XVII.

Nekaj dni po Miklavževem večeru je Alena preživela v resnični muki. Presedela je po cele ure v sobici in zrla ob zaprti knjigi v zasneženo ravan, kjer so posedale na drevesih lačne vrane in se krakaje preletavale krog vasi. Njene misli so bile zbegane. Kolobar strahov se je vrtel krog nje. Iz tega vrtinca so se režali vanjo obrazi mešetarja, Smrekarja in jezna, žugajoča roka Strniškina. Pred seboj je videla obraze sodnikov, ki se ji čudijo in se spogledujejo s tehtnimi pogledi. Časniki poročajo, oče bere poročila izpred sodišča, roke se mu tresejo; mati joka...

V groznici je drhtela po vsem životu, pot ji je silil na čelo, nervozne roke so stiskale robec.

Ko se je razpalila domišljija do vrhunca, da ni mogla več mirno sedeti, je planila kvišku, iz prsi se je utrgal vzdih, glavo je naslonila na mrzlo steklo in po licih so pritekle solze, tihe, brez joka, stisnjene iz srca. In vselej takrat se je razblinil zlobni krog, prednjo je stopil Brest in ji stiskal roko ter govoril: Čemu strah, ko imate mirno vest.

Spomin nanj in na te njegove besede ji je vdihnil poguma, pregnal strahove, da se je zdramila iz teh težkih sanj. Otrla si je oči, odmaknila se od okna ter se trudno nasmehnila: "Ali sem bolna ali sem neumnica?"

Segla je po knjigi. Ali že drugo stran je brala brez zanimanja, dokler se niso zmedle vrstice in ni sredi stavka prenehala ter se vnovič zazrla skoz okno.

Razmišljala je, kako je omagala ob Brestu, kako ji je klonila glava na njegove prsi, ko sta se vračala na Miklavžev večer iz šole. Na tilniku, se ji je zdelo, da jo nekaj peče, da je vžgano znamenje, katerega bo opazila Mara, tudi Erna -- ter si bosta pomežiknili, in Erna bo zapela z visokim glasom: "A -- seveda" -- in obe se bosta zasmejali.

Sram jo je bilo, tako strašno sram, toda bolj kot pred Maro in Erno, pred Brestom.

"Kaj si neki misli? -- Kje je moj ponos? -- Ah -- bahal se bo, po pravici bahal pred tovariši: Ponudila mi je ljubezen -- izzivala -- ha-ha-ha!

In kako se je prej nosila! To so ženske! -- O Bog, zakaj sem tako nesrečna!"

Alena je stisnila glavo v dlan, v senceh je čutila utripe razburjenega srca.

Tako je preteklo pol tedna, da se Alena ni ganila iz sobe. Edino Viktor, ki je imel neprestano opravka s sneženimi vali in pusti, jo je tu in tam vzdramil in spravil v dobro voljo. Sicer je pa čakala vsako uro poročil o naperjeni pravdi, hrepenela je po Brestu -- in se ga bala in ga zaničevala, vse hkrati.

Teden je potekal, o pravdi ni zinil nihče. Smrekar je bil vesel, žaga je pela svojo pesem noč in dan, Strniškini gozdovi so bili neizčrpni. Grmade hlodov so se večale, skladi desk so rastli. Štefan je pisal in računal, pri mizi se šalil, v pisarni celo prepeval z robatim glasom.

Nekoč je vprašal: "Kje tiči Brest, Alena? Ali nič ne veste?"

Alena je čutila, da je zardela, zato se je naglo sklonila k Viktorju, ki je ob njej jezdil novega Miklavževega konja.

"Uči se menda," je odgovorila malomarno.

"Meni je včasih dolgčas po njem. Takole na večer bi že utegnil priti. Ali vam ni nič dolgčas po njem, gospodična?"

"Štefan!" je spregovorila žena, karajoč ga, ko je poredno zamižal na eno oko in ošinil z drugim Aleno.

"Dolgčas? Meni? Kaj me briga Brest!"

