V.

"Viktor, kako je bilo?"

Tako je vprašal sina oče, ko si je po večerji nalival v kozarec terana.

"Dobro. Kajne, Alena, da sem bil priden?"

"Je šele prvi dan, Viktorček! Pohvalo boš moral pošteno zaslužiti. Zato danes še nič ne rečem."

"Jo bom, jo bom, jo bom!"

Deček je poskakoval na stolu in gledal v lice Aleni, ki se mu je smehljala in mu gladila razkuštrane lase.

"Lej, Štefan, kako se imata rada! Res me veseli, gospodična! Kakor nalašč ste zanj!"

Mati je nalivala čaj v skodelice.

"Tako je prav," je prikimaval Štefan ženi ter si točil vnovič.

"Meni tudi čaja!" je prosil Viktor, ko je opazil, da zanj ni posodice na mizi.

"Zate ni čaj! Ti dobiš piškot in jabolko! To je za otroke!"

Viktor je pogledal očeta, ki mu je odrekel čaj, se namrdnil, izbuhnil veliko šobico in začel cefrati franže namiznega prta.

"Pusti!" je zagrmel oče. "Če ne -."

Ozrl se je po leskovki, ki je tičala za podobo na steni. Pajčevine so visele od nje.

Tudi Alena se je ozrla tja, zagledala pajčevine na šibi in skoraj bi bila na glas spregovorila: "Za parado."

Viktor se ni zmenil za očetov grozeči pogled na šibo. Vstal je in se šel v kot kujat.

Alena je stopila k njemu.

"Ne jokaj! Vzemi piškot in jabolko! Jaz tudi ne bom pila čaja, ker te imam rada! Vidiš, zaradi tebe ne!"

Viktor se je obrnil, oči je imel vse zasolzene.

"Res ne boš?"

"Kaj pa tičeš gospodično, smrkolin!"

"Nikar, saj sem mu dovolila, da me tiče. Bova še bolj prijatelja."

"Uh, ti si tudi pregrob s fantom, kadar se nastaviš," je zamrmrala žena in mu ponudila čaja.

"Spat naj gre!"

"Pa pojdiva, Viktor! Spremim te!"

Sinček je ubogal Aleno. Pa se je domislil obljubljenega jabolka in piškota. Izmuznil je roko iz Alenine dlani, pobral klo buk, ki je ležal pod stolom, in sam naložil piškotov in jabolk polno štulo.

"To je preveč," je svarila učiteljica. "Nikar toliko."

"Sem lačen!"

Iz oči mu je gledala kljubovalnost.

"Ná, pa še te!"

Oče je pograbil še tri jabolka in mu jih vrgel v klobuk. Sin je pa odmaknil, da so se zakotalila po sobi, in zbežal skozi vrata.

Alena se je kmalu vrnila iz Viktorjeve spalnice, kjer ji je odkritosrčno povedal, da se šibe nič ne boji in da ni nič lačen, da je jokal kar tako, nalašč.

Smrekar se je smejal sinu in omenil Aleni:

"Ta bo tič, kaj?"

Alena ni nič odgovorila.

Štefan je izpil zadnjo kupo terana in si primaknil čaj.

"Alena, nekaj pisem bi mi pisali, kaj?"

"Prosim!"

"Meni se po večerji ne ljubi, pa je nujno."

In narekoval ji je dvoje kupčijskih pisem v jeziku, ki je bil mešanica laških, nemških in slovenskih besedi. Kadar je Alena prekinila in skromno vprašala, ali bi se to ne zapisalo slovenski, je Smrekar vselej zamahnil z roko.

"Kaj tisto! Tako pišemo mi, ki imamo kaj pametnega pisati. Ko boste pisali fantu zaljubljene reči, pišite po svoje! Sedaj -- po moje!"

Ko je pisala naslove, so se vrata naglo in bučno odprla. Vstopil je človek, da se ga je Alena prestrašila. Imel je mozoljast obraz, porasel s ščetinasto, redko brado, višnjev nos z bradavico, oči čudno majčkene, zelenkaste, obleko oguljeno in osmoljeno. Vegastega klobuka ni snel. Da je bila Alena sama v sobi, bi bila od strahu zakričala, prepričana, da je prišel nadnjo tolovaj.

Zato se je tembolj začudila, ko sta Smrekarja oba hkrati veselo pozdravila prišleca.

"No, Jok, te je vendar prineslo! Kar nataknjen sem že bil! Kakor na trnju! Sedi!"

Prišlec si je ropotaje primaknil stol, se ozrl, kakor bi nečesa iskal, potem pa pljunil kar za vrata in sedel.

"Pasje sem delal, Štefan! Žejen sem!"

"Tina, stopi po pijačo!"

ŽŽena je vzela liter in odšla.

Jok pa je segel po steklenici ruma in si natočil v vinski kozarec.

"Najprej bom kapljo tegale, da se mi duša otaja."

Nagnil je, zamižal in zvrnil.

"Aha-ha! Ta je, ker pošteno ureže po grlu!"

Z rokavom si je obrisal kocine krog ust.

Žena se je vrnila z vinom.

"Gospa, jaz grem, da ne bom motila, jeli?"

Alena je vprašala kakor strahoma.

"Le ostanite, vi ste naša. Morda piševa še eno pismo!" Smrekar je izgovoril to zapovedujoče in s poudarkom, ki je narekoval: Kar se bo sedaj govorilo, je naše in ostane med nami.

Alena se je primaknila h gospe, od katere je šepetaje zvedela, da je prišlec gozdni mešetar Jok Masl<138>.

"Grdun, kajne, ampak desna roka mojega moža pri takih kupčijah."

