Chapter

 501 VIII|         začele kapati solze na belo javorovo ploskev pred njim. ~Naslednje
 502 VI  |        pisal z nohtom krive črte po javoru. ~Oče je še gledal in očakoval,
 503 VIII|        ležalo dete. ~"Hvaljen 8og," jc šepetaje pritrdil Podlogar
 504 VI  |          bila neslana in presoljena jed deveta briga. Lucija je
 505 VI  |            odvrnil oče malomarno in jedel. Vendar pa mu je ušel pogled
 506 IX  |        začel večerjati. Boltežar se jedi ni dotaknil. Sedel je na
 507 V   |             krog miz, šibečih se od jedil. ~Zadnja je sedla nevesta.
 508 VI  |       Lucija je ravno odmolila pred jedjo. Gašper je odmomljal za
 509 VI  |            po žlici. Tudi Lucija je jedla, zakaj velel je oče Šimen.
 510 V   |             prava stiska. In vsi so jedli do sita, vsi so pili po
 511 VI  |         bodo kazali. Tako. Sedaj pa jejmo." ~In segel je prvi po žlici.
 512 X   |              Strici so Štefi sproti jemali otroke in jih pestovali
 513 IX  |             udaril iz nje. Začel je jemati: nagelj za nageljnom, rožo
 514 V   |           gledal. O, doto, doto! Ne jenjam. -- Nobeni babnici ne bom
 515 VI  |           vogla obeh s Podloga. Pri Jeranovih voličih sta stala -- drva
 516 VII |             srebru, kamor so hodili jest samski rudarji, je bilo
 517 V   |      prinesel k domu breme blaga ih jestvin in posode. Drug drugemu
 518 VI  |             bila v njem že groza in jeza. ~"To bi bil lahko že zjutraj
 519 IV  |       navade ali potrebe, marveč od jeze in zavisti. Zato so Lucijo
 520 VI  |             ljudi. ~"Premehka je. Z jeziki opravim jaz." ~In je tudi
 521 V   |         hribu je lajal lisjak in se jezil na trobente, ki so udarjale
 522 IV  |             deset Podlogov." ~In so jezno srebale cinke z obarne juhe. ~
 523 III |          Gašperju je šlo po sili na jezo in na jok. Brata sta ga
 524 II  |             je spoznala po glasu. ~"Jezus, Gašper! Prav gotovo sta
 525 VI  |            na Lucijo, ki so ji brez joka začele kapati solze. Tedaj
 526 VIII|            je neprestano vsa plašna jokala, na izbo in ostala pri njej,
 527 VI  |         skokoma spustil v dolino. ~"Joža, koleselj in konja!" je
 528 IV  |        jezno srebale cinke z obarne juhe. ~Pri sosednji mizi pa so
 529 VIII|          romale in romale... ~Proti jutru, ko se je komaj majčkeno
 530 VII |         viseli jamščarici, ki sta s kadečim se stenjem napisali vse
 531 IV  |             komolcem droben krojač, kajžar. ~"Možje, nimate prav." ~"
 532 II  |         norce nas ima Podlogar, nas kajžarje. In tebe povrhu," je poprijela
 533 V   |            rešeta, sicer zoper šego kajžarjev, težke kose pogače vsem,
 534 IV  |            niso nič kaj upali. ~Pri kajžarjih je sedel in vrtel med prsti
 535 IV  |            vlekle z gruntarji, celo kajžarske. Krčmar Štebuc je mahal
 536 VI  |             snubec ognil Božnarjeve kajže. Dasi ni imela prav najmanjšega
 537 VIII|            ste enaki. Nič ne veste, kaka reva je ženska. In če bo
 538 II  |         vzglavjem pograda in legel, kakršen je bil. Niti klobuka ni
 539 X   |          Podlogu? -- Oh, ti možaki, kakši ste." ~Maruša je zajokala
 540 II  |             smejalo. Preudarjal je, kakšne noči so mu tekle in se vlekle,
 541 III |         pritrjeval Boltežarju. ~"Za kakšno deklo?" se je postavil takoj
 542 VIII|             drv je poravnal poleno, kamen, ki se je valjal pred durmi,
 543 III |            lahko noč. Pred vežo, na kamnitem podiču, ki ga je kril napušč
 544 I   |             s podkovanimi čevlji ob kamniti prag pred vežo. ~"Prej bi
 545 II  |         tako." ~Lucija je prišla iz kamre. Gašper je stopil tik k
 546 II  |            spoznal. ~Lucija pa je v kamri zaihtela: "Zakaj ste mu
 547 II  |           ustavil in govoril bolj v kamrna vrata kot očetu in materi: ~"
 548 II  |           prsti, da bi potrkljal na kamrno okno, kjer je spala Lucija. ~"
 549 IX  |             so videli, kako so tiho kapale Boltežarju solze. ~V veži
 550 II  |          zvezdice so se utrinjale v kapljicah po stropu; kot da je v božjem
 551 II  |        strop, kjer so se blesketale kapljice strjene sopare. Samo od
 552 IV  |         napival. Podlogar je srknil kapljo pa slišal bogatega soseda,
 553 V   |           šel na izbo. Tam je vrgel kastorec, na katerem je bil velikanski
 554 VIII|          Rahlo je odprl duri, skozi katere je čul vzdihe Lucijine.
 555 IX  |      dotaknil. Sedel je na stol, ob katerega je postavil škatlo, se zagledal
 556 IX  |         tedaj, pred tisto potjo, na kateri jo je ustavil oče... ~Ko
 557 III |        napušč na dveh stebreh, mimo katerih so držale stopnice na levo
 558 X   |      zastala noga pred oknom, skozi katero je zrl po poti, ki so po
 559 II  |        Božnar in obešal svetilko na kaveljček pod stropom. ~"Saj me je
 560 VI  |             pojdeta, dlje jima bodo kazali. Tako. Sedaj pa jejmo." ~
 561 I   |           in pogledal Mihorja. ~"Ni kazno, da bi storila nocoj." ~"
 562 I   |              Ko je ujel zadnje zrno kaše, je vrgel žlico v skledo
 563 VII |         pozdravilo, večina se pa ni kdove kaj zmenila. Bili so hrupni
