XIV.

Kakor je učiteljica Mara obljubila, tako je ukrenila; za nedeljo je povabila Minko in Aleno na punč. Ko sta obe drage volje obljubili in so si že podale roke, je Mara naglo pripomnila, kakor bi si bila vprav domislila:

"Kaj sodita, ko bi povabila na čajni večer tudi Bresta. Saj je revež. Doma tiči in študira; kaj mu more postreči mati, ko je vsa nevedna in nebogljena."

"Odloči sama! Ti vabiš, torej si gospodar!"

Tako je sodila Minka, kateri bi bil ljubši večer brez Bresta.

"Saj je res revček, le povabi ga!" je hitro dostavila Alena.

"Velja! Na svidenje!"

Alena je odšla proti Smrekarju, Minka se je napotila v vas, Mara je pa obstala pred šolo in zrla za Aleno, ki je pela arijo iz Trubadurja.

"Punca, trubaduriš!"

Mrzel veter je zavel okrog vogala, da se je zavila tesno v šal, se naglo obrnila in odšla v sobo.

Dolgo se je zibala na gugalniku, pokadila dokaj cigaret in še vedno ji je zvenela na uho Alenina nagla prošnja: le povabi ga -- in njena trubadurska pesem.

"Nekaj snujeta in kujeta ta dva," je po dolgem razmišljanju razsodila Mara in vrgla ogorek cigarete v peč.

Alena od onega večera ni več videla Bresta. Često jo je mučil dvom, je li prav naredila, da mu je zaupala. Včasih je čutila, da bi jo bilo sram, ko bi stopil prednjo in bi ne mogla zakriti rdečice. Včasih se ji je zahotelo po njem in vsa vesela je bila, če je kdo pri mizi omenil dijaka. Zato se je zelo veselila večera pri Mari, da bi mogla mirno presoditi, ali je njen dvom upravičen ali je utemeljeno njeno veselje.

Pust dan je bila tista novembrska nedelja. Na nebu ni bilo oblakov, ki se poleti kopičijo in dvigajo kakor gorovja. Z dolgočasno, sivo kopreno, ki se ni ganila in je tiho visela do vrhov nizkih gričev, je bilo zavešeno nebo, vse mrtvo in trudno. Kljub brezvetrju so odpadali redki listi z drevja in se v vrtincih sukljali na tla. Ljudje so trdili, da že diši po snegu in so prerokovali hudo zimo.

"Že luč!" sta se začudili Alena in Minka, ko sta hkrati vstopili.

"Saj je tema v tej sibirski puščavi. Sedita!"

"In zakurila je! Poglej, Minka!"

Alena je stopila k peči in si grela roke.

"Da bi zmrzovale, kaj še! Saj je že itak naše življenje tako mrzlo -- brr -."

Nato je vzela iz omare steklenico vina in nalila v kozarce.

"Oho," se je začudila Minka. "To ni samo čajni večer!"

"Najprej pijmo pošteno bratovščino! Na zdravje, socialist! Servus, Alenčica!"

Veselo so zadonele čaše. Mara je nagnila in izpraznila.

"Eks, dekleta!"

Minka in Alena sta se obotavljali.

"Izpijta, da bo kaj ognja v žilah!"

Ko sta izpili, so zapečatile bratovščino s poljubi in sedle okrog mize.

"Ali si Bresta povabila?"

"Sem. Nič se ne boj, Alena; tvoj fant gotovo pride!"

"Mara!"

Alena jo je osorno pogledala, Mara se je pa navihanski zasmejala in jo pogledala izza cigarete.

"Alena, le navadi se Mare, tega nagajivčka nepoboljšljivega!"

Mara je puhnila oblak dima proti stropu.

"Nič se ne jezi, Alena! Kaj ne bi bila to dostojna partija?"

Alena je bila nekoliko v zadregi, ali je vendar naglo odgovorila.

"Ako ti je tako všeč, vzemi ga, če te mara -- seveda! Boš milostna gospa profesorjeva!"

Ob tem se ji je globoko priklonila.

"Profesorja bi že vzela, nič ne rečem. Toda jaz hočem tudi fanta - fanta! Razumeš!"

"Kaj Brest ni?"

