XXII

Na sv. Blaža dan je bil v Zaselju semenj -- edini v letu. Iz vse okolice, zlasti s hribov, se je trlo ljudstva. Hribovci so postavili na trg svežnje grabelj, senenih vil, toporišč, kožuhovine vsake vrste, navadne ovčje kože in dragoceno kunje krzno. Okoliški kovači so ponujali železnino: krampe, sekire, motike in lemeže, pod šotori so razobesili in razložili od semnja do semnja potujoči štacunarji pisano robo, pred katero se je gnetla mladina. Tudi živine so dokaj nagnali.

Ves dan so bile gostilne nabito polne. Zaselje je valovalo in hrumelo. Šum in hrušč se je razlegal iz gostiln, s sejmišča so udarjali hripavi glasovi štacunarjev in mešetarjev. Prijatelji, ki se niso srečali leto in dan, so si sredi ceste segali v roke in se glasno pozdravljali.

Dan se je že globoko nagnil, preden je potihnilo mukanje govedi in meketanje drobnice ter so se semnjevalci porazšli na vse vetrove.

Le tisti, ki so imeli utrjeno navado in pravico, da so z vsakega semnja odhajali poslednji, in pa oni, ki so izredno ugodno prodali in jih je zato privezala pijača ob mizo v gostilni, le tisti so še obsedeli in se niso brigali za noč. Plaža in mešetarji so se vgnezdili v žganjarni pri Plankarju, trdni posestniki so sedeli pri Rahnetu, kjer so si privoščili razen vina tudi pečenke.

"Rahn<138>!" je zaklical čokat možakar, kateremu je klobuk že zlezel postrani. "Rahn<138>, liter boljšega zame in za moje prijatelje!" Ob tem se je iztegnil čez mizo in molil prazno steklenico krčmarju. Dve težki volovski verigi, ki ju je imel na sebi, prekrižani čez prsi, sta zarožljali.

"Prav imaš, Andrec, le privošči si ga, ko si tako po računu prodal voli."

Krčmar je segel po liter in odšel.

"Prehitro sem udaril! Za petak bi ga bil še privil, mesarja stisnjenega!"

"A, kaj tisto!" mu je prigovarjal sosed. "Ko je plačano, se da. Če ne, je gotova nesreča."

"Jok bi ga bil pripel, vem, da bi ga bil, vsaj za par kronic še."

Tako je govoril Andrec bolj v mizo nego prijateljem. Nato si je popravil klobuk in nenadoma vprašal:

"No, glej ga, kje pa tiči danes Jok? Ali sem ga zgrešil ali ga res ni bilo na semnju?"

"Nisi ga zgrešil -- Joka ni bilo!"

"Ker ima dan," je pojasnil krčmar in postavil vino na mizo.

"Dan?" se je zamislil Andrec iz Bukovja.

"Da tega ne veš in se čudiš?"

"Nič se ne čudim, ker ima dan, zakaj Jok ima grehov na plečih, da bi zaslužil že sto sodnih dni. Pa čudim se, ker ga je vendarle zatela zanka."

"Zatela ga je pač," je razlagal Rahne, stoječ ob mizi, "toda Jok se izmuzne."

"Kakor kane," je povzel besedo Zaseljan Štupar. "Tudi Smrekarja preveč skrbi ta reč."

"Ali misliš? Ne verjamem," je popravljal krčmar, ki se je rad štulil med vaško gospodo. "Ne verjamem, da bi ga kaj skrbelo!"

"Štupar, utegneš imeti prav! Skrbi ga! Zakaj tudi njega sem pogrešil na semnju. Ali je za pričo?"

"Ni!"

"Torej -- ga skrbi! Vsako leto je na ta dan barantal z nami hribovci za hlode, zakaj pa ni letos? E, Smrekar je Smrekar! Toda človek ne sme govoriti."

"Veš kaj, Andrec," je pričel tehtno Zaseljan Markovec, ki je doslej molčal, "ali se sme govoriti ali se ne sme, meni je vseeno. Zapomnite si vsi, tudi Rahn<138>, Smrekarju bo še toča bila, da ga bo bolelo. Kakor kužke nas je imel na vrvi ter nas pestinil in strigel kot zvezano jagnje. Te striže mora biti konec."

