da bi samo možice rada imela. Na ga!"

In Viktor je prijel pastirčka z odrezano nogo ter ga raztrgal in vrgel na tla.

"Viktor!" je kriknila Alena, da se je otrok preplašil. Smrekar pa se je smejal, da se je tolkel ob kolena in ponavljal:

"Ha-ha, torej gospodična pa le možice rada, ha-ha, same možice?"

"Ali res, gospodična?" se je okrenil do nje Brest, ki se je zasmejal s Smrekarjem vred, a naglo utihnil, ker je videl, da je Alena užaljena.

"Jezuščka niso prišli molit ovni in živina in smreke, ampak ljudje, pastirčki! Razumeš, Viktor, pastirčki, zato jih mora biti mnogo pri jaslicah. In če nočeš pastirčkov, tudi ovčic ne boš imel. Pa sam reži, na!"

Tako je Alena odgovorila na Brestovo vprašanje in na Smrekarjev smeh ter ponudila Viktorju škarje.

"Ne, ne!"

Deček je dvignil ročice in se obesil Aleni za vrat. Smrekar se je začel vnovič smejati in je govoril Brestu, da sin ni razumel in slišal, ker je s poljubčkom prosil sprave pri Aleni.

"Ha, to bo gospodarski talent. Tak otrok in jo pošine, da bi bil velik človek ponosen. Haha!"

Takoj je velel prinesti vina in Bresta je povabil na večerjo.

Dolgo so se zasedeli, a vsi so bili izborne volje in so soglasno sklenili, da mora priti Brest vsak večer pomagat Aleni delati jaslice.

"Naj bo, kar sem obljubil," se je odločil Brest drugi večer in takoj odšel k Smrekarju.

"Saj res nisem iz železa," je modroval tretji večer, zaprl knjigo in šel isto pot.

In hodil je slednji večer do božiča.

Tisti dan pred božičem so po kosilu čakale pred Smrekarjevo hišo sani. Smrekarica je posodila Aleni kožušček, vsi so jo spremili do vrat; kraguljčki so zapeli in sanke so zdrsnile z dvorišča.

Ko so sani na ovinku krenile iz vasi na glavno cesto, se je nekdo umaknil v sneg, dvignil klobuk in pozdravljal. Alena se je ozrla in spoznala Bresta. Srce je vzkipelo, bela rutica je odgovarjala Brestovemu pozdravu, dokler niso sani izginile v daljavi.

"Minka se moti," je razmišljala Alena. "Kako je dober! Ti večeri, ko je zahajal k nam on, so bili najlepši."

Hitreje nego so tekle sani, so se pletle misli v njeni glavi. Pesem kraguljčkov je bila spev lepim sanjam.

Blizu kolodvora se je šele zdramila in se spomnila, kam se pelje.

"Le nobel, Alena!" se je domislila materinega klica. Ponosno je pogledala po konjih, po saneh in po kožuščku, izza katerega je gledala njena lepa glava kakor roža iz temnega grma.

"Le nobel," je spregovorila sama s seboj na glas in se zasmejala, da se je ozrl hlapec na kozlu in počil z bičem.

Čim bolj se je bližala postaja, bolj so plahnele sanje in je ginil spomin na službo in na trpljenje. "Domov, domov, k očetu, k materi!"

Ko so obstali konji pred postajnim poslopjem, je skočila s sani, stisnila hlapcu kronico v roko in hitela po vozovnico. V veži je srečala pismonošo. Bil je nekoliko vinjen in kučma mu je visela na levo uho.

"Kaj pa vi tu?" ga je radostno ogovorila.

"Sani sem čakal, sani!"

Zagugal se je, ko je obstal pred njo, in se parkrat prestopil, da je ujel ravnotežje.

"Ali ste bili v Ljubljani?"

"Dan sem imel, dan, gospodična, zaradi tistega neumnega pisma."

Alena je vztrepetala.

"In kako se je izteklo?"

"Nič se ni izteklo, nič še. Vse sem po pravici povedal. Vse. Naj drugi gledajo in se zagovarjajo!"

Pismonoša je segel v žep in privlekel iz njega posvaljkan ogorek smotke ter tipal za žveplenkami v telovniku.

Alena je prebledela.

"Kdo so tisti -- drugi -? Koga ste naznanili?"

Glas se ji je tresel. Da je bil pismonoša trezen, bi bil zapazil Alenino zmedenost.

Pismonoša je potegnil ob hlače žveplenko in se močno zagugal.

"Koga sem naznanil? -- Nobenega nisem naznanil, ampak povedal, da sem dal pismo Joku. Ta je falot! Tudi Strniška je tako pričala, da sem nedolžen. In naša poštarica Erna, to je duša! Ob kruh bi me bil spravil ta kajon, da ni Erna tako prav in dobro pričala o meni."

Hlapec je od zunaj ugledal pismonošo in zavpil nadenj.

"Koj, koj! Adijo, gospodična! Jok naj se pa le pripravi na precep."

Pismonoša je splezal na kozla, Alena je gledala za sanmi, torbica v roki ji je trepetala.

Tedaj je nekdo potrkal na šipo, kjer se oddajajo vozovnice. Alena se je zdramila.

"Gospodična, vlak takoj pride!" se je oglasil skoz okence mlad uradnik, ki je že dolgo slonel za steklom in gledal Aleno.

Hitro je kupila listek. Ko je spravljala drobiž, ji je padla desetica na tla. Vlak je zahrumel, Alena ni pobrala desetice. Vsa zbegana je hitela k vlaku.