"Mm," se je namrdnila Mara. "Zame je vse pregladek, vse preveč -- kako bi rekla -- na vse plati. Fant po mojem okusu mora priti kot vihar, da te kar odnese s seboj, kakor rožico za klobukom. Tak bo moj!"

"Če bo! Čestitam, rožica za klobukom! Daj mi cigareto!"

"Mara, vso mi boš pohujšala," je spregovorila Minka, ko je Alena segla po cigareti. "Toda o Brestu si precej mojih misli!"

"Vendar enkrat!" se je zasmejala Mara.

"Sem rekla: precej. Za moj okus je Brest kot inteligenten mladenič premalo -- revolucionar."

"Bravo, Minka! Izvrstno! Če si ti socialist, tedaj mora biti mož stopnico više od tebe -- torej revolucionar!"

Tedaj je potrkalo na vrata.

"Brest," je spregovorila Mara šepetaje, potem glasno velela "noter" in mu šla do vrat naproti.

Brest je vstopil, eleganten, ljubezniv, ter pozdravljal in se kretal kakor v salonu.

"Tukajle, prosim!"

Mara mu je ponudila stol ob Aleni.

"K Alenčici, prelepi kraljici ogrski!"

"Žal, da nisem Matjaž, gospodična!"

Brest se je dvorljivo priklonil Aleni.

"Gotovo ste kaj zanimivega razgovarjale. Žal, če sem vas zmotil."

Alena je bila nekoliko zmedena zaradi vprašanja in je odgovorila malomarno.

"Nič posebnega, gospod profesor!"

"Pač," se je oglasila hitro Mara, ki je točila Brestu.

"Pomislite, zadnja beseda našega razgovora je bila: revolucionar!"

"Tako! Zelo zanimivo! Prepričan sem, da jo je izgovorila gospodična Minka!"

"Da, jaz sem izrekla to besedo! Mislim namreč, da je v naši moški inteligenci premalo tega duha. Toda prosim, da me prav razumete! Ne mislim na krvave bombe, ampak krvi, valujoče krvi za splošno delo, za socialno delo, za narod sploh -- pogrešam tam, kjer bi morala biti."

"Gospodična Minka, jaz sem že ponovno trdil, da vas občudujem. Toda - delo za narod -- ali ni to pravzaprav fraza?"

Ironija mu je igrala okrog ustnic, ko je še enkrat ponovil: delo za narod.

Minki je planil ogenj v lice.

"Da, taki ste! In to je poguba za nas: lenoba in egoizem!"

Brest se ni razburjal. Z umetnim smehljajem je nadaljeval.

"Gospodična Minka, vi se motite! Ni lenoba, ni egoizem. To je boj za obstanek vsakega poedinca. Kruh, do sita rezan kruh, to prvo, potem narod in domovina!"

"Ali ni trdil že Ciceron, da je človek rojen domovini, ne sebi?"

"Govorniška fraza, gospodična, verujte!"

"Ni res! Splošni blagor je več kakor blagor poedinca. Zato je vsak, posebno inteligent, dolžan, da deluje za splošnost, za narod. To je moje prepričanje!"

"Jako idealno, gospodična Minka. Toda življenje uči drugače. Le poglejte dandanes vse tiste, ki delujejo! Mar res delujejo za domovino? Tako dolgo vsak deluje, glasno deluje, da mu zaradi krika prislonijo lestvo, po kateri se vzpne kvišku, potem je hitro mir in konec delovanja."

"So taki, žal, toda ne vsi! In to grdo življenje nam mora biti le šola za revolucijo mladih, idealnih duhov. Tako sodim jaz!"

Brest je pogledal v strop, vtaknil roke v žep in pomilovalno bolj vzdihnil kakor rekel:

"Da, da, za domovino žive, trdijo -- pravzaprav pa le na stroške domovine!"

"Ni res! Ne zamerite, če govorim celo o sebi, dasi vem, kaj sem. Komaj atom, prašek! In vendar trdim, da sem trohico le že storila. In kaj imam zato? Poglejte, ponošeno krilo! In sem ga vesela in ponosna nanj!"

Minka se je razgrevala čezdalje bolj.

"In če domovina pridnemu delavcu kaj da, naj mu da. Delavec je vreden plačila. Sicer pa poglejte bogato plačilo domovine pri naših iskrenih delavcih za narodno kulturo! Zaradi tako bogatega plačila nosijo razcefrane hlače in stradajo, da se jim dela črno pred očmi!"