"Konec," je pritrdil Štupar in udaril po mizi.

"In začetek konca je bil že narejen -- na sv. Treh kraljev dan! Saj veš, Andrec?"

"Posojilnico misliš!"

"Da, tisto!"

"Je nevarna reč," je skomizgnil Rahne.

"Za Smrekarja in zate tudi nekoliko! Zato si protiven in te ni bilo blizu."

Rahne se je obrnil in šel k drugi mizi, da se ne bi zameril dobrim gostom, če bi ugovarjal.

"Kajkrat smo že v Bukovju o tem govorili in si rekli, da smo zanič, ker si sami ne znamo pomagati. Kaj pa je imel Smrekar, ko je prišel semkaj? Nič. In sedaj je bogatin!"

"Bogatin, da, od naših žuljev bogatin," je poudarjal Markovec, ki se je pričel razvnemati. "In taka je ta stvar, da se vsak tujec med nami odebeli, mi pa hujšamo od dne do dne."

"Res je. V stiski si poprosil, da ti je preložil, na, pa si bil zvezan. Takoj ti je prišel sam ali Jok in silil vate, da si prodal -- seveda napol zastonj. Konec mora biti in toča naj mu bije!"

"Ali ne samo to! Tudi to ima na vesti, da je pregnal iz fare vsakega, ki mu je bil na poti, in sedaj še učiteljico, in tako, katere nam je žal, kar imamo las na glavi! Kajne, Markovec?"

Štupar je porinil kozarec pred soseda in iskal na licu modrijana potrdila, da je pravdo govoril.

"Je taka," je začel počasi Markovec. Toda Andrec ga je hrupno prekinil.

"Ni taka -- in zato, če je resnično Smrekar to storil, naj ga Bog blagoslovi in zato naj mu toča ne bije!"

"Andrec, ali si znorel?" se je raztogotil Štupar. "Da se takele znebiš? Mar ni res, možje, govorite, da je s tem škodoval vsej fari?"

"Naši pa koristil, haha, koristil, kot bi čudež poslal vanjo! Le privoščite naj jo, saj imate vi drugo."

"Drugo, seveda, tisto Smrekarjevo punco, ki Minki ne seže niti do kolen."

"Nevoščljivec," se je smejal Andrec, "nič nam ne privoščiš."

"Kako to, da vam ne privoščim? Prav je, da imate šolo, kakor drugod! Ali naj imamo samo mi stroške? Dosti neumen je bil gospod Boštjan, da se je ukvarjal tako dolgo z vašimi otroki in za prazen nič. Ampak naj bi dali drugo za začetek, ne pa naše."

"Jaz pa tako pravim, da jo je sam Bog prinesel k nam. Povem vam, da sem svojega fanta prej s palico gonil v šolo, pa mi je trma ušel v borovnice namesto pred gospoda. Sedaj je pa tak, da ti brez kosila uide k pouku. Takole je. Prve dni so se otroci puntali, da smo že stari rekli: Le čemu žensko k nam, za naše otroke, ko jih trden možak deva komaj v ris, na, sedaj pa takole! Vse dere za njo in zagotovo, da jo imajo otroci rajši kot nas, lastne starše."

"Čuda, kaj en človek naredi v fari, če je iz prave moke pečen!" so mu pritrjevali Zaseljani.

"In še večje čudo je to," pridodene Markovec, "da so ljudje iz iste šole in istih naukov kakor noč in dan. Naš ni bil prej za Minke nikoli zaprt in prvi je bil, so rekli. Jaz ga nič ne hvalim, drugi so rekli tako. No, odkar je prišla ta Alena, se pricmeri vsak teden vsaj enkrat domov iz zapora, potem pa torbo za peč -- in knjiga mu smrdi kot le kaj. Ali ni to čudo?"

"Markovec, moder si, nič ne rečem, ali da se temu čudiš, ne razumem. Saj vendar vsa fara govori: Brestovkin študent -- in nova učiteljica!

E, saj nisi pet let star! Ali ne veš, kaj je ljubezen! Pametnega zbega, bi pa takega dekliča ne, ko je komaj iz povojev. Kako ti bo potem za delo, le kako, preudari!"

