| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] samski 3 sape 1 sapo 5 se 433 sebe 6 sebi 6 seboj 7 | Frequency [« »] ----- 1290 je 605 in 433 se 258 na 221 v 188 so | Fran Saleški Finžgar Strici IntraText - Concordances se |
Chapter
1 I | pestunja prišla k hiši, ko se je rodil Šimnu prvi sin 2 I | kakor navadno -- tiho. Zlepa se ni kje tako malo govorilo 3 I | Maruša na uro. Fantje so se vsi hkrati tudi ozrli na 4 I | zrnju v merniku. Zunaj pa se je v tem hipu oglasilo trkanje 5 I | da je otresel sneg, ki se mu je bil nabral okrog krajcev. ~" 6 I | prsti Maruše, suha koruza se je šumljaje usipala izpod 7 I | rob, jo odnesla v kuhinjo, se v hipu vrnila in ni še zaprla 8 I | z nenaravnim glasom, da se ni vedelo, ali se z Bogom 9 I | glasom, da se ni vedelo, ali se z Bogom pogovarja ali prepira. ~" 10 I | Boltežarja, ki je zehal in se pretegal sredi hiše. ~"Pustita!" 11 I | in šla pomivat. ~"Nocoj se zmenimo," je nenadoma resnobno 12 I | je z Lucijo?" ~Brata sta se ozrla na Gašperja, ki je 13 I | ki je pogledal v tla in se z obema rokama trdo prijel 14 I | obtičala v grlu. ~Boltežar se je sklonil okrog vogla peči 15 I | pomeril proti durim. ~"Ne gani se, dokler ni zmenjeno!" ~Gašper 16 I | res z Lucijo? Kajžarsko!" se je široko začudil Boltežar 17 I | sklepi po mizi. Vsi sinovi so se za spoznanje ponižali ob 18 I | Odgovori, če te vpraša oče," se je okrenil gospodar od mize 19 I | plačevanju? Vzemi jo! Da bi se sedaj potepel po svetu, 20 I | prekoračil sobo gor in dol, se ustavil pred bratom in izbruhnil: ~" 21 I | Gašper je vstal, oči so se mu svetile, k očetu bi bil 22 I | prečudnega, ko je slišal, da se brat oženi in da bo gospodinjila 23 I | doto in pojdem!" Sam sebe se je ustrašil, da je sedel 24 I | Vtaknil je zato pest v žep, se dvignil izza mize in si 25 I | Mihor in Boltežar sta se dvignila s klopi, Gašper 26 I | kot hrasti na gori. ~"Kaj se pričkate, dedci?" se je 27 I | Kaj se pričkate, dedci?" se je prikazala med vrati Maruša. ~" 28 I | Pojdi!" je velel oče rahlo; "se bomo brez tebe." ~Maruša 29 I | Kdor hoče za norostjo, naj se zgodi, kakor sem povedal." ~" 30 I | kakor sem povedal." ~"In se bo," je vrgel Mihor oguljeni 31 I | sedel nazaj k mizi. Gašper se je vrnil k peči. Nad njima 32 I | gledal očeta, odpiral usta, se premikal na klopi, toda 33 I | privzdigovalo Gašperja. Oče se mu je skrivaj namuznil, 34 I | bi ju Bog ne bil dal, bi se Podlog ne bil podrl. In 35 I | bil podrl. In če gresta, se tudi ne bo. -- Ti glej, 36 I | izprašuješ! Našega rodu otroci se bodo pod našo streho rodili. 37 I | je zapahnil za njim duri, se vrnil v hišo, sezul se in 38 I | se vrnil v hišo, sezul se in nato tiho stopil na klop 39 I | dolgo gledal v smehljajoči se obrazek s sklenjenimi rokami, 40 I | rokami, kakor bi molil. Nato se je ozrl po hiši, da se je 41 I | Nato se je ozrl po hiši, da se je prepričal, ali sta res 42 I | ali sta res sama s Štefo, se nagnil nad dekličjo glavico 43 I | nežno poljubil. In še enkrat se je zagledal vanjo: "Kakor 44 II | včasih globoko zasopla, se prelegla, zasmrčala kot 45 II | gledal v strop, kjer so se blesketale kapljice strjene 46 II | strjene sopare. Samo od sebe se mu je smejalo. Preudarjal 47 II | kakšne noči so mu tekle in se vlekle, zlasti od takrat, 48 II | Luči tedaj ni strpel. Bal se je, da bi se videle njegove 49 II | strpel. Bal se je, da bi se videle njegove misli in 50 II | luč, drobne zvezdice so se utrinjale v kapljicah po 51 II | predrju, na koncu hleva se je pa spustil nizdol na 52 II | nizdol na celo. Zaprašil se je v metež, oral gaz in 53 II | noč. ~Pri Božnarjevi bajti se je oddahnil. Strašno so 54 II | Nato je počakal. V hiši se je zasvetila luč. Gašper 55 II | Lucija v kamro. ~"Kdo je?" se je oglasilo od znotraj. ~" 56 II | Gašper! Prav gotovo sta se sprla z očetom." ~Božnar, 57 II | Zakaj ste mu povedali?" Vsa se je tresla in vendar bila 58 II | pleč in škornjev. ~"Ali sta se z očetom?" je pošepetala 59 II | neslo, da sem kar prifrčal," se je smejal Gašper. ~Mati 60 II | dvakrat je premeril sobo. Nato se je ustavil in govoril bolj 61 II | očetu in materi: ~"Tako sva se domenila, da bo še ta predpust 62 II | je osvetlila solze, ki so se ji pri tej priči usule. ~" 63 II | Takale res ne grem," se mu je trgala iz rok, smuknila 64 II | smuknila nazaj v kamro in se še dooblekla. ~"Tako je, 65 II | glavo. "Bosa bo ta; vinski se mi zdiš, Gašper." ~"Za norce 66 II | je zardela kot otrok, ki se prebudi iz sna. Na dolgih 67 II | sebi. ~"Kako si mrzel," se mu je odmikala vpričo staršev 68 II | žerjavica!" ~"Pustimo norčije in se pogovorimo, kot gre," jih 69 II | preden so si vse povedali in se razšli. Lucija je ~stopila 70 II | naročala mati Luciji in se umaknila iz veže. ~Zunaj 71 II | suknjičem branil Lucijo, ki se je nagnila na njegove prsi. ~" 72 II | Še si bomo dobri, nič se ne boj." ~Lucija je drgetala, 73 II | jo je spustil Gašper, ko se je hipoma domislil, kako 74 II | domislil, kako je z njo. "Da se ne prehladiš." ~Zavil je 75 III | III Po tej noči se na Podlogu ni na videz prav 76 III | predejal nogo čez nogo, se uprl s prsti v končnico, 77 III | Boltežar je spet utihnil, se nato dvignil na komolec 78 III | Res sem že mislil, da bi se priženil k Božnarju." ~Mihorju 79 III | nazaj na blazino. Zasmejal se je. ~"Zakaj se smeješ? Kajža 80 III | Zasmejal se je. ~"Zakaj se smeješ? Kajža ni tako pod 81 III | z doto še prikupil in bi se živelo. In bi tako rekoč 82 III | ostal kar pri domu." ~Mihor se je spet zasmejal. ~"Ali 83 III | zajec pretekel pot? Zato se kremžiš. Ji pa postani za 84 III | Boltežarja je bolelo. Nemiren se je dvignil in sedel na posteljo. ~" 85 III | luči. ~Od spodaj, iz hiše, se je nerazumljivo slišalo 86 III | očeta in Gašperja. Oče Šimen se je ves prerodil. Kot bi 87 III | pojdem sam. Vabi tako, kot se je s Podloga vedno vabilo: 88 III | obstal Gašper. Zvezde so se utrinjale v zimsko krajino. 89 III | pomislil Gašper in zahotelo se mu je do nje. ~"K bratoma 90 III | nje. ~"K bratoma moram," se je premagal in še stal na 91 III | bratov. Kakor rešilna misel se mu je utrnilo: "Morda že 92 III | gorela luč v izbi. ~Vrnil se je na podič in spet razmišljal. 93 III | in spet razmišljal. Nič se niso prepirali, celo govorili 94 III | brata. ~"Naj bo, kar bo," se je slednjič okrenil, tiho 95 III | nemo v strop. Gašper, ki se je ves izpremenil v teh 96 III | bodimo!" je začel. ~"Kdaj smo se pa sprli?" je bil nagel 97 III | oporekanju Mihor. ~"Nismo se. Zato sem vaju prišel prosit: 98 III | ljubezen ga je prevzela, da se niti nad voli, ko so najbolj 99 III | ni raztogotil, kako bi se nad bratoma. ~"Nalašč pravita 100 III | ti bom za starešino, ko se boš ti." ~"Maram za ženske! 101 III | tako dobrih rok. Ne bojta se. Zakaj bi se razhajali zavoljo 102 III | rok. Ne bojta se. Zakaj bi se razhajali zavoljo nje? Ali 103 III | zadnjim vzdihljajem: Radi se imejte! In Lucija, kar cele 104 III | pregovoriti Mihorja Boltežar, ki se mu je Lucija zasmilila. ~ 105 III | Lucija zasmilila. ~Mihor se je zasmejal, a Gašper ni 106 III | neznansko zabolel. Zato se je ogrel, dvignil na postelji 107 III | Le doto mi pripravi," se je usedel na rob končnice 108 III | še ne prepiše. >Skažita se z Lucijo,< pravi. >Če ne 109 III | postelje še Boltežar. Brata sta se ozrla vanj. ~"Tako, potemtakem..." 