"Zato pravim: najprej kruh -- potem ideali! Kajne, gospodična Mara?"

"Jaz pravim: dekletu izvrstna partija -- to je pogača zanjo, vse drugo ovsenjak! Živio in konec debate!"

Alena je naglo prijela za čašo in je bila vesela, da je Mara pretrgala razgovor, ki je postajal rezek.

"To je čisto akademično, gospodična Minka! Brez disharmonije! Pozdravljam vas in vas občudujem!" je dvignil Brest kozarec proti Minki.

Vsi so trčili in začeli govoriti o vsakdanjostih. Mara je pripravila samovar, Minka ji je pomagala, Brest je razlagal nalogo iz klasične filologije in rabil, kar se je dalo, grških in latinskih izrazov.

Ko je žuborel samovar, se je družba čezdalje bolje zabavala. Edino Minka je bila malobesedna in je kar največ stregla in pomagala Mari. Brest in Alena sta često započela pogovor med seboj, kar je Mara vselej opazila preko rame, dasi je imela opravka s postrežbo. Po čaju so pričeli peti; Brest se je razmajal in bil naraven ter zato bolj iskren in ljubezniv.

Ko so se dokaj pozno poslavljali, je Minka predlagala, naj bi z Maro spremili Aleno.

"No, dajta!" je prosila Alena.

"Gospod Brest je vendar kavalir in te ne pusti same sredi ceste in v temi."

Mara je rahlo sunila Minko s komolcem.

Minki to ni bilo všeč in je predlagala:

"Naj gre še gospod Brest. Vsi pojdimo!"

"Prehladno je! Gotovo se prehladim in jutri bom hripava. Oprosti, Alena."

Mara je še enkrat z rahlim sunkom opozorila Minko.

"Grem kar sama. Strah me ne bo ujedel! Lahko noč!"

Alena je odšla izpred šole, Mara in Minka sta se poslovili od Bresta in zaprli vrata.

"Kaj siliš za pričo?" je rekla Mara.

"Kako si čudna, Mara!"

"Nič nisem čudna. Ali ju nisi opazovala? Tako jo je gledal Brest kakor ščinkavec mladiče v gnezdu! Bog ji ga blagoslovi!"

"Ne sodi, Mara!"

"Lahko noč!"

Mara je trdo zaprla vrata svoje sobe.

Brest je za trenutek postal pred šolo in se ni mogel takoj odločiti, ali naj gre za Aleno ali naj krene proti domu.

Tedaj je zavriskal nekdo za vasjo.

Brest se je odločil in se podvizal za Aleno.

"Moram, da, moram! Če bi jo srečal kak pijanec! Nedelja je!"

Šele na pol pota jo je dohitel.

"Kako sem se vas ustrašila!"

"Ali ste res mislil, da vas pustim samo ponoči, v nedeljo zvečer?"

"Ni me strah. Koga naj bi se bala?"

Pričela sta polagoma stopati drug ob drugem.

"Kako sodite o Minki? Meni silno ugaja, kadar se tako razvname, da vse kipi v njej. Idealna ženska!"

"Zame ste veliko bolj idealni -- vi! Ne zamerite, če govorim odkritosrčno. Ko ste ob debati tako skromno molčali, ste se mi zdeli kakor tihi, trpeči ideal, prava ženska duša. Teh bolj potrebujemo kot socialistov!"

"Bog ve!"

"Resnično! Minka je otrovana po puhlem demagoštvu. Sama -- zlato srce, le žal, da je zapeljano."

"In vendar stori mnogo dobrega."

"Ne tajim. Ali to ni poklic žene, to je javnost -- in javnost sodi možu."

"In zakaj zahteva javnost od nas javne službe?"

"Socialna beda -- socialna krivica!"

"To je res, gospod Brest! Zakaj se nas mora živiti toliko s kruhom, ki je tako grenak."

"Žalostno," je dostavil Brest.

Molče sta stopala dalje in prišla do Smrekarjevega dvorišča.

"Gospodična, jaz sem prepričan, da se vi ne boste dolgo nasičali s tem grenkim kruhom. To bi bilo preveč krivično za vas."

Alena ga je pogledala.

Roki sta se strnili v slovo, Alena je občutila, kako krepko jo je stisnil Brest, in vsa se je vznemirila.