Chapter

1502 VII |        vinski. Zenskam so viseli od potu sprijeti lasje po sencih
1503 IV  |              Tako je. Vorena nas bo poučil, ki mu stoji čebelnjak iz
1504 I   |      zmenimo," je nenadoma resnobno poudaril oče. ~Mihor je zaprl knjigo,
1505 V   |          rokavi. Nobeno oko ni tako použivalo Lucije kot njegovo. Zadovoljen
1506 VIII|      razodene, otročka pokaže in jo povabi na Podlog. ~Botri so se
1507 VI  |            mu primaknila stol in ga povabila: "Pobodite malo pri meni."
1508 II  |           pripravil besedo, kako jo pove Božnarjevim, in posebej
1509 VIII|           Previdno mu je Zaplaznica povedala; toda vsa rahlost je bila
1510 VI  |        drsal po dvorišču. ~"Vorena, povejte, kje stanujeta naša dva." ~"
1511 VIII|         težke, roke so se ji trudne povesile. Ali kaj, ko se je oglasilo
1512 IX  |         seboj veliko škatlo, skrbno povezano. ~Noč se je začela zgrinjati,
1513 III |       opetniki po podu in zamišljen povešal glavo. Nato je treščil strt
1514 VIII|         Zdravnik je hodil po sobi s povešeno glavo. ~"Pomagajte!" je
1515 IV  |         Pred Bogom in ljudstvom boš povišan!" Krojač je rinil predenj
1516 III |             zahvalila za to besedo. Povrnjeno ti bo, ne boj se." ~Hitro
1517 VI  |          pred njiju in ju prosila s povzdignjenimi rokami, kakor Boga prosimo.
1518 VI  |             Boga:,Človekovo srce se povzdiguje, potlej pa pade; kdor se
1519 VI  |           je le predolgo ni. Ali si pozabil, kaj sem ti naročil zaradi
1520 V   |             te jaz, tvoj oče, da ne pozabiš četrte žive dni." In prekrižal
1521 VII |         njiju. Nekaj rudarjev ju je pozdravilo, večina se pa ni kdove kaj
1522 V   |           smeh, ki se mu je natanko poznalo, da ni veselje, da je skrita
1523 VII |           bi ne poskušal pri očetu. Poznava ga. Lej, Mihor, ali bi ne
1524 I   |             dobra z njo." ~"Brat ne poznaš tako bratov kot oče sinove:
1525 II  |            Ali sta se z očetom?" je pošepetala mimogrede Gašperju. "Ne
1526 IV  |             srenjskem." ~"Koritnik, pošteno sem prosil in srenja mi
1527 III |            Boltežarjeve opetnice so pošumevale po podu. ~"O, mati! V grobu
1528 I   |            Pokljanje suhih strokov, pošumevanje fižolovke, ki jo je obtrgovala,
1529 I   |              kamor so silile solze, požiral sladko grenkobo in obljubljal: "
1530 III |            kot ti." ~"Mihor!" mu je požugal brat. Mihor se mu je še
1531 V   |            nahudil sam med sabo, je ppkril klobuk in se vrnil med goste.
1532 IV  |         hoče, če je pa sramota pred pragom." Šimen je izza frakeljna
1533 I   |        Zajel je iz sklede; žlica je praskala po široki latvici, stroki
1534 I   |           Šimen ni hotel brskati po pratiki za imeni naprej in nazaj,
1535 III |          Poskusi!"  Oče je zataknil pratiko za podobo pod stropom in
1536 I   |       uganila, za čigavo Lucijo gre pravda. ~"Kamor so oči peljale
1537 VI  |             videli?" ~"Videl. Nista pravdanska. >Kdor svojemu očetu ali
1538 V   |           na kar se jim je po dolgi pravdi odprlo. Na pragu se je prikazal
1539 VI  |            Šimen, po vseh človeških pravicah si ti na Podlogu. Miruj
1540 V   |             dokazoval, da imajo vse pravice do hiše, na kar se jim je
1541 I   |             svetu, to je za psa, po pravici plačati pa tega noben denar
1542 VIII|        mislih je trpela: saj sem ji pravila, da bo nesreča. Razodela
1543 III |            se nad bratoma. ~"Nalašč pravita tako; dva brata pri hiši
1544 VI  |                 Hvala vam in nič ne pravite, kaj sva se menila." ~"Modri
1545 II  |              uteklo vprašanje: "Kaj praviš?" ~Gašper pa ni ponavljal
1546 VIII|            dolino na pot, ki sta jo pravkar prevozila. Potem je izpregovoril
1547 II  |           vse je bila ena sama lepa pravljica. ~Hipoma ga je vrglo kvišku.
1548 I   |           oče: ~"Njegova je, naj je prazna ali ni. Podlog je tako trden
1549 VI  |         pragu še enkrat pogledal po praznih kljukah, kjer je navadno
