| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library |
| Fran Saleški Finžgar Strici IntraText - Concordances (Hapax - words occurring once) |
Chapter
1 VIII| je ležalo dete. ~"Hvaljen 8og," jc šepetaje pritrdil Podlogar 2 I | vam bo stregla Lucija, po angelsko..." ~Tudi oče je potegnil 3 VI | koliko trpi. In molila je k angelu varuhu, naj ji prišepetava 4 VIII| botri, naj stopi do Špele -- babice -- in ji vse razodene, otročka 5 V | doto! Ne jenjam. -- Nobeni babnici ne bom za tovornega osla. -- 6 VII | nezavedno vleklo vsake nedelje. Bajtarske kozice so se že pasle po 7 I | svatovali na Podlogu -- in ne po bajtarsko." ~"Oče, oče, res ne vem..." 8 II | gluho noč. ~Pri Božnarjevi bajti se je oddahnil. Strašno 9 VIII| sprva vsa trepetala in se bala. Počasi se je umirila in 10 VI | pa ne pojdeta na mizo. K bali ju spravim za spomin." ~" 11 VI | tolikanj, da bi hlev nastlal z bankovci, za primojstokrat da bi 12 VIII| ima trdno upanje, da se ni bati zanj. Tudi za Lucijo ne." ~ 13 VI | Modri tehta besede, bedak klepeta." ~Lucija je vsa 14 III | niso tako škripale. ~"Še bedita?" je počasi odprl vrata 15 IX | sklenjene roke ob križ Luciji in bel nagelj je stisnil med drobčkene 16 VIII| bila res slabotna, čisto bela v obraz kot prevleka blazine, 17 V | Skoro do stropa so kipele bele blazine. Skozi vezenine 18 III | obesil luč, šel ven in zrl po belem bregu. ~"Moram," se je odločil 19 V | golorok, da so se mu svetili beli rokavi. Nobeno oko ni tako 20 IX | postavil škatlo, se zagledal v belino pražnja in mislil na Lucijo. 21 V | košnji. Prišli so zidarji belit, najete dninarice so ribale 22 VI | pot nista izpregovorila besedice. Ljudje pa, ki so ju videli, 23 VI | čelo in ni pristavil ne bev ne mev. ~"Štefa, kje boš 24 V | komolci med radovednimi in bežal skozi vežo, kjer je izbil 25 VI | prijel sam za vajeti, dvignil bič in še rekel: "Če pade konj, 26 VI | pade meni!" Nato je počil z bičem. Koleselj je zaropotal in 27 X | venomer usekovala, Štefa je bingljala z nogami in plašno gledala 28 V | je prinesel k domu breme blaga ih jestvin in posode. Drug 29 III | vama umeri obleke. Oče je blago že kupil. Črno je, da se 30 VI | Vorena jo je zahvaljeval in blagoslavljal. Lucija ga je gledala in 31 V | prekrižal ga je drugič: "In blagoslavljam te jaz, tvoj oče, da ne 32 V | je tretjič: "In še matere blagoslov iz nebes nadte, da bi bila 33 V | prekrižal prvič: "Bog naj te blagoslovi, ki te bo, če Ga ne boš 34 V | če sem vas kdaj razžalil. Blagoslovite me." ~Šimen ga je prekrižal 35 V | Podlogarjeve shrambe kot blagoslovljena pojedina v puščavi. ~Ko 36 VI | stisnila k plotu, da bi ji blato ne oškropilo krila. Tako 37 VI | ozrla in videla, kako je bled. Prebledela je še ona od 38 VIII| napadla; stresalo jo je. Bledla je zmedene besede in nič 39 II | gledal v strop, kjer so se blesketale kapljice strjene sopare. 40 IX | je pravzaprav zgodilo. ~Blizu polnoči sta Mihor in Boltežar 41 VI | Medtem se je Lucija že bližala Lepi njivi. Ni slutila, 42 III | ni treba, da bodo povsod bobnali o našem razprtju. Bodi mu 43 III | odšel po stopnicah, ki so bobnele pod veselimi nogami. ~"Zakaj 44 I | vrnil k peči. Nad njima so bobneli koraki sinov, ki sta šla 45 III | sta jezna. ~"Prijatelji bodimo!" je začel. ~"Kdaj smo se 46 IV | šivankar?" se je spravil nadenj bogat gruntar. "Ti, ki ti tvoj 47 IV | srknil kapljo pa slišal bogatega soseda, ki je namignil: " 48 I | sapo skozi nos in gledal na bogca v kotu. ~"Spat pojdiva," 49 V | Dve sveči sta goreli ob bogcu in rahlo razsvetljevali 50 X | Ali ne, Mihor?" se je z boječim glasom izdal Boltežar. ~ 51 VIII| naredil, da bo prav. Preveč se bojiš." ~"Seveda; ko uboge ženske 52 III | ko je tako dobrih rok. Ne bojta se. Zakaj bi se razhajali 53 V | žetvi in mlačvi, ob živinski bolezni, tedaj je poprijel sam in 54 VI | cijarijo! Jo že tako dovolj boli." ~Oče se je naslonil ob 55 VIII| Minili so trije dnevi. Bolnica je bila res slabotna, čisto 56 III | visela pod stropom. Samo Boltežarjeve opetnice so pošumevale po 57 VI | Luciji je dobro dela očetova borba zanjo. Toda trn je tičal 58 VII | sprehodu sta šla v svoj borni kvartir. Mihor je legel, 59 II | Stari je zmajeval z glavo. "Bosa bo ta; vinski se mi zdiš, 60 VI | pojdem k fari. Obiskati moram botro, ki me že tolikanj vabi; 61 VI | pripeljal v Lepo njivo -- in jih božala, tapljala in čohala. Pa 62 V | jo spremljale, hvalile in božale. Obsodba gruntarjev pri 63 I | bilo nič. Trinajsto leto je božič prinesel še Štefo, njeno 64 VIII| žene. ~"Ni treba. Če je božja volja, bo vse kar prav," 65 VI | največji temi ugasnila.