Andrec se je veselo zasmejal.

"Zahvaljen Bog, stokrat zahvaljen, in Smrekar z njim vred, če ima kaj deleža pri tem, da je Minka pri nas!"

"Ti po pravici govoriš, Štupar," je pričel Markovec, ko je Andrec od veselja praznil kozarec, "res je zbegana. Saj je bila moja tudi, ne da bi jo opravljal ali oponašal. Ko sem ji razodel med štirimi očmi in ji naravnost povedal: Micka, rad te imam in vzamem te, je bila taka, da je šla zjutraj z jerbasom na korito po vode."

"Hahaha," se je smejal Andrec židane volje in pomikal kozarec sosedu. "Ta bo lepa, Štupar, če se vaša učiteljica tako zbega, da bo otroke i za a naučila. Hahaha, Babilon v Zaselju!"

Rahne je vlekel na uho ob sosednji mizi in se približal pogledat, ali je steklenica že prazna.

"Andrec, ne verjemi vsega. Vsi imamo žene radi in jih nismo na sejmu kupili ali iz Amerike naročili. Naj se imata rada Brestov in učiteljica. Ali ne bi bil to lep par?"

"Lep, seveda lep, ampak..."

V tem so se duri hrupno odprle, da je Markovec obmolknil in so se vsi gosti ozrli proti vratom.

V sobo je prikolovratil in pripel mešetar Jok.

"Hoj, na, Jok!"

Od obeh miz so ga vabili pit. Jok je vrgel klobuk v Rahneta, ki ga je pobral in obesil na kljuko, nato je razkrilil roke in opotekaje se lovil za Andrečeve roke.

"Si prodal, kaj? Slabo, vem, ker me ni bilo, tristo hudobcev in ta pasja pravda!"

Jok je prisedel k Andrecu za mizo, da je zaškripala klop, segel po pijači, držal vino pred usti in ga pocejal iz kozarca, ker se mu je roka tresla in gugala.

"Pij, Jok, potem pripoveduj, ali so te zašili ali te niso!"

"Koga? Mene?"

Jok je postavil kozarec trdo na mizo, da je pljusknilo iz njega.

"Mene, da bi zašili? Zakaj? Ali sem goljuf, ali slepar? Kaj! Govori, Andrec! Govori, ali ti nisem vselej prav mešetaril? Mešetarji niso za bogatine, mešetarji so za reveže! Aha, zato bi nas radi - o -- pa nas ne bodo!"

"Pij, pij," ga je silil Andrec, kateremu se je smililo izlito vino, "potem pa povej kaj o pravdi!"

Jok se je gugal in segal po čaši, mežikal z bolnim očesom, iz katerega so zaradi prezebe kapale solze, in počasi nesel k ustom, nato zamižal in izpraznil v dušku.

"Fej te bodi, Rahne," je izpljunil na tla Jok. "Da točiš tako oplako! Slivovke mi daj! To je voda, ne vino. Ali naj se pri tem ogrejem, ko tako strupensko zebe, da se mi je zanohtalo. Slivovke!"

"Ko bi rajši kaj gorkega, Jok. Ne zameri, za potrebo ga že imaš!"

Tako je skromno branil Markovec, ker je videl, da je Jok pijan.

"Nak," je zarežal Jok, si obrisal solzo pod levim očesom in segel po klobuk na kljuko, da je z okrajci zasenčil grdo oko.

"Torej slivovke," je ponovil Rahne.

"Jaz plačam," se je ponudil Andrec.

"Ne boš! Nisem mešetaril in nisem zaslužil in tudi nisem prazen!"

Jok je potegnil listnico in potrkal z njo ob mizo.

"Kako smo bogati," ga je špiknil Štupar.

"Jok, pripoveduj o pravdi," je hitel Andrec, da je prevpil Štuparjevo zabavljico.

"O pravdi? Prmej! Zapomnite si to: Dobrota je sirota! Dobroto sem storil pismonoši, ko sem nesel zanj pismo v Marevževec tedaj, ko sem kupoval krave za Vrbka. Dobroto sem storil Strniški, ko sem ji primešetaril debele stotake, da me je Smrekar klel zaradi tega. In za to dobroto me je spravil v pravdo pismonoša in me je potisnila Strniška. Fej, takih ljudi!"

