XXIII

Tisti večer po mešetarjevem žalostnem pogrebu je prišel Brest v šolo.

Odkar se je Alena preselila v Minkino sobo, je Brest pogosto zahajal k njej na čaj, katerega so pili skupno z Maro. Toda Mara ni imela zavezanih oči in je zato hitro uganila, da je nepotrebna priča ob Aleni in Ivanu. Ni ljubila Bresta, toda ženska gizdavost jo je razdražila, da jo je pekla tuja ljubezen. Zato se je umikala Aleni, in če se ni, jo je mučila z nagajivim pikanjem.

Ko je tistega večera Brest potrkal na vrata, se takoj ni odzval nihče. Ko je potrkal drugič, je slišal glas:

"Prosim za trenutek potrpljenja!"

Alena je sedela v temi.

Ko je prižgala luč, je prišla k vratom in odprla.

Brest ji je pogledal v oči in se prestrašil.

"Zakaj jokaš?" je vprašal mehko in jo prijel za roko.

"Saj ne jokam!"

Alena se ga ni upala pogledati v lice. Ko je povesila oči, je Brest videl, kako so trepalnice pordele od solz.

"Ne taji!" jo je prosil rahlo in izpustil njeno roko, ki je bila kakor mrtva in mrzla v njegovi.

"Kdo te je žalil? Povej mi!"

"Ah, Ivan," je začela Alena in iskala robca, ker so ji silile zopet solze v oko. "Ivan, ti ne smeš zahajati sem. Ljudje so tako čudni!"

"Ah, ljudje! Spet isto! Kolikokrat sva že govorila o tem. Kaj me briga ljudstvo! Sámo nič vredno, zato je táko. Bodi močna -."

"Ne govore samo ljudje. Tudi Minka mi je danes pisala in me odločno svarila."

"Pred kom te je svarila?"

"Pred teboj!"

"A, reci ji, lepa hvala za tako skrb! Kaj se meni ta eksaltirana, napol prismojena demagogka zame? Naj se briga za bolne krave in za tiste razcapane bukovške otroke! To je že preneumno!"

Brest je začel hoditi jezno po sobi. Alena se je borila.

Naenkrat je planilo iz nje.

"Ne, Ivan, ali si hud ali nisi, tako o Minki ne boš govoril. Ona je izvrstna in tako vrla, da je tako govorjenje grdo. Jaz jo čislam in ljubim!"

Ivan se je okrenil, obstal za vrati, pomolčal, kakor bi zbiral misli. Zdelo se mu je, da bi bilo najbolje, če bi pritisnil na kljuko in odšel. Toda ko je gledal Aleno objokano, ki je s silno silo spregovorila besedo v obrambo prijateljice, ga je prevzelo, da se je ponižal, stopil k Aleni, ji poljubil roko in prosil:

"Ne zameri! Razburil sem se, ne govoriva o tem!"

Alena mu je ponudila stol in sedla na nasprotno stran mize. Nervozno je zvijala robec in gledala na pisano verižico, ki se je vila v vijoličastih vijugicah krog roba rute.

"Ali si se danes kaj razsrdila v šoli," je izpregovoril Brest, da je prekinil molk.

"Ah, ta šola! Za šolo so značaji, kakor je Minka. Vsi moji vzori so se razblinili in čezdalje bolj spoznavam, da sem in bom prav srednje vrste učiteljica, če ne kar slaba. Ne vem, zakaj sem tako razdražljiva, tako razmišljena pri pouku."

"Ne ponižuj se tako po nepotrebnem! Saj veš, kaj je teorija. Ko boš imela toliko vaje kakor Minka, sem prepričan, da ne boš slabša, ampak boljša od nje."

"Ivan, jaz nikdar!"

Alena se je ozrla v Bresta s trpljenja polnim pogledom. Ivana so pretresle te proseče oči. Poiskal je cigarete in si jo prižgal, da mu ni bilo treba gledati vanje. Nad obema so hkrati pluli spomini. Nad Aleno je zvenel stavek Brestov, izgovorjen v jasni noči, ko jo je prvič tako iskreno stisnil za roke: "Jaz sem prepričan, da se vi ne boste dolgo nasičali s tem grenkim kruhom." In sedaj je prišla ta sodba, kakor od daleč nekje, in Alena je strahoma zaslutila, da je daleč ta ura, kakor bi utonila v morje. Tudi Brest se je domislil in se v duši kesal puhle fraze.