Tako je Alena pikro zavrnila gospodarja in segla po časniku, ki je ležal na mizi, ter ga dvignila tako visoko, da je zagradila z njim pot Smrekarjevim pogledom.

Ko je bila sama, se je jezila nad seboj, ker se z vsako besedico ujame in izda, jezila se je na ves svet in na fraze in na laži, ki so edini potni list človeka, da more in sme v takšno družbo. Zato je v njej rastla moč volje, porajal se ji je odpor in trma in v tej je sklenila, da gre do Minke in se ji čisto izpove, jo nahujska zoper Smrekarja in še zoper predrznega Bresta.

Po šoli si je ogrnila pelerino in se napotila k Minki. Ker je naletaval droben sneg, je potegnila kapuco čez glavo in gledala predse na grudavo pot, da bi ji ne spodrsnilo. Zato ni zapazila mešetarja prej, da so se dvignili pred njo težki škornji, ko je krevsal proti Smrekarju. Oba sta za hip obstala. Mešetar je razkleščil usta, da so se pokazali rumeni zobje, stopil z eno nogo iz gazi v sneg, da ji je naredil prostor -- in ko je šla Alena tik njega, je zagodrnjal:

"Ali se bojite, kaj?"

Alena se je okrenila, ga srdito pogledala, pa takoj povesila oči ter rekla:

"Česa se bojim? Ali se vam sanja?"

"I no, sem mislil, da pravda ni za nikogar sladka koreninica, hudirja, kaj?"

Alena je vzdrhtela in se tesneje zavila v pelerino.

"Kakšna pravda?" je rekla pogumno in otresala s kapuce sneg, ki se ji je bil usul z orehove veje za vrat.

"I no, kaj bi se narejali? Saj se jaz tudi nič ne bojim zaradi tistega pisanja. Tako bom prisegal, da bo dala luža iskro, vi pa, kakor hočete! Adijo."

Mešetar je izmaknil nogo iz snega, jo postavil nazaj v gaz in odšel.

Alena je bila kakor okorela od čustev, ki so jo prevzela v tem trenutku. Tudi ona se je napotila naprej, toda ni čutila nog in ni opazila, da ji je zdrknila kapuca z glave in so snežinke obelile njene lase. Ni videla gazi pred sabo, ne ledenih grud, ob katere je zadevala njena noga, videla je samo eno misel: Pomoč! Pomoč, da se otmem, da se iztrgam iz teh krempljev.

Zasopla je prihitela do šole, kjer jo je na pragu čakala Minka, takisto zavita v kapuco.

"Kam, Alenčica?"

"K tebi. In ti?"

"K Brestovi materi. Obolela je."

"Obolela? Brestova?"

"Da! Spremi me!"

Aleni je izginil hipoma ves srd na Bresta, kakor iskra ji je bilo jasno, zakaj ga ni bilo, in z glasom, ki je trepetal od sočutja, je izrekla:

"Kako je siromak nesrečen! Pojdiva!"

Učiteljici sta odšli, druga za drugo, v vas, ki je tiho počivala pod snegom.

Ko sta potrkali pri Brestovih, se je odzval samoten ženski glas v sobi. Mati je sedela na postelji, suhi prsti so se oklepali rožnega venca.

S težavo je dvignila starica trudne roke in se ozrla proti vratom. Ko je spoznala Minko, ki je snela kapuco in stresla sneg z nje, se je razveselila. Resne, zamišljene gube na licih so splahnele v radosti. Izpustila je molek na odejo in iztegnila roko proti učiteljici.

"Da ste prišli, gospodična! Kako ste dobri!"

Alena je obstala za vrati.

Minka je stopila k postelji in prijela z obema rokama za ponudeno desnico.

"Kako je, mati? Tako imate jasno in veselo oko! To je dobro znamenje. Ne bo hudega."

Ob tem ji je že zrahljala blazine, s katerimi je bila obložena, popravila veliko ruto, ki je zdrsnila starici z ramen, in ji pogladila pramen belih las, ki so ji silili na čelo.