< To so božje besede, Lucija." ~"Ne privoščim 66 II | kapljicah po stropu; kot da je v božjem hlevcu. Mislil je in nič 67 VI | tuhtanja." ~"Lucija! Po božji ljubezni je ravnal Šimen, 68 VIII| kričalo in klečalo pred božjim tronom za Lucijo in za Gašperčka, 69 VI | jo prijel za roko. ~"Za božjo voljo, Lucija, kaj si mi 70 VIII| oče z zdravnikom. Razen Božnarice so čakali vsi pred izbo. 71 V | vozovi po klancu izpred Božnarja proti Podlogu, je drla vsa 72 VI | Podloga kot snubec ognil Božnarjeve kajže. Dasi ni imela prav 73 II | bi bil v gluho noč. ~Pri Božnarjevi bajti se je oddahnil. Strašno 74 II | pripravil besedo, kako jo pove Božnarjevim, in posebej še za Lucijo 75 I | meni," je dodal Mihor k bratovemu. ~"Nikarta!" je poprosil 76 III | ležišče in obrnil hrbet proti bratovi postelji. ~Gašper je svetil 77 V | pojdiva." ~Mihor je stisnil bratovo roko krepkeje. ~"Če si mož, 78 VIII| ustnice, po globoko zaoranih brazdah na licu je vztrepetal nemir. ~" 79 III | Mihor!" "Kaj?" "Lucija je brdka." ~"Kajžarska, ki je ne 80 V | vsak je prinesel k domu breme blaga ih jestvin in posode. 81 IX | je prepadel in na videz brezčuten buljil v noč, da je zvedel, 82 V | zaljubljen vanjo kakor breznov maček. In tako otrapan, 83 VI | Naj se odpočijeta," je brezskrbno zamahnil z roko Gašper. " 84 VIII| Lucijine spalnice, je začula bridke vzdihe in stok. Štefa je 85 IX | brat suho, ves odrevenel od bridkosti. ~Tedaj se je Boltežar zvalil 86 VI | in presoljena jed deveta briga. Lucija je s čudovitim mirom 87 IV | in vrtel med prsti šilce brinovca tudi stari Vorena, ki je 88 VI | je prinesel dve žlici. Iz brinove korenine ju je izrezljal. 89 X | se obrnil v okno in si brisal oči. Prav na dnu srca, pod 90 III | posteljah. Na mizici jima je brlela luč. ~"Jutri pojde snubit. 91 VI | ponižuje, k časti pride" so ji brnele v ušesih. Naenkrat se je 92 I | Ker oče Šimen ni hotel brskati po pratiki za imeni naprej 93 III | sedela v hiši. Maruša pa je brundala pred pečjo, ropotala z burklami, 94 IX | prepadel in na videz brezčuten buljil v noč, da je zvedel, kako 95 VI | Maruša, ki je vse opravila z burjo, povrhu in odrivala smeti 96 VI | štefanov vina na rožance!" ~Burka se je razpletla, možje so 97 III | brundala pred pečjo, ropotala z burklami, nosila strašno šobo, ker 98 V | vežo, kjer je izbil Maruši burkle iz rok. Še ozrl se ni, ko 99 V | čudil z drugimi, nato je bušil v smeh, ki ga je hipoma 100 VI | zaspala kot dober otrok, ki čaka Miklavževega jutra. ~*** ~ 101 VIII| zdravnikom. Razen Božnarice so čakali vsi pred izbo. Muka je bilo 102 VI | minut mu je bila že muka čakanja. In spet je začel: ~"Gašper, 103 VIII| pred izbo. Muka je bilo to čakanje. ~Ko je zdravnik opravil, 104 VIII| najel deklo, vsaj za take čase. Pa nič ne vidi in ne spreume. 105 VIII| med večnim delom in se za časek nasloni na posteljo. Noge 106 V | donesla krožnik, premaknila čaše; najbolj plahim je najbolj 107 IV | nas bo poučil, ki mu stoji čebelnjak iz našega usmiljenja na 108 IV | samski stanoval v revnem čebelnjaku. In še ta ni stal na njegovem, 109 III | Lucija pregnala! O, ne bo nas cedila, ko je tako dobrih rok. 110 III | ko ga je Boltežar izpod čela ošinil s hudim pogledom. ~ 111 IX | žalost je prevzela duše. Celó srca, ki je v njih tlela 112 IV | siva kodelja visele pod čelom, je ogledoval gruntarje, 113 VI | potegnila si z rutico po čelu in se mirno zbrala. ~Takrat 114 V | začel govoriti o padajoči ceni živine. ~Na polnoč je šlo. 115 V | Lucija je bila kot roža. Vsa cerkev je pri poroki strmela vanjo 116 IV | je bila edina poleg farne cerkve, se je po rani maši nateplo 117 VIII| hiše in očakuj, če bi bilo česa treba. Nič kaj nisem miren. 118 VII | se bodo še tepli." ~"Ne česnaj!" ga je dregnil Mihor. ~ 119 V | tvoj oče, da ne pozabiš četrte žive dni." In prekrižal 120 V | so ribale tla in posodo, čev1jar je klepal po kopitih, vozili 121 I | oglasilo trkanje s podkovanimi čevlji ob kamniti prag pred vežo. ~" 122 VI | po kotih, da so pač mogli čeznje, ki za šivanko ni prijela 123 VI | Kaj vse zavidni ljudje cijarijo! Jo že tako dovolj boli." ~ 124 V | ni trenil z očmi, da bi ciknil na sina. Boltežar pa se 125 IV | Podlogov." ~In so jezno srebale cinke z obarne juhe. ~Pri sosednji 126 VI | in še je rečeno od Boga:,Človekovo srce se povzdiguje, potlej 127 VIII| groze prišel do besede. ~"Človeške pomoči ni. Je zamujeno. 