VIII.

Tisto dopoldne, ko je bila Alena pri Erni, je tičal za pregrajo na pošti tudi mešetar Jok in prežal; njegovo prisluškujoče uho je natančno ujelo besede poštarice: "Gospa Strniška v Marevževcu." Občutil je, da je nekaj šinilo ob teh besedah skoz njegovo telo, skoz srce in mozeg. Toda ni se ganil; samo njegovo levo pomežikujoče oko je obstalo in ni trenilo. Kakor bi prisluškal z očmi. Potrpežljivo je čakal in se ni gnetel med ljudi, ki so vsi obenem tiščali k okencu, ko se je odprlo. Zadnji je prišel na vrsto, kupil dopisnico in malomarno odšel. Pred vrati je izvlekel zamazan zvezek iz žepa, vtaknil med popisane liste dopisnico, spravil vse spet v žep in se napotil. Roke je potisnil v žep, štulasti klobuk se mu je kar sam od sebe obesil na oči, rameni je dvignil, da je bilo videti od zadaj, ker mu je glava zlezla med pleča, kakor bi hodil jetičnik.

Jok pa ni ubral navadne poti. Smrekarjevega dvorišča se je ognil in se spustil po brežiču za pošto proti svoji samotni koči in kmalu utonil v gosti megli. Doma je odveznil pokrov pri peči in poiskal pisker zajtrka, kakor mu ga je spravljala žena ob žerjavici. Izpil je iz lonca takoj v veži, ga postavil nazaj na ognjišče, peč zaveznil in šel v hišo. Tamkaj je odprl omarico, v steno vzidano, prijel za zelenko in miže pil iz nje v dolgih požirkih. Potem je zvil nekaj stare obleke za vzglavje in legel vznak na klop ob peči.

Ni mu bilo do spanca, ker se je dodobra naspal v listju. Buljil je v črni strop in tu in tam trepetaje z vejicami lovil misli, kakor so se mu snovale in tekle pred njim. Dobro uro je tako ležal z rokami pod glavo. Včasih je zaklopil oči, ki so se vselej kmalu odprle in zopet mirno pomežikovale proti stropu. Ko jih je zadnjič zaklopil, je obždel dokaj dolgo, kakor bi zaspal. Pa ni. Zakaj sunkoma je skočil kvišku in se zasmejal na ves glas. Spet je šel k omarici, prijel zelenko in pil, da se je dvakrat oddahnil, preden je posrebnil zadnjo kapljo.

"Kakor bi bila voda," je zamrmral, ko je zapiral vratca. "Nič več ne speče in ne ureže po grlu. Da se človek tako navadi; ali so pa oštirji sami sleparji, da točijo vodo. Vrag vedi!"

Mešetar je nato vtaknil prazno ploščato čutaro v žep, zaklenil vežna vrata in skril ključ v kradi med polena. Potem je ubral pot za vasjo in prav na koncu vasi zavil v leseno krčmo pri Plankarju. Žive duše ni bilo v krčmi. Le krčmar Martinek je dremal pri peči in se ni prebudil, dokler ga ni Jok potresel za rame.

"Napolni mi čutaro," mu je pomolil steklenico v roke.

Krčmar je zazehal in si pomel oči, preden je segel po posodi.

Jok si je primaknil stol k mali mizici ob peči in sedel.

"Kam si se namenil," je vprašal Martinek in ogledoval čutaro proti oknu. "Kupčija, kaj?"

"Ne bo, danes že ne. Za kravami pogledam k Sv. Antonu. Tale Vrbek iz Grabna me sili."

"Vrbek? No, no!"

Plankar je odšel iz hiše, da natoči. Stara lesena ura je hreščeče odbila eno. Mimo okna se je zazibala pismonoševa oguljena čepica.

Jok je vstal. Srce se mu je vznemirilo. Toda hitro je sedel, ker so se odprla vrata in je vstopil pismonoša.

"Saj sem vedel," je pohvalil samega sebe mešetar in se potuhnil, kakor bi mu bilo malo mar pismonoše.

"Kaj ni Plankarja, Jok? Ali si ti za krčmarja, ko sediš brez pijače v krčmi?"

"Bolje bi bilo, da bi bil Martinek nego Jok."

"Kaj bi godrnjal! Nič ti ni sile, Jok, prav nič."

"Več že kot tebi! Tisto pošto raznosiš, ob mesecu je pa gotov denar. Jaz pa le lovim lovim! Razumeš. Če je, je, če ni, pa ni."