1550 III |      sklenil oče. "Voleta pobijemo, prašiča zakoljemo. Naprosi klavca,
1551 VIII|             jo je grede natrgala za prašiče, in je bilo že treba spet
1552 I   |       Gašper, in rasla do kravje in prašičje dekle, dokler ni po materini
1553 IX  |        škatlo, se zagledal v belino pražnja in mislil na Lucijo. Ni
1554 VI  |            in videla, kako je bled. Prebledela je še ona od temne slutnje. ~"
1555 II  |            zardela kot otrok, ki se prebudi iz sna. Na dolgih vejicah
1556 VIII|           peta polnoč, se je Lucija prebudila kakor iz hudega sna. Njena
1557 X   |     vzdihnila Štefa, ki je tolikanj prečebljala z Lucijo. ~Boltežar je zakašljal,
1558 V   |     zakričal; toda prebledel je; že precej vinski se je v trenutku
1559 I   |        svetu. Usekalo je vanj nekaj prečudnega, ko je slišal, da se brat
1560 IX  |         stara samska Veselka, ki je prečula in predremala že desetletja
1561 III |           dobil," je začel Mihor in predejal nogo čez nogo, se uprl s
1562 IV  |           povišan!" Krojač je rinil predenj frakelj in mu napival. Podlogar
1563 VI  |             čezdalje bolj nestrpen. Predirljivo se je zazrl v sina in nato
1564 VI  |         nagubančil čelo. ~"Pa je le predolgo ni. Ali si pozabil, kaj
1565 VII |       Podlog! In se primi Luciji za predpasnik." ~Mihor je jezen legel,
1566 IX  |           Veselka, ki je prečula in predremala že desetletja pri mrličih.
1567 II  |         snežilo. Gašper je tipal po predrju, na koncu hleva se je pa
1568 IX  |            še enkrat poočital bratu preglasni jok, nato sta se začela
1569 V   |       pribijal ob pod, da so udarci preglušali glas trobent. ~Medtem pa
1570 III |             si tak? Da bi te Lucija pregnala! O, ne bo nas cedila, ko
1571 IV  |         imela -- kajžarska -- s čim pregnati dolgega časa. Zato vse frli
1572 I   |              pojdeta, ti pravim." ~"Pregovorim ju..." ~"Saj je vseeno.
1573 III |            Pa mu bodi!" je poskusil pregovoriti Mihorja Boltežar, ki se
1574 VII |            strah bi bila na Podlogu pregrda. Po stropu, ki je imel križem
1575 II  |            kako je z njo. "Da se ne prehladiš." ~Zavil je krog vogla,
1576 III |            In Lucija, kar cele noči prejoka, ko sem povedal, s čim mi
1577 VII |         Mihor. "Les -- in oče! Niti prekle bi ti ne dal. Le doto, doto!
1578 V   |            Šimen, nagnil kozarec in preko njega izpod na pol priprtih
1579 X   |       strašansko muko, dokler se ni prekopala skozi vse in se ni Gašper
1580 I   |    izbuljenimi očmi očeta. Mihor je prekoračil sobo gor in dol, se ustavil
1581 II  |          včasih globoko zasopla, se prelegla, zasmrčala kot v skrbeh
1582 III |         kako mu je zadovoljna senca preletela obraz. ~"Da ti ne izroči?"
1583 III |             K bratoma moram," se je premagal in še stal na hodniku ter
1584 VIII|       Lucija je z očmi pritrdila in premagala vzdihe. Šimen se je tiho
1585 V   |          bila tam, donesla krožnik, premaknila čaše; najbolj plahim je
1586 VI  |         sama ne hodi okrog ljudi. ~"Premehka je. Z jeziki opravim jaz." ~
1587 II  |            opravila?" Še dvakrat je premeril sobo. Nato se je ustavil
1588 V   |           ji ponudil. Hrustu, ki je premetaval hlode kot žveplenke, se
1589 I   |             očeta, odpiral usta, se premikal na klopi, toda ziniti ni
1590 III |           bal, da bi si Mihor le še premislil. Na pragu se je okrenil. ~"
1591 VII |         verjameš, da sem že večkrat premišljal, kaj, če bi šel kam za hlapca." ~"
1592 III |              Boltežar je utihnil in premišljeval, ali bi povedal ali utajil.
1593 VII |             sta izpila pol litra in premišljevala, ali bi ga še ali bi šla,
1594 IX  |            nihče ga ni vprašal, kaj prenaša. Mihor je komaj izvlekel
1595 V   |             za prsi, "kaj trpim! Ne prenesem! Jaz grem -- kar zdaj." ~"
1596 VI  |             v sobico, se delavniški preoblekla in začela pomagati. Šimen
1597 IX  |           toliko iz Gašperja, ki je prepadel in na videz brezčuten buljil