110 III | Boltežarju. ~"Za kakšno deklo?" se je postavil takoj Gašper. " 111 III | je pomežiknil sam sebi in se zasmejal, da ga je Gašper 112 III | vprašujoče pogledal: ~"Zakaj se smeješ?" ~"Kar tako." In 113 III | smeješ?" ~"Kar tako." In se je še enkrat zasmejal, ko 114 III | ti, Boltežar." ~"Jaz ne," se je hitro odločil Boltežar. ~" 115 III | zlepa kdaj. ~"Mihor, kot se Bog prosi, te prosim, ne 116 III | tak mož, kaj vem, kako bi se bilo izteklo." ~"Treba ti 117 III | Ženska je ženska. Kaj si se lovil za njo? Je ni, da 118 III | solze, ker smo taki. Ali naj se od sramote v tla vderem? 119 III | Mihor, če si človek, usmili se me." ~Gašperju je šlo po 120 III | stisnil roko. "Mihor, mati se ti je v grobu nasmejala 121 III | Povrnjeno ti bo, ne boj se." ~Hitro je prijel za kljuko, 122 III | prijel za kljuko, kot bi se bal, da bi si Mihor le še 123 III | le še premislil. Na pragu se je okrenil. ~"Jutri pride 124 III | blago že kupil. Črno je, da se kar spreminja. Vsi bomo 125 III | Zakaj si mu obljubil?" se je postavil Boltežar pred 126 III | Boltežar pred Mihorja. ~Ta se mu je zasmejal: "Ker nisem 127 III | mu je požugal brat. Mihor se mu je še enkrat zasmejal, 128 III | mu je še enkrat zasmejal, se zakopal pod odejo in obrnil 129 III | Ko je že mislil leči, se mu je zdelo, da ga je nenadoma 130 III | po belem bregu. ~"Moram," se je odločil in zdrsnil po 131 III | Bog, ta bodi zahvaljen," se je razveselila Lucija. ~ 132 IV | edina poleg farne cerkve, se je po rani maši nateplo 133 IV | ni bolj hinavska." ~"Pa se je znala naličkati!" ~"Ko 134 IV | začel glasno. ~Gruntarji so se malomarno ozrli nanj. ~" 135 IV | pa mu je rekel čez čast?" se je oglasil gruntar, ki je 136 IV | je sodil Vorena. ~"Mar bi se ti ponudil k Božnarju, da 137 IV | ste sami na svetu?" ~"Kaj se to tiče nas?" ~"Vi ste tisti! 138 IV | dninarski kajžarji. "Svet naj se zravna. Šimen s Podloga 139 IV | Kaj si pa ti, šivankar?" se je spravil nadenj bogat 140 IV | med vriščem. ~Tedaj pa so se odprle duri. Mednje je stopil 141 IV | stopil Podlogar, plečat, da se je kar tema naredila. ~Kot 142 IV | je vse potihnilo. ~"Mar se bomo spopadli?" je veselo 143 IV | nič, nič. Zbesedili so se, samo zbesedili. Beseda 144 IV | eno. Zate sem jo prikril," se mu je dobrikal Štebuc. ~" 145 IV | vredno točiti." ~Gruntarji so se stisnili in posadili Podlogarja 146 IV | zardevale, izmed splošnega molka se je pa dvignil Vorena, pismouk. 147 IV | Bog je v tebi!" ~In solza se mu je utrnila na razkuštrano 148 IV | Poslušali so Podlogarja, kot se posluša kralj, ko jim je 149 IV | pri svatovščini. ~Ko so se razhajali, so ščipali od 150 IV | razlagal: "Tako je! Svet se mora zravnati!" ~ 151 V | res ni več vedela, kje se je drži glava. ~Sredi vsega 152 V | on: oče Šimen; vzravnal se je, kakor bi mu bilo zdrsnilo 153 V | poznali očeta. Po cele mesece se je včasih potajil in jim 154 V | molčali pogovori. Obrnila sta se vsak v svojo steno. Potrkalo 155 V | zapele trobente progarjev in se zazibali vozovi po klancu 156 V | kolikor je hotel. ~S to uro se je že začelo gostovanje 157 V | in svatovski. Progarji so se utaborili pred podom in 158 V | podom in jih narejali, da se je razlegalo do fare. ~Ženin 159 V | Gašper je bil razburjen, da se mu je stari skrivaj muzal 160 V | nič več ni vedel, kam bi se dejal. Zato pa je bil Mihor 161 V | obraza in v tem miru so se ustnice neprestano rahlo 162 V | rahlo krivile v smeh, ki se