Chapter

  1 I   |     smrti zagospodinjila. ~***  V hiši je bilo -- kakor navadno --
  2 I   |       pa je na peči rahlo sopla v otroškem snu. Izpred hiše
  3 I   |     čuti šum curka, ki je tekel v na pol zamrzlo korito. ~"
  4 I   |         nič. ~"Treba mu je riti v noč in sneg," je momljala
  5 I   |   pobrodila po naluščenem zrnju v merniku. Zunaj pa se je
  6 I   |         merniku. Zunaj pa se je v tem hipu oglasilo trkanje
  7 I   |        je vprašal Gašper. ~"Kar v cunjah," je razložil oče,
  8 I   |       zrno kaše, je vrgel žlico v skledo in jo porinil izpred
  9 I   |          Na!" je skoraj zarežal v Marušo, ki je tedaj že držala
 10 I   |      latvico za rob, jo odnesla v kuhinjo, se v hipu vrnila
 11 I   |        jo odnesla v kuhinjo, se v hipu vrnila in ni še zaprla
 12 I   |        Gašperja, ki je pogledal v tla in se z obema rokama
 13 I   |        besedo. A mu je obtičala v grlu. ~Boltežar se je sklonil
 14 I   |         pritajil prvo skrivnost v življenju. ~"Ali res z Lucijo?
 15 I   |      človek?" ~Gašper je gledal v tla. Mihor je spravljal
 16 I   | zaskrbelo. Vtaknil je zato pest v žep, se dvignil izza mize
 17 I   |  obstali za hip in gledali vsak v svojo plat kot hrasti na
 18 I   |         šel. Za njim je ropotal v coklah čez prag Boltežar
 19 I   |   koraki sinov, ki sta šla spat v zgornjo sobo. Nerazločne,
 20 I   |       sinu. ~Gašper ni pogledal v tla. Svetlo je zrl v revno
 21 I   |   pogledal v tla. Svetlo je zrl v revno luč pod stropom in
 22 I   |         Sem jo videl pri žetvi, v hlevu in pri peki, ko nam
 23 I   |      pri peki, ko nam je hodila v dnino. Ženska -- kakor gre." ~"
 24 I   |    skozi nos in gledal na bogca v kotu. ~"Spat pojdiva," ga
 25 I   |         sebe. ~Gašper je zginil v hlev, kjer je imel pograd,
 26 I   | zapahnil za njim duri, se vrnil v hišo, sezul se in nato tiho
 27 I   |        vzglavje in dolgo gledal v smehljajoči se obrazek s
 28 I   |           Nato je pomočil palec v kropilček za vrati, pokropil
 29 II  |         prelegla, zasmrčala kot v skrbeh in počivala dalje.
 30 II  |         dalje. Gašper je gledal v strop, kjer so se blesketale
 31 II  |        zvezdice so se utrinjale v kapljicah po stropu; kot
 32 II  |  kapljicah po stropu; kot da je v božjem hlevcu. Mislil je
 33 II  |   oprezno pogledal skozi vrata. V hiši je bila čez in čez
 34 II  |         na celo. Zaprašil se je v metež, oral gaz in še malo
 35 II  |         in kar zavriskal bi bil v gluho noč. ~Pri Božnarjevi
 36 II  |       dvakrat. Nato je počakal. V hiši se je zasvetila luč.
 37 II  |         ga lahko slišala Lucija v kamro. ~"Kdo je?" se je
 38 II  |         Dober prijatelj." ~Mati v hiši ga je spoznala po glasu. ~"
 39 II  |       ni spoznal. ~Lucija pa je v kamri zaihtela: "Zakaj ste
 40 II  |      bila vesela. Božnar je šel v vežo, prijel za zapah in
 41 II  |       dobro!" ~Zapah je zdrsnil v zid. Božnar je svetil z
 42 II  |        dvignjeno lučjo Gašperju v lice in ga prepoznal. Ves
 43 II  |      bil zameten. ~"Ti moj Bog, v takem vremenu hodiš!" ~"
 44 II  |      reči, oče." ~Tedaj je bila v veži že mati, ki je hitro