 564 III |    škodoželjno pogledal Gašperja in kimaje pritrjeval Boltežarju. ~"
 565 V   |         postelj. Skoro do stropa so kipele bele blazine. Skozi vezenine
 566 II  |            visela vlaga solz. Težki kiti sta ji tekli na pol razpleteni
 567 I   |      pogovarja ali prepira. ~"Še to kito orobkajva," je po molitvi
 568 VII |             in komur je šla trda za klajo, je prignal past voliča
 569 VIII|          Gašper jih je očakoval pod klancem in s tresočo se roko odgrnil
 570 III |          prašiča zakoljemo. Naprosi klavca, po kuharico pojdem sam.
 571 VIII|          njegovo srce je kričalo in klečalo pred božjim tronom za Lucijo
 572 V   |           tla in posodo, čev1jar je klepal po kopitih, vozili so iz
 573 VIII|           dan vidi kmetu, ko zapoje klepanje in se zabliskajo kose. ~
 574 VI  |           Modri tehta besede, bedak klepeta." ~Lucija je vsa žareča
 575 VIII|             oglasilo iz hleva in je klicala živina, ali je udarila ura
 576 V   |          slovesnostjo sta zaprosili ključ od gospodarja in šli v sobico,
 577 VII |          Poleg njiju je mahedrala s kljuk črna, zamazana jamska obleka.
 578 VI  |          enkrat pogledal po praznih kljukah, kjer je navadno visela
 579 II  |            vrati pritiskala roko na kljuvajoče srce. ~"Kako sva opravila?"
 580 VIII|             molilo samo srce, ki je kljuvalo, da se je moralo slišati
 581 IV  |        krčma. -- Kaj bi, oče Šimen? Klobasico še imam. Samo eno. Zate
 582 VII |           Poiskal je v papir zavito klobaso, vzel trd vogel kruha in
 583 VI  |       Pograbil je suknjič, segel po klobuku in odvihral iz hiše ter
 584 X   |            pogledal. Oče je kar ves klonil. Glava se mu je povešala
 585 V   |    pritajeno zakriknil, glava mu je klonila na prsi. ~Takrat pa ga je
 586 VIII|             Vidi se noč in dan vidi kmetu, ko zapoje klepanje in se
 587 I   |        Mihor je dvignil glavo iznad knjige: "Opravke ima. -- Kaj pa
 588 VI  |     marsikatero zaplato na krilo in kočemajko. Šimen je ogledoval vse
 589 VIII|             Prisad da je v krvi? Od kod le? Saj vas ne umem." ~Zdravnik
 590 IV  |            obrvi, ki so mu kot siva kodelja visele pod čelom, je ogledoval
 591 I   |            bo, ampak je že naša. Za koga sem vlekel in garal jaz?
 592 V   |              dokler ni sin padel na kolena in zaprosil: ~"Oče, odpustite
 593 V   |            fare. Gašper je skočil s koleslja in skrbno pomagal Luciji
 594 V   |           ga je ozmerjala s pijanim koleštralom. Pribežal je na teman kot
 595 VI  |           oči srca, da spregledata, koliko trpi. In molila je k angelu
 596 VIII|           vase. Prikrila je materi, kolikokrat kar omahne med večnim delom
 597 V   |         vanju, da je zajel, kdor in kolikor je hotel. ~S to uro se je
 598 III |             kjer je trepetal svetel kolobar od zasenčene luči. ~Od spodaj,
 599 V   |            gledal Boltežarja, ki je kolovratil med svati, se široko smejal,
 600 V   |         iztreznil in si delal gaz s komolci med radovednimi in bežal
 601 III |         utihnil, se nato dvignil na komolec in počasi spravil tajnost
 602 VIII|     popravljal jaz. In če jo boš ti komu storila, potem le prosi.
 603 VII |             se že pasle po rebri in komur je šla trda za klajo, je
 604 VI  |             srečen vračal v hišo: ~"Končano! Lepo je bilo, ali ne, Lucija?" ~
 605 I   |           narejena! Na vse kraje in konce prav," je kar privzdigovalo
 606 III |      pripravi," se je usedel na rob končnice Mihor. ~"Ne morem ti je
 607 III |             nogo, se uprl s prsti v končnico, da je zaškripala. ~"Kako
 608 II  |             je tipal po predrju, na koncu hleva se je pa spustil nizdol
 609 VI  |           bič in še rekel: "Če pade konj, pade meni!" Nato je počil
 610 VI  |         dolino. ~"Joža, koleselj in konja!" je prigrmel v hišo k Vodirju,
 611 V   |        posodo, čev1jar je klepal po kopitih, vozili so iz mlina in v
 612 II  |           toda strah ji je vendarle kopnel. ~"Kako sta opravila z očetom?"
 613 VI  |           bila noga čezdalje težja, korak vse krajši in počasnejši.
 614 VI  |            srčno stran. Le še nekaj korakov je bila od hiše. In čudo,
 615 V   |           škafa vina pred hišo: dva korca je spustil vanju, da je
 616 VI  |      prinesel dve žlici. Iz brinove korenine ju je izrezljal. Rumeni
 617 IV  |         usmiljenja na srenjskem." ~"Koritnik, pošteno sem prosil in srenja
 618 IV  |             mu," je miril Zaplaznik Koritnika. ~"No, Zaplaznik," je povzel
 619 V   |            natakali izpod curka pri koritu. Kdor koli je majčkeno poprijel
 620 I   |       pokali pod prsti Maruše, suha koruza se je šumljaje usipala izpod
 621 I   |             obtrgovala, hrestljanje koruze, ki sta jo robkala Gašper
 622 VII |          zamazana jamska obleka. Za koruzni strah bi bila na Podlogu
 623 VIII|          najel, dasi ni bilo tujega kosca pri hiši že nekaj let. Ob
 624 VIII|          štiri dni je bil Šimen med kosci in grabljicami kot nasekana
 625 VI  |            pred peč, kjer je kuhala kosilo. ~Lucija se je resnično
 626 VI  |         odrivala smeti le toliko po kotih, da so pač mogli čeznje,
