XV.

Alena je prejela od doma že tretje pismo, odkar sama ni nič pisala staršem. Rdečica jo je oblila, ko je iz kratkih in okornih stavkov gledala nanjo tesna skrb materina. Kakor bi izza peči zrle očetove oči, hrepeneče in rosne, take so se ji zdele vrstice v pismu.

Takoj je odpisala, prosila oproščenja in zatrjevala, da ima dosti posla in naj jih nikar ne skrbi. Vsako važnejšo novico da jim takoj naznani.

Ko je ležalo pred njo zapečateno pismo, se je zamislila. Kakor koščen, tresoč se prst se je dvignilo pred njeno dušo očitanje.

"Otrok, kje je tvoje srce? Kje je tvoja ljubezen?"

Koščeni, žugajoči prst je bil očetov prst, tisti, ki je štedil in pritrgoval, da je hranil in odgajal otroka.

Alena je opazovala ta prst in razumela očitek. V srcu jo je zabolelo. Segla je po pismu in ga poljubila.

Nato je naglo odšla na pošto, da odda pismo. Zdelo se ji je, da oče občuti ta poljub, da bo na pismu dotipal njeno gorko roko in se bo razveselil.

"Gospodična, a -- seveda!" se je oglasila Erna za pregrajo, ko je zagledala Aleno.

"Kakor bi umrli! Kar nič ne pridete! A -- seveda, čajni večeri, a - seveda!"

Alena je bila zbegana in ni prenesla poštaričinega pogleda, ki jo je srepo motril skoz okence.

"Oprostite, saj res ni lepo, ko sva sosedi, da me ni bilo. Poboljšala se bom!"

"Ne utegnete, a -- seveda, nič ne zamerim. Mlado srce ima svoja pota, svoja -- seveda!"

Erna ji je hudomušno pomežiknila, da je Alena zardela in se silno razveselila dveh kmetic, ki sta prišli po opravku na pošto.

"Na svidenje, gospodična Erna!"

Alena ni utegnila seči po roki, katero ji je Erna ponudila skoz okence, tako razburjena je odšla. Srce se ji je razburilo in jeza jo je trla.

"Zavist, bleda zavist! Mar ne vem, zakaj to zbadanje? Vse so enake. Mara ni nič boljša. Celo Smrekarica me draži. Tako neumna nisem, da bi se v vsakega študenta zaljubila. -- Ampak sedaj vam nalašč še ponagajam. Če bi ga pri tej priči srečala, z roko v roki bi ga popeljala pod Ernino okno. Nalašč!"

Aleni so žarela lica v mrzlem vetru. Brez cilja je hitela po cesti, ki je bila že zmrzla. Pred šolo je zagledala Maro in Minko. Mara se je naglo okrenila in odšla v šolo, Minka pa se ji je pridružila.

"Mara tudi!" je pomislila Alena, ker ji je Mara hladno odzdravila in se umaknila.

"Kam greš, Alena?"

Alena je skomizgnila z rameni.

"Ne vem!"

Minka je opazila kipečo rdečico v njenih licih. Oklenila je roko krog njene in jo tesno stisnila k sebi. "Pojdi z menoj! Strniško grem povabit na Miklavžev večer. Lepo vsoto je prispevala za darila revnim šolaricam."

"Grem," je odgovorila Alena in se stisnila k Minki kakor otrok.

"Kaj tako hitiš? Ti si vsa razburjena, Alenčica." Minka ji je pogledala dobrohotno v žareče oči, da se je Alena razveselila.

"Ah!" je vzdihnila Alena.

Obe sta potem molčali. Ko sta že prišli skoz vas in se je za Plankarjem cesta zavila skoz molčeče polje, je spregovorila Minka:

"Alena, razodeni mi, kaj ti je. Če mi zaupaš! Ako mi ne, bodi prepričana, da nisem radovedna."

"Verjemi, Minka, da pravzaprav sama ne vem, čemu sem se razburila. Domov namreč nisem odgovorila takoj na pisma -- in zato je prišlo danes tako žalostno in skrbi polno pismo od mame, da sem kar nesrečna."

