X.

Ko se je Alena pod težo Smrekarjeve grožnje sesedla na stol, se je Smrekar vendar prestrašil. Divji pogled in takisto divji krohot je zatajil in se sklonil do Alene, ki je ihtela na stolu in si zakrivala obraz.

"Gospodična, gospodična, ne bodite taki, ne bodite nespametni!" jo je skušal nerodno tolažiti in miriti. "Le čemu jokate? Kaj če rečem v jezi in vam grozim! -- Saj ne razumete! To je kupčija, in če kak desetak pridobim, verujte, da zanj izgubim stotak, ker sem predober, prezaupljiv. -- A vi ne poznate sveta, ne poznate ga. -- Zato molčite in se ne brigajte več za to. Je tako najbolje za vas."

"Za vas, za vas je najbolje," je dvignila Alena glavo in se ozrla vsa objokana v Smrekarja. Jeza ji je gledala iz solz.

"Za oba, res, vendar za vas bolj nego zame. Le izdajte, trma! Kaj, če plačam par stotakov, mar mi je! Na vas pa pade madež, ki vam utegne snesti kruhek -- kruhek, to je drugačna stvar!"

Aleni so se usule solze vnovič po licih, vstala je in omahovaje šla iz sobe. Smrekar se ji je umaknil in ji ni branil.

Dobro uro je preždela Alena sama, preden se je toliko umirila, da je šla odpovedat Smrekarici večerjo. Nato je takoj šla v sobo in vrata za seboj zaklenila.

Pri večerji je Smrekarica hitro opazila, da je mož razburjen in slabe volje. Kdor ga ni poznal, bi bil sodil drugače. Zakaj Smrekar je bil izredno glasan, kakor bi hotel prevpiti samega sebe. Smejal se je hrupno, smejal malenkostim, ki niso bile smeha vredne. Vino je točil pomalem v kozarec in izpival pogosto ter posrebaval kaplje z dna.

Stol mu ni bil všeč. Dvakrat ga je zamenil z drugim. Ali vsak, se mu je zdelo, da se guglje in škriplje. Prtič mu je padal na tla in gonil je Viktorčka, da ga je pobiral. Drugekrati prtiča niti razgrnil ni.

Smrekarica je parkrat vprašala, ali misli prodati voli, ker se je oglasil mesar, in ali bi zorali praho na korenjišču.

"Naredi, kar hočeš," je zamahoval z roko. "Kaj me briga! Moram res za vsak prazen nič skrbeti sam? Viktor, poberi!"

Kakor bi nalašč izpuščal prtič na tla.

Šele po večerji je vprašal naglo, kakor bi se ne bil prej domislil:

"Kaj je z Aleno? Zakaj je ni večerjat?"

"Toži, da jo boli glava. Oprostila se je. Je bila res bleda."

"Glava, glava! Od česa neki? Gosposka bolezen! Ko bi le en dan nosila moje skrbi, bi ji glava počila!"

"Morda je preoster zrak, ker ga še ni vajena."

"Preoster zrak, seveda, preoster -."

Smrekar je začel bobnati po mizi s težkimi prsti in je umolknil. Viktorček se je kradoma splazil v svojo sobico in se lotil igrač, mati je odšla v kuhinjo, da je ostal Smrekar sam.

"Preoster zrak -" se je zlobno nasmehnil Smrekar in bobnal dalje in razmišljal...

Alena je ležala tedaj na postelji oblečena. Trudnost jo je objemala; vse misli so bile zbegane in izmed vseh je videla pred seboj samo eno, in ta je klicala: Stran, stran -- odtod! Čezdalje bolj je ta glas zamiral in jo vabil kakor iz daljave, dokler ni v krogotoku razburjenih misli utihnil še ta. Alena je zaspala.

Tiha noč je že bila, mesečina je svetila skozi okno, ko se je prebudila. Naglo je sedla na postelji, si pomela oči, jih zopet zaklopila in roke sklenila v naročju. Poskusila si je priklicati v spomin dogodek, ki jo je tako silno razburil. Ko ga je gledala mirno v svoji duši, se je začudila, zakaj je jokala in zakaj se je razburjala. Spanec jo je pokrepčal, da je vse tisto, kar jo je prej navdajalo z grozo, ginilo v preteklosti, se manjšalo in tonilo, kakor dogodek, ki mine in ga ne pomnimo več.

