XXI.

Na nedolžnih otročičev dan je šla iz Zaselja po strmi poti, ki vodi v Bukovje, samotna popotnica. Sonce je sijalo čudovito veselo. Zimska pokrajina je žarela. Sneg se je topil po zavešenih vejah črnih smrek. Vsak hip se je sprožila plast snega z veje, po igličevju je zašumelo, sproščena veja se je dvignila kvišku in se gugala, kakor bi se oddihala od teže, katero ji je naložila zima.

Popotnica, učiteljica Minka, je postajala in se ozirala po okolici. Gorko ji je bilo lice, gorkejše srce, ki je uživalo krasoto prirode.

Dve uri sta potekli, preden se je dokopala po slabi poti na lepo gorsko planoto. Sredi nje se je dvigal zvonik, krog njega so se gnetle v lepem neredu ponižne hiše, odete skoraj do tal v bele kožuščke. Le ob robeh pri strehah in slemenih so se rezko črtali rjavi robovi slame in desk ob snegu, kakor bi bili kožuhi obrobljeni z dragim krznom.

Tu in tam so izpod gozda gledale posa mezne hišice z brežine proti cerkvi, od koder so se vile po snegu proti njim vijugaste, rumenkaste steze.

Minka se je napotila proti vasi in poiskala župnišče. Ko je stopila v vežo, je zagledala čokatega moža: v škornjih je bil, izza bolhanc so mu mahale štrame, na rami je imel oprtan konjski komat, na glavi pa mogočno polhovko.

"Dober dan," je pozdravila Minka z nežnim, a vendar krepkim glasom.

Mož sredi veže se je počasi okrenil in dvignil glavo, da je videl skoz naočnike, ki so mu zlezli na konec nosu.

Minka je zapazila pod vratom kolar, izza katerega je molel uhelj hodničnega platna.

"Župnik," je naglo pomislila in ni vedela, ali bi se čudila ali smejala.

"No, kaj bo dobrega," jo je nagovoril župnik Boštjan z nizkim, nekoliko prehlajenim glasom.

"Ali bi mogla govoriti z gospodom župnikom?"

Gospod Boštjan jo je pomeril od vrha do tal, nato pa rekel nekoliko užaljen:

"Župnik sem jaz! Za mano!"

Zavil je po stopnicah v nadstropje. Potoma se je opravičeval:

"Kajne, me niste spoznali? Seveda, tako polikan črnosuknjar nisem, kakor hodijo po Ljubljani. Tukaj vlečejo drugačni vetrovi, presneta reč!"

Na veži, vrh stopnic, je obesil komat na kljuko. Nato je odprl vrata v sobo, ki je bila pisarna in spalnica, vse hkrati.

"Stopite noter!" ji je pokazal s težko, delovno roko v sobo.

Tamkaj ji je ponudil klop, kamor je posajal ženine in neveste ob izpraševanju. Sam je sedel na stol, katerega sedalo je bilo zaradi starosti podtempljano z usnjem.

"Torej kaj bo?"

Gospod Boštjan je poveznil kučmo na mizo in se naslonil ob komolec.

"Slišala sem, oprostite, da sem tako indiskretna -."

"Le naravnost, kaj bi te fraze! Pri nas smo naturni ljudje!" jo je prekinil župnik.

"Gospod župnik, ali res mislite odpovedati pouk v zasilni šoli?"

"Nič ne mislim. Sem ga že odpovedal. K svetemu dnevu je jezdil hlapec s pismom na pošto. No, in kaj vas to skrbi?"

"Jaz sem učiteljica iz Zaselja, nameravam prositi semkaj."

"Kogá?" se je začudil župnik, popravil naočnike in se nagnil proti njej, da mu je izpodrsnil naslonjeni komolec.

"Kogá? Vi? Vi, da bi tukaj učili?"

"Zakaj se čudite, gospod župnik?"

"Hahaha," se je zasmejal gospod, prijel za kučmo in udaril z njo po mizi, da se je pokadil prah z nje.

"Kaj se ne bi čudil? Takale podlasica, kakor ste vi, pa med naše gumpce? Ali vam nisem že prej rekel, da pri nas nismo v Ljubljani, presneta reč. Tiste cukrene otroke in strdene punčke bi vsak krotil in učil. Ali naši so kakor štorovi! Poglejte me, štiri mernike pšenice vam nesem po stopnicah, pa sem jim bil komaj kos. Célo naročje palic sem polomil leto in dan nad njimi, pa je vsak oče trdil, da jih še premalo bijem. Boste pa vi kaj opravili, seveda. Iz šole vas poneso!"

"Nič se ne bojim! Jaz poskusim brez palice in sem prepričana, da me ne poneso iz šole."

"Če bo to resnica, potem dela Bog z vami čudeže ali ste pa s čarovnicami v zvezi. Tako je, presneta reč!"