 45 II  |     rogovilil Gašper in ji ušel v hišo. Oči so mu iskale Lucije.
 46 II  |         Lucije. Ona pa je vrata v kamro priprla. ~"Da te je
 47 II  |       kamro priprla. ~"Da te je v takem prineslo?" je ponovil
 48 II  |         ustavil in govoril bolj v kamrna vrata kot očetu in
 49 II  |      mogel več strpeti. Vdrl je v kamro. ~"Kar mojškro k hiši!
 50 II  |         mojškro k hiši! Lucija, v nedeljo pridem z možmi --
 51 II  |      prijel za roke in jo vedel v hišo. ~"Takale res ne grem,"
 52 II  |   trgala iz rok, smuknila nazaj v kamro in se še dooblekla. ~"
 53 II  |         je poprijela še mati. ~"V nedeljo vam pokažem norce,
 54 II  |         ji je zaganjal snežinke v lice. ~"Pojdi!" jo je spustil
 55 III |      sta nenavadno dolgo sedela v hiši. Maruša pa je brundala
 56 III |       čez nogo, se uprl s prsti v končnico, da je zaškripala. ~"
 57 III |       poprime. Saj smo jo imeli v dnini." ~Mihor je dvignil
 58 III |         sta ležala tiho in zrla v strop, kjer je trepetal
 59 III |          Zvezde so se utrinjale v zimsko krajino. Daleč spodaj,
 60 III |        izza gozdiča, je gledala v noč rdeča lučka. "Lucija,"
 61 III |     krog hiše. Še je gorela luč v izbi. ~Vrnil se je na podič
 62 III |    počasi odprl vrata in stopal v izbo. ~"Še," je po kratkem
 63 III |         sta ležala in zrla nemo v strop. Gašper, ki se je
 64 III |         ki se je ves izpremenil v teh dneh in postal zgovoren,
 65 III |         pa sprli?" je bil nagel v oporekanju Mihor. ~"Nismo
 66 III |   okrenil glavo proti Gašperju. V luči je bilo videti, kako
 67 III |        prosim, ne odreci. Glej, v škripce sem zašel. Če bi
 68 III |          Vsi so spet pomolčali. V sobici je bilo čisto tiho.
 69 III |  pošumevale po podu. ~"O, mati! V grobu jo bodo oblile solze,
 70 III |     taki. Ali naj se od sramote v tla vderem? Mihor, če si
 71 III |     roko. "Mihor, mati se ti je v grobu nasmejala in zahvalila
 72 III |  zasmejal: "Ker nisem zaverovan v Lucijo kot ti." ~"Mihor!"
 73 III |     zakopal pod odejo in obrnil v steno. Boltežar je še nekaj
 74 III |     namenjen za zakol, mu segel v hlam in ugotavljal rejenost.
 75 IV  |       šunder pa so zagnali šele v nedeljo, ko so ju oklicali.
 76 IV  |     nedeljo, ko so ju oklicali. V krčmi pri Štebucu, ki je
 77 IV  |         dekleta, ki niso prišle v krčmo iz navade ali potrebe,
 78 IV  |      fante! Med nami je gledala v tla in imela spodobne besede
 79 IV  |   Vorena, ki je samski stanoval v revnem čebelnjaku. In še
 80 IV  |      frakeljna šinil s pogledom v soseda. Nato je porinil
 81 IV  |       otroke." ~Sosed je gledal v mizo, dekleta pri peči so
 82 IV  |        svetopisemski si. Bog je v tebi!" ~In solza se mu je
 83 V   |                                 V  Na Podlogu je nastala zadrega,
 84 V   |  kopitih, vozili so iz mlina in v mlin, vsak dan je kdo hitel
 85 V   |     mlin, vsak dan je kdo hitel v trg in vsak je prinesel
 86 V   |       je bila očetova. ~In tako v živo kot sedaj jih še ni
 87 V   |   pogovori. Obrnila sta se vsak v svojo steno. Potrkalo in
 88 V   |    Potrkalo in zbodlo je za hip v srcu, toda zinil ni nobeden. -- ~