 627 IV  |      pripravljena obara izginila iz kotla, kot bi trenil. ~"Da je
 628 I   |            nos in gledal na bogca v kotu. ~"Spat pojdiva," ga je
 629 X   |        izpregovoril Boltežar, hišni kovač in sodar: ~"Postarali smo
 630 V   |       nasilno, da se je pocejalo iz kozarcev in je Lucija povešala oči
 631 IV  |              Kajžarji so potrkali s kozarci ob mizo, da je krčmar Štebuc
 632 V   |            prerokoval Šimen, nagnil kozarec in preko njega izpod na
 633 VII |            vsake nedelje. Bajtarske kozice so se že pasle po rebri
 634 V   |           vdal vsak. ~Če je zdrsnil košček kruha na tla, je bila Lucija,
 635 I   |               Še enkrat je pribil s koščeno roko to trditev ob mizo.
 636 VIII|            polje. Pa se je vrnila s košem zelenjave, ki jo je grede
 637 X   |           ni bilo molka ne konca ne kraja, je Mihor vstal s klopi
 638 I   |           se mu je bil nabral okrog krajcev. ~"Spet naletava?" je vprašal
 639 I   |            In kako narejena! Na vse kraje in konce prav," je kar privzdigovalo
 640 V   |             fare in še od sosednjih krajev se je nabralo fantov zaplečnikov,
 641 III |            so se utrinjale v zimsko krajino. Daleč spodaj, izza gozdiča,
 642 VI  |           čezdalje težja, korak vse krajši in počasnejši. Ko je zagledala
 643 IV  |          Podlogarja, kot se posluša kralj, ko jim je razodeval, da
 644 I   |             odnesli s Podloga trije kralji. Štefo je izredila dekla
 645 I   |             na Podlogu in vsakega o kraljih. Ker oče Šimen ni hotel
 646 IX  |             je nosila ta od rude in krampa črna roka cvet za cvetom
 647 VIII|           je živela pod srcem. Toda kratki so bili taki hipi in je
 648 II  |        takrat, ko mu je Lucija pred kratkim razodela skrivnost. Luči
 649 VI  |            je vselej umolknil in jo kratko zavrnil: "Kar pusti očetu.
 650 VII |         imata doma hišo in njive in krave, mi pa nič." ~Rudar je še
 651 I   |             sin Gašper, in rasla do kravje in prašičje dekle, dokler
 652 VII |             prignal past voliča ali kravo. Po sprehodu sta šla v svoj
 653 VII |           stropu, ki je imel križem kražem razpeljane rumene poke,
 654 VIII|            na postelji in se vila v krčih. Štefa je gledala z izbuljenimi
 655 IV  |          dolgega časa, kot je mrtva krčma. -- Kaj bi, oče Šimen? Klobasico
 656 III |         zajec pretekel pot? Zato se kremžiš. Ji pa postani za hlapca,
 657 V   |             je stisnil bratovo roko krepkeje. ~"Če si mož, pojdi ih naveži
 658 VIII|     ustnicami, toda njegovo srce je kričalo in klečalo pred božjim tronom
 659 III |           kamnitem podiču, ki ga je kril napušč na dveh stebreh,
 660 VI  |            bi ji blato ne oškropilo krila. Tako je bila zatopljena
 661 VI  |   prikrojila marsikatero zaplato na krilo in kočemajko. Šimen je ogledoval
 662 VI  |            v mizo in pisal z nohtom krive črte po javoru. ~Oče je
 663 VIII|           bo na Podlogu le za vinar krivice, jo bom popravljal jaz.
 664 V   |            ustnice neprestano rahlo krivile v smeh, ki se mu je natanko
 665 IX  |         vtaknil v sklenjene roke ob križ Luciji in bel nagelj je
 666 V   |        potno. Stisnila mu je v dlan križani tolar in rekla: "Bog te
 667 VIII|          bil pripravljen zadeti vse križe nase, da bi le bilo Luciji
 668 IV  |            so ščipali od vseh plati krojača: "Meni narediš! -- Moram
 669 VIII|         žito je že visoko zelenelo, krompir so osuli, a razen nekaj
 670 I   |             Nato je pomočil palec v kropilček za vrati, pokropil otroka,
 671 IX  |             so zadnji, ki so prišli kropit in čuvat k mrličema, odšli,
 672 V   |           hipu je bila tam, donesla krožnik, premaknila čaše; najbolj
 673 VI  |        spraviti k pokoju: šivala in krpala je perilo in obleko obema
 674 V   |             nato drgnil z nakredano krpo težko srebrno verigo. Ure
 675 VIII|         njej. ~"Ga že imaš -- sina. Krstili ga bomo. Slaboten se nam
 676 V   |          svatovska teta in Lucijina krstna botra. S skrivnostno slovesnostjo
 677 VIII|           botri drugi dan na faro h krstu. Podlogar je strogo naročil
 678 IV  |           Ti, ki ti tvoj grunt orje krt, gnoje pa ptiči izpod neba?" ~
 679 IX  |             se je oglasil Boltežar. Kruh in nož sta mu padla iz rok. ~"
 680 VIII|            zato za Lucijo tem večja kuha in še več dela v hlevu,
 681 I   |         umrli gospodinji prijela za kuhalnico, so skrili pred njo družinsko
 682 V   |       Podlogu je bila nemirno tiha. Kuharica in najete strežajke so sicer
 683 VI  |          hišo, kjer so strežajke in kuharice imele polne roke dela s
 684 IV  |           najel godce progarje, dve kuharici in da nihče iz soseske ne
 685 III |       zakoljemo. Naprosi klavca, po kuharico pojdem sam. Vabi tako, kot
 686 VIII|            izgubljen pogled ima. In kuhati jo je začelo. Morda bi Gašper
 687 VIII|          žene so prihitele -- ta od kuhe, ta od živine, druga s polja --
 688 VI  |           ni nič zgodilo. Maruša je kuho z veseljem zamenila s hlevom.
 689 IV  |             Vi ste tisti! Vse na en kup!" je vzrojil krojač. ~Kajžarji
