IV.

Nič ni potrkal, kar vstopil je, dasi je bilo še dovolj zgodaj zjutraj.

Alena se ga je prestrašila, da so ji padle zalasnice iz rok, ko jih je pred zrcalom zatikala v skrbno urejene lase.

"Oprostite," je jecljala in glas se ji je tresel. Obrnjena v kot je urejala bluzo. Lica so jo zapekla, tako burno je zardela.

"Ha, ha, ha," se je smejal Smrekar, obstal in pustil vrata za seboj na stežaj odprta.

"Ha, ha, ha, neumnosti! Zapomnite si, neumnosti, mestne neumnosti! Kaj bi se sramovali pametnega človeka!"

Alena se je obrnila proti njemu in se sklonila, da bi pobrala zalasnice. Mimogrede ga je pogledala.

Tamkaj je stal, močán, golorok, z zavihanimi rokavi, izpod katerih so kipele trde mišice.

"Prosim, kaj želite, gospod Smrekar?"

"Sem mislil, da vam te želje ne bo treba razodevati, jo bom pa vendarle. Alena, zapomnite si tole: Odslej in dokler ste pri nas, ste <MI>naša<D>. Razumete? <MI>Naša<D>, to se pravi, živite po naše, vedite se po naše in vso mestno hinavščino obesite na kljuko. Vse tisto nerganje: oprostite pa pardon pa prosim in ne vem kaj še vse, vse tisto je pri nas popolnoma odveč." Smrekar je iztegnil težke roke, da so se mu mišice napele kakor atletu: "Umazan sem, predpasnik sem si raztrgal -- vidite, pri nas velja delo in denar -- vse drugo je nič, pajčevina, s katero še zaplate ne prišiješ na raztrgan komolec. To si zapomnite!"

"Zapomnim si, zapomnim."

Alena ni vedela, da mehanično ponavlja te besede.

"Prav. -- Zdaj to, za kar sem prišel. S fantom začnita takoj. Menda še leži. Pojdite nadenj in ga potegnite iz postelje. Če ne vstane zlepa, naj zgrda. Spočetka je dve uri pouka dovolj. Po učenju pa obiščite našo poštarico, saj ste že videli, da imam tam na pristavici pošto.

Skoraj zastonj dajem stanovanje, pa naj bo, da nimam pošte tako od rok. Poštarica je nervozna ženska, jaz ji pravim, da je sitna. No, jo boste že spoznali. Takisto je prav, da greste tudi v šolo. Imamo dve učiteljici. Le zvohajte se, kar vas je tičev istega perja. Takole." Smrekar se je obrnil, zažvižgal in odšel s trdimi koraki, da se je pod tresel.

Alena je za trenutek obstala in gledala skozi odprta vrata za njim, potem tiho zaprla in sedla na posteljo; roke je sklenila v naročju. V njej je valovilo, pred njo je stal še vedno Smrekar z iztegnjenimi rokami, na katerih so se bočile krepke mišice, in na njegovem licu je bil izraz, ki prezira vse -- razen denarja. Alena je občutila šele sedaj ost, ki je tičala v njegovih besedah, ki je pa ni zadela kakor sprožena puščica, ampak se je vbadala počasi v njeno srce. Tesno ji je bilo v prsih, grenkoba ji je silila v grlo. Ozrla se je na odprti kovček, iz katerega je snoči izložila prtljago -- in ta zevajoča skrinjica jo je vabila: Nazaj, nazaj! Tu si prodana -- tu si dekla! Ali njen značaj je razbil tesnobo v prsih, skočila je s postelje, zaloputnila zevajoči pokrov in skoraj zakričala: "Mamá, mamá, prav imaš, to je kmet, bahat surovež!" In domislila se je Ivana Bresta in nič več ni zasledila žalitve v njegovih besedah.

Ko je odprla vrata, je še slišala žvižganje iz kuhinje. Alena si je pa zapela pesem in šla po učenca.

Viktor je stal polopravljen pri velikem lesenem konju in mu čupal grivo iz repa.

"Kaj pa delaš? Ne smeš!"

"Zakaj ne? Saj je moj! Žimnice napravim za strnade. Kar rumeno jih je po njivi. Še danes jim nastavim."

"Nič ne boš nastavljal nedolžnim ptičkom. Kar pusti! Danes se bova učila!"

Deček je izpustil rep in šop žime mu je zdrsnil iz rok. Stopil je pred Aleno in jo motril z razprtimi očmi.

"Učila se bova, da, ljubček moj!"

"Boste hudi?"

"Če boš priden, ne, sicer pa."

Alena mu je zažugala z roko in napravila z njo kretnjo, katero je fant dobro razumel.