128 VI | je ravnal Šimen, po vseh človeških pravicah si ti na Podlogu. 129 VI | jih božala, tapljala in čohala. Pa drobljance kruha sta 130 I | šel. Za njim je ropotal v coklah čez prag Boltežar in ponavljal 131 I | in z nogo iskal pod pečjo cokle. ~"Oh, zakaj?" je poskušal 132 V | najbolj zavistni jezik ni črhnil. Svatje so se zgrnili krog 133 V | zvezdnati jasnini sta hiteli dve črni senci sredi snegov s Podloga 134 VII | stenjem napisali vse polno črnih jezikov po steni. Poleg 135 III | Oče je blago že kupil. Črno je, da se kar spreminja. 136 V | edini Mihor, ki se mu je črta poroge rezala globlje in 137 VI | in pisal z nohtom krive črte po javoru. ~Oče je še gledal 138 VI | sukala in se ji je delo za čuda odsedalo. ~Še pred poldnem 139 X | tako je; v nebesih si. Čudeže delaš." ~Štefa je poskakovala 140 V | tudi Boltežar. Sprva se je čudil z drugimi, nato je bušil 141 V | in modro. ~"M--mm!" so se čudili in vedno nove gruče so pritiskale 142 VI | korakov je bila od hiše. In čudo, tedaj jo je nenadoma zapustil 143 VI | deveta briga. Lucija je s čudovitim mirom in nepopisno skrbjo 144 IX | mrtvaškemu odru. Ljudi, ki so čuli ob mrliču, se je kar gnetlo. 145 V | mož, pojdi ih naveži si culo. Ko se vrneš, si jo navežem 146 V | stikala po kuhinji, hodila v čumnato ogledovat gore pogač, potic 147 I | vprašal Gašper. ~"Kar v cunjah," je razložil oče, slekel 148 X | gotovo -- še jaz poberem cunje. Ko ste takšni! -- Oh, Lucija, 149 IX | ki so prišli kropit in čuvat k mrličema, odšli, so se 150 IX | rude in krampa črna roka cvet za cvetom na oder ln ga 151 IX | obeh mrličih. Dva velika cveta je prihranil za nazadnje: 152 IX | Boltežar je odprl škatlo. Vonj cvetja je udaril iz nje. Začel 153 IX | krampa črna roka cvet za cvetom na oder ln ga trosila po 154 VI | kuhala in mnogo cvrla. Za cvrčo je treba drv. Torej ji bomo 155 VI | bo dobro kuhala in mnogo cvrla. Za cvrčo je treba drv. 156 V | Lucija!" ~"Če nisi baba, daj na roko!" ~Brata sta si 157 VI | drobljance kruha sta jim dajala. Ali umeš, Lucija, kaj se 158 V | poslušala; plesal je, da je dajalo veter in so se svatje kar 159 III | utrinjale v zimsko krajino. Daleč spodaj, izza gozdiča, je 160 II | kot v skrbeh in počivala dalje. Gašper je gledal v strop, 161 IV | plesala z njim, pa imam še danes otiske na prstih, tako me 162 VI | Gašperja!" ji je ponudil dar pred peč, kjer je kuhala 163 VIII| in povsod je prosil in daroval sveče in denar za maše -- 164 III | katerimi so bile obšite debele nogavice, so šumele po podu. 165 VI | res naenkrat majhen -- kot deček -- pred očetom. Plaho je 166 X | je še zaprosil, da so ga dejali k oknu: ~"Glejte, fantje, 167 I | sama s Štefo, se nagnil nad dekličjo glavico in jo nežno poljubil. 168 V | najete strežajke so sicer delale na vse pretege, toda na 169 VI | smuknila takoj v sobico, se delavniški preoblekla in začela pomagati. 170 X | je; v nebesih si. Čudeže delaš." ~Štefa je poskakovala 171 VI | sama niti Gašper nista bila deležna. ~Ljudje so seveda zagnali 172 II | ni več skrival. S trdo, delovno roko jo je objel krog pasu 173 VI | ta čas bo prišel ob hudem delu. Takrat utegnejo kar naenkrat 174 IV | ocoklal. Ga ne maram za deset Podlogov." ~In so jezno 175 III | hodniku ter razmišljal. Desetkrat je zavrgel besedo, ki si 176 VII | legel, da so zaškripale deske. ~Boltežar pa je bil hudo 177 V | Brata sta si stisnila desnici. ~"Ti ne veš, da imam že 178 VIII| jerbašček, kjer je ležalo dete. ~"Hvaljen 8og," jc šepetaje 179 VIII| se roko odgrnil naličje z deteta. ~"Spančka," ga je potolažila 180 VI | neslana in presoljena jed deveta briga. Lucija je s čudovitim 181 VII | bil neznosen od gneče in dima. ~"Hitro opraviva," je silil 182 VIII| Manica, ti pa k Zaplazniku! V dir!" je ukazoval Podlogar grabljicama, 183 V | drži glava. ~Sredi vsega direndaja pa je stal on: oče Šimen; 184 III | in jo nekoliko privil: "Diši po smrdljivcu." Nato je 185 V | potno. Stisnila mu je v dlan križani tolar in rekla: " 186 I | je šumljaje usipala izpod dlani Gašperja in Boltežarja. ~-- " 187 VIII| se je na večer tretjega dne vrnil oče s senožeti, mu 188 III | je ves izpremenil v teh dneh in postal zgovoren, ni mogel 189 X | drugo je teklo z delom iz dneva v dan, samo Štefa je rasla 190 VIII| Lucije." ~Minili so trije dnevi. Bolnica je bila res slabotna, 191 VIII| so osuli, a razen nekaj dninaric niso na Podlogu najeli nikogar. 