Pogumna je stopila s samozavestnim korakom po sobi, prižgala luč in sedla k mizi. Minila je že polnoč.

Še enkrat je nadrobno preudarila vse, kar se je dogodilo. Mirno je spoznala, da pravzaprav ni vedela in da ni imela vzroka, zakaj se je razburila zaradi naslova, ki ga je napisala Strniški. Kljub temu ji je bilo jasno, da je njen očitek živo zadel Smrekarja; sam se je ujel in izdal, da hodi krivično pot. Čemu bi ji sicer grozil in se izgovarjal? -- Pretehtavala je, ali naj molči in skrivaj zasleduje spletko, ali naj komu razodene to, kar je pravzaprav bolj slutila nego jasno vedela. Najbolj jo je mikalo, da bi povedala Minki in bi zedinjeni prestrigli niti, če resnično vežejo hudobne naklepe. Mikalo jo je -- in vendar je oklevala tako dolgo, da se je je lotila dremavica in je zaspala brez sklepa in načrta.

Ko je drugi dan sedla Alena k obedu, ji je bilo tesno pri srcu. Na Smrekarja se še ozreti ni upala, dasi jo je on dražil zaradi glavobola in koledoval o gosposkih boleznih, o mehkih ljudeh in iztegal ob tem težki roki, kakor bi s kretnjami razkazoval svoje zdravje.

"Tudi na kmetih niso vsi taki," je poskušala ugovarjati Alena.

"Res je," ji je pomagala Smrekarica. "Štefan, le poglej, koliko ječavcev je samo v naši fari. Vsak dan kdo pristoka in priberači k nam, ves sušičast in shiran. Ni vsak tako srečen, kot si ti, tak hrust!"

"Jaz bom tudi hrust, kakor ata, še večji!"

Tako se je oglasil Viktorček in splezal na stol in bi bil zlezel še na mizo ter stopil med krožnike, da ga ni zadržala Alena.

"Tako je! Fant bodi, Viktor, možak, ne pa cmeravec in kisavec!"

Oče se je od srca smejal otroku, ki je stal na stolu, krilil z rokami in stiskal pesti.

Aleno je to dražilo, da je bilo čelo vse v gubicah, in je nož parkrat zaškripal na krožniku, ker je jezno pritiskala nanj.

"Ne bodi nedostojen in sedi!" je trdo velela Viktorju, in ker ni takoj ubogal, je odložila nož ter dečka potegnila ob suknjiču s stola.

Takrat se je ozrla nehote na Smrekarja, njune oči so se ujele. On je bral v Aleninih očitajoči krik: Slepar! -- ona je čutila v njegovih ciničen smeh in iz njega zaničljivo porogo: Kruhek, kruhek!

Oba sta oči naglo povesila. Smrekar je prijel za kozarec in pil, Alena je pogledala Viktorja, ki se je kujal in užaljen vihal šobico.

"Jej," ga je silila mati, "jej, ko ti ni nič sile. Prav je naredila gospodična! Čemu bi kvaril stol?"

Aleno je sedaj ujezil še Viktor. Nalašč mu ni hotela prigovarjati, naj jé in se ne kuja, da bi kljubovala bolj očetu nego sinu.

Po obedu niso posedeli. Smrekar si je naročil črne kave v pisarno, češ da ima dosti posla, in takoj odšel.

Viktor se je izmuznil, še vedno nergav, v sobo in jezno gospodaril nad lesenim konjem.

"Ah, te večne skrbi! Ugonobe nas, gospodična!"

Tako je omenila Aleni Smrekarica, ko je spravljala z mize. Alena se je ozrla vanjo. V besedi je bila resnična skrb, toda Alena ni mogla verjeti, ker ni hotela, in je sodila njo tako kakor njega.

"Hinavska puhlica," je pomislila, ko je lupila jabolko. Zato je rekla malomarno:

"Skrbi? -- Kdo jih nima?"

Smrekarica je čutila želo v odgovoru.

"No, vaše so posebno težke," je odvrnila Smrekarica pikro in odšla s krožniki.

Aleni se je za hip dobro zdelo, da jo je zbodla. Ali takoj se je kesala in vzela z mize kozarce ter jih nesla za njo v kuhinjo. Tam je stal pred družinsko mizo Smrekar in glasno dajal povelja poslom. Ko je vstopila Alena, je premolknil, jo gospodarski premeril in nato spet nadaljeval. Aleni se je zdelo, da jo je ta pogled vprašal: Kaj se vtičeš med nas, ko nočeš biti naša? Zato se je naglo obrnila in odšla.