"Ne eno ne drugo, gospod župnik. Ljubezen bo to naredila."

"Ljubezen! O ti moj Bog!"

Župnik je pograbil kučmo in si jo dejal na glavo ter se razhudil:

"Kaj mislite, da jaz nimam ljubezni do teh ljudi? Kdo drug pa me drži v teh hribih kakor ljubezen. Tudi meni bi se prileglo, da bi bil korar ali tehant. Ali vse sem zaigral zaradi ljubezni do teh siromakov.

In za plačilo in trpljenje imam to od višjih, da se mi pomilovalno muzajo, ker sem takle, od župljanov pa to, da mi je pred kratkim neki smrkavec drevesca polomil."

"Nekaj nerodnega je povsod," je zagovarjala Minka.

"Ni tako!" Župnik je trditev pribil z roko ob mizo. "Poglejte: Tri plašče sem kupil za cerkev, dva lustra; tole bajto sem pokril; če krava zboli: Boštjan, pomagaj; če je edinščina pri hiši: Boštjan, pomagaj! Presneta reč, za plačilo mi pa drevesca polomijo."

"Eden vendar niso vsi. Jaz sem pa v Zaselju slišala, da vas ljubijo."

Župnik je snel spet kučmo in jasno je bilo videti, da ga je ta pohvala razveselila.

"Pa pustiva to. Kakor sem rekel, jaz ne grem več v šolo. Če vas veseli, pridite delat čudeže."

"Prosim, ali bi se dobilo stanovanje?"

"U, mežnarija je prazna. Zastonj vam jo dam, ker moj mežnar je zaeno hlapec in spi v hlevu. Drugo leto -- pa saj ne boste vzdržali -- se preselite v palačo. Poglejte!"

Gospod Boštjan je stopil k oknu in pokazal s prstom na lično stavbo, ki se je dvigala na gričku za vasjo, še neometana.

"Vidite, tako plačilo nam je vsilila gosposka, ki ne ve, kje se denar jemlje."

Minka je stopila k oknu in se razveselila krasne lege, kjer je stala nova šola.

"Ah, kakor nebeško kraljestvo!" je rekla.

"Aha, nebeško kraljestvo! Vica, vica, in še za pol peči pekla povrhu, presneta reč," je godrnjal gospod kakor sam s seboj.

"Še nekaj; ne zamerite, jaz sem zelo sitna. Ali bi bili tako dobri, da bi mi dajali vsaj to leto hrano?"

"Hrano? To ni moja reč. Z Jero se zmenita. Jera je moja sestra, gospodinja pa je zato prav taka, kakor ste vse ženske. Če pridejo žandarji ali gospodje -- saj se redko primeri -- je kolovrat stari kakor iz samega medu. Če pa pride kaka ženska, je vselej nabrskana kakor puran, če vidi rdečo ruto. Takele ste! Pojdiva dol!"

Župnik je vstal in odšel z Minko v hištrno.

"Jera!" je zaklical z gromkim glasom.

Iz kuhinje se je pokazala siva glava, zavita v kocasto ruto.

"Tale misli priti semkaj za učiteljico. Pomenita se!"

Minka in Jera sta se naglo razumeli in pomenili, in sicer tako prijazno, da je pogovor postavil na laž Boštjanovo trditev.

Župnik se je kmalu vrnil in postavil na mizo bokal vina: "No, Jera, kako je?"

"Dobro, hvala Bogu, da dobimo tako prijazno deklico. Saj ti nisi za šolo!"

"Moška je ta! Pa bi bila ti učila, jezičnica! Hodi in prinesi kaj, da prigriznemo."

Debelo uro potem sta spremljala gospod Boštjan in Jera Minko skoz vas. Vsa okna so bila zaradi tega dogodka natlačena z radovednimi glavami. Ko so drsajoči se otroci zagledali župnika, so popustili sanke in zbežali okrog ogla.

"Vidite, to je naša divjačina! Takile so!"

Minka se je ozrla za njimi, izza ogla je pogledal razkuštran deček in ji pokazal osle.

Na robu planote je čakal župnikov pastir s sankami.

"Da se ne boste mučili, vas moj pastir potegne do mlina. Pot je drsna."

Minka se je začudila.

"Le sedite in nič se ne bojte. Fant je boljši za take neumnosti kot za pametno delo. Zbogom!"

Sanke so sfrčale po strmini, za njimi je vihral Minkin šal kakor zastava.

Dva dni potem je potrkalo pri Trpotčevih. Vsi so se zganili, ker so bili obiski pri njih redka izjema. Alena je stopila k vratom in jih odprla.

"Minka!" je vzkliknila vesela in jo predstavila staršem.

"Da nas ti obiščeš, no, to je res nekaj posebnega!"

"Prav imaš," je potrdila Minka. Veselje ji je gorelo iz oči.

"Nekaj posebnega ti povem."

Odšli sta v Alenino sobico.