"Alena, zanimivo je, da si nocoj tako melanholična. Kakor bi se v hipu spremenila. Sodil sem, da boš razigrana in vesela, ker je pokopan mešetar in z njim edina, sicer nepotrebna skrb, ki te je mučila."

"Siromak ubogi! Celo uro sem preklečala v cerkvi in molila zanj. Nisem razigrana, potrta sem, strašno potrta. On je žrtev!"

"Da, žrtev -- pijančevanja!"

Brest je malomarno skomizgnil z rameni.

Alena je vzdihnila in si zakrila oči.

Spet je zavladal molk.

Brest je pokadil cigareto, potem vstal in stopil k Aleni:

"Dušica, trudna si. Lezi! Spanec te pokrepča. Jaz grem!"

Alena je naglo vstala in umaknila roko, katero je iskal Brest za slovo.

"Še nekaj, Ivan. Rekel si prej, naj ne govoriva o tem, kar mi je pisala Minka. Toda moram ti razodeti še eno stvar, meni se zdi modra. Minka mi namreč svetuje, naj povabim mamo semkaj za nekaj dni. Tedaj bi bila prilika, da ljudem dokažemo, če gremo skupno na sprehod, v gostilno, k Smrekarju, da so njih govorice zlobne, da najine ljubezni ne skrivava pred starši, da je poštena, kajne, Ivan?"

Alena je videla, da je Bresta spreletelo. Vendar ji je z ljubeznivim smeškom mirno odgovoril:

"Alenčica, nikar ne ceremonij! Ali ne bi bila z njimi ubita vsa tiha lepota najinega prijateljstva? Ali nisi samostojna ti, samostojen jaz? Čemu Minkino mešetarjenje? Vrzi njeno pismo v ogenj in pozabi. Bodi močna in bodiva hvaležna usodi, da sva užila skrivnostno lepe ure gorkega koprnjenja. Lahko noč, dušica!"

Brest ji je poljubil obe roki in naglo odšel.

Ko ga je objel mrzli zimski zrak pred šolo, je začutil, kako drgeta po vsem telesu. V glavo mu je silila vročica, po udih ga je zeblo.

Nemiren in zbegan je hitel proti domu. Niti lahko noč ni šel voščit materi, ki je ob brleči lučki sedela na zapečku in molila. Zapahnil je vrata v veži, od naglih korakov so zaškripale stopnice, po katerih je bežal v podstrešje. Ko je prižgal luč, ni odložil ne suknje ne klobuka. Razburjen je begal po sobi. Včasih se je ustavljal, postajal pri oknu in naslanjal čelo ob šipe. Na to je začel hoditi še hitreje gor in dol. Trdi koraki so odmevali skoz strop in dramili mater, ki je milovala ubogega sina, ker se toliko trudi in študira. Ura se je bližala polnoči. Sto načrtov in sto premislekov je preudaril, in sto jih zavrgel. Slednjič je obstal miren sredi sobe, topotnil z nogo, vrgel klobuk in suknjo na posteljo, potegnil izza peči zaboj ter začel vanj skladati knjige in izpiske. Navrh je zložil obleko in pokrov zaprl.

"Končano," je izpregovoril sam s seboj. "To je najboljše! Grem!"

V rano jutro je šel k materi in ji razodel, da mora nenadoma na Dunaj. Starica se je naglo sklonila v postelji.

"Križ božji, Janez, zakaj tako naglo?"

"Moram, mati. Oni zaboj s knjigami pošljite za menoj!"

Mati je poskusila vstati, toda sin ji je ubranil.

"Brez zajtrka greš?"

"Se mudi, sicer zamudim vlak. Zbogom, mati!"

Mater so polile solze, segla je z desnico sinu v roko, z levico je poiskala pod blazino zadnji prihranek in mu ga dala.

"Hvala lepa, mati! Zbogom!"

Sin je naglo odšel, starica je pomočila prst v kropivček ob postelji in od daleč kropila popotnika.