Starica se je smehljala in jo gledala s hvaležnimi očmi, jo prijela vnovič za roko in govorila: "Oh, gospodična, kako znate postreči!

Kakor bi me sam angel božji potolažil, tako se prileže staremu človeku takale mehka roka, ki je tako pripravna kakor vaša. Bog plačaj, gospodična!"

"Oj, mamka, kako se lepo šalite! Kmalu boste zdravi! Bolnik, ki je takole dobre volje, se naglo izkoplje iz postelje."

"Bog vas usliši! Veste, saj mi ni nič zato, če bi umrla. Samo zaradi fanta bi rada še tako dolgo živela, da se pririje do kruha. Samo zato. Potem se zgodi, kakor je božja volja!"

"Ali ni Ivana doma?"

"Je, seveda je! Uči se. Čajte, ga pokličem."

Mati je segla po palici, ki je stala ob postelji, in jo dvignila, da bi potrkala v strop.

"Takole se kličeva! V podstrešni sobici je, da ima mir."

Takrat se je oglasila Alena izza vrat, kjer je še vedno stala.

"Ne trudite se, mama, ga pokličem jaz!"

Takoj je odšla; v veži so zaškripale vegaste stopnice.

Takrat se je šele starica ozrla za njo in vprašujoče pogledala Minko.

"Je ne poznate? To je učiteljica pri Smrekarjevih."

"Tako, tako! Je res nisem še videla." "Mati, ko sva same, mi povejte, kaj vas boli. Morda vam kaj pomagam.

Sicer bo treba poslati po zdravnika."

"Tega ne, zdravniki so dragi in in pri nas nimamo. Komaj za opravke. Ampak vi pa le pomagajte. Mnogim ste že. Vsi pravimo, take še nismo imeli. Rajni gospod Jakob so bili na ta način; prezgodaj jih je pobrala smrt."

Vtem je Alena potrkala na Brestova vrata v podstrešni sobici. Roka se ji je tresla in srce je bilo nemirno. Ko jo je Brest zagledal, ga je oblila rdečica, knjigo, ki jo je držal v roki, je hotel naglo odložiti, pa je zgrešil mizo, da je knjiga padla na tla.

"Zamišljen študent! Kako sem neroden! Oprostite, gospodična!"

Knjigo je pustil na tleh in se približal Aleni, ki ni zaprla vrat za seboj.

"S čim mi je čast, da bi vam postregel?" jo je vprašal nekam zmedeno.

"Z Minko sva prišli obiskat gospo mamo. Iskreno sočutje!"

"Hvala lepa! Preprijazni ste! Upam, da ne bo hudega! Izvolite sesti, pa ne zamerite, samo en stol imam."

"Zahvalim! Pojdite dol, zato sem prišla!"

Okrenila se je ob vratih, za njo je stopal Brest.

"Pazite!" jo je opozoril vrh stopnic.

Alena se je ozrla.

"Silno rada bi čimprej z vami govorila, če dovolite."

"Prosim, prosim! Vsak trenutek sem vam na službo."

Spet so zaškripale stopnice, po katerih sta previdno stopala v vežo.

"Potem vas spremim domov," ji je pošepetal Brest, preden sta stopila v sobo.

"Janez, poglej, Janez!"

Mati je z izredno krepkim glasom poklicala sina. Aleni je donelo ime nekam tuje, kmetiško. Nehote se je ozrla na mater in pogledala sina.

"No, mati, kaj naj pogleda Janez?"

Brest je ime poudaril, krog ustnic mu je zaigral smehljaj. Nato je podal roko Minki in se opravičil, obrnjen proti Aleni:

"Mati nočejo Ivana, ljubijo le Janeza!"

Starica je z živimi očmi ogledovala družbo in dobro razumela sinovo opazko.

