XII.

Brest je povedal po pravici, da sta Jok in Smrekar barantala pri Strniški.

Ko je Smrekar z mešetarjevo pomočjo prestregel pismo lesnega trgovca iz Trsta, je kljub prvemu, nenadnemu sklepu dolgo omahoval, preden se je odločil. Alenina obsodba, ko mu je, tresoč se od studa in ogorčenja, rekla v lice "slepar", ga je morila in mučila, da je dosti ur preležal na postelji in bedeč z zaprtimi očmi pretuhtaval v nemirnih nočeh, kaj bi ukrenil. Tudi zlagane brzojavke na trgovca v Trstu se ni upal odposlati. Skoraj se je že odločil, da počaka na preži in takrat, ko bi prišel Taljan, poseže vmes ter ali kupi sam ali tujcu tako podraži, da se ne bo upal zlepa več v te kraje po kupčiji.

Ko pa ni bilo nekaj dni nikogar iz Trsta in ko je prišel Jok ter mu povedal, da se Strniška silno togoti na vse trgovce, češ, sami sleparji so, se je odločil v trenutku, poslal Joka na drugo pošto z zlagano brzojavko in se pripravil na kupčijo.

Dasi je imel dokaj gotovine doma, si je izposodil še nekaj tisočakov, nabil z bankovci listnico kakor blazino, spisal kupno pogodbo, v kateri je navedel natančno vse parcele in previdno izpustil samo ceno za gozde.

Nato je poslal Joka, da naj mu gre pripravljat in mečit Strniško, sam je pa napregel in se peljal s kolesljem na Staniško vas, da bi se vrnil potem kakor slučajno mimo Marevževca.

Jok si je pri Plankarju pomiril vest in namočil jezik z najboljšo slivovko, preden se je napotil k Strniški.

"Dober dan Bog daj, gospodinja!"

Strniška je sipala kokošim zrnje, ko jo je Jok pozdravil. Ker ga je poznala po glasu, ni niti glave dvignila; odgovorila je nejevoljno "Bog ga daj" in sipala zrnje iz peharja ter se pogovarjala s kurami: "Ciba, ciba, čopa, koconoga..."

Jok je sedel na tnalo, se odkril in si otiral z veliko ruto pot s čela. Za hrbtom ji je pomežikaval in zbiral misli. Ko je Strniška vrgla zadnjo pest, se je obrnila proti vratom, ne da bi se kaj zmenila za Joka.

"Mati, ali še ni bilo Taljana po les?"

Strniška se je ustavila pred pragom.

"Jok, ne draži me; sicer odklenem psa z verige in ga naščujem nate. Tebi nič mar Taljan!"

Nato je šla v hišo.

Jok se je odhrkal in momljal jezne kletvine. Še je posedel na tnalu, pobral nekaj iveri, ki so ležale naokrog, jih drobil med prsti in metal drobce proti psu, ki je napenjal verigo in lajal v me šetarja.

"Kako bi ji do živega! Zakaj kakor sršen je danes!"

Mešetar je nekajkrat zagrabil po iverih, kakor bi iskal v njih ugodne misli, potem se je opogumil in šel v hišo.

"Mati, poslušajte pameten svet, ne bo vam žal."

Strniška je luščila natiški fižol in metala prazne stroke na tla.

Nič mu ni odgovorila. Joka to ni nič zbegalo in je takoj prisedel k mizi ter začel:

"Po pravici povedano, sam sveti Duh vam je vlil tako pamet, da niste prodali Smrekarju za ceno, kakor vam je oni dan ponujal. Jaz sem seveda mešetil -- saj veste -- kruh je kruh, ni potica, za lačnega je tudi tak dober, in vendar ste dobro čutili, ko sem vas dvakrat sunil pod mizo: Nikar ne daj!"

"Nič me nisi sunil."

Strniška je jezno vrgla izluščeni strok na tla.