Jok je segel po slivovki in pil kar iz steklenice brez kozarčka.

"Pa so rekli, da ti pisma nisi oddal Strniški, ampak Smrekarju."

"Kdo je to rekel? Na dan z njim! Povej ime, Markovec! Povej! Jaz ga tožim in Smrekar ga toži, na veliki pečat ga toživa, da zve, kaj se pravi obrekovati!"

"I, kdo je rekel? Kaj bi se jezil, Jok! Sam veš, da se je tako križem govorilo. Drži jih za jezik, če moreš."

"Od danes zanaprej vsakega! Gosposka je govorila in sodila."

"Ne jezi se in povej, kako je sodila!"

"Po pravici!"

Jok je segel spet po žganju. Roka se mu je tresla, v obraz je bil čezdalje bolj zaripel.

"Po pravici je sodila gosposka, in sicer takole: Sodnik me je vprašal: "Ali vam je dal pismonoša pismo za gospo Strniško tega in tega dne?" "Dal," sem odgovoril. "Kam ste oddali tisto pismo?" "Kamor je bilo napisano!" "Ni res," se je vmešala Strniška. "Jaz ga nisem dobila!" Nato sem žensko tako pogledal, da jo je kar streslo, in sem govoril: "Pol ure sem te čakal, pol ure, in te ni bilo. Nato sem pobral oklešček, ga naslonil na vrata, da te opozori, češ, nekaj pomeni. In pismo sem vtaknil za vrata, kakor sem gotovo že desetkrat poprej. Če ga nisi dobila, kaj mi mar. Govori, ali ni bilo okleščka pri vratih? Govori in prisezi!"

Ko bi bili videli, kako so jo spreletale barve!

"Res, tisto je pa res," je mencala. "Večkrat je tako naredil, večkrat, in tudi oklešček je slonel to pot na vratih, res je."

"In sedaj govori, ali sem mešetil v tvojo izgubo ali v tvoj dobiček? Ha?"

"Nič ne rečem, ne morem! Po pravici povem: za pet tisoč si privil Smrekarja!"

"Za pet tisoč," se je začudil sodnik in si zapisal.

"No torej! Ali sem potemtakem falot, gospod sodnik?"

"Ali bi vi prisegli na vse to?"

"Nič ne prisegajmo," je silila Strniška. "Kar je, je. Bog ve, kdo je ukradel prav to pismo."

"Prisego," je zahteval Taljanov advokat.

Pa smo prisegli in konec je bilo pravde. Strniška mi je plačala kosilo ter me tako rekoč odpuščanja prosila. Tako, Markovec! Sedaj naj le še kdo stegne jezik, če se mu ljubi."

Jok je segel po zadnjem ostanku žganja. Roka se mu je tako očitno tresla, da so se možje spogledali.

"Fej," je pljunil zadnji požirek na tla, vrgel krono na mizo in vstal.

"Rahne, tudi tvoja slivovka je zanič. Pomije! Tako nas slepariš, da bi že davno moral sedeti, lakom!"

"Kaj res že greš?" je vprašal Andrec.

"Grem k Plankarju. Ta ima boljšo robo."

Sicer naprestano kričeči mešetar je utihnil in se zibal proti vratom. Obe roki je uprl ob podboje, da je mogel v vežo.

Možje so molčali, dokler se ni vrnil Rahne, ki ga je spremil na cesto.

"Dobro je težak," je opomnil Rahne.

"Jaz bi mu ga ne dal ne kaplje!" je omenil Markovec.

"Da mi bo razbijal in me zmerjal! Naj pije, kaj mi mar," se je izgovoril krčmar in se okrenil drugam.

"Kako sodiš?" se je obrnil Andrec k Markovcu.

"Za njegovo prisego -- hm -- kaj bi govorili! Molčimo. Bog bo sodil!"

Možje so se nekaj trenutkov molče ponujali z vinom, dokler se ni razpletel pogovor o drugih stvareh in je tekel veselo in hitro, kakor ura na steni, ki je pokazala na polnoč, preden so kaj pomislili na domov.

Zato so se vsi zaeno naglo dvignili in odšli, kakor bi se ustrašili predolge zamude.