192 V | so zidarji belit, najete dninarice so ribale tla in posodo, 193 IV | so pritrjevali krojaču dninarski kajžarji. "Svet naj se zravna. 194 I | peki, ko nam je hodila v dnino. Ženska -- kakor gre." ~" 195 X | in si brisal oči. Prav na dnu srca, pod vsemi podrtinami, 196 VI | ga bodo možje podrli, da dobimo pot." ~"Oho!" se je začel 197 X | stoji..." ~Nov zarod so dobivali na Podlog. Strici so Štefi 198 III | bo nas cedila, ko je tako dobrih rok. Ne bojta se. Zakaj 199 IV | sem jo prikril," se mu je dobrikal Štebuc. ~"Postavi najprej 200 I | peči. ~"In še meni," je dodal Mihor k bratovemu. ~"Nikarta!" 201 III | Kdaj pojdeš ti?" ~"Ko bo dognano, takoj." ~"Jaz tudi." ~Oba 202 VI | ni imela prav najmanjšega dokaza, da bi mogla dvomiti o Gašperjevi 203 V | Starešina je potrkal nanje in dokazoval, da imajo vse pravice do 204 II | na jok, samo Gašperju ne. Dolga je bila izpoved, da je minila 205 VI | prišel iz hleva, ko je po dolgem času spet sam vardeval, 206 V | hiše, na kar se jim je po dolgi pravdi odprlo. Na pragu 207 II | ki se prebudi iz sna. Na dolgih vejicah ji je visela vlaga 208 V | Lucijino balo ih kjer je bila določena spalnica za poročenca. Teta 209 IX | ves otrpel storil svojo dolžnost, bilo pa mu je vseeno, naj 210 VI | potic in prigrizkov za na dom. Zdelo se ji je, da bi bilo 211 V | na vse pretege, toda na domače je leglo nekaj slovesnega 212 IX | mrličih. Po vsej soseščini. Domači so se potaknili, kamor je 213 II | in materi: ~"Tako sva se domenila, da bo še ta predpust Lucija 214 X | skozi nosnice: ~"Nismo se domenili, ko sta šla, treba se nam 215 X | bila vsa razbolela. ~"Pa se domenimo! Ali ne, Mihor?" se je z 216 II | Gašper, ko se je hipoma domislil, kako je z njo. "Da se ne 217 V | videla. V hipu je bila tam, donesla krožnik, premaknila čaše; 218 II | smuknila nazaj v kamro in se še dooblekla. ~"Tako je, Božnar; ga ni 219 III | kot sicer. ~Toda večer je doslej tako edino družino razpostavil 220 IX | večerjati. Boltežar se jedi ni dotaknil. Sedel je na stol, ob katerega 221 IV | sem prosil in srenja mi je dovolila. Ali ne?" ~"Ne očitaj mu," 222 VI | se je smejala trdemu, z dovtipi zabeljenemu pogajanju. Toda 223 V | pa ostaneš." ~"Mihor, ne draži me!" Boltežar je pograbil 224 II | in dol, pomolčal, da je dražil mater, in seveda mislil 225 VII | tepli." ~"Ne česnaj!" ga je dregnil Mihor. ~Ko sta izpila pol 226 VIII| se je zasvetila hiša izza drevja, je mehko poprosil, da se 227 II | nič se ne boj." ~Lucija je drgetala, piš ji je zaganjal snežinke 228 V | spet vse spravil in nato drgnil z nakredano krpo težko srebrno 229 VIII| je počenila na tla, vsa drhteča in omagana, ter začela ihteti. ~ 230 IX | obraz v blazino. Začel je drhteti po vsem životu, dokler ni 231 V | Božnarja proti Podlogu, je drla vsa soseska skupaj. Cele 232 VIII| te prosim..." Solze so mu drle po ožganem in neobritem 233 IX | bel nagelj je stisnil med drobčkene prstke Gašperčku. Ko je 234 IV | ga je ščuval s komolcem droben krojač, kajžar. ~"Možje, 235 V | važni odliki. Družici jih je drobil, da ga je vsa zaverovana 236 IX | topostjo Gašper. "Še nekaj drobnarij nakupim, ta čas se pripravita, 237 II | Nocoj pa mu je gorela luč, drobne zvezdice so se utrinjale 238 VIII| in večkrat trudno odprl drobni očesci. Skrb je ginila, 239 VII | in skrbno pobiral vsako drobtinico, ki se je oddrobila od suhe 240 X | je Šimen začutil, kako mu drsa poje in pripeva k pogrebu, 241 III | je bilo treba, in vendar drugačen je bil sam, drugačna sta 242 III | vendar drugačen je bil sam, drugačna sta bila brata. ~"Naj bo, 243 VI | ni bil vajen sramote. V drugačnih okoliščinah bi se bil vsak 244 III | ugotavljal rejenost. Z vse drugačno skrbjo je šaril med živino, 245 V | jestvin in posode. Drug drugemu so podajali duri, da uboga 246 VIII| so ga vendar nesli botri drugi dan na faro h krstu. Podlogar 247 V | zapustil." In prekrižal ga je drugič: "In blagoslavljam te jaz, 248 V | Boltežar. Sprva se je čudil z drugimi, nato je bušil v smeh, ki 249 III | hiši in bi prosil druga drugod! Kaj takega svet ne pomni. 