Chapter

  1 I   |         bo gospodinjila po hiši Lucija. Nikdar mu ni prišlo na
  2 I   |       je bil mahoma ves mehak. "Lucija je tako dobra." ~"Doto!"
  3 I   |       besedo: ~"Za tujo žensko? Lucija ne bo tuja in če je z njo,
  4 I   |        smeh mu je šlo. ~"Ali ni Lucija kar prava ženska, oče?" ~"
  5 I   |        Oče, tako vam bo stregla Lucija, po angelsko..." ~Tudi oče
  6 II  |      zlasti od takrat, ko mu je Lucija pred kratkim razodela skrivnost.
  7 II  |       je in nič ni mislil. Oče, Lucija, brata, poroka, svatba --
  8 II  |      kamrno okno, kjer je spala Lucija. ~"Nocoj pa ne na okno!
  9 II  |          da bi ga lahko slišala Lucija v kamro. ~"Kdo je?" se je
 10 II  |       naglušen, ga ni spoznal. ~Lucija pa je v kamri zaihtela: "
 11 II  |  domenila, da bo še ta predpust Lucija pri nas." ~Božnar je poslušal
 12 II  |    kamro. ~"Kar mojškro k hiši! Lucija, v nedeljo pridem z možmi --
 13 II  |  podboji. Na postelji je sedela Lucija. Luč, ki je šinila skozi
 14 II  |      misliš!" ~"Pa prav tako." ~Lucija je prišla iz kamre. Gašper
 15 II  |         odmikala vpričo staršev Lucija, ki je začutila skozi rokavce
 16 II  |      vse povedali in se razšli. Lucija je ~stopila z Gašperjem
 17 II  |         dobri, nič se ne boj." ~Lucija je drgetala, piš ji je zaganjal
 18 II  |          zavriskal na vso lašč, Lucija pa je tiho zaihtela. ~
 19 III |   zbližala. ~"Mihor!"  "Kaj?"  "Lucija je brdka." ~"Kajžarska,
 20 III |     gledala v noč rdeča lučka. "Lucija," je pomislil Gašper in
 21 III |          zakaj si tak? Da bi te Lucija pregnala! O, ne bo nas cedila,
 22 III | vzdihljajem: Radi se imejte! In Lucija, kar cele noči prejoka,
 23 III |   Mihorja Boltežar, ki se mu je Lucija zasmilila. ~Mihor se je
 24 III |     Mihor za hlapca na Podlogu? Lucija bo naša -- in potlej..." ~"
 25 III |   zahvaljen," se je razveselila Lucija. ~Gašper pa je zatisnil
 26 V   |      otrok so obstopile vozove. Lucija je delila iz rešeta, sicer
 27 V   |       že je zagriznil v pogačo. Lucija pa je med otročad delila
 28 V   |         nebes nadte, da bi bila Lucija kakor moja rajnica." ~Sin
 29 V   |   skrbno pomagal Luciji z voza. Lucija je bila kot roža. Vsa cerkev
 30 V   |     svati so prisluhnili. ~"Na, Lucija! V znamenje, da kruha v
 31 V   |       ne boš nikoli stradala." ~Lucija je vzela in segla Boltežarju
 32 V   | Boltežarja pa je stopila k njej Lucija, jo tesno objela in očitno
 33 V   |    košček kruha na tla, je bila Lucija, ki ga je spoštljivo pobrala.
 34 V   |      pocejalo iz kozarcev in je Lucija povešala oči spričo njegove
 35 V   |          Kar prava bo za nas -- Lucija," je ogovoril Mihorja. ~
 36 V   |       in se sesedel na tnalo. ~"Lucija!" je pritajeno zakriknil,
 37 V   |     nocoj to noč izginem. -- O, Lucija!" ~"Če nisi baba, daj na
 38 V   |         držal dolgo pred seboj. Lucija mu ga je bila pripela. Nato
 39 VI  | harmoniki nadaljevali gostijo. ~Lucija je stala na podiču pred