mu je natanko poznalo, da 163 V | ciknil na sina. Boltežar pa se ni zavedal, kaj je z njim. 164 V | Sam oče je bil molčeč in se je, prej tako vzravnan, 165 V | težko srebrno verigo. Ure so se mu vlekle v večnost. Brez 166 V | Progarji so zagodli, svatje so se vriskaje zbirali, ura odnoda 167 V | je sedel sin na voz, da se odpelje po nevesto, sta 168 V | odpelje po nevesto, sta se sešla oče in Gašper v zgornji 169 V | je postalo v grlu, dokler se niso orosile oči in sta 170 V | niso orosile oči in sta se ločila. ~Krog poldneva so 171 V | ločila. ~Krog poldneva so se vrnili svatje od fare. Gašper 172 V | jezik ni črhnil. Svatje so se zgrnili krog poročencev, 173 V | pravice do hiše, na kar se jim je po dolgi pravdi odprlo. 174 V | pravdi odprlo. Na pragu se je prikazal Boltežar. Na 175 V | premetaval hlode kot žveplenke, se je tresla roka, da so pentlje 176 V | krog njega njena obleka, se mu je stemnilo pred očmi 177 V | vzdihnil. Družici Štefi se je zdelo vse to tako zabavno, 178 V | završalo je med svati, ki so se posajali krog miz, šibečih 179 V | posajali krog miz, šibečih se od jedil. ~Zadnja je sedla 180 V | nevesta. Lepa in nič prešerna se je sukala med svati in imela 181 V | prositi toliko ljubeznivo, da se ji je vdal vsak. ~Če je 182 V | sredi zime golorok, da so se mu svetili beli rokavi. 183 V | mu je obkrožal usta. Ko se je pritisnil na zadnji vogel 184 V | bi le taka ostala!" ~"Nič se ne boj! Tak dan se človek 185 V | Nič se ne boj! Tak dan se človek razodene," mu je 186 V | svati je bil edini Mihor, ki se mu je črta poroge rezala 187 V | da je dajalo veter in so se svatje kar spogledovali, 188 V | spogledovali, češ le kje se je vzel Mihor tak? ~Toda 189 V | zgrabilo ga je vendar, da se je kradoma izvil izmed svatovskega 190 V | otrapan, da niti ne ve ne. ~-- Se mu že še posveti." -- Ko 191 V | mu že še posveti." -- Ko se je dovolj nahudil sam med 192 V | sabo, je ppkril klobuk in se vrnil med goste. Med vrati 193 V | je kolovratil med svati, se široko smejal, skoraj nič 194 V | njo, a tako nasilno, da se je pocejalo iz kozarcev 195 V | njegove nerodnosti. Boltežar se je pa smejal še bolj na 196 V | hip nagubančil čelo, ki se je takoj spet ujasnilo. 197 V | ujasnilo. Zamahnil je z roko, se obrnil in vase zamrmral: " 198 V | in še od sosednjih krajev se je nabralo fantov zaplečnikov, 199 V | fantov zaplečnikov, ki so se utaborili na podu pri godcih, 200 V | pili po mili volji. Zdelo se je, da so Podlogarjeve shrambe 201 V | oprezovale krog vrat, ki se niso odprla -- celo uro 202 V | stežaj. Vsa radovednost se je zgrnila pred prag sobice. 203 V | rdeče in modro. ~"M--mm!" so se čudili in vedno nove gruče 204 V | slonel tudi Boltežar. Sprva se je čudil z drugimi, nato 205 V | kot bi odsekal. Zatopil se je v vso lepo tajnost te 206 V | lepo tajnost te sobe, obraz se mu je zresnil, začel je 207 V | šepetanja svatov. Pred njim se je pokazala strašna skrivnost, 208 V | prebledel je; že precej vinski se je v trenutku iztreznil 209 V | Maruši burkle iz rok. Še ozrl se ni, ko ga je ozmerjala s 210 V | na teman kot za hlevom in se sesedel na tnalo. ~"Lucija!" 211 V | potapljala po rami roka in nekdo se je zasmejal. ~"Ti, Mihor?" 212 V | zasmejal. ~"Ti, Mihor?" se je ozrl na brata, ki ga 213 V | stiskal pesti in skoraj bi se bil razjokal. ~"Ne trapaj!" 214 V | Mihor. ~"Mihor, ti ne veš," se je zgrabil za prsi, "kaj 215 V | pojdi ih naveži si culo. Ko se vrneš, si jo navežem še 216 V | takoj zginil krog vogla ter se hitro zgubil skozi svate 217 V | roke Zaplaznikovo deklo in se zakadil z njo v vrtinec. 