250 VII | bosta napila, vama bom za druščino." ~Mihor je potrkal s steklenico. 251 V | pod. Vesel je bil, ko je družica plesala s svojim fantom, 252 X | To so dote -- to je tuja družina pri gruntih. -- Grunti hirajo -- 253 I | kuhalnico, so skrili pred njo družinsko tajnost. ~"Za tujo žensko 254 III | stebreh, mimo katerih so držale stopnice na levo in desno, 255 IV | in kajžarji. Gruntarji so držali skupaj in bili vsi ene misli, 256 V | ni več vedela, kje se je drži glava. ~Sredi vsega direndaja 257 I | hripavo in pomeril proti durim. ~"Ne gani se, dokler ni 258 IX | Resnična žalost je prevzela duše. Celó srca, ki je v njih 259 IX | za rože. S tem smehom v duši je tiho izginil na izbo. ~ 260 VIII| Lucija zavzela: "Postojva in duškajva!" Ozrl se je nazaj v dolino 261 V | Mihorjevem in videl sinu v dušo. Toda izdal ga ni. Niti 262 V | kakor bi mu bilo zdrsnilo dvajset let s pleč; vse je videl, 263 I | Gašper, Mihor, Boltežar. Nato dvanajst let ni bilo nič. Trinajsto 264 III | ki ga je kril napušč na dveh stebreh, mimo katerih so 265 X | vsemi podrtinami, se je dvigala beseda, ki je bila živa 266 IX | gledala predse. Kar se hitro dvigne Boltežar. ~"Počakajta me!" 267 II | zid. Božnar je svetil z dvignjeno lučjo Gašperju v lice in 268 VI | najmanjšega dokaza, da bi mogla dvomiti o Gašperjevi ljubezni, o 269 VIII| Gašper se nista ganila z dvorišča. Grabljicama, Neži in Manici, 270 VIII| je tiho umaknil in šel na dvorišče. Nemiren je hodil sem ter 271 VI | Voreno, ki je počasi drsal po dvorišču. ~"Vorena, povejte, kje 272 IV | pri Štebucu, ki je bila edina poleg farne cerkve, se je 273 IV | veselo vprašal Šimen. ~"Eh, nič, nič. Zbesedili so 274 IV | Vi ste tisti! Vse na en kup!" je vzrojil krojač. ~ 275 VIII| vtikaj se! Vsi dedci ste enaki. Nič ne veste, kaka reva 276 VII | je bila tesna soteska za enega človeka. In še skrinjici 277 V | odprla -- celo uro ne. Ob eni pa sta ženi odprli duri 278 VIII| do vrat, da bi ga vsaj z enim očesom ugledal... ~*** 279 IV | znala pogledati?" ~"Samo fante! Med nami je gledala v tla 280 V | družica plesala s svojim fantom, ki je prišel zaplečevat. 281 IV | ki je bila edina poleg farne cerkve, se je po rani maši 282 VIII| nesli botri drugi dan na faro h krstu. Podlogar je strogo 283 I | večer ne. Maruša je luščila fižol. Pokljanje suhih strokov, 284 I | suhih strokov, pošumevanje fižolovke, ki jo je obtrgovala, hrestljanje 285 IV | Krojač je rinil predenj frakelj in mu napival. Podlogar 286 IV | pred pragom." Šimen je izza frakeljna šinil s pogledom v soseda. 287 IV | pregnati dolgega časa. Zato vse frli krog nje." ~"Jaz pa pravim, 288 VIII| In Božnarica naj se ne gane od Lucije." ~Minili so trije 289 I | pomeril proti durim. ~"Ne gani se, dokler ni zmenjeno!" ~ 290 VIII| Oče in Gašper se nista ganila z dvorišča. Grabljicama, 291 VIII| Ali ne vidiite, kako oba garata; mar naj jaz posedam? Sicer 292 III | je odločil in zdrsnil po gazi. ~Pri Božnarju ni bilo več 293 VIII| zve, kako je z Lucijo in Gašperčkom. Zaplaznica in botra sta 294 IX | na izbo. ~Na Lucijin in Gašperčkov pogreb se je zgrnila vsa 295 VIII| ugledal... ~*** Čeprav je Gašperčkovo življenje viselo na tanki 296 IX | stisnil med drobčkene prstke Gašperčku. Ko je opravil, je sklenil 297 VI | večkrat pogledal na uro. Tudi Gašperjeve oči je nekajkrat poiskal. 298 II | skozi rokavce hlad snega z Gašperjevega suknjiča. ~"Mrzel je sneg, 299 VIII| Njena roka je poiskala Gašperjevo. ~"Gašper, jeli, da boš 300 I | Podlog je moj; dokler bom gibal, ga nihče ne bo trgal. Kdor 301 VIII| odprl drobni očesci. Skrb je ginila, celo Gašper si je upal 302 VI | je izrezljal. Rumeni in gladki sta bili kot iz voska. Na 303 VIII| začul pod oknom tanek tanek glasek. Vrglo ga je kvišku, snel 304 II | okno! Drugače napravim." ~Z glasnimi in prešernimi koraki je 305 IV | Možje, možje!" je začel glasno. ~Gruntarji so se malomarno 306 I | se nagnil nad dekličjo glavico in jo nežno poljubil. In 307 I | Molče so obstali za hip in gledali vsak v svojo plat kot hrasti 308 VI | hišo in tesno okence, ki je gledalo iz strehe, ji je srce začelo 309 V | popustile plesalce in pritekle gledat. Celo možje si niso mogli 310 I | nocoj." ~"Prav." In zopet je glodal po skledi. Ko je ujel zadnje 311 II | in kar zavriskal bi bil v gluho noč. ~Pri Božnarjevi bajti 312 VII | Zrak je bil neznosen od gneče in dima. ~"Hitro opraviva," 313 V | zadrego. Kjer koli je bilo ob gneči kaj nereda na mizi, vse 314 VII | Pokora se je pomešal med gnečo. ~Med plesom sta se oba 315 IX | čuli ob mrliču, se je kar gnetlo. Pogovor je hipoma utihnil, 316 VII | doma, kjer si je odtesal gnjati in kruha po mili volji brez 317 IV | ti tvoj grunt orje krt, gnoje pa ptiči izpod neba?" ~Krojač 318 V | da so pentlje trepetale. Godba je utihnila, svati so prisluhnili. ~" 319 IV | je razodeval, da je najel godce progarje, dve kuharici in 320 V | Šimen oznanil vozačem in godcem nedelje, zapili bi bili 321 V | se utaborili na podu pri godcih, da je bila že prava stiska. 