Popoldne sta se uri pri pouku grozno vlekli. Viktor je bil še vedno užaljen, Alena pa kaj malo razpoložena za pouk. Čutila je dobro, da je iskrenost in veselje zlagano, da bi najrajši prijela dečka za lase in ga kaznovala, samo da bi si oteščala notranje vznemirjenje. Težko je pričakala konca in se vrlo zatajevala obe dolgi uri, med katerima ji je kljuvalo v dušo, kar ji je bil oponesel Smrekar: Kruhek, kruhek! Domislila se je Minke, ki ji je govorila o delu, o bremenu, ki ne vpraša: ugodno ali neugodno, priložno ali nepriložno. Zato je sklenila, da jo takoj obišče in ji vse razodene.

Po pouku je vprašala Viktorja, ali bi šla k ovčkam.

"Nak," je rekel Viktor. "Zato, ker si huda!"

Zagrabil je klobuk in ubežal pred njo iz sobe. Aleni je bilo všeč, da ni deček silil z njo, ali vendar jo je zabolelo. Čuden stud do te hiše se ji je porajal in krik prejšnjega večera se je oglasil nenadoma: Stran -- stran odtod!

V tem hipu je tembolj zahrepenela po nekom, da mu pove in potoži, da ga vpraša za svet.

Gnalo jo je iz hiše, kjer so se dvignili nenadoma strahovi, polni mrkih pogledov, brez prijaznosti in brez ljubezni. Kakor brez volje, vsa nemirna in boječa je šla po stopnicah in krenila proti šoli. Bilo ji je, da bi se razjokala, in ni vedela, ali od jeze ali od žalosti.

Ko je srečala na poti Viktorjeve ovčke, ki jih je gnal pastir s kravami vred na pašo, so ovce obstale in jo gledale s plašnimi očmi. Nato so meketaje zbežale za pastirjem.

"Tudi ovce se me ogibajo, tudi te vedo, da nisem in nočem biti Smrekarjeva."

Domišljija se ji je razburjala, čutila je, da ji srce nemirno utriplje in da ji korak beži, kakor preganjani.

Pred njo se je dvignila bela stena šolskega poslopja, da ni vedela, kdaj. Siloma je ustavila nogo, da ni vsa zasopla prestopila praga in povedala Minki, kako se je zgodilo nekaj strašnega.

Ko se je oddihala, da se umiri in uredi misli, so se iz šole usuli dečki. Dokler jih je gledalo učiteljevo oko, so šli paroma. Potem so se hitro zaprašili v tek, klobuki so frčali po zraku, torbice odletavale na plečih in vsa dolina se je smejala z deškimi glasovi. Tekli so veselo vriskajoč mimo Alene, da se je morala ustaviti in se umakniti ob poti. In ta deški smeh je ni razsrdil, kakor klic vesele moči jo je predramil, da se je zasmejala še ona in kot bi s krepko roko pretrgala polo, na kateri je bila pisana tožba o strahovih in grozi, se je okrenila in izginila mimo šole v gozdiču.

"Ne, nalašč ji ne povem. Nisem otrok, ki pribeži k materi, ker se je zbodel v prstek. Ne, danes že ne. Kaj mi mar!"

Pobrala je šibo, ki jo je pustil pastir sredi steze, in začela udarjati z njo po orumenelem listju, da se je usipalo z grmov. Brez cilja je hodila po gozdu, lice ji je rdelo, in preden se je zavedela, je legal mrak na gozd.

Ko se je vsa razigrana bližala Smrekarjevi hiši, jo je hipoma zopet objel prejšnji strah in stud. Toda nič več ni klonila pred to temno senco. Zapela je in pevajoč šla po stopnicah.

"Kako bo pri večerji," je pomislila. -- "Kaj mi mar," je rekla odločno, si popravila lase in šla v obednico.

Viktor se ni več kujal. Takoj ji je splezal v naročje in ji pravil, kako jo je klical in iskal vseokrog -- in se mu ni hotela oglasiti.

Smrekar je bil dobre volje in takisto ona. Aleni se je zdelo, da je bil večer tako prijeten kakor še nikoli.

"Prazni strahovi!" se je veselo zasmejala v sobi in takoj zaspala.