"Janez si, da, Janez ostaneš! Kaj bi se pačil! Vidiš, gospodična je prišla. Tako sem je vesela, da mi je kar napol odleglo. Ko mi prinese še zdravil, bom takoj zdrava!"

"Hvala, gospodična Minka! Vi ste preljubeznivi!"

Brest se je priklonil, krog ustnic mu je igral še vedno rahel smeh, v katerem ni bilo vere v Minkino pomoč.

"Gospod Brest, to je moja socialna dolžnost in zaeno moje veselje. Zdravila resnično dam; res so nedolžna, ali včasih učinkujejo čudovito. In če ne bodo, poskrbim za zdravnika!"

Nekoliko očitka je bilo v teh besedah, ker Minka ni prezrla smeška krog Brestovih ustnic.

"Nič zdravnika," je hitela starica, vzela molek, ga obesila na žebelj poleg postelja in se skušala, oprta na komolce, upokončiti. "Ni ga treba, pravim. Jaz imam vero v Minko. In če ni vere, ne pomaga noben padar nič."

Brest je zopet skušal opravičiti materine nazore. Ker je Minka ogrinjala mater in ji popravljala odejo, je govoril z Aleno.

"Zbogom, mati! Jutri pridem!"

"Prosim, lepo prosim, gospodična!"

Brestovka je stiskala s koščenimi rokami Minkino desnico, kakor bi se upa polna oprijemala vrvi, ki jo dvigne z bolniške postelje.

Nato so odšli.

Mrak je legal silno hitro na zimsko pokrajino. Sneg ni več pršal v drobnih zrncih, začelo je naletavati v debelih kosmih. Zaviti v kapuce so šli skozi vas. Pred šolo je Minka opozorila Bresta, da se ji zdi mati dokaj slaba in bo skoraj gotovo treba zdravnika.

Nato sta se Brest in Alena poslovila in krenila proti Smrekarju. Žive duše ni bilo na poti. Stopala sta polagoma, molče. Brest se je ozrl po poti nazaj, in pogledal preko Alene naprej. Kolikor je mogel presoditi v mraku in metežu, se ni bilo nadejati popotnika ob tej uri. Zato je zagazil v sneg, da je stopal z Aleno vštric, in spregovoril:

"Gospodična, ali se vam ne zdi, da bi bilo to ugodno mesto? Ko bi mi razodeli, kakor vam je želja."

Alena se je za hip ustavila in se ozrla izpod kapuce v njegove oči. Nato je takoj nadaljevala pot. Noga ji je spodrsnila ob ledeni grudi, da je omahnila in se zadela ob Bresta.

Zadonel je njen smeh. Pa utihnil, kakor bi ga presekal.

"Ali ni smešno, gospod Brest, da vam moram vselej prav na tem mestu razodeti, kar me teži. Ponoči, v snegu. Ali ni smešno?"

"Tak je svet!"

"Neumen in hudoben!"

"Sodim, da bolj hudoben nego neum en! Vsaj tukaj, v takem gnezdu."

Aleno je zadnji stavek preplašil.

"Torej ste vi tudi že slišali očitke zaradi mene?"

"Očitke? Kako mislite? -- Pa ne, da bi vas kdo -- o, Alena, jaz nekaj slutim. Povejte odkrito!"

Brest se je nenadoma razvnel, razgrnil kapuco in iskal Alenine roke.

"Kaj je treba slutenj, ker vem, da vam je vse znano. Vse me pika in zbada: Mara, Erna, Minka, Smrekarica! Vsi, vsi!"

"Zaradi mene?"

Brest je zategnil vprašanje z vzvišenim glasom, prijel Aleno za roko in se ustavil. Tudi Alena se je ustavila in ga pogledala v oči. Brest je videl skoz mrak, kako so blestele te lepe oči, orošene s solzami.

"Da, zaradi vas," je rekla s poudarkom. "Toda to naj vas ne briga! Molčiva o tem, ker se mi studi. Grozi mi nekaj drugega. Pojdiva!"