 89 V   |        poprijel in nesel z voza v hišo, že je zagriznil v
 90 V   |         v hišo, že je zagriznil v pogačo. Lucija pa je med
 91 V   |        mu je gledal z obraza in v tem miru so se ustnice neprestano
 92 V   |        neprestano rahlo krivile v smeh, ki se mu je natanko
 93 V   |           in samo on -- je bral v tem smehu Mihorjevem in
 94 V   |        Mihorjevem in videl sinu v dušo. Toda izdal ga ni.
 95 V   |      stikala po kuhinji, hodila v čumnato ogledovat gore pogač,
 96 V   |         potic in cvrtja pa spet v zgornjo hišo pretipavat
 97 V   |     verigo. Ure so se mu vlekle v večnost. Brez spanca je
 98 V   |      sta se sešla oče in Gašper v zgornji hiši. Nema sta si
 99 V   |       hiši. Nema sta si gledala v oči, dokler ni sin padel
100 V   |          grenko jima je postalo v grlu, dokler se niso orosile
101 V   |    držal majčkeno potičico, vso v rdečih pentljah. Stopil
102 V   |      prisluhnili. ~"Na, Lucija! V znamenje, da kruha v naši
103 V   |    Lucija! V znamenje, da kruha v naši hiši ne boš nikoli
104 V   |       vzela in segla Boltežarju v roko, od razburjenosti vso
105 V   |       vso potno. Stisnila mu je v dlan križani tolar in rekla: "
106 V   |   dvignil ter postavil čez prag v vežo. Ko jo je vzdignil
107 V   |         na mizi, vse je videla. V hipu je bila tam, donesla
108 V   |      pri Štebucu je bila pisana v vodo. ~Za durmi je pa stal
109 V   |        je brado in srepo gledal v tla. ~"Vse zija vanjo. --
110 V   |        S komolcem ga je povabil v vežo. ~"Kar prava bo za
111 V   |         blagoslovljena pojedina v puščavi. ~Ko je pa udarilo
112 V   |      ključ od gospodarja in šli v sobico, kamor so bili zložili
113 V   |        z drugimi, nato je bušil v smeh, ki ga je hipoma ustavil,
114 V   |       bi odsekal. Zatopil se je v vso lepo tajnost te sobe,
115 V   |   skrivnost, ki je bila ves čas v njem in je ni prepoznal.
116 V   |          že precej vinski se je v trenutku iztreznil in si
117 V   |         najeto sobo pri rudniku v Lepi njivi. Jutri odidem.
118 V   |       deklo in se zakadil z njo v vrtinec. Tako je pribijal
119 V   |        zvil in dejal med obleko v sveženj. ~Ko je Boltežar
120 V   |     plesalko s poda in jo vodil v hišo, da jo pogosti. Na
121 V   |               Trda noč je bila. V zvezdnati jasnini sta hiteli
122 V   |    senci sredi snegov s Podloga v dolino. V hribu je lajal
123 V   |      snegov s Podloga v dolino. V hribu je lajal lisjak in
124 VI  |        namaškaral za inženirja, v hrib za hišo so imeli napeljano
125 VI  |     Lucija vprašujoče uprla oči v Gašperja, ki se je ves srečen
126 VI  |         se je ves srečen vračal v hišo: ~"Končano! Lepo je
127 VI  |       roko možu, ki jo je vedel v hišo, kjer so strežajke
128 VI  |        Lucija je smuknila takoj v sobico, se delavniški preoblekla
129 VI  |     hiša taka, kakor bi ne bilo v njej svatovščine. Oče je
130 VI  |      držala Lucija lično žličko v rokah in gledala, kam bi
131 VI  |     odprto, po sobi je bilo vse v neredu. ~Gašperju je zaprlo
132 VI  |     pobral in skril pred Lucijo v stensko omarico. ~Počasi
133 VI  |         Počasi je stopal z vrha v vežo in odprl duri v hišo.