Viktor je odskočil za nekaj korakov -- in ji pokazal osle.

"Ti!" je topotnila Alena z nogo in nagubančila čelo ter stopila proti njemu, ga prijela za roko, ga odvedla k mizi in posa dila na stol.

"Očetov sin," je pomislila in sedla k njemu.

"Torej poslušaj!"

Alena se je živo domislila šole in knjig, kakor so jo učile, ter je začela uvodno pridigo.

"Poglej, Viktor, in poslušaj: Poslej ne boš več samo za igrače, velik si že, dosti velik, da se lotiš kaj drugega... šola -- kako važna za življenje... Kako imaš dobre starše. -- Koliko lepega se boš naučil. - Vsak ne more tako." -- Učenec je poslušal prve stavke, čezdalje bolj je ginil smisel za lepe besede, slišal je zvenenje, trkanje besedi na uho, noge so mu začele same od sebe zvoniti, oko se je uprlo v okno, odkoder se je videlo na golobnjak, kjer so grulili in se spreletavali golobje. Alena pa je govorila navdušeno, ognjevito...

Nenadoma je planil Viktor s stola in zakričal:

"Pikapolonica!"

Skokoma je bil pri oknu in ujel na šipi okroglega hrošča ter ga na prstu prinesel Aleni.

"Poglej," -- še zavedel se ni, da jo tiče -- "poglej, jaz ji naredim, da bo zletela. Le poslušaj: Tičica plev, plev, zleti na zlati hlev - plev -- plev -- na hlev -- plev -."

Pikapolonica je zaplesala na prstku, poskušala in odpirala krila - izpod njih se je razvila tenka srajčica -- plev -- plev -- in je zletela nazaj na okno.

Deček je zaploskal z rokami.

"Pa ti naredi, če znaš!" V dečkovih očeh je gorelo toliko veselja, da se je Alena zgrozila nad svojo pusto pridigo, iztegnila roko in iskreno objela učenca.

Viktor je prijel njeno roko, jo tesno stisnil in se pomaknil prav do Alene ter bolj z očmi nego z besedo poprosil:

"Začni še enkrat! Zdaj poslušam!"

Alena je začela še enkrat, toda drugače...

Uri sta naglo pretekli. Viktor je šel k ovčkam na travnik, Alena v sobo, da se pripravi za obiske.

Ko je Alena v poštnem uradu potrkala na pregrajo s slepimi okni, se ni nič oglasilo.

"Morda je ni v uradu. -- Toda ob enajstih -- mora biti."

Potrkala je močneje.

"To je že od sile! To ropotanje!" Tako se je oglasilo za pregrajo, zadirčno, nervozno. Alena je zaničljivo namrdnila obraz. Tedaj se je odprlo okence in isti glas je zaklical:

"Kam pa tiščite? Kaj je?"

Alena je stopila od kljuke do linice.

"Ne zamerite, gotovo ste silno zaposleni! Samo hipec dovolite, da se vam predstavim: Alena Trpotec, domača učiteljica pri Smrekarjevih."

"Aah -- gospica Alena -- a -- kako me veseli!"

Poštaričin glas se je zvišal za kvinto, in bolj je zapela nego spregovorila te besede. Vrata so se hitro odprla, in še preden je Alena videla njen obraz, je zašepetala sama pri sebi: Maškarada! Erna je Aleni iskreno stisnila roko in jo vedla na staro komodo za rdečim zagrinjalom, ki je delilo njeno zasebno stanovanje od urada.

"Prosim, sedite! Zares me veseli, da pride vsaj en človek v mojo bližino. Verujte, tedni minejo, da ne vidim človeka."

"Na pošti? To ni mogoče?"

"Na pošti? Hi-hi-hi!" se je zasmejala Erna; "to niso ljudje, ki prihajajo sem. Sama ne vem, kaj so, toda ljudje niso, to dobro vem. Sicer pa tudi sama nisem v uradu človek. Saj ste me slišali, kajne? Hi-hi-hi, kaj neki ste si mislili!"

"Vedno delo, isto delo, dan na dan, to ubija človeka, da mora biti nervozen."

"Ne samo nervozen, prismojen -- top -- stroj, navaden stroj postane človek. Zato se vas veselim, ker ste mladi, ker ste še človek, povem kar po pravici, in zato upam, da vzbudite v meni včasih vsaj za nekaj trenutkov to, kar je nekdaj živelo v moji duši -- a -- seveda!"

To zadnjo besedico je Erna poudarila in melanholično zategnila ter izza ščipalnika pogledala v strop.