"Je denar, ne rečem, ampak zaslužen! Poglej, danes moram zaradi enega samega pisma kreniti v Marevževec. In sem mislil, da speljem popoldne tiste butarice k hiši. Pa jih, če jih moreš!"

Plankar je prinesel čutaro. "Nu," mu je pomignil pismonoša. Martinek ga je razumel in koj postavil na vogel mize frakelj.

"Martinek," se je oglasil Jok, "ali vidiš, da sem pozabil na tobak. Stopi no v opalto ponj, ko imaš tako spočite noge. Na!"

Zakotalil je krono po mizi.

"Grem, zakaj ne bi šel!"

Martinek je pobral krono, pokril kučmo in odšel v opalto.

"Kam pa ti s tako čutaro?"

"K Sv. Antonu!"

"Skoz Marevževec?"

"Seveda. Ali bi me rad napregel? No, če daš za frakelj brinjevca, opravim zate tisto zaradi pisma."

"Dam," je bil naglo pripravljen pismonoša in je že segal po pismu.

"Daj sem," je iztegnil roko Jok.

"Na! Samo ne izgubi in ne pozabi. Moja služba je natančna! Za frakelj takoj dam, ko pride Martinek!"

"Ne bodi tak! Ne razumeš šale? Kaj si bomo tako rekoč sosedje, kakor sva midva, in še reveža povrhu, vsako stopinjo plačevali! Kam pridemo?"

Jok je spravil pismo v listnico.

"Vidiš, kakor bankovec bo varno. Nič se ne boj in ne brigaj!"

"Povrnem ti, Jok, če bi tako naneslo. Hudo si mi ustregel danes, zaradi butaric si mi."

"To ni nič," je zamahnil Jok in si zapel kamižolo.

Martinek se je vrnil s tobakom in ga položil pred mešetarja.

Jok je sunil drobiž po mizi.

"Za tole nama pa daj brinjevca. Oba sva ga potrebna, pismonoša in jaz."

"Kakor kolo mazila," se je veselo zasmejal pismonoša in prisedel.

"Če nima pri teh stvareh vrag vmes krempljev, jih nima nikjer," je godrnjal mešetar, ko je za dobro uro zapuščal Plankarjevo krčmo in si tlačil v usta tobak, katerega je potratno stresal iz mehurja. Parkrat so se mu noge zapletle, dokler je držal mehur v rokah in palico pod pazduho. Zakaj še nekaj kronic je zakotalil pred krčmarja, da je pismonoša pozabil butaric in je Martinku docela pošla dremavost.

Ko je zopet trdo oprl desnico ob kljukasto palico, se mu niso noge več zapletale. Šel je kakor stroj po cesti. "Ima vmes kremplje vrag," je modroval s povešeno glavo. "Če bi se pehal za dobro in pošteno stvar, bi ne šlo gladko. Ampak tukaj nam gre! Samo od sebe! Pravzaprav meni nič mar! On naj gleda!"

Pljunil je predse na cesto, kakor bi se mu gabilo. Niže je sklonil glavo, ki mu je prikinknila ob vsakem koraku, kot da bi hodil tudi z njo. Več kot pol ure je že bil na cesti in ni se mu pojavila misel v povešeni glavi. Tolkel je in tolkel po samotni poti in se ni ozrl ne na levo ne na desno. Dasi je tu in tam slišal kričeči glas orača z njive, z brega ovčarski zvonec, se ni ustavil in se ni z nikomer razgovarjal.

Ko se je začela dvigati cesta v klanec proti Marevževcu, je hipoma obstal. Klobuk je potisnil nazaj, postavil predse palico in se oberoč oprl nanjo, potem se pa oprezno ogledoval. Kakor bi se bil predramil iz dremavice, je zbiral misli. Potipal je na prsih, ali se mu ni gumb pri kamižoli odpel, potem je segel v žep po listnico, se ozrl še enkrat naokrog, pogledal tudi nazaj po poti, nato odmotal zamazani trak od listnice in poiskal pismo. Dasi ni znal brati in je imel v listnici mnogo papirjev, je kljub temu naglo uganil, katero pismo je za Strniško. Vzel ga je v roke in ga ogledal, vtaknil ga spet nazaj, zamotal listnico in jo spravil. Ko je zapenjal gumb, so se mu prsti tresli, da mu je dvakrat spodletelo, preden je zapel.

"Zdajle bi Smrekarju lahko zajec pretekel pot, ko bi jaz hotel. In prileglo bi se mu pravzaprav! Zakaj je včasih tako skop? Naj le sam gazi po blatu in tokavah! Sam! Bi se hitro naveličal. - In sam naj laže, da bo obešal vrag za jezik njega, ne mene."