 690 III |             obleke. Oče je blago že kupil. Črno je, da se kar spreminja.
 691 IV  |         imela spodobne besede že za kvante." ~"Nobena mačka ni bolj
 692 VII |       Podloga dvignila in odšla. Do kvartirja nista nič spregovorila.
 693 III |            brez teh trm ne bo nihče lačen na naši svatbi." ~"Preprosim
 694 V   |        Podloga v dolino. V hribu je lajal lisjak in se jezil na trobente,
 695 VII |             viseli od potu sprijeti lasje po sencih in silili na čelo.
 696 I   |         žlica je praskala po široki latvici, stroki so spet pokali pod
 697 I   |       Marušo, ki je tedaj že držala latvico za rob, jo odnesla v kuhinjo,
 698 II  |             vogla, zavriskal na vso lašč, Lucija pa je tiho zaihtela. ~
 699 III |             ženin. ~Ko je že mislil leči, se mu je zdelo, da ga je
 700 V   |          pretege, toda na domače je leglo nekaj slovesnega in skrivnostnega.
 701 VI  |           so ju videli, so sodili: "Lejte si no, kako ji streže! Stari
 702 IX  |    zgrinjati, ko so se odpeljali iz Lepe njive. Skoraj vso pot so
 703 VI  |        resnično razveselila. ~"Kako lepol Te pa ne pojdeta na mizo.
 704 V   |            je prikazal Boltežar. Na lesenem ploščku je držal majčkeno
 705 VI  |    vzpenjačo, da bodo drva kar sama letela pred hišo. Ker nam je pa
 706 V   |          oče vile nadenj. Vse mu je letelo iz rok, tekal je sem in
 707 VI  |             recljih je vžgal dan in letnico poroke. ~"Na, Lucija, zate
 708 I   |          let ni bilo nič. Trinajsto leto je božič prinesel še Štefo,
 709 VIII|          senožeti je že izginil med leščevjem. Za njim jo je mahnil Podlogar,
 710 VIII|      pokazala na jerbašček, kjer je ležalo dete. ~"Hvaljen 8og," jc
 711 IV  |             bilo treba na srenjskem ležati," je zabavljal gruntar. ~"
 712 VIII|              Žene so ga silile, naj leže. Vdal se je, šel v hišo
 713 VII |     Slednjič se je hitro vzdignil z ležišča in rekel: ~"Noči se. Pojdiva
 714 III |            treščil strt in jezen na ležišče in obrnil hrbet proti bratovi
 715 VII |        nožem. Mihor se je obrnil na ležišču vznak in gledal v poko na
 716 VI  |           sedela?" je držala Lucija lično žličko v rokah in gledala,
 717 VIII|         globoko zaoranih brazdah na licu je vztrepetal nemir. ~"Nič
 718 VII |         umazane, kakor hlebi velike lise od zamoka. Streha ni držala.
 719 V   |            dolino. V hribu je lajal lisjak in se jezil na trobente,
 720 VII |           Mihor. ~Ko sta izpila pol litra in premišljevala, ali bi
 721 III |             bil vstal in odšel. Ali ljubezen ga je prevzela, da se niti
 722 VI  |            pritisnil na prsi s tako ljubeznivostjo, da se je Maruši zdelo kar
 723 VII |       Plesat pojdita." ~"Se nama ne ljubi," ga je zavrnil Boltežar. ~"
 724 X   |   izpregovoril Gašper: ~"Enkrat sem ljubil, enkrat pretrpel to strašno
 725 IX  |            jo spravi smrt. ~Taka je ljudska sodba. ~Podlogarja sta poslala
 726 IV  |             z Lucijo. Pred Bogom in ljudstvom boš povišan!" Krojač je
 727 V   |          niso orosile oči in sta se ločila. ~Krog poldneva so se vrnili
 728 VI  |          opravil. Ko se ga je nekdo lotil pri Štebucu, kako bodo zmogli
 729 VIII|        trenutek moramo ujeti." ~"Le lovi ga, toda zdravje je nad
 730 I   |      razpotegnjen, da preredi sedem Lucij, ne ene same." ~Gašper je
 731 IX  |           tiho izginil na izbo. ~Na Lucijin in Gašperčkov pogreb se
 732 V   |            prišli svatovska teta in Lucijina krstna botra. S skrivnostno
 733 X   |          bolje kot za gospodinjstva Lucijinega, se je še venomer usekovala,
 734 VIII|            je usedel na odrivač pod Lucijinim oknom in čakal in hrepenel.
 735 II  |        Božnar je svetil z dvignjeno lučjo Gašperju v lice in ga prepoznal.
 736 III |              je gledala v noč rdeča lučka. "Lucija," je pomislil Gašper
 737 VII |             ne boš nič, ko je vsaka luknja natlačena do vrha." ~Boltežar
 738 VII |           steno. ~"Veš kaj, te grde luknje sem pa že res sit. Ali bi
 739 I   |           tisti večer ne. Maruša je luščila fižol. Pokljanje suhih strokov,
 740 V   |            sijalo rdeče in modro. ~"M--mm!" so se čudili in vedno
 741 V   |      zaljubljen vanjo kakor breznov maček. In tako otrapan, da niti
 742 IV  |             že za kvante." ~"Nobena mačka ni bolj hinavska." ~"Pa
 743 VII |            po steni. Poleg njiju je mahedrala s kljuk črna, zamazana jamska
 744 VIII|            leščevjem. Za njim jo je mahnil Podlogar, ki ni utegnil
 745 I   |          poprosil Gašper, ki je bil mahoma ves mehak. "Lucija je tako
 746 VI  |           ob tem ukazu res naenkrat majhen -- kot deček -- pred očetom.
 747 VIII|           mimogrede pobrnjate svoje male opravke; na gruntu gre vse
 748 IX  |             napravila bratoma nekaj malega za večerjo in jima jo zanesla
 749 I   |       zemljo -- potem pa hajdi -- z malho po svetu. Podlog je moj;
 750 I   |           je zagledal vanjo: "Kakor mama, prav taka je!" Nato je
 751 VIII|              kjer se je prismehljal mamici naproti tudi sinček, ki
