Chapter

 1 I   |            pa ni nihče nič. ~"Treba mu je riti v noč in sneg,"
 2 I   |           da je otresel sneg, ki se mu je bil nabral okrog krajcev. ~"
 3 I   |           poskusil izreči besedo. A mu je obtičala v grlu. ~Boltežar
 4 I   |           Gašper šinil kvišku, trma mu je namrdala čelo. ~"Kar
 5 I   |          Gašper je vstal, oči so se mu svetile, k očetu bi bil
 6 I   | gospodinjila po hiši Lucija. Nikdar mu ni prišlo na um, da bi kdaj
 7 I   |          poskušal mečiti Gašper, ki mu je oče prevzel besedo: ~"
 8 I   |          luč pod stropom in na smeh mu je šlo. ~"Ali ni Lucija
 9 I   |     privzdigovalo Gašperja.  Oče se mu je skrivaj namuznil, malomarno
10 I   |           njega, ga prijel za roko, mu jo stiskal, mežikal z očmi,
11 I   |             otroka, ga prekrižal in mu zašepetal: "Lahko noč, ljubka
12 II  |             sopare. Samo od sebe se mu je smejalo. Preudarjal je,
13 II  |       Preudarjal je, kakšne noči so mu tekle in se vlekle, zlasti
14 II  |        vlekle, zlasti od takrat, ko mu je Lucija pred kratkim razodela
15 II  |            misli in skrbi. Nocoj pa mu je gorela luč, drobne zvezdice
16 II  |          metež, oral gaz in še malo mu ni bilo mar, da bi zgrešil. "
17 II  |            so bile sedaj besede, ko mu je srce tako razsajalo,
18 II  |          kamri zaihtela: "Zakaj ste mu povedali?" Vsa se je tresla
19 II  |           hitro segla po metlici in mu stepala sneg s pleč in škornjev. ~"
20 II  |           in ji ušel v hišo. Oči so mu iskale Lucije. Ona pa je
21 II  |             Takale res ne grem," se mu je trgala iz rok, smuknila
22 II  |          sebi. ~"Kako si mrzel," se mu je odmikala vpričo staršev
23 III |           pravi Zaplaznik?" ~"Norce mu kaže. Prazno žensko na Podlog." ~
24 III |            vse preudaril. Gašper pa mu je bil vdan kot šolarček. ~"
25 III |            in vstal od mize, Gašper mu je želel lahko noč. Pred
26 III |      pomislil Gašper in zahotelo se mu je do nje. ~"K bratoma moram,"
27 III |            je pripravljal. Na svetu mu še ni bila nobena reč tako
28 III |              Kakor rešilna misel se mu je utrnilo: "Morda že spita!"
29 III |            mi grozita. ~Reva."  "Pa mu bodi!" je poskusil pregovoriti
30 III |             Mihorja Boltežar, ki se mu je Lucija zasmilila. ~Mihor
31 III |      bobnali o našem razprtju. Bodi mu za druga, potem pojdeš.
32 III |           luči je bilo videti, kako mu je zadovoljna senca preletela
33 III |             zaropotalo. In kakor da mu je ropot razvezal pravo
34 III |       odločil Boltežar. ~"Pa bodi," mu je sedaj nagajivo prigovarjal
35 III |         skočil k postelji Gašper in mu stisnil roko. "Mihor, mati
36 III |         veselimi nogami. ~"Zakaj si mu obljubil?" se je postavil
37 III |       Boltežar pred Mihorja. ~Ta se mu je zasmejal: "Ker nisem
38 III |           Lucijo kot ti." ~"Mihor!" mu je požugal brat. Mihor se
39 III |           je požugal brat. Mihor se mu je še enkrat zasmejal, se
40 III |           je bil namenjen za zakol, mu segel v hlam in ugotavljal
41 III |            Ko je že mislil leči, se mu je zdelo, da ga je nenadoma
42 IV  |           Izpod silnih obrvi, ki so mu kot siva kodelja visele
43 IV  |         ogledoval gruntarje, dokler mu ni bilo dovolj. ~"Možje,
44 IV  |            Vorena nas bo poučil, ki mu stoji čebelnjak iz našega
45 IV  |      dovolila. Ali ne?" ~"Ne očitaj mu," je miril Zaplaznik Koritnika. ~"
46 IV  |          tukaj in tamkaj." ~"Kaj pa mu je rekel čez čast?" se je