"Poglej in preberi!"

Minka ji je dala polo in si nato ogledovala raznovrstni drobiž po Alenini sobi.

"Čestitam! Izborno si zmagala!"

"Kajne? Sedaj imam črno na belem, da me nihče ne preganja, da je bilo moje delovanje pravo, in Smrekar naj se sramuje do groba! Nadzornik je bil čuda prijazen."

"In sedaj ne greš proč, kajne?"

"Grem! Je že sklenjeno. V kratkem dobim dekret."

"Kam? V Ljubljano?"

"Kaj še. -- V Bukovje!"

"Minka, ali si znorela? V te hribe, v to samoto! Ne, ne verjamem, ti se šališ!"

"Grem -- toda ne v samoto, ampak v svoje kraljestvo, v svoj ideal. Sem bila že gori. Krasno je! To je polje, ki je dela vredno in potrebno!"

Minka ji je navdušeno razodela in opisala obisk v Bukovju.

Alena je poslušala in se nasmejala do solz. H koncu je nenadoma obmolknila, potem pa rekla:

"Minka, kakor je smešno, tako je grozno. Ne hodi!"

"Grem! -- Ti pa pojdeš od Smrekarja!"

Alena se je vsa preplašila.

"Da, od Smrekarja greš na moje mesto. Tako sva se domenila z nadzornikom!"

Alena je bila tako iznenadena, da je govorila le odlomke posameznih stavkov, in Minka ni spoznala, ali se veseli ali je žalostna. Prijela jo je za roke in ji razlagala:

"Vidiš, dušica, tako je bolje zate. Ne izgubljaš leta, se rešiš Smr ekarja in vseh neprilik, zaeno pa lahko poučuješ Viktorja in imaš dvojni zaslužek. Le vesela bodi, zlasti sedaj, ko se plete tista pravda."

Alena je pobledela.

"Moj Bog, ali si kaj slišala? S pismonošo sem govorila. Na Joka je zvrnil."

"Jok popiva že več dni in razmetava denar. Vse govori kar očitno, da ga je Smrekar podkupil. Veri se, da je pismo dal Strniški, in jo preklinja, češ, ženska lakomna, ki ji je primešetaril toliko stotakov, ga hoče v zahvalo zapreti."

"Ali kaj govori o meni?"

"Nisem čula. Vkljub temu je prva stvar zate: proč od Smrekarja! Ali si staršem kaj povedala o tej stvari?"

"Nisem, se ne upam."

"Molči in jih ne žali. Jaz sem govorila s Strniško in zažugala tudi Joku tako, da se ne bo upal zlepa ziniti kaj o tebi. Bodi mirna!

Sedaj pa zbogom. Moram na vlak, da si uredim vse za selitev."

Minka je čutila, kako se je tresla roka Aleni.

"Pogum, Alenčica!" jo je navduševala in jo iskreno poljubila.

Alena jo je spremila do veže. Ko sta se ločili, je vstopil mestni pismonoša: "Alena Trpotec?"

"Da, zame!" Alena je segla po listu.

"Zbogom," je zapel pismonoša in se obrnil kakor stroj ter naglo odšel.

Alena je spoznala Brestovo pisavo. Vse, kar je tihi, ljubezni polni dom zabrisal, je nenadoma oživelo. Še vsa razburjena od Minkinih govoric se je razburila še bolj in ni mogla odpreti pisma. Skrila ga je v žep in šla pravit staršem novico, da se preseli od Smrekarja v šolo.

"Dvojna služba, a, dvojna, dobro, Alenčica!" je govoril oče.

"Če ne bo preveč, če ne bo pretežko," je skrbela mati, ko je Alena že v svoji sobi brala Brestovo pismo.

Pismo jo je vabilo, da mora biti na Silvestrovo opoldne že pri Smrekarju, ker je Štefan zaradi nje preložil svoje godovanje, in potem da je silno pusto in prazno, kar je odšla, da prazniki brez nje niso bili prazniki, ampak dolgčas, neskončni dolgčas.

Dvakrat je prečitala Alena pismo, rdečica ji je plula v lice; tiha sobica, kjer se je te dni tako otročje sladko spočila, ko ji je mama postiljala posteljo in jo skrbno zagrinjala vsak večer, ta sobica ji je bila hipoma tesna in pusta, srce je zahrepenelo ven, nazaj, nazaj...

Brez volje je dvignila pismo k ustnicam in šepetala.

"Ivan, kako si dober!" -

Dasi ni bilo brez boja in so tekle solze, je bila vendar Alena na Silvestrovo pri Smrekarju in je vsa radostna vezovala Štefana ter se zabavala z Brestom, ki se ji je zdel ljub in lep kakor še nikoli, da je vsa omamljena v pozni noči zaupala gluhim stenam svoje sobe veliko tajno srca: "Ivan, Ivan, jaz te ljubim..."