Zunaj je bila še tema. Nihče ga ni videl.

Tistega dne zvečer se je prismejala k Aleni Mara. Prišla je z vasi, kjer je zvedela o Brestovem odhodu.

"No, Alenčica, kraljica lepa ogrska, kaj si storila svojemu Matjažu, da je pobegnil?"

Alena je prebledela, se ozrla v kot, da je zakrila lice pred Maro, in rekla užaljena:

"Kaj mi je mar! Ne draži me! Pusti me!"

"Izvrstno! Torej spet enaki: ti -- sama -- jaz sama -- servus, koleginja! Lahko noč!"

Mara se je zasukala in odfrlela pojoč iz sobe.

Alena je obstala na mestu kakor vkopana. Srepo je zrla na vrata, skoz katere je odšla znanilka zla -- Mara. Vsa kri ji je izginila iz lic, ustnice so se ji krčevito stiskale, na čelu so se razpredle temne gubice.

"Varavec!" je siknila skoz zobe, potem se pa kakor strta in pohojena zgrudila na stol, nagnila glavo na mizo in začela ihteti...

Za nekaj dni je govorilo vse Zaselje, ki je pograbilo vsako malenkostno novico sredi prazne zimske puščobe, o Brestovem begu.

"Prav je naredila učiteljica Alena, da mu je pokazala skoz vrata. Kaj bi voglaril, nepridnež!" Tako so sklepali nekateri.

Drugi so trdili drugače.

"Za nos jo je vodil. Naveličal se je in je šel."

Alena ni o vsem tem zvedela ničesar. Pred njo so ljudje molčali. Le če je šla skoz vas, se ji je zdelo, da ji je marsikdo pomežiknil izpod klobuka in da so za njenim hrbtom ljudje stikali glave. Edina Mara jo je poslej češče obiskovala in ji obetala in razkladala nove načrte, češ, naj tudi skladajo o naju nove pesmi o zarjavelih devicah, nič ne de. Toda zmaščujem se nad moškimi, da jih obnorim dva ducata, preden se bo tista pesem pela o zarjaveli Mari.

Alena se ji je smejala. Toda njen smeh ni donel, njen smeh je bil jok in trpljenje.

Najrajši je posedala sama. Pogovarjala se je z uvelimi šopki, ki jih je nanosil Ivan.

"Kajne, rožice, da ni tak! Res je šel, brez slovesa odšel. Stradat je šel na Dunaj zaradi mene, za mojo čast, zavoljo zlobnih ljudi se je umaknil. Prav je imel. Ivan je tako dober! O, Mara -- pride ura..."

Alena je čakala ure, da se oglasi pismonoša in ji prinese pismo. Minil je teden, minila dva, minili štirje.

V Aleni se je ljubezen prelivala v srd. Toda srce, ki jo je prvič v življenju občutilo, je ljubilo ljubezen in sovražilo srd.

"Prav ima, ker ne piše. Da bi Erna delala opazke -- a seveda -- in trosila med ljudi. Prav ima!"

Spet so tekli tedni, Alena je verovala in trpela. Vsak stavek, katerega ji je govoril, je pretehtavala; nikdar ji ni rekel: Alenčica, potrpi, kmalu boš moja žena! Ni rekel. Kdo bi govoril tako pusto besedo, ko govori srce kakor pesem. Da, da, pride ura!

In vendar vse koprnjenje srca ni moglo udušiti zle slutnje, ki se je pojavljala čezdalje bolj ter glodala v njeni duši in ji pila kri. Alena je bledela in v gluhih nočeh bedeč klicala duše, ki bi jo dvignila iz te grozne samote in ji utešila srce.

Nekega dne je videla skoz šolsko okno, kako je pismonoša zavil krog vogla. Vsa je vztrepetala. Potrkalo je. Planila je k vratom. Pismonoša ji je dal priporočeno pismo. Alena je šla za kateder, otroci so zašumeli in začeli šepetati. Ni jih svarila. V lice ji je šinila kri, ko je spoznala Brestovo pisavo. S tresočimi se prsti je odtrgala rob pisma. Polna upanja, da njena vera ni bila osramočena, je začela brati.

Velecenjena gospica!