 40 VI  |         paberkovači z vinom, je Lucija vprašujoče uprla oči v Gašperja,
 41 VI  |  Končano! Lepo je bilo, ali ne, Lucija?" ~Lucija ga je še vedno
 42 VI  |         bilo, ali ne, Lucija?" ~Lucija ga je še vedno gledala in,
 43 VI  |     roke dela s pospravljanjem. Lucija je smuknila takoj v sobico,
 44 VI  | poklical najemnice, jih plačal, Lucija je pa za vsako pripravila
 45 VI  |     Toda oče je tako odredil in Lucija ni razmišljala, zakaj. ~
 46 VI  |       postavila obed na mizo že Lucija. ~"Tukajle boš ti, Lucija,"
 47 VI  |       Lucija. ~"Tukajle boš ti, Lucija," ji je oče odkazal sedež. "
 48 VI  |           je opomnila s strahom Lucija, ko je razdeljevala žlice. ~"
 49 VI  |        pa ti sedela?" je držala Lucija lično žličko v rokah in
 50 VI  |        Štefa zatrjevala. "Pa je Lucija tudi moja, jeli?" ~Štefa
 51 VI  |    svakinjo in čakala odgovora. Lucija se je sklonila do nje in
 52 VI  |      vežo in odprl duri v hišo. Lucija je ravno odmolila pred jedjo.
 53 VI  |         ni vedel, kaj izrekuje. Lucija se je ozrla in videla, kako
 54 VI  |    Maruši zdelo kar greh. ~"Ne, Lucija! Ne, ne! Niti ene solze
 55 VI  |         mene sta šla." Sedaj je Lucija zajokala ~na glas. Glava
 56 VI  |    segel je prvi po žlici. Tudi Lucija je jedla, zakaj velel je
 57 VI  |       ne Mihor ne Boltežar kos. Lucija je gospodinjila. Toda ona
 58 VI  |    presoljena jed deveta briga. Lucija je s čudovitim mirom in
 59 VI  |    tedaj med štirimi očmi), naj Lucija sama ne hodi okrog ljudi. ~"
 60 VI  |         če si pljune v roke? In Lucija! ~Sakrabolsko, če bi bili
 61 VI  |         ne bila zatorej, kot je Lucija. Štebuc, vina gor! Ti suhljač,
 62 VI  |        in letnico poroke. ~"Na, Lucija, zate in za Gašperja!" ji
 63 VI  |         kjer je kuhala kosilo. ~Lucija se je resnično razveselila. ~"
 64 VI  |       obrnil, da bi odšel. Toda Lucija ga je ustavila, mu primaknila
 65 VI  |   zahvaljeval in blagoslavljal. Lucija ga je gledala in nenadoma
 66 VI  |  ugasnila.< To so božje besede, Lucija." ~"Ne privoščim jima hudega,
 67 VI  |      kar minila od tuhtanja." ~"Lucija! Po božji ljubezni je ravnal
 68 VI  |    mislite?" je hitro poprijela Lucija. ~"Vem, ker vidim. Ni še
 69 VI  |       sta jim dajala. Ali umeš, Lucija, kaj se to pravi?" ~Lucija
 70 VI  |      Lucija, kaj se to pravi?" ~Lucija ga je zaverovana gledala. ~"
 71 VI  |     Podlog ju kliče, verjemi." ~Lucija je bila vsa srečna in vendar
 72 VI  |      Vorena razumel. ~"Ne tako, Lucija. Ne zaradi tebe, zavoljo
 73 VI  |         k časti pride.< Zbogom, Lucija!" ~Vorena je šel. Lucija
 74 VI  |        Lucija!" ~Vorena je šel. Lucija pa je obslonela pred ognjiščem.
 75 VI  |        besede, bedak klepeta." ~Lucija je vsa žareča stopila spet
 76 VI  |     Gašper, ali me imaš rad?" ~"Lucija!" jo je pritisnil k sebi
 77 VI  |        mi prošnje." ~"Kar reci, Lucija; če rečeš, prst si grem
 78 VI  |        pojdem." ~"Obljubil sem, Lucija; ne odrečem ti. Toda, oče,
 79 VI  |       objela. ~"Zaradi obljube, Lucija, naj bo; in še enkrat: samo