Minka ni takoj nič rekla. Samo karajoče je pogledala Aleno in spet sta nekaj trenutkov molčali.

"Alena," je spregovorila Minka in bridek vzdih je bil v tej besedi. "Ti si otrok in ne veš, kaj imaš, ko imaš mamo. Da bi jo jaz še imela in bi jo samo enkrat še mogla objeti."

Minka si je otrla z rutico oči.

"Toda še nekaj te muči, ljuba duša. Samo zaradi tega nisi tako razburjena."

"Vsi me dražijo, vsi nagajajo."

"Zakaj?"

"Zaradi Bresta!"

"Zaradi Bresta? Zakaj zaradi njega? In kdo?"

"Erna, Smrekarica, Mara -- vsi me zbadajo. Kakor da sem institutka. Kaj se toliko brigajo zame! O, vem, sama zavist, grda zavist! Toda povem ti, da bom poslej nalašč očitno hodila z njim, prav nalašč, da jih bom jezila."

"Tega ne govoriš iz modrosti! To je jeza, to je strast. Tega ne storiš!"

"Storim!"

Alena je korakoma udarila z nogo ob trdo cesto.

"In če zapraviš svoj mir?"

"Mir? Torej tudi ti sodiš tako, tudi ti misliš, da sem taka?"

"Nič ne sodim. Vem pa, da za igračo tvoje srce ni. In če stokrat tajiš, utajila ne boš, da si že vznemirjena, in vznemirjen je tudi on.

Pomisli, ali te to vodi k cilju -- ali te vodi v nesrečo."

Ko je Minka pogledala ob taki sodbi Aleni v oči, kakor bi ji prodirala vprašujoče v dušo, Alena ni vzdržala pogleda. Nervozno se je igrala z resami ogrinjače in nejevolja ji je sijala z obraza.

"Minka!" Alena je gledala predse na cesto, potem dvignila glavo in se ozrla proč od prijateljice v gozd ob cesti.

"Minka," je ponovila še enkrat in glas ji je bil nenavadno teman, skoraj zadirčen. "Povej mi, zakaj ste taki. Tudi ti nisi drugačna, nikar mi ne zameri! Taki ste namreč vsi, da več veste o meni, nego jaz sama."

"Zato smo taki, ker imamo oči. Ljubezen jih nima, je slepa." Alena je izmaknila Minki roko in je odločno stopila na drugo stran ceste.

"Ne vem, ali je to hudobno ali je neumno. Toda to vem dobro, da tako natolcevanje prepovem, tudi tebi prepovem, dasi te spoštujem in te imam rada!"

Minka je šla za njo preko ceste in jo prijela vnovič za roko. Alena ji je dovolila in gledala v gozd, ki je molíl gole, mrtve veje pod sivo zimsko nebo.

"Punčka moja," je pričela Minka mehko in iskreno. "Poslušaj odkritosrčno besedo prijateljice! Ni treba, da bi bila ničemurna zato, če veš, da si najlepša dekle v fari. Če se potem mladenič, kakor je Brest, zanima zate bolj nego za druge, ali ni to naravno? Ali ni takisto naravno, da ubogo nervozno Erno nekako jezi že sam tvoj pojav, tvoja mladost? Ali ni nujno, da je Mara, za katero se je Brest zanimal prej, užaljena, ko vidi tebe -- in vidi njega? Ali ni to nujno?"

"Kajne, da ni bilo kar tako med Maro in Brestom? O, jaz sem naglo uganila!"

"Poglej, draga moja, to je najboljši dokaz, da nisi več mirna!"

"Zakaj?" je vprašala Alena in sklonila glavo ter pogledala prijateljico.

"Zato, ker te izdaja vsaka kretnja, oči, lice, vse. Prav zato te svarim. Ko bi bila prepričana, da greš sreči naproti -- potem bi drugače govorila. Razodenem ti, nerada, toda iz ljubezni ti razodenem: tudi jaz sem že bila prevarana..."

"Prevarana? Torej si nesrečno ljubila -- in odtod tvoj socializem!"

"Alena!"