(Ta naslov jo je razburil. Tako tuje je zvenel. Brala je dalje.)

Dolžnost mi je, da Vam pišem to pismo. Zakaj bojim se, da ne bi zaradi najinega prijateljstva trpelo Vaše blago srce, ker bi si utegnilo buditi upe, ki so neizvedljivi. Zato Vas prosim: Najino prijateljstvo naj bo kakor lep žarek, ki redko posveti v življenje -- in samo žarek, drugega nič. Veste, da sem reven, veste, da imam dolgove -- kateri študent-siromak je brez njih -- veste, kako človek po zakonu pride dandanes lahko takoj do ustaljenih razmer, gmotnih in družabnih, ker ga zveza z odlično nevesto uvede hipoma v boljše kroge, ki so za vsakdanji kruh tako rekoč potrebni. Je žalostna resnica. Upam, da sedaj razumete vse, tudi moj beg iz Zaselja. Bodite prepričani, da ohranim lepim trenutkom v Vaši družbi trajen spomin.

Z velespoštovanjem

Ivan Brest

Alena je brala prvič, brala drugič. Topa je zvila pismo in ga skrila v žep. Pred očmi so ji začele pluti črne sence, krog čela jo je stiskala hladna teža, iz prsi, ki so se nemirno dvigale, niso mogli na dan vzdihi. Zdelo se ji je, da bi zakričala na pomoč, pa se ustnice niso razklenile, jezik ji je bil mrtev, vlažen mraz ji je polival mozeg, stene sobe so se zavrtele krog nje, vsi šolarji so se s stenami strnili v vrtinčasti ples -- sončna luč v oknih je ugasnila.

Alena je omedlela.

Otroci so zakričali. Nekaj dečkov je planilo skoz vrata in je klicalo na pomoč.

Ko se je Alena zdramila, je sedela poleg njene postelje postrežnica Urša, ki ji je močila razbeljeno glavo.

"Kje sem?" je vprašala iznenadeno in gledala po sobi kakor tujka.

"Hvala Bogu," je vzdihnila Urša. "Kako vam je bilo slabo! Revica!"

Alena se je nasmehnila. Oko se je umirilo, globok vzdihljaj se ji je izvil, kakor bi težka teža pala iz njene duše.

"Po zdravnika pošljemo, kajne?"

"Ne, ne! Saj je že dobro! Nič mi ni! Vstala bom!"

Alena se je dvignila v postelji, a legla je nazaj, ker je občutila silno slabost.

"Ne smete!" ji je branila Urša in ji s staro roko popravljala odejo.

"Urša, ko bi poslali koga po Minko. Njo bi rada!"

"Prav imate, po Minko, da. Ona je tako modra. Sama grem, če se upate prebiti brez mene?"

"Pojdite! Jaz zaspim, trudna sem!"-

O mraku je prišla Minka. Po prstih se je bližala postelji, kjer je spala Alena, vsa bleda, kakor belo pražnje, na katerem je počivala njena glava.

Minka je prižgala luč, potem se je dotaknila s hladno roko njene glave.

Alena se je prebudila. Njene oči so se uprle v Minko, bela roka je segala po prijateljici.

"Kaj ti je, otrok moj?"

Alena se je trudno nasmehnila in pokazala s prstom.

"Tam v žepu poišči -- in preberi. Vse zveš!"

Minka je poiskala Brestovo pismo.

Kipeč srd ji je vstajal na licih, ko je čitala. Alena jo je nepremično motrila z očmi. Polagoma se je nabralo Minkino lice v zaničljive gube in ko je prebrala, je razsodila:

"Da, to je on, ves on! Slabič, brez srca in poguma, ki išče zložne poti in se boji boja, ki mu je žensko srce malovredna priklada na težko tehtnico bogate dote. Alena, ne žaluj, on te ni vreden!"

"Srce mi je strl."

"Sramuje naj se!"

Minka je raztrgala pismo na kosce, jih vrgla na tla in jih z nogo poteptala.

"Minka, sedaj sem sama -- in sama pojdem v boj po trudni poti za tabo."

Alena je iztegnila bele roke po Minki, jo objela in se razjokala na njenih prsih kakor otrok.