 752 VIII|           Gašperčka, ko dobi pisano mamo? In bratoma povej, da ju
 753 VIII|       naročilo. ~"Neža, po teto ti; Manica, ti pa k Zaplazniku! V dir!"
 754 VIII|      dvorišča. Grabljicama, Neži in Manici, je oče naročil, kaj naj
 755 X   |             Prav imaš. Naša je, nič manj kot vi." ~In so omožili
 756 IV  |             nihče iz soseske ne sme manjkati pri svatovščini. ~Ko so
 757 V   |            Jutri odidem. Ali greš z mano?" ~"Ne jutri! Pri tej priči
 758 X   |           soseščino: ~"Nikoli nisem maral žensk, saj veste. Kaj bi
 759 VI  |           tudi Maruši je prikrojila marsikatero zaplato na krilo in kočemajko.
 760 I   |            so spet pokali pod prsti Maruše, suha koruza se je šumljaje
 761 IV  |        krčmo iz navade ali potrebe, marveč od jeze in zavisti. Zato
 762 I   |        prašičje dekle, dokler ni po materini smrti zagospodinjila. ~***
 763 VIII|           daroval sveče in denar za maše -- za Lucijo in Gašperčka.
 764 IV  |         farne cerkve, se je po rani maši nateplo ljudi, da je za
 765 V   |          bili in zarajali nedeljsko mašo. ~Nedelja na Podlogu je
 766 I   |             Oh, zakaj?" je poskušal mečiti Gašper, ki mu je oče prevzel
 767 VIII|        očenaša iz sebe. Zapletal in medel se je, da je nazadnje obupal
 768 IV  |     stisnili in posadili Podlogarja medse. ~"Zahvaljen, Šimen, ki
 769 VII |             mize. Godec je nategnil meh, Peter Pokora se je pomešal
 770 I   |        Gašper, ki je bil mahoma ves mehak. "Lucija je tako dobra." ~"
 771 VI  |          Toda trn je tičal v njenem mehkem srcu. Ni si mogla izbiti
 772 I   |      robkala Gašper ih Boltežar, in mehki udarci orobkanih storžev,
 773 VIII|      zasvetila hiša izza drevja, je mehko poprosil, da se je Lucija
 774 II  |         zasvetila luč. Gašper si je mel roke, ne od mraza, od veselja.
 775 III |        zaječala pod nogo. Še nikoli menda niso tako škripale. ~"Še
 776 I   |        malomarno odmahnil z roko in menil: ~"Seveda, tvoje oči vidijo
 777 VI  |          nič ne pravite, kaj sva se menila." ~"Modri tehta besede,
 778 VI  |           sem kaj videl vaša fanta, meniš, jeli?" ~"Zares, ali ste
 779 VI  |          snaha. ~"Hvala Bogu! Kar z menoj! In nazaj pojdeva." ~Lucija
 780 VI  |          Gašper. ~"Pot za vzpenjačo merimo. Ti imaš mlado in lepo ženo,
 781 I   |     pobrodila po naluščenem zrnju v merniku. Zunaj pa se je v tem hipu
 782 V   |        dobro poznali očeta. Po cele mesece se je včasih potajil in
 783 VI  |             pomaga, sta kakor trdno mesto!< -- in še je rečeno od
 784 I   |           storžev, ki sta jih fanta metala na tla, to je bilo vse.
 785 II  |           na celo. Zaprašil se je v metež, oral gaz in še malo mu
 786 II  |          mati, ki je hitro segla po metlici in mu stepala sneg s pleč
 787 VI  |           in ni pristavil ne bev ne mev. ~"Štefa, kje boš pa ti
 788 III |        lovil za njo? Je ni, da bi z mezincem žugnil po njej." ~"Vsak
 789 I   |             za roko, mu jo stiskal, mežikal z očmi, kamor so silile
 790 V   |           on -- je bral v tem smehu Mihorjevem in videl sinu v dušo. Toda
 791 VII |           še enkrat pil, se srepemu Mihorjevemu pogledu nasmejal ter se
 792 V   |             z obema rokama Boltežar Mihorjevo in takoj zginil krog vogla
 793 VI  |            kot dober otrok, ki čaka Miklavževega jutra. ~*** ~V nedeljo med
 794 VIII|             se ne gane od Lucije." ~Minili so trije dnevi. Bolnica
 795 VI  |          ali ne prihaja Lucija. Pet minut mu je bila že muka čakanja.
 796 V   |           kakor očetova roka. Čuden mir mu je gledal z obraza in
 797 VIII|           česa treba. Nič kaj nisem miren. In Božnarica naj se ne
 798 VIII|             bo vse kar prav," ga je mirila teta in šla zopet k Luciji. ~
 799 V   |            gledal z obraza in v tem miru so se ustnice neprestano
 800 VI  |          pravicah si ti na Podlogu. Miruj in ne vrtaj. Onadva pa kliče
 801 VIII|     Božnarica, vsa prepadla. Samo v mislih je trpela: saj sem ji pravila,
 802 IV  |        mlado k hiši. Kajžarji so si mislili svoje, ugovarjati si vendar
 803 VI  |       nikoli ne bo utihnil." ~"Kako mislite?" je hitro poprijela Lucija. ~"
 804 IX  |           na Lucijo. Ni si pa mogel misliti, da je bila Lucija sobico
 805 V   |              ki so se posajali krog miz, šibečih se od jedil. ~Zadnja
 806 VII |         človeka. In še skrinjici in mizica pod oknom, to je bilo vse. ~
 807 III |           oblečena na posteljah. Na mizici jima je brlela luč. ~"Jutri
 808 V   |              ob košnji, ob žetvi in mlačvi, ob živinski bolezni, tedaj
 809 X   |           za sinove, izročil Podlog mladima, sam s sinovi se pa umaknil
 810 V   |             vozili so iz mlina in v mlin, vsak dan je kdo hitel v
 811 V   |            po kopitih, vozili so iz mlina in v mlin, vsak dan je kdo
 812 IX  |             tudi oba brata Gašper. ~Mlinar mu je zapregel, da se je
 813 VIII|         dobre pol ure je že ropotal mlinarjev koleselj po soteski proti
 814 VI  |          prigrmel v hišo k Vodirju, mlinarju. ~Kot bi trenil, so zapregli.
 815 V   |        rahlo razsvetljevali sobo. ~"Mm--mm!" je vse ostrmelo. Teta