322 VII | ter se poslovil od mize. Godec je nategnil meh, Peter Pokora 323 VI | smrkavec, komaj za šolo goden, ali si mož?" ~Gašper je 324 X | Maruša, ki se ji še ni godilo bolje kot za gospodinjstva 325 VIII| delo. ~Božnarica je doma godrnjala pred možem: ~"Oh, ti dedci! 326 X | same poseke -- vse okrog golo in izmozgano. To so dote -- 327 III | Kajžarska, ki je ne goni delo. Zato je kakor iz strdenja." ~" 328 VI | krampi, inženir je trdno gonil svojo, dokler se seveda 329 III | poskakovala živina, ki so jo gonili na korito, zajemali so iz 330 V | hodila v čumnato ogledovat gore pogač, potic in cvrtja pa 331 III | deklo na Podlog," je ves goreč razmišljal na glas Boltežar. " 332 V | prag sobice. Dve sveči sta goreli ob bogcu in rahlo razsvetljevali 333 I | svojo plat kot hrasti na gori. ~"Kaj se pričkate, dedci?" 334 IV | razodeval. Prerok govori: Gorje vam, ki hišo k hiši stavite, 335 V | potajil in jim prepuščal gospodarstvo. Če je pristopil Gašper 336 I | Prvikrat, odkar je po umrli gospodinji prijela za kuhalnico, so 337 X | še ni godilo bolje kot za gospodinjstva Lucijinega, se je še venomer 338 V | ppkril klobuk in se vrnil med goste. Med vrati je za hip postal 339 IV | nove šefane na mizo. Med gosti ni bilo več žal besede. 340 II | po prstih iz hleva. ~Na gosto je snežilo. Gašper je tipal 341 V | S to uro se je že začelo gostovanje na Podlogu. Vozači so večerjali, 342 III | ni tako pod nič, za par goved bi z doto še prikupil in 343 VIII| Mož ni dal, da bi še govorila. "Lucija, moja Lucija, ne 344 III | se niso prepirali, celo govorili so, kar je bilo treba, in 345 I | Zlepa se ni kje tako malo govorilo kakor na Podlogu. Tudi tisti 346 VI | postregli in napravili iz gozda vzpenjačo, da bodo drva 347 X | vodili s seboj na polje in v gozde, da je bila mlada mati kar 348 III | krajino. Daleč spodaj, izza gozdiča, je gledala v noč rdeča 349 VIII| grabljicama, ki sta vrgli grablje na tla in stekli. ~"Gašper," 350 VIII| je bil Šimen med kosci in grabljicami kot nasekana veja. Gašper 351 IV | je zašumelo po hribih in grapah krog Podloga, pravi šunder 352 VII | obrnjen v steno. ~"Veš kaj, te grde luknje sem pa že res sit. 353 VIII| košem zelenjave, ki jo je grede natrgala za prašiče, in 354 VIII| še postore ta dan in naj gredo večerjat kar domov. Jima 355 VI | da se je Maruši zdelo kar greh. ~"Ne, Lucija! Ne, ne! Niti 356 V | molčala, si stiskala roke, grenko jima je postalo v grlu, 357 I | silile solze, požiral sladko grenkobo in obljubljal: "Oče, tako 358 VIII| A mati ni prezrla tajne grenkosti, ki je sijala skozi ta smeh. ~" 359 V | njivi. Jutri odidem. Ali greš z mano?" ~"Ne jutri! Pri 360 VII | obsedel pri oknu in gledal v griče, za katerimi je bil Podlog. 361 VI | Podlog pa stoji! Niti grma nista odnesla s seboj. Naj 362 VI | glasom, ki je bila v njem že groza in jeza. ~"To bi bil lahko 363 VIII| hitel oče, ko je od prve groze prišel do besede. ~"Človeške 364 VI | se je razpletla, možje so grozili voglu s krampi, inženir 365 III | ko sem povedal, s čim mi grozita. ~Reva." "Pa mu bodi!" 366 VIII| Zaplaznikovo mater. Reci, da mi je grozno slabo. Teci, lepo te prosim." ~ 367 I | prag Boltežar in ponavljal grožnjo za bratom. ~Oče je sedel 368 V | se čudili in vedno nove gruče so pritiskale pred vrata. 