"Sem, za resnico, da sem vas. Ali čutili niste. Zato vam danes tole razodenem, ko sva sama." -- Jok se je ogledal po hiši in okrenil glavo proti oknu, da je videl še na cesto. -- "Ko sva sama, vam rečem: Prodajte Smrekarju, ampak pet tisoč več mora dati. Mora! Tako je po pravici za oba. On bo nekaj zaslužil, vi pošteno prodali!"

"Pet tisoč," je ponovila Strniška mečje in pogledala Joka.

"Pet! Toda za Boga vas prosim, ne črhnite o tem besede. Smrekar bi zdivjal, ko bi zvedel, da sem mu jaz podražil."

"Pet jih ne primakne, poznam ga!"

"Se bo krčil, to je istina. Nič ne marajte! Žugajte mu s Taljani, in primakne vam. Dasi ne bo žel kdovekaj pri kupčiji, toda čast, čast - in kredit. Je tudi nekaj vreden! Torej jutri bi ga pripeljal, če vam je prav."

"Kakor hočeš. Ne silim te ne in te ne prosim."

"To se zna, da ne! Saj vam ne poje boben pred hišo, kakor revežu. Jutri potemtakem se dogovorimo."

Jok je vstal in stopil bliže do Strniške, zamižal na bolno oko ter šepetaje moledoval:

"Če ga tako privijete, ne pozabite name. Stotaček se mi spodobi, je zaslužen, prav res, kajne, Strniška?"

"Potlej bova govorila, nič ne obetam naprej."

"Seveda potlej! Stotak, kajne? Pa zbogom, pozdravljeni!" Med durmi je še enkrat obstal in se obrnil ter s prstom na ustnicah ponovil:

"Ne črhnite!"

Jok ni šel daleč od Marevževca. Kakor hitro je bil na samem, je zlezel v grm, legel na listje, otipal čutaro v žepu in pil.

"Laže mi je! Smrekar ne odneha, vem, da ne, Strniška tudi ne. Obema sem navil uro, sebi pa olajšal vest."

Iz žepa je potegnil listnico in pogledal pismo, na katerem je bil naslov napisan od Alene. Pismo je bilo hudo posvaljkano in zamazano. Ogledoval je znamko, ki je imela samo pol kolesa poštnega pečata.

"Kako je slepar vse previdno ukrenil. Staro znamko, aha, in pisal tega tudi ni sam in ona tudi ne. Poznam njegove kljuke. - Kdo je neki pisal? -- Pa ne tista punca, ki jo je dobil v hišo? -- Hudir je tudi to potegnil vmes!"

Na cesti je zaropotal koleselj.

Jok je naglo spravil pismo in zlezel izza grma. Poznal je voz po glasu.

Ko je Smrekar zagledal Joka, je takoj ustavil.

"Kako je?"

"Je že naša! Mehka kakor medna hruška! Kar pojdiva. Za jutri sem te napovedal, Štefan, ali opraviva še danes."

Smrekar je vesel udaril po konju, ki je zbežal, da je zanašalo zadnji konec voza.

"Toda povem ti, Štefan, da se bo ženska dobro krčila."

"Koliko, sodiš, bo vzkočila?"

"Pet bank po tisoč!"

Štefan je nehote potegnil za vajeti, da je konj obstal v diru.

"Pet! Ne dam toliko!"

"Pa pusti! Meni vseeno. Ali tega vražjega pisma ne bom več prenašal s seboj. Kakor bi mi živ ogenj sedel v malhi. Še danes ga ji dam."

Smrekar je utihnil in se ugriznil v jezik. Namesto Joka je tepel konja.

"Morda jo pritisneva kaj malega," je Jok povzel besedo. "Ali samo kaj malega. -- Sicer pa že še zaslužiš; saj ni treba, da bi se ti zavalil dobiček kar z vozom."

Ker Štefan še ni nič odgovoril, je molčal tudi Jok, dokler nista obstala pred Strniško.