Sprevodnik ji je odkazal oddelek, kjer so se vozile tri učiteljice, njene znanke. Alena se jih je v resnici prestrašila, ker je že lela samotnega kotička, kjer bi se umirila in zbrala misli.

Tovarišice so jo veselo pozdravile. Ena je bila Alenina součenka.

"O Marijandel! Pozdravljena!" se je kljub razburjenosti razveselila Alena. "Kako ti je?"

"Izborno! Čestitajte ji," je odgovorila zanjo starejša učiteljica.

Marijanica ji je požugala.

"Nevesta je!"

"Res? Torej čestitam!"

"Hvala, toda je še vse lahko vija-vaja-ven! Jaz moškim nič ne verjamem!"

"Kakšen pa je?" je hitro vprašala Alena, ko je sedla poleg svoje prijateljice.

Starejša učiteljica se je zasmejala.

"Oj, kako vprašate! Tako se vpraša po petošolcu. Ko gre zares, se vpraša: <MI>Kaj je, kaj<D>? To velja! Od lepih brčic in milih po gledov, pa od chic hoje in od postrani klobuka -- se ni še nihče do sita najedel."

"Mm, kakšna lepa proza!" je ugovarjala Marijanica in pripovedovala Aleni z žarečimi očmi, da je on uradnik na postaji in zal, kot le kaj.

Sredi živahnega in veselega pogovora se je Alena mnogo bolj umirila, nego bi bila ždela sama v kotu in bi bila razmišljala grozeče slutnje. Tudi v družbi ji je silila tu in tam neljuba misel v glavo.

Ali mimogrede jo je premagala, ko se je jasno spomnila, kako je bil Smrekar zadnji čas vesel, da ji ni nihče omenil nič o pravdi in da Joka ni bilo že dolgo na spregled. Torej je brez dvoma stvar uredil Smrekar in vse zvalil na mešetarja, katerega je gotovo dobro plačal.

Vlak je obstal na ljubljanskem kolodvoru. Tovarišice so si voščile vesele praznika in hitele iz voza.

Komaj je Alena stopila na peron, je že zagledala sloko postavo, ki je čakala ob izhodu in motrila prišlece. Aleno je prevze lo čudovito hrepenenje. Prerinila se je skoz potnike in še preden jo je oče dobro spoznal, mu je že ovila roke okoli vratu in ga poljubila.

Trpotcu je od samega veselja obtičala vsaka beseda v grlu -- in pretrgano slovkovanje je dokazovalo, kako mu gre na jok. Tesno je držal hčerko za roko in besedice ni črhnil, dokler nista stala pred kolodvorom.

"Oh, da si le prišla, Alenčica!"

Oče ji je še enkrat stisnil roko in jo gledal s solznimi očmi.

"Veš kaj, papa; pojdiva na južino! Jaz plačam!"

Alena je potehtala torbico in mu ovila roko okoli komolca.

"Kamor hočeš, ljubica moja, kamor hočeš!"

Trpotec se je zasukal ob Aleni, kakor bi ga še nikdar ne bil trgal protin po nogah. Zavila sta v restavracijo.

"Poglej, Alenčica, kako je prav, da nisem mame ubogal. Je rekla: Čemu ti bo salonska suknja pod svrhnik? Nič nisem ugovarjal, kar skrivaj sem jo oblekel. Vidiš, kako je prav! Sedaj bi se ne upal sleči svrhnika in bi sedel tu s tabo kakor kmet v kožuhu."

Trpotec je obešal suknjo na klin in se zadovoljno pogledal v zrcalu v nasprotni steni. Alena je naročila jedi in pijače.

"Oh, da si le prišla, Alenčica," je trčil z njo oče in jo spet prijel za roko.

Ko je Alena plačevala, je položila na mizo petdesetkronski bankovec.

"U joj," se je začudil Trpotec tako na glas, da so se ozrli gostje pri sosednji mizi.

"Sedaj greva pa še nakupit za božičnico. Mami moram kaj prinesti."

"Kakor hočeš, ljubica moja, kakor hočeš."

Alena se je oklenila očeta za komolec, kar ni nikdar storila, odkar ni bila več otrok.

Ko je nakupila v trgovini prigrizkov za mamo in za očeta šop boljših smotk, sta se naravnala proti domu. Trpotec je hodil kakor mladenič z devojko ob roki in gledal ponosno preko ljudi.

Doma je hrupno odprl vrata nastežaj. Baruša je stala sredi sobe in že zinila, da bi vzdihnila: Moj Bog, kaj je ni! Tedaj je vstopila Alena. Materi je umrl vzdih na ustnicah, razširila je roke in objela hčerko. Solze so jo polile. Dvakrat jo je spustila iz objema, pa se vnovič privila k njej in jo stiskala na prsi. Trpotec je gledal in stal, držeč nakupljene stvari pod pazduho, ter neprenehoma povlekaval sapo skoz nos, da je tajil solze, ki so mu silile v oči. -

Zvonovi so zapeli svetonočno pesem.

Pri Trpotčevih je gorelo na mizi božično drevesce. Iz vsakega plamenčka je puhtelo, kakor bi padla ljubezen iz odprtih nebes na zemljo.

Pred drevescem je stal oče Janez in mati Baruša. Sredi med njima Alena. Držali so se tesno za roke. Skrivnost ljubezni je plula nad njimi.