369 VII | prigrizovati. Počasi je grudil trdo malico in skrbno pobiral 370 IV | gruntar. "Ti, ki ti tvoj grunt orje krt, gnoje pa ptiči 371 IV | pod čelom, je ogledoval gruntarje, dokler mu ni bilo dovolj. ~" 372 V | hvalile in božale. Obsodba gruntarjev pri Štebucu je bila pisana 373 VII | za med naš svet, takale gruntarska hrusta." ~Mihor je bil užaljen. ~" 374 X | družina pri gruntih. -- Grunti hirajo -- Podlog pa stoji..." ~ 375 X | to je tuja družina pri gruntih. -- Grunti hirajo -- Podlog 376 I | hišo in zemljo -- potem pa hajdi -- z malho po svetu. Podlog 377 VII | večer kaj živahno. Pela je harmonika, ženske so imeli med sabo 378 VI | odnesli k sosedu in tam ob harmoniki nadaljevali gostijo. ~Lucija 379 V | gruntu? Nič. -- In oče! Rodne hčere ne bi tako gledal. O, doto, 380 IV | gruntar, ki je imel dve hčeri, zreli za Podlog. ~"Šimen 381 IV | Nobena mačka ni bolj hinavska." ~"Pa se je znala naličkati!" ~" 382 VI | zgodilo. Toda to je bilo kakor hipen mrak čez oči, potem pa se 383 VIII| Toda kratki so bili taki hipi in je zopet vstala in se 384 X | družina pri gruntih. -- Grunti hirajo -- Podlog pa stoji..." ~ 385 V | V zvezdnati jasnini sta hiteli dve črni senci sredi snegov 386 VII | sezidala? Tamle v rebri majhno hišico. Za les pa bi rekla očetu." ~" 387 X | je izpregovoril Boltežar, hišni kovač in sodar: ~"Postarali 388 II | je začutila skozi rokavce hlad snega z Gašperjevega suknjiča. ~" 389 III | namenjen za zakol, mu segel v hlam in ugotavljal rejenost. 390 V | nekaj okusijo. Tudi dekle in hlapce. Od fare in še od sosednjih 391 VII | so bile umazane, kakor hlebi velike lise od zamoka. Streha 392 II | stropu; kot da je v božjem hlevcu. Mislil je in nič ni mislil. 393 II | II Gašper je prižgal hlevno svetilko, jo obesil na kljuko 394 V | Hrustu, ki je premetaval hlode kot žveplenke, se je tresla 395 IV | nočem." ~"Reci nočem ali hočem, to je tvoja reč. Možu pa 396 VII | zavrnil Boltežar. ~"Kakor hočeta. Sicer pa res nista za med 397 VI | očmi), naj Lucija sama ne hodi okrog ljudi. ~"Premehka 398 VII | Pri živem srebru, kamor so hodili jest samski rudarji, je 399 II | moj Bog, v takem vremenu hodiš!" ~"Kaj vreme! So druge 400 III | je premagal in še stal na hodniku ter razmišljal. Desetkrat 401 VIII| ne zamerita. Saj sem ju hotela prej -- pa nisem smela... 402 VIII| Gašperček je že užil nekaj hrane in večkrat trudno odprl 403 I | šestdesetletnik, pa še kakor hrast. Zajel je iz sklede; žlica 404 I | gledali vsak v svojo plat kot hrasti na gori. ~"Kaj se pričkate, 405 VI | mize na klop in za očetovim hrbtom priplezala k Luciji. ~"Tako? 406 VIII| Lucijinim oknom in čakal in hrepenel. Vse se je treslo v njem. 407 I | fižolovke, ki jo je obtrgovala, hrestljanje koruze, ki sta jo robkala 408 VI | namaškaral za inženirja, v hrib za hišo so imeli napeljano 409 IV | snubitvi je zašumelo po hribih in grapah krog Podloga, 410 VII | hrbet: "Kako štorkljata, hribovca." ~Oba sta slišala, rekel 411 V | snegov s Podloga v dolino. V hribu je lajal lisjak in se jezil 412 X | se obrnil k bratoma in s hripavim glasom izrekel: ~"Ostanita!" 413 V | nobeden. -- ~Božnar pa je brez hrupa pripravljal Luciji balo 414 IX | dokler ni planil v jok; hrust je jokal kakor otrok. ~" 415 VII | svet, takale gruntarska hrusta." ~Mihor je bil užaljen. ~" 416 V | pred nevesto in ji ponudil. Hrustu, ki je premetaval hlode 417 X | da je bila mlada mati kar huda, češ vse mi poberete, kaj 418 VI | In ta čas bo prišel ob hudem delu. Takrat utegnejo kar 419 III | Boltežar izpod čela ošinil s hudim pogledom. ~In so spet umolknili, 420 V | Podlogu je nastala zadrega, hujša kot ob košnji. Prišli so 421 IV | besedo. Tako mora biti. Ni hujšega dolgega časa, kot je mrtva 422 VI | oblila Lucijino lice in hvaležno je stisnila roko možu, ki 423 VI | vse to in z nekako otroško hvaležnostjo sprejemal od snahe izredno 424 VIII| nikogar. Stari se ni zastonj hvalil, da je še za dva. Lucija 425 V | Vseh oči so jo spremljale, hvalile in božale. Obsodba gruntarjev 426 VIII| kjer je ležalo dete. ~"Hvaljen 8og," jc šepetaje pritrdil 427 VII | Boltežar je utihnil in se igral z nožem. Mihor se je obrnil 428 V | poročencev, progarji so igrali in ženin je peljal nevesto 429 VIII| drhteča in omagana, ter začela ihteti. ~Podlogar je vrgel vile 430 II | II Gašper je prižgal hlevno 431 III | III Po tej noči se na Podlogu 432 V | potrkal nanje in dokazoval, da imajo vse pravice do hiše, na 433 VIII| Lucija. Ali ne vidiš, da te imamo radi? Zato te prosim za 434 VII | Ne bo dal." ~"Kako da ne? Imava že leta in gosposko, če 435 VI | so strežajke in kuharice imele polne roke dela s pospravljanjem. 