 816 VI  |       naenkrat vsi pogrešiti zdravo moč sinov in -- kaj bo tedaj? ~
 817 VI  |      pravite, kaj sva se menila." ~"Modri tehta besede, bedak klepeta." ~
 818 IX  |          Lepo njivo. Le kaj bi bilo moglo upogniti oba s Podloga,
 819 II  |              Vdrl je v kamro. ~"Kar mojškro k hiši! Lucija, v nedeljo
 820 V   |       skrivnostnega. Sam oče je bil molčeč in se je, prej tako vzravnan,
 821 IV  |             Vorena. Sedaj pa pij in molči." ~"Bom," je pritrdil puščavnik
 822 VIII|            bilo Luciji polajšano. ~"Moli, Gašper, da nama ne umrje.
 823 I   |        sklenjenimi rokami, kakor bi molil. Nato se je ozrl po hiši,
 824 IX  |             mrtvaškem odru in dolgo molili. Potem je ostala pri luči
 825 VIII|            je nazadnje obupal in je molilo samo srce, ki je kljuvalo,
 826 VIII|         umrje. Prezgodaj je." ~"Saj molim, ves čas že." ~In je res.
 827 VIII|            v njem. Večkrat je začel moliti. Toda ni spravil očenaša
 828 I   |           to kito orobkajva," je po molitvi povabil Gašper Boltežarja,
 829 I   |             riti v noč in sneg," je momljala Maruša. ~Mihor je dvignil
 830 VI  |       vendarle samo zato, ker jo je moral. Podlog ni bil vajen sramote.
 831 VIII|            ki je kljuvalo, da se je moralo slišati to trkanje do samih
 832 VIII|          vse z vihro; vsak trenutek moramo ujeti." ~"Le lovi ga, toda
 833 I   |      plačati pa tega noben denar ne more. Torej..." ~Gašper je gledal
 834 VI  |           je perilo in obleko obema moškima, tudi Maruši je prikrojila
 835 X   |       puščobe na Podlogu? -- Oh, ti možaki, kakši ste." ~Maruša je
 836 II  |          Lucija, v nedeljo pridem z možmi -- in..." ~Gašper je obstal
 837 VI  |         Toda to je bilo kakor hipen mrak čez oči, potem pa se mu
 838 III |            ki ga je odprla. "Zapri! Mraz je!" In je šel. ~
 839 II  |        Gašper si je mel roke, ne od mraza, od veselja. Po poti si
 840 IX  |            prišli kropit in čuvat k mrličema, odšli, so se doma*i zbrali
 841 IX  |          odru. Ljudi, ki so čuli ob mrliču, se je kar gnetlo. Pogovor
 842 IV  |        hujšega dolgega časa, kot je mrtva krčma. -- Kaj bi, oče Šimen?
 843 IX  |             so se doma*i zbrali pri mrtvaškem odru in dolgo molili. Potem
 844 IX  |         Mihor in Boltežar stopila k mrtvaškemu odru. Ljudi, ki so čuli
 845 VI  |         počasnejši. Ko je zagledala Mrzlikarjevo hišo in tesno okence, ki
 846 VI  |          stanujeta naša dva." ~"Pri Mrzlikarju. Za stražo imata revno podstrešnico.
 847 VIII|         teti ni. ~Dolgo dolgo so se mudile žene. Oče in Gašper se nista
 848 X   |             je kvišku, s strašansko muko, dokler se ni prekopala
 849 V   |           da se mu je stari skrivaj muzal ih nič rekel. Ko bi bil
 850 I   |       otresel sneg, ki se mu je bil nabral okrog krajcev. ~"Spet naletava?"
 851 I   |            Mihor Marušo. ~Maruša je nabrala šobo in jo pomolila proti
 852 V   |           od sosednjih krajev se je nabralo fantov zaplečnikov, ki so
 853 I   |             je prijela za kljuko. ~"Nabrskan je. Ne bom ga poslušala,"
 854 I   |          vere Maruša, pokleknila in nadaljevala. Moški so vstali, poiskali
 855 VI  |          sosedu in tam ob harmoniki nadaljevali gostijo. ~Lucija je stala
 856 V   |           matere blagoslov iz nebes nadte, da bi bila Lucija kakor
 857 III |             nad voli, ko so najbolj nagajali, ni raztogotil, kako bi
 858 III |               Pa bodi," mu je sedaj nagajivo prigovarjal Mihor. ~"Nočem!"
 859 III |            smo se pa sprli?" je bil nagel v oporekanju Mihor. ~"Nismo
 860 IX  |          Začel je jemati: nagelj za nageljnom, rožo za rožo. Z nepopisno
 861 VII |             je bil Podlog. Ko se je nagledal in namislil, je odprl majhno
 862 II  |           sprla z očetom." ~Božnar, naglušen, ga ni spoznal. ~Lucija
 863 II  |             branil Lucijo, ki se je nagnila na njegove prsi. ~"Ne veš,
 864 V   |        posveti." -- Ko se je dovolj nahudil sam med sabo, je ppkril
 865 IX  |       sorodnikom velevat na pogreb. Najbližje sorodnike je obznanil Gašper
 866 III |         žugnil po njej." ~"Vsak sam najbolje ve," je vzdihnil Gašper.
 867 VIII|       prisrčno, kakor ga Lucija pri najboljši volji še ni slišala: ~"Ljubka
 868 VIII|            dninaric niso na Podlogu najeli nikogar. Stari se ni zastonj
 869 VI  |        svatovščine. Oče je poklical najemnice, jih plačal, Lucija je pa
 870 V   |               Ti ne veš, da imam že najeto sobo pri rudniku v Lepi
 871 VI  |           kajže. Dasi ni imela prav najmanjšega dokaza, da bi mogla dvomiti
 872 V   |             ji je bila umerjena kot najmlajši družici za svatbo. Gašper
 873 IV  |          dobrikal Štebuc. ~"Postavi najprej dva štefana na mizo, da
 874 VIII|          Lucijo ne." ~Gašper bi bil najrajši poskakoval od veselja. Stari
 875 VI  |           stori, mu bo svetilnica v največji temi ugasnila.< To so božje
 876 VI  |            o Gašperjevi ljubezni, o naklonjenosti očetovi celo ne, jo je skrbelo
 877 V   |            spravil in nato drgnil z nakredano krpo težko srebrno verigo.