Ko je tako razmišljal, se je še enkrat ogledal po okolici in nastavil korak po cesti. Komaj je stopil dvakrat, se je nenadoma obrnil in zavil s ceste v hosto na stezo, ki je bila zametena z listjem.

"Jezični dohtarji trdijo, da ima vsak paragraf skrivna durca, kjer se človek v stiski izmuzne. Jok si tudi ne bo zarinil vseh les, da ne bi, če se ujame v ta precep, izmaknil prstov iz njega. Ne bo si jih ne! Nisem tako neumen, kakor se sanja Smrekarju."

Takole se mu je nenadno posvetilo v glavi in zato je zavil na zapuščeno stezo v lesu, kjer je prišel v Marevževec, ne da bi ga kdo opazil.

Tamkaj je stala pod gozdom Strniškina bela hiša, tiha in samotna, kakor njena gospodinja, vdova brez otrok. Pred hišo so rjavele zorane njive, ozimina je zelenela.

Jok ja nastavil klobuk nad čelo, da je pogledal izza borovcev po polju. Dolgo ni zagledal nikogar. Njegove oči so stikale in iskale, dokler se jim ni zasvetila pisana ruta iz gozda, dokler ni zagledal belih rokavov, ki so se gibali med bukovjem na vresnati jasi.

"Sem vedel," se je razveselil, "sem vedel, da ob takem vremenu ne bo družine doma. Jih ne pusti! Morda je tudi ona tam?"

Spet je napel oči in gledal v hosto, kjer so napravljali steljo.

"Ne, ni je. Zato počakam."

Skril se je v mlado borovje, legel na mah in odlomil pred sabo vejo, ki mu je zastirala razgled. Nato je segel po čutaro in se krepčal.

Ni dolgo ležal.

Pod njim je zalajal pes, ki je priplesal iz hiše na cesto, za psom je prišla Strniška s cajnico na roki.

Jok je pri tej priči zamašil čutaro in jo spravil. Kar trenil ni več, iz levega očesa mu je od napora prilezla kaplja, pa je ni otrl z rokavom, kakor ponavadi, tako je spremljal Strniško, ki je šla po polju. Na korenjišču se je ustavila in se pripognila.

"Skopulja," je spregovoril polglasno Jok. "Zadnji korenček, kakor šilo tenak, izpukne! Ne privošči ga mišim. Čaj, prav ti je!"

Tedaj je vstal in se prihuljeno priplazil do hiše. Strniška se je sklanjala in nakladala v cajnico, v gozdu so se hitro gibali beli rokavi. Naglo je potegnil iz kupa oklešček in ga prislonil na zaprta vrata, se zavrtel in se splazil nazaj v borovce. Srce mu je tolklo, da je poskakovala listnica v žepu. Strniška je plela in se ni ozrla.

"Tako, zdaj sem pismo prinesel -- in ga nisem prinesel." Skoraj po vseh štirih se je nato plazil po gozdu, dokler ni bil čisto na varnem, potem je pa šel čez hrib proti Sv. Antonu, da ga je polival pot.

Dosti je premešetaril Jok, ali tako neroden, kakor je bil to pot pri Sv. Antonu, ni bil še nikoli. Nekdo mu je v obraz povedal, da je pijan.

"Naj pa bom," se je razhudil Jok in jezno odšel iz hleva. "Naj le bom, zate, če hočeš! Mešetari naj ti, kdor hoče, jaz ne. Tisto kravo kozjo pa nesi štuporamo v semenj! Le nesi jo. Jo boš nazaj tudi prinesel!"

Nikamor več ni pogledal Jok, celo v krčmo ne, dasi je bil žejen in čutara prazna.

Domov ga je gnalo in čuda težka je bila njegova noga. Ko je pri Smrekarju v temi otipal, da še ni komata na kljuki pred hlevom, se je silno raztogotil, in da je bilo do Strniške kakor do Plankarja daleč, bi bil takoj odšel s pismom tja in bi ga bil vrgel od sebe.

"Plačaš mi ta pekel, plačaš! Ne bom zastonj oral z vragom!"

Tako je bentil, ko je zaslišal koleselj.

Ko je Smrekar zagledal pismo, je napojil Joka s konjakom in nič se mu ni smilila draga pijača. Mešetar se je pa opogumil ob pijači in ni odjenjal, dokler ni dobil za pismo stotaka. Udarila sta, Jok je pijan zagrčal.

Tedaj je Alena plašna potegnila odejo čez glavo.