47 IV  |            Zate sem jo prikril," se mu je dobrikal Štebuc. ~"Postavi
48 IV  |            rinil predenj frakelj in mu napival. Podlogar je srknil
49 IV  |            je v tebi!" ~In solza se mu je utrnila na razkuštrano
50 V   |            vzravnal se je, kakor bi mu bilo zdrsnilo dvajset let
51 V   |             je bil razburjen, da se mu je stari skrivaj muzal ih
52 V   |             bi oče vile nadenj. Vse mu je letelo iz rok, tekal
53 V   |             očetova roka. Čuden mir mu je gledal z obraza in v
54 V   |         rahlo krivile v smeh, ki se mu je natanko poznalo, da ni
55 V   |           srebrno verigo. Ure so se mu vlekle v večnost. Brez spanca
56 V   |   razburjenosti vso potno. Stisnila mu je v dlan križani tolar
57 V   |         krog njega njena obleka, se mu je stemnilo pred očmi in
58 V   |        sredi zime golorok, da so se mu svetili beli rokavi. Nobeno
59 V   |            njegovo. Zadovoljen smeh mu je obkrožal usta. Ko se
60 V   |     pritisnil na zadnji vogel mize, mu je namignil Zaplaznik: ~"
61 V   |            dan se človek razodene," mu je prerokoval Šimen, nagnil
62 V   |           je bil edini Mihor, ki se mu je črta poroge rezala globlje
63 V   |            da niti ne ve ne. ~-- Se mu že še posveti." -- Ko se
64 V   |           tajnost te sobe, obraz se mu je zresnil, začel je stiskati
65 V   |          pritajeno zakriknil, glava mu je klonila na prsi. ~Takrat
66 V   |             razjokal. ~"Ne trapaj!" mu je trpko prigovarjal Mihor. ~"
67 V   |            dolgo pred seboj. Lucija mu ga je bila pripela. Nato
68 VI  |           mrak čez oči, potem pa se mu je vse posvetilo. Vzdihnil
69 VI  |      grižljaj k ustom. Niti čelo se mu ni pomračilo. ~"Oče, ušla
70 VI  |       malomarno in jedel. Vendar pa mu je ušel pogled kradoma na
71 VI  |            razgibal in delal, da bi mu ne bil ne Mihor ne Boltežar
72 VI  |           Podlog, ker sta dva ušla, mu je oče zaprl besedo: "Kaj
73 VI  |         Toda Lucija ga je ustavila, mu primaknila stol in ga povabila: "
74 VI  |              Že je odprla omaro ter mu odrezala kruha in pridejala
75 VI  |            svoji materi hudo stori, mu bo svetilnica v največji
76 VI  |      nekajkrat poiskal. A Gašper se mu je umikal, dokler ni oče
77 VI  |           prihaja Lucija. Pet minut mu je bila že muka čakanja.
78 VII |             skorje. ~Kakor večkrat, mu je bilo tudi to pot skrajno
79 VII |             Ko je točajka prinesla, mu je nalil in ponudil. ~Rudar
80 VII |            jih ne spreumem." ~Mihor mu ni odgovoril. ~
81 VIII|           Slaboten se nam zdi. Kako mu porečemo?" ~"Gašperček,"
82 VIII|           dne vrnil oče s senožeti, mu je bila kakor vselej prva
83 VIII|         takoj potegnila za rokav in mu namignila v hišo. ~"Šimen,
84 VIII|     odpeljal po zdravnika. Previdno mu je Zaplaznica povedala;
85 VIII|        lovil njegov pogled. Zdel se mu je zaskrbljen in brez upa. ~"
86 VIII|         lepo te prosim..." Solze so mu drle po ožganem in neobritem
87 IX  |           oba brata Gašper. ~Mlinar mu je zapregel, da se je odpeljal
88 IX  |             svojo dolžnost, bilo pa mu je vseeno, naj se na svetu
89 IX  |           Boltežar. Kruh in nož sta mu padla iz rok. ~"Lucija in
90 IX  |      razpostavil podobice po klopi, mu je zasijal obraz v veselem
91 IX  |           veselem nasmehu. Zdelo se mu je, da se je nasmehnila
92 X   |            kar ves klonil. Glava se mu je povešala na prsi, zamišljen
93 X   |           Ko je Šimen začutil, kako mu drsa poje in pripeva k pogrebu,