Minka je izpustila njeno roko in se ustavila sredi ceste. Iz njenih pogledov je žarel užaljeni ponos. Nekaj hipov je molčala, v licih ji je utripalo.

"Alena, odpuščam ti to žaljenje, ker si -- otrok. Želim samo to, da ti ne doživiš ure, kakršno sem doživela jaz, in če jo doživiš, ti želim vsaj toliko sile, kolikor je je bilo v meni, da sem se dokopala s krvavečimi prsti na višino, kjer sem sedaj -- ponosna na to, kar sem, ker sem sama iz sebe!"

Alena se je šele sedaj zavedela trpkega očitka, ki ga je nezavestno izgovorila. Planila je k Minki in jo prijela za roko ter jecljala:

"Odpusti, Minka, odpusti!"

Minka je držala njeno roko in govorila, kakor da ne bi slišala prošnje.

"Alena! Pomni! Žal mi je tvojega miru, žal tembolj, če se ti skalí ob Brestu; zakaj on ni mož, ti pa si vredna moža. Dovolj! In sedaj ne besedice več o tem, dokler ne zaprosiš sama zanjo."

Prijateljici sta nadaljevali pot ob levi in ob desni strani ceste - molče. Težko škripajoči vozovi, obloženi s hlodi, so ju srečavali, tu in tam je prifrčala izpod sivega neba, kakor cvetni listič, bela snežinka in izginila na rjavem travniku.

Ko sta prišli do Strniške, je zaropotala veriga, iz pásice je planil zvesti čuvaj in ju oblajal.

Alena se je prestrašila psa in se stisnila k Minki.

"Ali naj grem tudi v hišo?"

"Seveda pojdi! Saj nimam skrivnosti!"

Ko sta vstopili, je zavila vrsta voz s hlodi po kolovozu preko Strniškinih travnikov proti cesti. Vdova je stala zamišljena in žalostna pri oknu.

"Dober dan, gospodinja!"

Minka je stopila k njej in ji ponudila roko. Ko je Strniška zagledala učiteljico, se ji je lice nekoliko zjasnilo.

"Nekam žalostni ste? Kaj vam je?"

"Poglejte," je pokazala Strniška skoz okno na veliko rjavo liso v hribu, kjer so pele sekire drvarjev. "Poglejte, to me spravi v grob! Kakor bi mene sekali, tako mi je! O, zakaj sem prodala! Vse prepoceni, vse prepoceni!"

"Zato se nikar ne žalostite! Gozd je dozorel -- in Smrekar vam je tudi dokaj primaknil, kakor sem čula!"

"Vse premalo, še vse premalo! -- Sedita!"

Strniška je povabila učiteljici k mizi, vzela iz miznice hleb kruha in nož, segla na polico po pehar orehov in jima ponudila.

"Prigriznita!"

Minka si je urezala kos kruha in pričela treti orehe.

"Še vi," je silila Strniška Aleno, ki ni bila tako domača v kmetiški hiši in se je obotavljala.

"Gospodična, prepoceni sem dala, vse prepoceni," je ponavljala Strniška in gledala skoz okno težke vozove, ki so se škripaje vili na cesto. V nekaj tednih, kar so sekali gozde, se je vdova očitno postarala.

"Čudno, da vam niso nič pisali iz Trsta."

Aleni je ob tem stavku izpodletel oreh, katerega je hotela streti, in se zakotalil po tleh.

"Kar pustite," je branila Strniška, ko ga je hotela Alena pobrati.

"To je tisto, kar me jezi, tako jezi, da zbolim, in prav je, da ste prišli. Poslušajte! Danes dopoldne je prišel neki gosposki človek iz Trsta in se jezil, zakaj da sem že prodala, češ, pet tisoč več bi dal on. Pomislite, pet tisoč. Pa sem rekla, zakaj niste nič pisali. Tedaj se je pa veril in trdil, da so pisali. Poglejte, in jaz nisem ničesar dobila!"

"To je zares čudno!"

"Kajne, da je? Če ni hudobna roka vmes!"

Alena je stežka prikrivala, kako je razburjena ob tem pogovoru. V njej je kričalo: Povej, vse povej! Za krikom pa je stal Brest, ki ji je svetoval: Molčite!