134 VI  |       vrha v vežo in odprl duri v hišo. Lucija je ravno odmolila
135 VI  |         Luciji so zaplavale oči v pridržanih solzah. Samo
136 VI  |     Gašper z glasom, ki je bila v njem že groza in jeza. ~"
137 VI  |         za toliko, če si pljune v roke? In Lucija! ~Sakrabolsko,
138 VI  |        zanjo. Toda trn je tičal v njenem mehkem srcu. Ni si
139 VI  |     Gašperjem, ko sta bila sama v sobici, poskusila dvakrat,
140 VI  |    Podlog ni bil vajen sramote. V drugačnih okoliščinah bi
141 VI  |      obhodite, ali ste bili kaj v Lepi njivi?" ~"Če sem kaj
142 VI  |         stori, mu bo svetilnica v največji temi ugasnila.<
143 VI  |        še teden dni, ko sem bil v Lepi njivi. Mar nisem zagledal
144 VI  |      stala -- drva je pripeljal v Lepo njivo -- in jih božala,
145 VI  |       časti pride" so ji brnele v ušesih. Naenkrat se je zasukala
146 VI  |         vsa žareča stopila spet v kuhinjo. Pri obedu je bila
147 VI  |         bila zvečer z Gašperjem v izbici, se ga je nenadoma
148 VI  |          sem že vse preudarila: V nedeljo pojdem k fari. Obiskati
149 VI  |          Od tam pa hitro stopim v Lepo njivo. Ali ne?" ~"Preveč
150 VI  |       Miklavževega jutra. ~*** ~V nedeljo med obedom je oče
151 VI  |       ne trpim." ~Sin je gledal v mizo in pisal z nohtom krive
152 VI  |         Predirljivo se je zazrl v sina in nato ukazal, kakor
153 VI  |      ter se kar skokoma spustil v dolino. ~"Joža, koleselj
154 VI  | koleselj in konja!" je prigrmel v hišo k Vodirju, mlinarju. ~
155 VI  |     Šimnom. Vse se ji je vrtelo v glavi. Šimen je obrnil,
156 VII |      kravo. Po sprehodu sta šla v svoj borni kvartir. Mihor
157 VII |      obsedel pri oknu in gledal v griče, za katerimi je bil
158 VII |    majhno skrinjico. Poiskal je v papir zavito klobaso, vzel
159 VII |        zagodrnjal brat, obrnjen v steno. ~"Veš kaj, te grde
160 VII |         ležišču vznak in gledal v poko na stropu. ~"Veš, Boltežar,
161 VII |       bi si kaj sezidala? Tamle v rebri majhno hišico. Za
162 VII |       rekel: ~"Noči se. Pojdiva v krčmo!" ~Brata sta se molče
163 VII |       sitni gospodar zagodrnjal v hrbet: "Kako štorkljata,
164 VII |         nič, čeprav je bolelo. ~V krčmi Pri živem srebru,
165 VII |       med sabo in plesali so. ~"V postu noré," je omenil Boltežar
166 VII |    opraviva," je silil Boltežar v Mihorja, ko sta dobila večerjo. "
167 VIII|     duškajva!" Ozrl se je nazaj v dolino na pot, ki sta jo
168 VIII|          dasi je skrivoma vrtal v vseh srcih. ~Jaro žito je
169 VIII|    polje, toda vse delo doma in v hlevu je bilo njeno. Božnarica
170 VIII|         bila skoraj užaljena in v resnih skrbeh se je vračala
171 VIII|     zopet vstala in se napregla v delo. ~Božnarica je doma
172 VIII|          Ob tem času je šlo vse v svitek na Podlogu. Šimen
173 VIII|       Lucija ni hodila z malico v oddaljene senožeti. Prinašala
174 VIII|       večja kuha in še več dela v hlevu, ko jih je vse z Marušo
175 VIII|    Jerbašček je bil pripravljen v veži na stolu, pisan prt
176 VIII|        nikjer. Štefa je skočila v hlev; tudi tam je ni bilo.
177 VIII|        in stok. Štefa je stekla v sobico. Lucija je ležala