436 VIII| božjih potih, kar je vedel imen, in povsod je prosil in 437 I | hotel brskati po pratiki za imeni naprej in nazaj, so bili 438 IV | Meni narediš! -- Moram imeti! -- Najbolj ugnano obleko 439 VI | grozili voglu s krampi, inženir je trdno gonil svojo, dokler 440 VI | Nekdo se je namaškaral za inženirja, v hrib za hišo so imeli 441 II | ji ušel v hišo. Oči so mu iskale Lucije. Ona pa je vrata 442 VI | pogajanju. Toda njen smeh ni bil iskren. Silila se je, z očmi pa 443 IV | Možu pa gre, da je eden in isti -- tukaj in tamkaj." ~"Kaj 444 IV | IV Po Gašperjevi snubitvi 445 IX | IX Če kaj spravi žlahto, jo 446 IX | zanesla na izbo. ~Kakšna izba! Vse, kot sta pustila, in 447 VI | je Gašper trkal na vrata izbe. Nihče se ni odzval. Odprl 448 III | hiše. Še je gorela luč v izbi. ~Vrnil se je na podič in 449 VI | bila zvečer z Gašperjem v izbici, se ga je nenadoma oklenila 450 V | bežal skozi vežo, kjer je izbil Maruši burkle iz rok. Še 451 VI | mehkem srcu. Ni si mogla izbiti iz glave, da je ona samo 452 V | kaj, Gašper le ni slabo izbral." ~"Sama skrb in strežba 453 I | se ustavil pred bratom in izbruhnil: ~"Kajžarsko in prazno na 454 V | Da veš, še nocoj to noč izginem. -- O, Lucija!" ~"Če nisi 455 IV | zajtrk pripravljena obara izginila iz kotla, kot bi trenil. ~" 456 VIII| pogubljate moški, pa se izgovarjate, da Bog naredi." ~Božnarica 457 V | je pa bolj izjecljal, kot izgovoril: "In nič več ne pojdeš čez 458 VI | zaradi mene." ~To je izgovorila sama zase, a vendar tako, 459 VIII| me za Lucijo. Tako nekam izgubljen pogled ima. In kuhati jo 460 V | Boltežar, ki je pa bolj izjecljal, kot izgovoril: "In nič 461 VI | obstala žlica sredi pota in izlila juho. Štefa je z odprtimi 462 VI | ženin dati "na rožance". Izmislili so si zanko za Gašperja. 463 X | poseke -- vse okrog golo in izmozgano. To so dote -- to je tuja 464 I | Mihor je dvignil glavo iznad knjige: "Opravke ima. -- 465 IX | prišla do sape. Tako ju je iznenadil bratov obisk. ~"Žena in 466 VII | nalil in ponudil. ~Rudar je izpil. ~"Plesat pojdita." ~"Se 467 VII | je dregnil Mihor. ~Ko sta izpila pol litra in premišljevala, 468 VI | od hiše, češ mlada ju je izpodrinila. Toda na Podlcgu ni nihče 469 II | Gašperju ne. Dolga je bila izpoved, da je minila polnoč, preden 470 I | Še ta predpust?" ~"Le kaj izprašuješ! Našega rodu otroci se bodo 471 VI | in pognal. ~Vso pot nista izpregovorila besedice. Ljudje pa, ki 472 III | strop. Gašper, ki se je ves izpremenil v teh dneh in postal zgovoren, 473 III | Podlogu ni na videz prav nič izpremenilo. Pela je žaga, pela sekira; 474 III | In potlej -- kakor bo oče izprevidel in Bog dal." ~Boltežar je 475 IX | sredi sobe. ~"Lucija!" je izprogovoril Boltežar in pokazal s prstom 476 I | vil nad glavo. Gašper je izpustil storž na klop in pogledal 477 X | roke: ~"Nikoli več vaju ne izpustim. -- Pri nas bosta. Kajne, 478 I | stisnil klop in poskusil izreči besedo. A mu je obtičala 479 I | Podloga trije kralji. Štefo je izredila dekla Maruša, ki je kot 480 VI | hvaležnostjo sprejemal od snahe izredno postrežbo in posebno dobre 481 X | bratoma in s hripavim glasom izrekel: ~"Ostanita!" Jok je utihnil, 482 VI | brata pojdem," je hitro izrekla, da je Gašper ostrmel. ~" 483 VI | poljubila na ustnice, ki so izrekle to odrešilno besedo. Vsa 484 VI | za njo in ni vedel, kaj izrekuje. Lucija se je ozrla in videla, 485 VI | Iz brinove korenine ju je izrezljal. Rumeni in gladki sta bili 486 X | poskrbel zase in za sinove, izročil Podlog mladima, sam s sinovi 487 V | pripravno besedo. Njene oči so izsledile vsako zadrego. Kjer koli 488 III | kaj vem, kako bi se bilo izteklo." ~"Treba ti je bilo tega." ~" 489 V | vinski se je v trenutku iztreznil in si delal gaz s komolci 490 I | čelo. ~"Kar je, je," je izustil hripavo in pomeril proti 491 V | vendar, da se je kradoma izvil izmed svatovskega vrišča 492 IX | prenaša. Mihor je komaj izvlekel toliko iz Gašperja, ki je 493 VII | Tega sem poiskal jaz, išči ti drugega. Samo dobil ne 494 IX | z malico pripravljala za jamo. ~"Na pogreb sem prišel 495 VII | mahedrala s kljuk črna, zamazana jamska obleka. Za koruzni strah 496 VII | videl. ~Za vrati sta viseli jamščarici, ki sta s kadečim se stenjem 497 VII | spregovorila. Tam sta prižgala jamščarico in se začela slačiti. ~" 498 VIII| skrivoma vrtal v vseh srcih. ~Jaro žito je že visoko zelenelo, 499 VI | neugnan. Truden je." ~Vesela jasnina je oblila Lucijino lice 500 V | noč je bila. V zvezdnati jasnini sta hiteli dve črni senci