218 V | položil na mizo -- in še se ni mogel odtrgati od njega, 219 V | jo pogosti. Na pragu sta se brata srečala in si pomežiknila. ~*** 220 V | hribu je lajal lisjak in se jezil na trobente, ki so 221 VI | zanko za Gašperja. Nekdo se je namaškaral za inženirja, 222 VI | da dobimo pot." ~"Oho!" se je začel upirati Gašper. ~" 223 VI | vina na rožance!" ~Burka se je razpletla, možje so grozili 224 VI | trdno gonil svojo, dokler se seveda ni Gašper podal in 225 VI | podiču pred hišo. Tudi ona se je smejala trdemu, z dovtipi 226 VI | smeh ni bil iskren. Silila se je, z očmi pa neprestano 227 VI | uprla oči v Gašperja, ki se je ves srečen vračal v hišo: ~" 228 VI | Mihor in Boltežar?" ~"Naj se odpočijeta," je brezskrbno 229 VI | smuknila takoj v sobico, se delavniški preoblekla in 230 VI | zadovoljen gledal Lucijo, ki se je kakor vrtavka sukala 231 VI | kakor vrtavka sukala in se ji je delo za čuda odsedalo. ~ 232 VI | prigrizkov za na dom. Zdelo se ji je, da bi bilo prav, 233 VI | zato bodi tu na kraju, kjer se lahko vsak hip snameš." " 234 VI | čakala odgovora. Lucija se je sklonila do nje in jo 235 VI | trkal na vrata izbe. Nihče se ni odzval. Odprl je. Vse 236 VI | zaprlo sapo. Samo za trenutek se ni zavedel, kaj se je zgodilo. 237 VI | trenutek se ni zavedel, kaj se je zgodilo. Toda to je bilo 238 VI | hipen mrak čez oči, potem pa se mu je vse posvetilo. Vzdihnil 239 VI | sta mi napravila!" ~Jezen se je obrnil in na pragu še 240 VI | zmečkani šopek pod mizo. Vrnil se je, ga pobral in skril pred 241 VI | vedel, kaj izrekuje. Lucija se je ozrla in videla, kako 242 VI | pridržanih solzah. Samo oče se ni ganil. Mirno je nesel 243 VI | grižljaj k ustom. Niti čelo se mu ni pomračilo. ~"Oče, 244 VI | začele kapati solze. Tedaj se je Šimen zganil. ~Stegnil 245 VI | tako ljubeznivostjo, da se je Maruši zdelo kar greh. ~" 246 VI | Stari jo je rahlo dvignil in se odmaknil od nje. Ves presunjen 247 VI | presunjen je bil. Toda naglo se je zbral, potrkal z nohtom 248 VI | sledu. Vse je teklo, ko da se ni nič zgodilo. Maruša je 249 VI | veseljem zamenila s hlevom. Oče se ni kar nič obiral krog peči. 250 VI | krog peči. Ves prerojen se je razgibal in delal, da 251 VI | vsi vedeli, kje sta. Fanta se tudi nista oglasila ne s 252 VI | In je tudi opravil. Ko se ga je nekdo lotil pri Štebucu, 253 VI | Suhljač je umolknil, piti se pa ni branil. ~Luciji je 254 VI | tem bolj pereča. ~Zajedla se je vanjo nepokojna misel, 255 VI | drugačnih okoliščinah bi se bil vsak s Podloga kot snubec 256 VI | včasih skrivaj oblile solze. Se pred možem je skrivala, 257 VI | je skrivala, kako hitro se bliža njen čas. In ta čas 258 VI | nekoč Vorena, puščavnik, ki se ji je prišel za gostijo 259 VI | je kuhala kosilo. ~Lucija se je resnično razveselila. ~" 260 VI | ne zavrzi ju." ~Vorena se je že obrnil, da bi odšel. 261 VI | nenadoma ji je prišla misel, ki se je je silno razveselila. ~" 262 VI | dajala. Ali umeš, Lucija, kaj se to pravi?" ~Lucija ga je 263 VI | zaverovana gledala. ~"To se pravi: Je druga reč živinica, 264 VI | od Boga:,Človekovo srce se povzdiguje, potlej pa pade; 265 VI | povzdiguje, potlej pa pade; kdor se ponižuje, pa k časti pride.