Chapter

 1 I   |      je bral Umno živinorejo, Štefa pa je na peči rahlo sopla
 2 III |      gledala. Odkar je nehala Štefa jokati, tega glasu ni bilo
 3 V   |       Govoril ni nihče. Edino Štefa je vesela stikala po kuhinji,
 4 VI  |    pristavil ne bev ne mev. ~"Štefa, kje boš pa ti sedela?"
 5 VI  |       oče podražil. ~"Še," je Štefa zatrjevala. "Pa je Lucija
 6 VI  |     Lucija tudi moja, jeli?" ~Štefa je pogledala z otroškimi
 7 VI  |    sredi pota in izlila juho. Štefa je z odprtimi usti gledala
 8 VIII|     senožeti. Prinašala jo je Štefa. Seveda je bila zato za
 9 VIII|      sv. Vida dan je pritekla Štefa po malico. Jerbašček je
10 VIII|     Lucije pa ni bilo nikjer. Štefa je skočila v hlev; tudi
11 VIII| začula bridke vzdihe in stok. Štefa je stekla v sobico. Lucija
12 VIII|  postelji in se vila v krčih. Štefa je gledala z izbuljenimi
13 VIII|     nato je zajokala. ~"Teci, Štefa, teci, kar moreš, po Gašperja
14 VIII|       je bolelo. ~"Ali je šla Štefa po žene?" je trudno vprašala
15 X   |      zbrani v hiši. Maruša in Štefa tudi. ~Gašper je bil strt,
16 X   |      je še venomer usekovala, Štefa je bingljala z nogami in
17 X   |         je nenadoma vzdihnila Štefa, ki je tolikanj prečebljala
18 X   |     treba." ~Tedaj je planila Štefa k Mihorju in ga pritiskala
19 X   |     Mihor je res sedel nazaj. Štefa se je vrinila med oba brata
20 X   |     je glasneje in z njo vred Štefa, ki ni spustila rok bratov
21 X   |   nebesih si. Čudeže delaš." ~Štefa je poskakovala pred bratoma
22 X   |    delom iz dneva v dan, samo Štefa je rasla in gospodinjila
23 X   |     smejali: ~"Nič se ne boj, Štefa! Bog ima otrok še dovolj,
24 X   |  kruha." ~In smejala se je še Štefa: "Saj pravim, ti naši strici!"~ ~