 878 IX  |         Gašper. "Še nekaj drobnarij nakupim, ta čas se pripravita, da
 879 III |           kako bi se nad bratoma. ~"Nalašč pravita tako; dva brata
 880 I   |        nabral okrog krajcev. ~"Spet naletava?" je vprašal Gašper. ~"Kar
 881 VIII|             tresočo se roko odgrnil naličje z deteta. ~"Spančka," ga
 882 IV  |         hinavska." ~"Pa se je znala naličkati!" ~"Ko ni imela -- kajžarska --
 883 VII |             točajka prinesla, mu je nalil in ponudil. ~Rudar je izpil. ~"
 884 I   |               Jezna je pobrodila po naluščenem zrnju v merniku. Zunaj pa
 885 VI  |            za Gašperja. Nekdo se je namaškaral za inženirja, v hrib za
 886 III |             rogmi voleta, ki je bil namenjen za zakol, mu segel v hlam
 887 V   |      prosila Boltežarja: "Še mene!" Namesto Boltežarja pa je stopila
 888 IV  |       pogledati?" ~"Samo fante! Med nami je gledala v tla in imela
 889 VIII|            potegnila za rokav in mu namignila v hišo. ~"Šimen, skrbi me
 890 VII |        Podlog. Ko se je nagledal in namislil, je odprl majhno skrinjico.
 891 I   |            šinil kvišku, trma mu je namrdala čelo. ~"Kar je, je," je
 892 VI  |            poklicat." ~Oče je rahlo namrgodil čelo in ni pristavil ne
 893 I   |     Gašperja.  Oče se mu je skrivaj namuznil, malomarno odmahnil z roko
 894 IV  |     Gruntarji so se malomarno ozrli nanj. ~"Zini, Vorena," ga je
 895 V   |       zaprte. ~Starešina je potrkal nanje in dokazoval, da imajo vse
 896 VIII|        obmolknila. -- Vročica jo je napadla; stresalo jo je. Bledla
 897 VI  |             v hrib za hišo so imeli napeljano vrv, ob voglu hiše, kjer
 898 IX  |        trdno zaspal. Boltežar pa je napeto čul in čakal, da je vse
 899 V   |       Lucijo. ~Kadar koli ji je kdo napil, je vselej pristopil tudi
 900 VII |         Peter Pokora. ~"Če mi bosta napila, vama bom za druščino." ~
 901 VII |            sta s kadečim se stenjem napisali vse polno črnih jezikov
 902 IV  |         rinil predenj frakelj in mu napival. Podlogar je srknil kapljo
 903 V   |              ura odnoda k poroki je napočila. ~Tedaj, preden je sedel
 904 VI  |            pred hišo. Ker nam je pa napoti tale vogel hiše, ga bodo
 905 VI  |          Torej ji bomo postregli in napravili iz gozda vzpenjačo, da bodo
 906 II  |        Nocoj pa ne na okno! Drugače napravim." ~Z glasnimi in prešernimi
 907 III |       nobeden." ~"Tega mi vendar ne napravita." ~Oče je skomizgnil z rameni. ~"
 908 IX  |             jok, nato sta se začela napravljati. Oblečena sta tiho sedela
 909 VIII|            in je zopet vstala in se napregla v delo. ~Božnarica je doma
 910 III |        pobijemo, prašiča zakoljemo. Naprosi klavca, po kuharico pojdem
 911 VI  |              Ne zaradi tebe, zaradi napuha sta šla. Naj gresta! Povedal
 912 III |      kamnitem podiču, ki ga je kril napušč na dveh stebreh, mimo katerih
 913 VIII|            že v krvi. Kaj pa naredi narava, ni v naših, je v božjih
 914 VIII|             mati?" ~"Bo že Bog tako naredil, da bo prav. Preveč se bojiš." ~"
 915 V   |             in želel: "Oče, kako bi naredili?" je odgovoril: "Tako, da
 916 III |             smo. Dobri smo si bili. Naredimo, kakor je mati prosila.
 917 IV  |           vseh plati krojača: "Meni narediš! -- Moram imeti! -- Najbolj
 918 V   |         utaborili pred podom in jih narejali, da se je razlegalo do fare. ~
 919 I   |               kakor gre." ~"In kako narejena! Na vse kraje in konce prav,"
 920 II  |                  Pa ti zapahni!" je naročala mati Luciji in se umaknila
 921 VIII|           jokom opravljala Lucijino naročilo. ~"Neža, po teto ti; Manica,
 922 VIII|            kosci in grabljicami kot nasekana veja. Gašper se pa ni ganil
 923 V   |           prav zadnji z njo, a tako nasilno, da se je pocejalo iz kozarcev
 924 VIII|        javorovo ploskev pred njim. ~Naslednje štiri dni je bil Šimen med
 925 VIII|         večnim delom in se za časek nasloni na posteljo. Noge so ji
 926 VI  |            dovolj boli." ~Oče se je naslonil ob okno in gledal po poti,
 927 IX  |           kamor je kdo vedel, in se naslonili za nekaj ur v pobiti trudnosti. ~
 928 IX  |             zasijal obraz v veselem nasmehu. Zdelo se mu je, da se je
 929 VII |         srepemu Mihorjevemu pogledu nasmejal ter se poslovil od mize.
 930 III |        Mihor, mati se ti je v grobu nasmejala in zahvalila za to besedo.
 931 V   |                    V  Na Podlogu je nastala zadrega, hujša kot ob košnji.
 932 VI  |           hiši tolikanj, da bi hlev nastlal z bankovci, za primojstokrat
 933 V   |         ostrmelo. Teta in botra sta nastlali zakonsko postelj. Skoro
 934 V   |           mizi, je teklo, kot bi ga natakali izpod curka pri koritu.
 935 V   |         krivile v smeh, ki se mu je natanko poznalo, da ni veselje,
 936 VII |          poslovil od mize. Godec je nategnil meh, Peter Pokora se je
 937 IV  |          cerkve, se je po rani maši nateplo ljudi, da je za zajtrk pripravljena
 938 VII |             nič, ko je vsaka luknja natlačena do vrha." ~Boltežar je utihnil
 939 VIII|           zelenjave, ki jo je grede natrgala za prašiče, in je bilo že