Brest jo je držal še vedno za roko in gazil po snegu. Alena mu je razodela mešetarjevo pretnjo.

"To je brezmejna podlost! Takoj grem nad Smrekarja! Potem vas obiščem v vaši sobi -- saj dovolite, in vam povem, kar bom zvedel!"

"Le pridite! Dokažem, da se nikogar ne bojim!"

Luč iz veže je tedaj posijala na Aleno, ki je snela na pragu kapuco z glave. Na dvignjenem čelu so se črtale jezne gubice, kljubovalnost je sevala iz oči. Brest je bil zamamljen. Stisnil ji je roko, Alena je pustila svojo kakor brezčutna v njegovi, iz njenega pogleda je govorilo ta hip vprašanje: Ali si mož? Ali si tako močan in pogumen kot jaz? Dokaži!

Ko sta prišla vrh stopnic, je Brest potrkal na Smrekarjeva vrata.

Smrekar je sedel ob mizi golorok, z zavihanimi rokavi, in je z neokretno pisavo številil in računal. Ko je vstopil Brest, se ni takoj ozrl, ampak je na glas mrmral: "Šest in sedem -- šest in sedem je trinajst - in devet -- in devet je -." Ko je račun seštel, je zaklical Brestu, katerega je po glasu spoznal, še vedno zroč na številke:

"Kje vas vrag nosi? Kakor bi se zalezli v jazbino!" Nato je ropotaje odsunil stol od mize in mu šel naproti.

"Pozdravljeni!"

"Dober večer! Ne zamerite, da vas motim!"

"Nič se ne bojte, se ne dam zlepa zmotiti! Doženem do konca, saj ste slišali. Sedite in povejte, kje ste tičali. Ob teh dolgih večerih bi že utegnili priti na kozarec pogovora."

"Zares bi bil rad prišel! Toda zaril sem se v knjige -- moram, in mati je obolela."

"Tako, tako! Menda ne bo sile! Kako majhno prehlajenje!"

"Ne vem. Staremu človeku je naglo zadosti. Učiteljica Minka sodi, da utegne biti nevarno."

Smrekar je ob Minkinem imenu privzdignil obrvi, potem se zasmejal, da je nagnil glavo nazaj in gledal v strop.

"Tudi vi ste tako abotni?"

In se je zasmejal še glasneje.

"Ne, nisem! Ampak nekaj skušenj ima pa vendarle, ko se sili okrog po hišah."

"Sili, da, to je prava beseda. Sili se ta ženska -- kakor obad. Sicer pa upam, da jo vse to mine."

Smrekar si je začel odvihavati rokave in si je gledal na mišičave roke, kakor bi občudoval lastno moč.

Brest ni povzel pogovora o Minki, ampak je nadaljeval:

"Dovolite, gospod Smrekar, nekaj bi vas vprašal."

"No?"

"Kako je zaradi tistega pisma na Strniško, ki se je izgubilo, s katerim je baje gospodična Alena nekaj v zvezi?"

Na to vprašanje je Smrekar Bresta srdito pogledal, se nagnil na stolu naprej, zapenjajoč gumb pri rokavu, in bolj zarohnel nego izgovoril:

"Pismo? Kakšno pismo? Jaz nič ne vem o tistem pismu! Kdo vam je kaj kvasil? Povejte, tožim ga! Ali sem jaz poštar? Ali sem pismonoša? Kaj me briga, če se je izgubilo?"

Brest je bil v zadregi. S tako grozno odločnostjo je tajil Štefan, da Brest ni vedel, ali ga vara Alena ali Smrekar.

"Ne zamerite, prosim, in nikar me ne umejte napak. Danes se je namreč tole pripetilo. Mešetar Jok in Alena..."

Brest je opisal in ponovil, kar je zvedel. Nato je pripomnil: "Gospodična je zaradi tega vsa zbegana in razburjena. Ker vem, da je nedolžna, zato sem prišel prosit vaše izjave, da jo potolažim."