Mešetar si je nalil parkrat v kozarec, preden je začel pripovedovati.

"Šest tisoč je vreden Brnotov les, vreden med brati!"

"Si preštel pravilno? Premeril debla?"

"Za prmoj -."

Jok se je veril in dušal, da je bilo več kletev nego besedi.

"Vse premeril, vse preštel. In če sem se zmotil za pet kubikov, naj me vrag cvre še dvajset klafter bolj globoko, kot me bo že tako."

"In Brnot?"

"Drži za štiri tisoč in ne jenja, dasi sem ga pestil in opijanil. Ne jenja."

"Torej dva tisočaka bi se le iztesala iz gozda!"

"Dva najmanj. Pa rajši več nego manj."

"Ko bi ga še enkrat poprijel?"

"Ne bom ga! Je hudir tako previt, da mi je zagrozil: Sam preštejem in premerim. Morda je še več vreden gozd, še več!"

"Torej ne kaže, da bi čakal!"

"Udari, Štefan, koj udari, še jutri! Dva tisočaka sta tudi vredna, da se pripogneš. Mar ne? Zakaj povem ti: kmet se je začel brihtati. Ne prodaja rad gozdov na čez. Na kubike, na kubike!"

Mešetar je zopet nagnil kozarec in ga izpraznil v dušku.

"E, Štefan, smetano smo pobrali."

"Kako pa s Strniško? Ta Brnotov drobiž me ne briga toliko. Pri njej bo pa masla na cente."

"Tudi njene gozdove sem prehodil, dvakrat, trikrat. Tu pa rečem: Vsaka ura je zlata vredna -- za izgubo ali za dobiček! Nikomur se še ne sanja ne, kaj je denarja po teh njenih tokavah. Njej sami pa najmanj. Kaj pa baba ve. Nič."

"Jaz pa vem, dobro vem."

"Nič ne veš, Štefan, ti tudi ne. Samo jaz vem -- in pa še eden!"

Mešetar je potrepetal z levim očesom, Štefan se je nagnil razburjen do njega.

"Kdo, zlodja? Lažeš!"

"Veš, kaj mi je rekla danes?"

"Si bil tam?"

"Bil. Je rekla: S Smrekarjem se še ne menim ne, ker je tako trd, vsaj dva dni ne. So bili iz Trsta pri meni..."

"Peklenska reč, kdo?"

"Počakaj. So bili iz Trsta pri meni, je rekla, pa mi bodo jutri ali pojutrišnjem pisali ali celo kar udarili na telegraf. Če pa ne bo pisanja, potem pridita s Smrekarjem."

"Iz Trsta? Le kdo jih je zvodil na to sled? -- Jok, to ti povem, če si ti..."

Smrekar je zardel od jeze in divje buljil v mešetarja. Ta se je pa široko zarežal in pokazal škrbine rumenih zob.

"Jaz ne, ker nisem taka prismoda, da bi si žagal vejo, na kateri stojim. Slutim pa."

"Kóga?"

"Minka!"

"Učiteljica?"

"Prav ta utegne biti."

"Ne verjamem," se je oglasila Smrekarica.

"Tiho, ženske!" je zaškripal Smrekar, razgret in razdražen.

"Jok, govori!"

"Ko sva midva odšla zadnjič, in ti nisi hotel primakniti tistih par tisočakov -- prebito si bil neumen -- je prišla Minka prosit za revne šolarje. In Strniška, vem, da se je grozila nad tvojo skopostjo pred učiteljico. In ta -- saj se v vsako reč vtakne -- je pač rekla: Mati, poskusite, ponudite drugam. Takole!"

"Če je to naredila, potem naj se pripravi!"

Alena se ni mogla zmagati in je rahlo poskusila zagovarjati Minko.

"Gospod Smrekar, saj ni mislila..."

"Ženske tiho! sem rekel. Ne vtikajte se vmes! To pa rečem: Alena, vi zvedite to stvar od Minke. Morate! Če je res, potem ji je tu odklenkalo. Sem že drugačne pregnal, pa bi te ne."

Smrekarica je ovila roko Aleni krog pasu in jo stisnila k sebi. Čutila je, kako drgeta od razburjenja.

"Saj ni tako! Nekoliko ga ima, pa govori!"

Aleni so se zarezale ostre črte, čelo je zatemnelo v gubah.

"Torej, Jok, kako?"

"Kako? Nič, dokler ne pride pismo. In če pride, zopet nič."

Štefan je naglo vstal in hodil togotno po sobi, da so šklepetale šipe po oknih. Ženski sta se stiskali druga k drugi, mešetar je pa pil in pomežikoval v polne kupice, katere si je nalival v strahu, da ne bi ostala kaplja v steklenici.

"Na! Jutri pridi navsezgodaj! Lezi, če hočeš, kar v naš hlev! Nocoj nisem za pametne misli!"

Štefan mu je stisnil pest drobiža. Jok je stoje izpil zadnji kanec - in odšel.

Tedaj je tiho pa naglo odšla tudi Alena. Niti lahko noč ni rekla.

V svoji sobi je segla po peresu, da bi pisala staršem. "Moram, moram! Ne, tu ne vzdržim! Samo ta dan! To je groza!"

Začela je.

Iz sobe so doneli še vedno težki koraki Smrekarjevi. Pero se je ustavljalo - zatikalo -- podobe so vršele po glavi -- roka je omagovala -- dokler ni omagala. -- Glava ji je klonila na mizo...

Ko se je prebudila iz težke dremotnosti, ni bilo več čuti trdih korakov. Pomela si je oči, pogledala pričeto pismo, ga zgrabila in raztrgala na kosce in potem raztrgala tudi Brestovo razglednico.