< 266 VI | ognjiščem. Vorenove besede "kdor se ponižuje, k časti pride" 267 VI | brnele v ušesih. Naenkrat se je zasukala in skočila za 268 VI | nič ne pravite, kaj sva se menila." ~"Modri tehta besede, 269 VI | zvečer z Gašperjem v izbici, se ga je nenadoma oklenila 270 VI | želita. Zvedela sem. Ponižala se bom in pojdem." ~"Obljubil 271 VI | imam opravka, saj veš, da se bliža čas. Od tam pa hitro 272 VI | Vsa je bila preverjena, da se ji pot posreči, in smehljaje 273 VI | pot posreči, in smehljaje se je zaspala kot dober otrok, 274 VI | nekajkrat poiskal. A Gašper se mu je umikal, dokler ni 275 VI | opravilu in k šivilji. Pa se zamudi. Ženske niso nikoli 276 VI | tako dovolj boli." ~Oče se je naslonil ob okno in gledal 277 VI | bolj nestrpen. Predirljivo se je zazrl v sina in nato 278 VI | in odvihral iz hiše ter se kar skokoma spustil v dolino. ~" 279 VI | tako je vozil. ~Medtem se je Lucija že bližala Lepi 280 VI | razmišljevala, ali naj bi se vrnila ali naj bi šla naprej. 281 VI | sta vendar človeka! -- In se je spet opogumila ter šla 282 VI | zapustil ves strah, nasmehnila se je sama sebi, potegnila 283 VI | potegnila si z rutico po čelu in se mirno zbrala. ~Takrat je 284 VI | na cesti koleselj. Lucija se je stisnila k plotu, da 285 VI | bila zatopljena vase, da se še ozrla ni po vozniku. 286 VI | kot ovčica za Šimnom. Vse se ji je vrtelo v glavi. Šimen 287 VII | Podlogarjeva fanta sta se vrnila s polja, kamor ju 288 VII | nedelje. Bajtarske kozice so se že pasle po rebri in komur 289 VII | katerimi je bil Podlog. Ko se je nagledal in namislil, 290 VII | pobiral vsako drobtinico, ki se je oddrobila od suhe skorje. ~ 291 VII | jamščarici, ki sta s kadečim se stenjem napisali vse polno 292 VII | obrisal nož ob papir in se globoko oddahnil, kot bi 293 VII | bi bil zdihnil. Po sili se je spomnil na Podlog in 294 VII | Boltežar je utihnil in se igral z nožem. Mihor se 295 VII | se igral z nožem. Mihor se je obrnil na ležišču vznak 296 VII | rekla očetu." ~"Hahaha!" se je zasmejal Mihor. "Les -- 297 VII | dolgo razmišljal. Slednjič se je hitro vzdignil z ležišča 298 VII | ležišča in rekel: ~"Noči se. Pojdiva v krčmo!" ~Brata 299 VII | Pojdiva v krčmo!" ~Brata sta se molče odpravila po vegastih 300 VII | omenil Boltežar Mihorju, ki se je rinil skozi plesalce 301 VII | plesalce do mize. Stisnila sta se, kjer sta imela sedež za 302 VII | ju je pozdravilo, večina se pa ni kdove kaj zmenila. 303 VII | sta dobila večerjo. "Nocoj se bodo še tepli." ~"Ne česnaj!" 304 VII | izpil. ~"Plesat pojdita." ~"Se nama ne ljubi," ga je zavrnil 305 VII | Rudar je še enkrat pil, se srepemu Mihorjevemu pogledu 306 VII | Mihorjevemu pogledu nasmejal ter se poslovil od mize. Godec 307 VII | nategnil meh, Peter Pokora se je pomešal med gnečo. ~Med 308 VII | med gnečo. ~Med plesom sta se oba s Podloga dvignila in 309 VII | sta prižgala jamščarico in se začela slačiti. ~"Pravzaprav 310 VII | Kar pojdi! Na Podlog! In se primi Luciji za predpasnik." ~ 311 VII | odgovoril Mihorju. Šele ko se je počasi zakopal pod odejo, 312 VIII| Šimen prestregel Lucijo, da se ni šla ponižat k sinovoma, 313 VIII| šla ponižat k sinovoma, se je vsa spremenila. Ko sta 314 VIII| je vsa spremenila. Ko sta se vozila domov, je sprva vsa 315 VIII| je sprva vsa trepetala in se bala. Počasi se je umirila 316 VIII| trepetala in se bala. Počasi se je umirila in vdano čakala, 317 VIII| umirila in vdano čakala, naj se zgodi kar koli. Prepričana 318 VIII| klancu proti Podlogu. Ko se je zasvetila hiša izza drevja, 319 VIII| drevja, je mehko poprosil, da se je Lucija zavzela: "Postojva 320 VIII| Postojva in duškajva!" Ozrl se je nazaj v dolino na pot, 321 VIII| za pet ran božjih, nikoli se ne ponižuj tam, kjer se 322 VIII| se ne ponižuj tam, kjer se ne smeš. Če bo na Podlogu 323 VIII| Podlogu najeli nikogar. Stari se ni zastonj hvalil, da je 324 VIII| Previdna bodi in varuj se. Ne vzdiguj teh težkih škafov, 325 VIII| težkih škafov, ne preženi se. Kar koj je lahko nesreča." ~ 326 VIII| lahko nesreča." ~Lucija se je smehljala materi. A mati 327 VIII| podražila Lucija mater in se spet nasmehnila. "Pri kajži 328 VIII| užaljena in v resnih skrbeh se je vračala domov. ~Po vsakem 329 VIII| Po vsakem takem pogovoru se je Lucija zamislila vase. 330 VIII| omahne med večnim delom in se za časek nasloni na posteljo. 