Smrekar ni niti za hipec preudaril, kaj bi odgovoril, ampak je takoj rekel:

"Mešetar je kanalja, pismonoša je pijanček. Če sta v precepu, se izvijeta iz njega. Poznam ju dobro. Jaz in moja hiša pa ne vemo o tem ničesar. Alena pa pravzaprav ni naša, torej me ne briga!"

Bresta je tak odgovor spekel, da se je vzburil v njem žolč in je srdito planil kvišku. Toda ker mu je bilo vrojeno, da je hodil z vsakim po gladki cesti, se je premagal in vprašal mirno in dostojno:

"Ne zamerite, gospod Smrekar, še nekar bi rad zvedel. Alena je vendar pisala naslov na Strniško in neko brzojavko. In vi ste ji grozili, ker se je uprla..."

Smrekar se je začel bučno smejati, nagnil spet glavo nazaj in gledal hohotajoč se v strop. Potem je nagloma vstal in stopil pred Bresta.

"Povejte vi tisti svoji punci..."

Brest je planil s stola.

"Gospod Smrekar, to vam prepovem!"

Smrekar ga je potapljal po rami.

"No, no, no, povejte torej gospodični Aleni, da naj nikar ne razmišlja blaznih reči in naj pomni, da sem za take stvari odgovoren samo jaz - in nihče drug. To ji povejte! Na svidenje v obednici ob čaši vina. Takoj pridem!"

Smrekar je odprl Brestu vrata v obednico, sam se pa vrnil k pisalni mizi in posedel ob njej brez dela, globoko zamišljen.

"Kako je?" je vprašala Alena Bresta, ko je vstopil. Videla je na njegovem obrazu razburjenje.

"Bodite mirni in ne razburjajte se! Naj vam to zadostuje. Ob priliki se še kaj pomeniva. Smrekar se smeje vsemu in trdi, da je blazno, če sploh kaj razmišljate o tej stvari, češ da je za vse odgovoren sam."

"Hvala lepa za trud, gospod Brest. Verujte mi, da je zame nekaj strašnega, ko sem tako sama, ko nimam nikogar, ne staršev, ne prijateljice - ne prijatelja..."

"Gospodična, to zadnje ni resnica!"

Brest jo je pogledal, njegove oči so čudovito žarele.

Alena je skomizgnila z rameni.

"Gospodična," Brest se je razvnemal, "za kar so drugi vas, za to je zbodel sedajle Smrekar tudi mene. In prav zato, navkljub vsemu svetu - tu moja roka! Gospodična, jaz vas globoko spoštujem! Bodite prepričani!"

Segel je po Alenini roki in jo pritisnil na ustnice. -

V obednici so se oglasili Štefanovi koraki.

"Sedaj moram k Smrekarju, ker me je povabil. Pojdite še vi!"

Alenina roka je še počivala v Brestovi.

"Ne morem," je rekla in mu stisnila desnico.

Ko se je pri vratih ozrl, je Alena gledala za njim in mu zamahnila v pozdrav.

Brest je moral zbrati vso voljo, da se ni pri tej priči vrnil, prijel to belo roko in z roko vred pritisnil na srce Aleno...

Naslednje dni se je polegel snežni metež, nebo se je razvedrilo in na belo ravan je svetilo z jasnega, čistega neba zimsko sonce, ki je v milijardah lučk migotalo po srenu.

Pusti strahovi so odbežali iz Alenine sobice, srce ji je bilo čudovito radostno, vse polno še nikoli občutenega hrepenenja. Z Viktorjem se je sankala po bregu, vriskala in se smejala kakor razposajen otrok.

Bližale so se božične počitnice, od doma so prihajala pisma, kako je težko pričakujejo -- in v njeni duši je vstala radost, da se prvič vrne domov k staršem, prvič v življenju ne več kot otrok, ampak kot zrela in izkušena ženska.

Ko se je nekega dne napotila proti šoli, so pridrsele po poti sani in obstale pred šolo. Iz njih je stopil okrajni šolski nadzornik.