Alena je motrila petintridesetletno Erno. Oblečena je bila v črn predpasnik, ki jo je mahedravo zagrinjal od vratu do gležnjev. Spredaj je bilo blago obdrgnjeno in se je svetilo, na tem svetlem dnu pa je bilo nastlanih polno črnih lis križem kražem. Pero je brisala Erna ob predpasnik.

Lasje so bili v naglici zvihani in zviti, da so ji na obeh sencih silili stremeni izpod zapon na-vzdol. Lice, brezizrazno, okroglo in neprijetno rdeče, je še kazil rožen ščipalnik. Prava podoba službe, kakor poštni pečatnik.

"Gospodična, nikar ne pretiravajte! Sicer me bo pa zelo veselilo, če bom smela z vami občevati, saj veste, otrok sem še pravzaprav. - Kako pa, oprostite, ali k Smrekarjevim ne zahajate?"

"Zahajam, toda Smrekar, moj Bog, ta takisto ni človek, je tudi nekaj drugega -- ne vem kaj -- utelešeni denar! On stori za denar vse in proda vse: sebe, ženo -- otroke -- dušo -- vse je naprodaj. Ga že še spoznate!"

"Sem ga že nekoliko."

"Ste ga? Saj ste komaj prišli!"

"Pa mi je že danes naprerokoval toliko, kakor bi se do golega slekel. Original je pravzaprav!"

Alena se je zvonko zasmejala, pred vrati je nekdo zakašljal in nerodno potrkal na ograjo.

"Vidite, takole je pri meni! Nikoli miru."

Alena je vstala. "Da vas ne bom dlje motila, se priporočim in na svidenje!"

"Kar pridite, kadar drago!"

Erna je odgrnila zaveso in sta stopili v urad.

"A -- seveda, kako sem pozabila! Razglednica za vas!"

Poštarica je segla na mizo in ji dala karto.

"Šele prišli ste, že prihajajo pisma! Mladost ima dosti častilcev!"

Alena je pogledala podpis in rahlo zardela. Erna ni obrnila glave, pa je vendar videla to rdečico.

"Brr, te razglednice -- sitnice! Zbogom!"

"Na svidenje!"

Pokašljujoči kmet je stal potrpežljivo pred okencem, poštarica si je pa obrisala naočnike, šla k oknu in gledala za Aleno, ki je brala razglednico, dokler ni izginila za lipami.

"Frklja, kako hodi! Smo me druge tudi -- a -- seveda! Pa nas je minilo - seveda!"

Nato je šele zaškrtala oknica v pregraji in je zahreščal uradni glas.

Alena je brala razglednico: "Moj duh -- k studencu modrosti -- moje srce je pa pri tebi -- o domovina. Ivan Brest."

Ko je pogledala podpis, je takoj razsodila: Vsiljivec! Še vprašal me ni, ali sme pisati.

A brala je vnovič in jeza se je hladila.

"Kako idealen fant mora biti!"

In živo se ga je spomnila, kako je šel prožno proti njej, kako gladko mu je tekla beseda, kako je v dveh stavkih očrtal razmere pri Smrekarju. "Da, ni zastonj filozof, globoko vidi."

Pa je zopet šinil vanjo ponos in na čelu so se naredile gubice.

"Ne bom neumnica. Z menoj se ne boš igral, metulj ti tak! Sladkač, kakopa! Kakor vsi!"

Jezna je zvila razglednico in jo zataknila za pas. Pred njo se je dvigalo novo poslopje, najlepše v vasi. Na njem napis: Ljudska šola.

Postrežnica ji je pokazala: Tu so gospodična Mara, tu pa gospodična Minka.

Potrkala je na Marina vrata.

Mara je slonela na gugalniku, se zibala in kadila cigareto.

"Servus, kolega," je pozdravila Aleno prav fantovski in ji segla v roko. "Po obrazu vas že poznam. Na abiturientski veselici sem vas videla. Sedite!"

"Vaš pozdrav me izredno veseli. Dasi sem zasebna učiteljica, pa upam, da bomo vendarle koleginje."

"Gotovo da! Posebno, ker vidim, da je kaj ognja v vas. Náte cigarete!"

Alena si je prižgala in ob prvem dimu zakašljala, da so ji stopile solze v oči.

"Ne znate! Pa pustite!"

"Včasih sem že kadila, pa mi ne tekne!"

"Jaz pa kadim kakor Turek! Kaj hočem! Tu pod milim nebom nimam nič; če bi še cigaret in romanov ne bilo na svetu, potem obupam in se menda obesim na prvo vejo."

"Kaj v šoli ne dobite razvedrila?"

"V šoli, kaj še! Vprašam vas, kdo se pa zarije v ta posel iz poklica, namreč iz tistega poklica, o katerem so nam deklamirali po šolah.