"Hudobna roka," je povzela s poudarkom Minka. "Tega ne mislim. Morda se je pismo izgubilo."

"Kajpada izgubilo! Če se mi drugo ne izgubi, da bi se prav to. Toda ta gospod bo vse dognal! Strpensko je bil hud. Naj le dožene! Je rekel, da gre kar na pošto!"

"Erna je nedolžna! Ona je zelo vestna. Pismonoša je res nekoliko pijančka, ko bi bil ta pismo kakó izgubil!"

"Ali je bilo pismo priporočeno?" je vprašala Alena. Ko bi bila Minka kaj slutila, bi bila opazila na glasu, da je Alena vsa preplašena.

"Menda ne, kakor sem razumela Tržačana."

"Tedaj bo težko kaj dognati," je razlagala Minka. "Če ga je izgubil pismonoša, kaj hočete? Siromak je, vzeti mu nimate kaj, kvečjemu, da bi prišel ob kruh. To pa bi bilo prehudo!"

"Tako sem tudi jaz rekla. Njemu naj prizaneso. Če je pa kdo drug, nič usmiljenja!"

Strniška je potrkala s koščeno roko ob mizo in zopet gledala na rjavo poseko skoz okno.

Tedaj so se odprla vrata in je vstopil Jok.

Ko ga je Strniška zagledala, je uprla bojevito roke ob boke in mu obrnila hrbet.

Jok je pogledal po družbi, se odkril in sedel k peči.

"Tako prebito piha sever, da se mi je zanohtalo, ko sem meril in prešteval te hlode!"

"Kakor da bi za vbogajme delal! Saj plača Smrekar, ker si mu pomagal, da sta mi izplela to bogastvo! Hinavec! Naj te le zebe, ko te ne zastonj!"

"Kaj sva vam izplela? Mar ni pošteno kupljeno in pošteno plačano? In kdo je pritiskal in privijal Smrekarja na vašo plat, če ne jaz. In za plačilo imam tole! Vsak je neumen, kdor stori dobro!"

"Da si me pustil pri miru in nisi stopil nikoli čez moj prag, bi bil storil mnogo bolje, razumeš, bolje! Za lepe tisočake si me okajnal!"

"Jaz?"

"Kdo drug?"

"Tako!"

Jok je skočil kvišku.

"Gospodični na pričo, obe! Gosposka naj govori!"

Tedaj se je Strniška obrnila šele od okna proti njemu in stopila korak po sobi.

"Gosposka naj govori! Saj tudi bo, in bo poiskala neko pismo in tiste sleparske prste, ki so ga ukrali!"

Jok je zaripel, iz bolnega očesa so se pocedile solze.

"Kakšno pismo? Kakšni prsti? Čigavi? Povejte! Tu so priče!"

Jok se je bližal Strniški, grozeč in stiskajoč pesti. Minka je vstala izza mize in se vstopila predenj.

"Nikar tako, Jok! Strniška so dobili za les ponudbo iz Trsta -- pismo se je pa izgubilo -- zato ga bomo iskali. Ni treba, da žalite gospo in kričite v tuji hiši!"

"Povejte vi tistega, ki pravi, da je prišlo pismo iz Trsta! Povejte!"

"So bili iz Trsta pri meni danes in so mi povedali. -- Ven, nič ne boš razgrajal! Ven!"

Strniška mu je odprla vrata in mu kazala s tresočim se prstom skoz duri.

Jok je umolknil, kakor bi mu zadrgnilo vrat, in je potepeno zapustil sobo. Strniška je zaloputnila vrata za njim.

"Grdoba!" je še zamrmrala in mu s pestjo požugala v vežo.

"Pojdiva, Minka," je prosila Alena, ki se je tresla po vsem telesu. "Mene je groza tega razbojnika."

Minka je tolažila Strniško, ki je kipela od jeze, in jo povabila na Miklavžev večer.

Nato sta učiteljici naglo odšli.

Daleč pred seboj sta videli Joka, ki se je gnal po cesti z dolgimi koraki.