Črne sence so se gugale sredi bele planjave. Mraz je pritiskal, da se jim je obešalo ivje na brke in kučme. Možje so se glasno razgovarjali, da se je razlegalo po dolini in je utihnil lajajoči lisjak v hribu ter poslušal. Preden so prišli do razpotja, so zapeli kraguljčki. Od nasprotne strani je letela dolga senca po poti proti razpotju.

"Smrekar!" je spoznal kraguljce Markovec. "Postojmo, da odpelje pred nami! Pri Sv. Volbenku je bil zaradi neke kupčije."

Vrsta črnih senc je obstala druga za drugo v ozki gazi.

Toda prav takrat so nenadoma obstale tudi Smrekarjeve sanke.

"Hoj! Hooj!" je klical hlapec in se motal s kozla.

Možje so pospešili korake in zavili ob razpotju proti sankam.

Hlapec je svetil nekomu v lice, ki je ležal ob cesti. Smrekar je klečal pri njem.

"Ves je trd," se je oglasil Smrekar.

"Kdo, križ božji?" so se začudili možje.

"Jook," je odgovoril preplašen hlapec.

"Pijanec," je mrmral Smrekar in iskal utripov srca. Roka mu je drhtela.

"Na sani z njim," je velel Smrekar. "Možje, z mano! Morda še oživi."

Dvignili so trdo telo na sani, hlapec je vozil korakoma in za njim se je vila molčeča procesija.

Pri Smrekarju so položili Joka na klop v hladno vežo. Skoraj do jutra so se trudili ob mešetarju, toda ni se ganil. Smrt je gledala iz osteklelih oči.

"Da ste za pričo, možje," je spregovoril Smrekar, ves bled in prepadel. V roki je držal mešetarjevo listnico in vpričo mož preštel denar.

"To spravim jaz in izročim gosposki!"

Možje so nemo prikimali in se nato potrti razšli.

Smrekar je šel z listnico v svojo sobo in se zaklenil. Nato jo je skrbno odprl in pregledal predale, kjer je Jok shranjeval umazane listke in zaznamke raznih kupčij. Ko je odprl zadnji, s posebno zapono zaprt predalček, je potegnil iz njega posvaljkano pismo, še zapečateno. Smrekarju se je roka tako tresla, da mu je pismo zdrknilo na mizo. In od tam so pogledale nanj črke, ki jih je dobro poznal.

Smrekarju je ginila kri z lic, srce mu je strašno kljuvalo, razmazane črke so se začele premikati, širile so roke kakor pošasti in dvigale proti njemu zavihnjene kremplje. -- Iz veže, kjer je ob mrtvecu stala služinčad, se je čula zmešana govorica. Nekdo se je odurno zakrohotal. Smrekar je zgrabil pismo in ga zmečkal v dlani ter se z izbuljenimi očmi ozrl proti vratom in čakal, kdaj se odpro in vstopi krohotajoča se pošast. Hotel je vstati. Ko je premaknil stol, se je tako prestrašil ropota, da je obsedel, stiskajoč pismo v dlani, in strmel na zaklenjena vrata.

Nekdo je potrkal.

"Štefan!"

Žena ga je klicala.

"Pusti me!" je zavpil osorno. Koraki so se tiho oddaljili od vrat.

Kakor bi ga klic žene potegnil iz brezna, je začutil hipoma novo moč. Sunkoma je planil kvišku, vrgel pismo iz roke proti peči.

"Prekleto pismo!" je zasikal in gledal na dlan, kakor bi ga skelela od opekline. Nato se je naglo sklonil za pismom, odprl vratca pri peči in ga zalučal na ogenj.

Papir se je skrivil, počrnel, nato je švignil iz njega plamen in v nekaj trenutkih je bilo pismo sivkast pepel, ki je trepetal na žerjavici. Toda še na pepelu so se svetile črke in režale vanj, kakor krivda, vžgana v njegovo vest.

Smrekar je naložil v peč drv, zaloputnil vratca in se upokončil. Skoz špranje pri peči je zažarela krvava luč. Vlažno poleno je cvileč zasičalo. Kakor vzdih trpeče duše...

Takrat je pri fari zazvonilo mrliču.