331 VIII| so ji bile težke, roke so se ji trudne povesile. Ali 332 VIII| trudne povesile. Ali kaj, ko se je oglasilo iz hleva in 333 VIII| gnala z malico na polje. Pa se je vrnila s košem zelenjave, 334 VIII| stopnicah, kjer koli, in se tiho veselila skrivnosti, 335 VIII| hipi in je zopet vstala in se napregla v delo. ~Božnarica 336 VIII| nadenj bi šla!" ~"Ne vtikaj se vmes. Pusti jih, lepo te 337 VIII| te prosim." ~"Ne vtikaj se! Vsi dedci ste enaki. Nič 338 VIII| naredil, da bo prav. Preveč se bojiš." ~"Seveda; ko uboge 339 VIII| delom pogubljate moški, pa se izgovarjate, da Bog naredi." ~ 340 VIII| vendar ni. ~*** O sv. Vidi se noč in dan vidi kmetu, ko 341 VIII| kmetu, ko zapoje klepanje in se zabliskajo kose. ~Šimen 342 VIII| je ležala na postelji in se vila v krčih. Štefa je gledala 343 VIII| bregu kar čez njive; ruta se ji je odvezala; ni je popravila, 344 VIII| tako milo pogledala, da se je mož zgrudil k postelji, 345 VIII| je začel jokati. Lucija se ga je krčevito oklenila 346 VIII| Gašperja iz objema, kot bi se sramovala. ~"Kar vdano potrpi, 347 VIII| premagala vzdihe. Šimen se je tiho umaknil in šel na 348 VIII| poravnal poleno, kamen, ki se je valjal pred durmi, je 349 VIII| rokami mahal ter vabil, naj se podviza. Zavpiti si ni upal. ~ 350 VIII| Za Zaplaznico je prišla se teta, ki jo je spremljala 351 VIII| teti ni. ~Dolgo dolgo so se mudile žene. Oče in Gašper 352 VIII| mudile žene. Oče in Gašper se nista ganila z dvorišča. 353 VIII| ni mislil nanjo. Gašper se je usedel na odrivač pod 354 VIII| in čakal in hrepenel. Vse se je treslo v njem. Večkrat 355 VIII| sebe. Zapletal in medel se je, da je nazadnje obupal 356 VIII| srce, ki je kljuvalo, da se je moralo slišati to trkanje 357 VIII| Krstili ga bomo. Slaboten se nam zdi. Kako mu porečemo?" ~" 358 VIII| vsi prisluškovali, kdaj se ta nitka utrga, so ga vendar 359 VIII| povabi na Podlog. ~Botri so se vrnili. Gašper jih je očakoval 360 VIII| pod klancem in s tresočo se roko odgrnil naličje z deteta. ~" 361 VIII| in ima trdno upanje, da se ni bati zanj. Tudi za Lucijo 362 VIII| veselja. Stari Podlogar se je vesel vrnil med kosce, 363 VIII| miren. In Božnarica naj se ne gane od Lucije." ~Minili 364 VIII| pripeljal posušeno seno. ~Ko se je na večer tretjega dne 365 VIII| po Špelo." ~Podlogarju so se tresle ustnice, po globoko 366 VIII| je zagledala Podlogarja, se je nasmehnila: "Gašperček 367 VIII| njim botra. ~"Šimen, kako se ti zdi?" ~"Lucija je bolna, 368 VIII| po zdravnika." ~Podlogar se je takoj odpravil. Za dobre 369 VIII| živini in niti vedel ni, da se je oče odpeljal po zdravnika. 370 VIII| Gašper je tiho zajokal in se skril za pod. Nato je šel, 371 VIII| ga silile, naj leže. Vdal se je, šel v hišo ter res legel 372 VIII| romale... ~Proti jutru, ko se je komaj majčkeno svitalo, 373 VIII| je zdravnik opravil, so se vseh oči zapičile vanj in 374 VIII| lovil njegov pogled. Zdel se mu je zaskrbljen in brez 375 VIII| in razsodil: ~"Pripravite se na vse. Zastrupljena je." ~ 376 VIII| tista nesreča." ~Podlogar se je sesedel za mizo; zdravnik 377 VIII| sesedel za mizo; zdravnik se je poslovil, Gašperju so 378 VIII| kot nasekana veja. Gašper se pa ni ganil od Lucije. In 379 VIII| je potekala peta polnoč, se je Lucija prebudila kakor 380 VIII| pa nisem smela... Radi se imejte..." ~Mož ni dal, 381 VIII| zmedene besede in nič več se ni zavedela, dokler ni spregledala 382 VIII| spregledala v večnosti, kjer se je prismehljal mamici naproti 383 IX | Taka je šega. In zato sta se zedinila z očetom, da obvesti 384 IX | Mlinar mu je zapregel, da se je odpeljal v Lepo njivo. 