 80 VI  |          samo zaradi obljube." ~Lucija ga je poljubila na ustnice,
 81 VI  |      vprašal: ~"Kje vendar tiči Lucija?" ~"K botri je šla po opravilu
 82 VI  |         po poti, ali ne prihaja Lucija. Pet minut mu je bila že
 83 VI  |         kot bi treščilo vanj: ~"Lucija -- po ta dva?" ~Pograbil
 84 VI  |         je vozil. ~Medtem se je Lucija že bližala Lepi njivi. Ni
 85 VI  |    zaropotal na cesti koleselj. Lucija se je stisnila k plotu,
 86 VI  |         roko. ~"Za božjo voljo, Lucija, kaj si mi storila?" ~"Še
 87 VI  |      menoj! In nazaj pojdeva." ~Lucija je šla kot ovčica za Šimnom.
 88 VIII|        mehko poprosil, da se je Lucija zavzela: "Postojva in duškajva!"
 89 VIII|     toplo in prisrčno, kakor ga Lucija pri najboljši volji še ni
 90 VIII|         vseh, kakor si ti naša, Lucija. Ali ne vidiš, da te imamo
 91 VIII|  nedolžna, nikar. Ali boš tako, Lucija?" ~"Bom," je pritrdila snaha. ~
 92 VIII|        hvalil, da je še za dva. Lucija res ni mnogo hodila na polje,
 93 VIII|         koj je lahko nesreča." ~Lucija se je smehljala materi.
 94 VIII|         je ljubeznivo podražila Lucija mater in se spet nasmehnila. "
 95 VIII|     vsakem takem pogovoru se je Lucija zamislila vase. Prikrila
 96 VIII|    Šimen je toliko poskrbel, da Lucija ni hodila z malico v oddaljene
 97 VIII|       Štefa je stekla v sobico. Lucija je ležala na postelji in
 98 VIII|        med kosce: "Gašper! Oče! Lucija bo umrla!" ~In nato je počenila
 99 VIII|       drugega, je začel jokati. Lucija se ga je krčevito oklenila
100 VIII|       žene?" je trudno vprašala Lucija. ~"Seveda, seveda! Kar koj
101 VIII|     seveda! Kar koj bodo tukaj. Lucija, kaj naj ti pomagam?"  "
102 VIII|       skrbi, pogledal k Luciji. Lucija je spustila Gašperja iz
103 VIII|  sramovala. ~"Kar vdano potrpi, Lucija, žene pridejo pri tej priči." ~
104 VIII|        pridejo pri tej priči." ~Lucija je z očmi pritrdila in premagala
105 VIII|    neslišno stopil v tiho izbo. Lucija je ležala vsa upadla; toda
106 VIII|  jerbašček. "Kar nič ne govori, Lucija; slabotna si še." ~In je
107 VIII|       Šimen, kako se ti zdi?" ~"Lucija je bolna, hudo bolna. Ne
108 VIII|     potekala peta polnoč, se je Lucija prebudila kakor iz hudega
109 VIII|        dal, da bi še govorila. "Lucija, moja Lucija, ne govori
110 VIII|         govorila. "Lucija, moja Lucija, ne govori tega -- lepo
111 VIII|   ožganem in neobritem obrazu. ~Lucija je res obmolknila. -- Vročica
112 IX  |           je popravil Gašper. ~"Lucija?" se je oglasil Boltežar.
113 IX  |      nož sta mu padla iz rok. ~"Lucija in Gašperček," je potrdil
114 IX  |     strme obstala sredi sobe. ~"Lucija!" je izprogovoril Boltežar
115 IX  |       mogel misliti, da je bila Lucija sobico pripravila tedaj,
116 IX  |        da se je nasmehnila tudi Lucija in ga zahvalila za rože.
117 X   |    cunje. Ko ste takšni! -- Oh, Lucija, ki si pri Bogu, sprosi
118 X   |        veselja zajavskala: ~"O, Lucija, kakor sem verovala, tako