 940 IV  |           ki niso prišle v krčmo iz navade ali potrebe, marveč od jeze
 941 VI  |            je oče Šimen zoper svojo navado večkrat pogledal na uro.
 942 V   |            culo. Ko se vrneš, si jo navežem še jaz -- in vržem obe skozi
 943 V   |     krepkeje. ~"Če si mož, pojdi ih naveži si culo. Ko se vrneš, si
 944 VI  |               Pomalicajte; k nam je navkreber." ~Vorena jo je zahvaljeval
 945 VI  |             Še pred poldnem je bila navlečena in zašarjena hiša taka,
 946 IV  |             tekla zibka za njene in naše otroke." ~Sosed je gledal
 947 III |            da bodo povsod bobnali o našem razprtju. Bodi mu za druga,
 948 VIII|          Kaj pa naredi narava, ni v naših, je v božjih rokah." ~"Moj
 949 IV  |           krt, gnoje pa ptiči izpod neba?" ~Krojač je planil pokonci,
 950 X   |            sem verovala, tako je; v nebesih si. Čudeže delaš." ~Štefa
 951 V   |           zarajali nedeljsko mašo. ~Nedelja na Podlogu je bila nemirno
 952 V   |          zapili bi bili in zarajali nedeljsko mašo. ~Nedelja na Podlogu
 953 VIII|        potem le prosi. Dokler si pa nedolžna, nikar. Ali boš tako, Lucija?" ~"
 954 IV  |             je zabavljal gruntar. ~"Nehaj ih pusti Vorena, naj razodene." ~"
 955 III |            sta ga gledala. Odkar je nehala Štefa jokati, tega glasu
 956 X   |            je zajokala in med jokom neiskreno grozila: ~"Še jaz -- prav
 957 II  |         odprtimi usti, materi je od nejevere, kakor je dobro slišala,
 958 III |          izroči?" je zategnil kakor nejeveren. ~"Ne izroči mi," je ponovil
 959 III |          kdaj imel." ~"Kako?" ga je nejeverno pogledal Mihor. ~"Oče mi
 960 VIII|       Podlogar. ~Zdravnik je šel še nekajkmt gor in dol, skomizgnil z
 961 VI  |            je ogledoval vse to in z nekako otroško hvaležnostjo sprejemal
 962 VIII|             neznansko užaljen, in z nekakšnim trpkim mirom je čakala njegove
 963 VIII|            skrbi me za Lucijo. Tako nekam izgubljen pogled ima. In
 964 VIII|         nebes. ~Na noč so prišle še nekatere matere. Skrivnostno so šepetale
 965 VI  |            taki misli jo je zdramil nekoč Vorena, puščavnik, ki se
 966 III |          Gašper je šel k luči in jo nekoliko privil: "Diši po smrdljivcu."
 967 V   |           in Gašper v zgornji hiši. Nema sta si gledala v oči, dokler
 968 VIII|       brazdah na licu je vztrepetal nemir. ~"Nič po Špelo. Takoj po
 969 V   |          Nedelja na Podlogu je bila nemirno tiha. Kuharica in najete
 970 I   |       Maruši, ki je molila naprej z nenaravnim glasom, da se ni vedelo,
 971 VIII|            so mu drle po ožganem in neobritem obrazu. ~Lucija je res obmolknila. --
 972 V   |            za svatbo. Gašper je bil nepokojen. Kajkrat si je primeril
 973 VI  |        pereča. ~Zajedla se je vanjo nepokojna misel, da jo je Gašper zasnubil
 974 VIII|             Oče, zares je vse to po nepotrebnem; kajne, žene so prihitele --
 975 I   |            šla spat v zgornjo sobo. Nerazločne, a trde besede so trkale
 976 III |           Od spodaj, iz hiše, se je nerazumljivo slišalo pogovarjanje očeta
 977 V   |           koli je bilo ob gneči kaj nereda na mizi, vse je videla.
 978 VI  |       odprto, po sobi je bilo vse v neredu. ~Gašperju je zaprlo sapo.
 979 I   |         tuje na Podlogu. ~Vendar je nerodno stopil do njega, ga prijel
 980 V   |         povešala oči spričo njegove nerodnosti. Boltežar se je pa smejal
 981 VIII|           popravila, za vogel jo je nesla s seboj, da je vihrala po
 982 VI  |         prijela zlepa in ji je bila neslana in presoljena jed deveta
 983 VIII|           nitka utrga, so ga vendar nesli botri drugi dan na faro
 984 II  |       stropom. ~"Saj me je res tako neslo, da sem kar prifrčal," se
 985 X   |         blekni no! Ali ni že dovolj nesreče in puščobe na Podlogu? --
 986 VI  |             pa je bil čezdalje bolj nestrpen. Predirljivo se je zazrl
 987 VI  |          roko Gašper. "Mihor je bil neugnan. Truden je." ~Vesela jasnina
 988 VI  |                          VI  Osmero neugnanih svatov je do jutra ostalo
 989 V   |             jedil. ~Zadnja je sedla nevesta. Lepa in nič prešerna se
 990 VII |         vrnila s polja, kamor ju je nezavedno vleklo vsake nedelje. Bajtarske
 991 VII |         silili na čelo. Zrak je bil neznosen od gneče in dima. ~"Hitro
 992 VIII|     opravljala Lucijino naročilo. ~"Neža, po teto ti; Manica, ti
 993 II  |               je skušal biti Gašper nežen, "nikar no! Pa saj so od
 994 VIII|            z dvorišča. Grabljicama, Neži in Manici, je oče naročil,
 995 I   |          nad dekličjo glavico in jo nežno poljubil. In še enkrat se
 996 IX  |           rožo za rožo. Z nepopisno nežnostjo je nosila ta od rude in
 997 III |         šobo, ker je vse slutila in ničesar vedela. ~Mihor in Boltežar
 998 I   |          dodal Mihor k bratovemu. ~"Nikarta!" je poprosil Gašper, ki
 999 VIII|            žlice. Lucije pa ni bilo nikjer. Štefa je skočila v hlev;
1000 VI  |            družino na Podlogu. In z nikomer ni mogla o tem govoriti.
1001 VIII|             Podlogar, ki ni utegnil nikomur več kaj ukazati. ~Ko je