385 IX | upogniti oba s Podloga, da bi se bila ponižala do Mihorja 386 IX | bilo pa mu je vseeno, naj se na svetu zgodi kar koli. 387 IX | sedela sta na posteljah in se z malico pripravljala za 388 IX | popravil Gašper. ~"Lucija?" se je oglasil Boltežar. Kruh 389 IX | odrevenel od bridkosti. ~Tedaj se je Boltežar zvalil na posteljo 390 IX | drobnarij nakupim, ta čas se pripravita, da prisedeta." 391 IX | preglasni jok, nato sta se začela napravljati. Oblečena 392 IX | posteljah in gledala predse. Kar se hitro dvigne Boltežar. ~" 393 IX | Počakajta me!" in zgine. Vrnil se je tik pred bratom in prinasel 394 IX | škatlo, skrbno povezano. ~Noč se je začela zgrinjati, ko 395 IX | začela zgrinjati, ko so se odpeljali iz Lepe njive. 396 IX | noč, da je zvedel, kako se je pravzaprav zgodilo. ~ 397 IX | Ljudi, ki so čuli ob mrliču, se je kar gnetlo. Pogovor je 398 IX | Boltežarju solze. ~V veži sta se srečala z očetom. Molče 399 IX | pogledu. ~Po polnoči so se ljudje začeli razhajati. ~ 400 IX | začel večerjati. Boltežar se jedi ni dotaknil. Sedel 401 IX | katerega je postavil škatlo, se zagledal v belino pražnja 402 IX | čuvat k mrličema, odšli, so se doma*i zbrali pri mrtvaškem 403 IX | vsej soseščini. Domači so se potaknili, kamor je kdo 404 IX | kamor je kdo vedel, in se naslonili za nekaj ur v 405 IX | je vse potihnilo. ~Tedaj se je splazil iz postelje, 406 IX | v veselem nasmehu. Zdelo se mu je, da se je nasmehnila 407 IX | nasmehu. Zdelo se mu je, da se je nasmehnila tudi Lucija 408 IX | Lucijin in Gašperčkov pogreb se je zgrnila vsa okolica. 409 X | Gašper je bil strt, da se je smilil vsakemu, ki ga 410 X | je kar ves klonil. Glava se mu je povešala na prsi, 411 X | kakor na trnju. Maruša, ki se ji še ni godilo bolje kot 412 X | gospodinjstva Lucijinega, se je še venomer usekovala, 413 X | Boltežar je zakašljal, Gašper se ni ganil, oče pa je hodil 414 X | je res sedel nazaj. Štefa se je vrinila med oba brata 415 X | je hodil in hodil. ~Tedaj se je oglasila Maruša: ~"Gašper, 416 X | stiskala. ~Gašper je vstal, se obrnil v okno in si brisal 417 X | srca, pod vsemi podrtinami, se je dvigala beseda, ki je 418 X | strašansko muko, dokler se ni prekopala skozi vse in 419 X | ni prekopala skozi vse in se ni Gašper sunkoma okrenil 420 X | sunkoma okrenil od okna, se obrnil k bratoma in s hripavim 421 X | bila vsa razbolela. ~"Pa se domenimo! Ali ne, Mihor?" 422 X | domenimo! Ali ne, Mihor?" se je z boječim glasom izdal 423 X | pleča. Vsi so slutili, da se zdaj zdaj okrene in razsodi. 424 X | okrene in razsodi. In res se je z desno ramo na pol obrnil 425 X | zašumelo skozi nosnice: ~"Nismo se domenili, ko sta šla, treba 426 X | domenili, ko sta šla, treba se nam ni, če ostaneta. Kdor 427 X | je zadnji čas. Odločite se, kdo prevzame Podlog. Jaz 428 X | in sodar: ~"Postarali smo se. V kuhinji je tista, ki 429 X | zakon in za Podlog." ~Vsi so se veselo spogledali, samo 430 X | Podlog mladima, sam s sinovi se pa umaknil v kot. Tik pred 431 X | kaj bo zame? Strici pa so se smejali: ~"Nič se ne boj, 432 X | pa so se smejali: ~"Nič se ne boj, Štefa! Bog ima otrok 433 X | prostora in kruha." ~In smejala se je še Štefa: "Saj pravim,