Mešetar je zlezel s koleslja, Smrekar je sedel na njem in malomarno kadil smotko.

"Mati, ko bi danes naredili. Vidite, Smrekarja sem srečal! Da ne bo še ene poti!"

"Bomo videli," je rekla Strniška in začela pospravljati stroke v košaro.

Štefan je privezal konja za okrižje okna in šel v hišo.

"Strniška, danes sem dobre volje, pogodiva se," je začel Smrekar prijazno.

"Pet tisoč pridala, potem naj bo v božjem imenu!"

"Pet tisoč," se je zasmejal po sili Smrekar. "No, no, saj tudi šale razumemo."

"Nič, ne boš me ne! Kakor pribito! Pet, če ne, kar sedi na voz in poženi!"

Strniška je udarila ob mizo, da se ji je izmaknil iz levice vogal predpasnika ter se je stročje usulo po tleh.

"Berače in bajtarje le pestini, mene ne boš. Če segnije ves les na mestu, ne bom lačna do smrti. Ne bom! Da veš!"

Strniška je pobirala stročje v predpasnik in ga huda odnesla iz hiše.

"Jok, pod sedežem na koleslju je vino in cvrtje. Prinesi!"

Ko se je Strniška vrnila, so že stale steklenice na mizi in rumeno cvrtje je gledalo iz belega papirja.

"Prigriznimo, Strniška! In v miru se pogovorimo! Na dobro zdravje!"

Smrekar je natočil v čaše sladke in močne starine.

"Da bi me napojil, kajne?"

A vendar je Strniška prijela kozarec in krepko potegnila.

"Mati, to je vino za staro kri! Le brez skrbi ga srknite!"

Strniška si je otrla ustnice s predpasnikom in sedla k mizi. Začela je prigrizavati cvrtje, ki ji je teknilo, ker si sama iz gole skoposti ni zlepa privoščila kaj boljšega. Smrekar je pridno pil in pridno točil Strniški ter jo silil z vinom. O kupčiji ni govoril, dokler ni opazil, da so se stari ženici posvetile oči in ji je stopila kri v glavo.

"Torej, Strniška, sedaj naredimo."

Na mizo je vrgel debelo listnico, jo odprl in skladal iz nje bankovce po mizi.

"Takoj denar! Poglejte! Ne kupujem kakor kak pritepen tujec, ki mnogo ponuja, potem ga pa lovi za denar bogve kje!"

Začela se je barantija; Jok je privabil v hišo še nekaj sosedov, ki so s Strniško vred poželjivo gledali razsuti denar na mizi, pili in začeli prigovarjati, dokler ni Jok prijel Strniške za roko, jo vlekel k Štefanu in udaril po roki: "Bog daj srečo!" -- udaril še po Smrekarjevi in ju sklenil.

Strniška je bila od vina v dobri volji; sosedje so ji prigovarjali, da je željno obračala oči na denar -- končno je le udarila in odjenjala tisočak. Ko so se poslovili, je potegnil na dvorišču Smrekar Joka za rokav, da sta šla še v hišo.

"Mati, še tole: Tistemu Taljanu sporočite, da je les prodan. Ni treba, da bi še sitnaril tod!"

"Kar vidva naredita v mojem imenu!"

Strniška je pretipavala bankovce in se ni ganila od mize.

"Bova!"

Ko sta sedela na vozu, je Smrekar sunil s komolcem Joka.

"Si slišal?"

"Sem!"

"Za pričo si, da je ona brzojavila!"

"Dva dni prej, hahaha!"

Zakrohotal se je kakor razbojnik.

"Tiho, norec pijanski! Pomni: Če bi bile kdaj sitnosti zavoljo tega, si odgovoren samo ti! Seveda ne zastonj!"

"Jaz, jaz in tista vaša deklina, ki je pisala!"

In spet se je gromski zasmejal.

Nato sta umolknila.

Po polju se je razlegalo drdranje koleslja in šviganje biča v tihi jesenski večer.