178 VIII|   ležala na postelji in se vila v krčih. Štefa je gledala
179 VIII|     Manica, ti pa k Zaplazniku! V dir!" je ukazoval Podlogar
180 VIII|      škornje z nog in bos tipal v izbo. Rahlo je odprl duri,
181 VIII|       rezi in jo položil nazaj; v skladovnici drv je poravnal
182 VIII|   Božnarica, vsa prepadla. Samo v mislih je trpela: saj sem
183 VIII|      hrepenel. Vse se je treslo v njem. Večkrat je začel moliti.
184 VIII|         Skrivnostno so šepetale v kuhinji. Maruša je odvedla
185 VIII|        res slabotna, čisto bela v obraz kot prevleka blazine,
186 VIII|        za rokav in mu namignila v hišo. ~"Šimen, skrbi me
187 VIII|     Podlogar je neslišno stopil v tiho izbo. Lucija je ležala
188 VIII|   pritrdil Podlogar in pogledal v jerbašček. "Kar nič ne govori,
189 VIII|         kakor bi iskala zavetja v njej. In na stisk njene
190 VIII|       naj leže. Vdal se je, šel v hišo ter res legel na klop.
191 VIII|       povabil očeta in Gašperja v hišo. Ko si je umil roke,
192 VIII|        Okužena je. Prisad je že v krvi. Kaj pa naredi narava,
193 VIII|        Kaj pa naredi narava, ni v naših, je v božjih rokah." ~"
194 VIII|   naredi narava, ni v naših, je v božjih rokah." ~"Moj Bog!"
195 VIII|  zaihtel Gašper. ~"Prisad da je v krvi? Od kod le? Saj vas
196 VIII| zavedela, dokler ni spregledala v večnosti, kjer se je prismehljal
197 IX  |     zapregel, da se je odpeljal v Lepo njivo. Le kaj bi bilo
198 IX  |         posteljo in zaril obraz v blazino. Začel je drhteti
199 IX  |        životu, dokler ni planil v jok; hrust je jokal kakor
200 IX  |        da prisedeta." In je šel v trg. ~Mihor je še enkrat
201 IX  |       na videz brezčuten buljil v noč, da je zvedel, kako
202 IX  |       kapale Boltežarju solze. ~V veži sta se srečala z očetom.
203 IX  |       očetom. Molče so si segli v roke in si jih stisnili.
204 IX  |        si samo za hip pogledali v oči. Prošnja in odpuščanje,
205 IX  |         odpuščanje, vse je bilo v tem kratkem pogledu. ~Po
206 IX  |    postavil škatlo, se zagledal v belino pražnja in mislil
207 IX  |        se naslonili za nekaj ur v pobiti trudnosti. ~Mihor
208 IX  |     pobiti trudnosti. ~Mihor je v lepi postelji trdno zaspal.
209 IX  |          rdeč nagelj je vtaknil v sklenjene roke ob križ Luciji
210 IX  |      klopi, mu je zasijal obraz v veselem nasmehu. Zdelo se
211 IX  | zahvalila za rože. S tem smehom v duši je tiho izginil na
212 IX  | prevzela duše. Celó srca, ki je v njih tlela zavist ob Lucijini
213 X   |       bili vsi s Podloga zbrani v hiši. Maruša in Štefa tudi. ~
214 X   |        plašno gledala po sobi. ~V vseh srcih je bila ena misel.
215 X   |      Gašper je vstal, se obrnil v okno in si brisal oči. Prav
216 X   |    kakor sem verovala, tako je; v nebesih si. Čudeže delaš." ~
217 X   |       je teklo z delom iz dneva v dan, samo Štefa je rasla
218 X   |        veste. Kaj bi potlej ril v trpljenje." ~In je izpregovoril
219 X   |      sodar: ~"Postarali smo se. V kuhinji je tista, ki je
220 X   |      sam s sinovi se pa umaknil v kot. Tik pred smrtjo je
221 X   |      vodili s seboj na polje in v gozde, da je bila mlada