Ali ste se vi posvetili -- to besedo je izgovorila z grozno ironijo - iz samega veselja, notranjega veselja, vzgoji nadobudne mladine, kaj?"

"Ne vem, ampak veselje pa vendar čutim v srcu."

"Zato ste pa šli v Bukovje, kamor so vam ponujali! Nič fraz, naravnost se govori! Vse vem!"

"V Bukovje sem se branila, ker je le preveč odtrgano od sveta."

"Tako? Odtrgano od sveta -? Saj to je naš poklic? Učiteljica na kmetih je odtrgana od vsega, kar se imenuje svet. Družbe nič, kruha malo več kot nič, to je svet? To je Sahara, ljuba duša, Sahara, pusta in prazna kakor zemlja pred stvarjenjem."

"Popolnoma brez zabave pač niste in brez družbe tudi ne. Imate koleginjo, knjige, krasne sprehode -."

"Koleginjo imam, pa ta ima poklic, zato ni ljubezni med nama. In sprehodi! Ali naj na stara debla trkam in se s smrekami pogovarjam, pa s ptičicami, kakor princezinje v bajkah. Za take sanjarije mora biti človek nekoliko trčen, jaz pa nisem. To ni svet in to ni življenje! Vsaj zame ne!"

"Gospodična koleginja, ste rekli, ima poklic."

"Da, ima ga, kakor ga sto drugih nima. To je naš socialist! Vsaj jaz jo tako nazivam. Ste bili že pri njej?"

"Še ne!"

"Pojdiva, vas spremim. Čudili se boste!"

Mara in Alena sta stopili v Minkino stanovanje.

"Najina koleginja -- Alena, naš socialist -- Minka!"

"Mara, Mara! Vedno nepoboljšljiva porednica!"

Minka je odložila škarja in meter in prisrčno pozdravila Aleno.

"Poglejte, njeno stanovanje je modni salon!"

Mara je dvignila na mizi za kroj prirejene otroške predpasnike in jih kazala Aleni.

"Za Miklavža pripravljam, za šolarčke!"

"To je zares lepo, gospodična! Boste še mene učili. Nič ne razumem."

"Drage volje! Kar pridite!"

"Ti, socialist, ne boš mi skvaril dekleta! Pomislite, Alena, kaj neki ima Minka od tega? Prosjači, sama daje od te revščine, kar ima, urezuje, šiva -- če to ni smešno! Če nočejo ljudje sami oblačiti otrok, naj bodo nagi, kaj me briga!"

"Gospodična Alena, ne verujte vsega! Mara je navihanka! Kolikokrat mi pomaga do polnoči, še dlje!"

"Kajpada pomagam, da ne zblaznim od dolgega časa."

Mara je stopila k stojalu za knjige.

"Poglejte, kaj ima tu! Perutninarstvo, Vrtnarstvo, Homeopat, Kmetijstvo..."

"To je moj svet, to je moje veselje! Mara, ne veš, kako je Brtancu pomagal akonit! Izboren uspeh!"

"Nikar ne pripoveduj, Minka! Kadar dobiš namesto homeopatnih kroglic bombe, tedaj me pokliči, da razbijeva ta pusti svet!"

"Ali pa tedaj, ko se naučim ženine delati. -"

"Potem pa bomb ne bo treba!"

Vse tri so se zasmejale.

"Kaj pa to? Ženin? Ljubček?"

Mara je pokazala na Alenino razglednico, ki ji je gledala izza pasa.

"Ba, vsiljivec!"

Mara se je sklonila in pogledala pisavo.

"Oho, ga poznate?"

"Koga?"

"Bresta! Saj je njegova pisava!"

Alena je bila vidno v zadregi, kar je Maro silno veselilo.

"Kaj ga poznam? Enkrat sem govorila z njim, pa že pošilja razglednice!"

"Dekle, le pazi!" ji je namežiknila Mara.

"Mar mi je!"

"Ste pa vi njemu, kakor se vidi! Vam ga privoščim, jaz ga nočem, za ves svet ne. Tega že ne! Takle idealen fantast, takale menhkoba. Mož mora biti mož, skala, da se ima žena kam opreti."

"Mara, ne zarekaj se!"

Minka je spregovorila to s čudovito resnobo, z dvignjenimi obrvmi in žugajočim prstom. V tej besedi, v tem pogledu in v tej kretnji je bilo nekaj, kar je pretreslo. To sta občutili obe, Alena in Mara. Umaknili sta se očem Minke, pa ob istem hipu se sami srečali s pogledi. In obe sta brali v očeh druga drugi skrivnostno tajno, kakor veliko, v bodočnost zapisano vprašanje...

Tedaj je zazvonilo poldne.