1598 VIII|           spremljala Božnarica, vsa prepadla. Samo v mislih je trpela:
1599 I   |            se z Bogom pogovarja ali prepira. ~"Še to kito orobkajva,"
1600 III |             razmišljal. Nič se niso prepirali, celo govorili so, kar je
1601 III |      pogledal Mihor. ~"Oče mi še ne prepiše. >Skažita se z Lucijo,<
1602 VIII|            vrnil med kosce, sinu pa prepovedal hoditi z doma: "Pospravi
1603 I   |           je ozrl po hiši, da se je prepričal, ali sta res sama s Štefo,
1604 VIII|              naj se zgodi kar koli. Prepričana je bila, da je oče Šimen
1605 III |            lačen na naši svatbi." ~"Preprosim ju." ~"Poskusi!"  Oče je
1606 V   |            je včasih potajil in jim prepuščal gospodarstvo. Če je pristopil
1607 I   |           trden in razpotegnjen, da preredi sedem Lucij, ne ene same." ~
1608 III |       Gašperja. Oče Šimen se je ves prerodil. Kot bi šlo za njegovo poroko.
1609 VI  |           nič obiral krog peči. Ves prerojen se je razgibal in delal,
1610 IV  |               Ne bom jaz razodeval. Prerok govori: Gorje vam, ki hišo
1611 V   |             človek razodene," mu je prerokoval Šimen, nagnil kozarec in
1612 VI  |            Toda vsak grižljaj ji je presedal. ~***  Sredi tedna na Podlogu
1613 V   |             zamrmral: "Kakor sem ga presodil, tak je." In je sedel k
1614 VI  |            in ji je bila neslana in presoljena jed deveta briga. Lucija
1615 II  |          saj so od veselja, jeli?" ~Prestopil je prag, jo prijel za roke
1616 VIII|            VIII  Odkar je oče Šimen prestregel Lucijo, da se ni šla ponižat
1617 VI  |             se odmaknil od nje. Ves presunjen je bil. Toda naglo se je
1618 I   |       Boltežarja, ki je zehal in se pretegal sredi hiše. ~"Pustita!"
1619 V   |    strežajke so sicer delale na vse pretege, toda na domače je leglo
1620 V   |          Kaj sem jaz, ki sem toliko pretegnil na gruntu? Nič. -- In oče!
1621 III |         zasmejal. ~"Ali ti je zajec pretekel pot? Zato se kremžiš. Ji
1622 VIII|             že pri dnini pridodal. ~Pretekle so ure in ure. Nikogar ni
1623 X   |             src. ~***  Nekaj let je preteklo. Oče Šimen si je sezidal
1624 V   |       cvrtja pa spet v zgornjo hišo pretipavat ih ogledovat novo oblekico,
1625 X   |           Enkrat sem ljubil, enkrat pretrpel to strašno smrt. Ne bom
1626 III |          mislil, do podrobnosti vse preudaril. Gašper pa mu je bil vdan
1627 VI  |            zvedel. Glej, sem že vse preudarila: V nedeljo pojdem k fari.
1628 II  |           od sebe se mu je smejalo. Preudarjal je, kakšne noči so mu tekle
1629 VI  |       odrešilno besedo. Vsa je bila preverjena, da se ji pot posreči, in
1630 VIII|             je ogledovala Lucijo. ~"Previdna bodi in varuj se. Ne vzdiguj
1631 VIII|          oče odpeljal po zdravnika. Previdno mu je Zaplaznica povedala;
1632 VIII|              čisto bela v obraz kot prevleka blazine, kjer ji je počivala
1633 VIII|           na pot, ki sta jo pravkar prevozila. Potem je izpregovoril toplo
1634 X   |        zadnji čas. Odločite se, kdo prevzame Podlog. Jaz ne morem več." ~
1635 I   |         mečiti Gašper, ki mu je oče prevzel besedo: ~"Za tujo žensko?
1636 VIII|           ki je varno in z obrazom, prevzetim od skrbi, pogledal k Luciji.
1637 VI  |             Ne zaradi tebe, zavoljo prevzetnosti. In je zapisano: >Če brat
1638 VIII|           Gašper, da nama ne umrje. Prezgodaj je." ~"Saj molim, ves čas
1639 VIII|         smehljala materi. A mati ni prezrla tajne grenkosti, ki je sijala
1640 V   |          sedla nevesta. Lepa in nič prešerna se je sukala med svati in
1641 II  |           napravim." ~Z glasnimi in prešernimi koraki je šel pod okni in
1642 VIII|       vzdiguj teh težkih škafov, ne preženi se. Kar koj je lahko nesreča." ~
1643 II  |             snel z glave. Živina je prežvekovala. Plavka je včasih globoko
1644 V   |    ozmerjala s pijanim koleštralom. Pribežal je na teman kot za hlevom
1645 V   |            z njo v vrtinec. Tako je pribijal ob pod, da so udarci preglušali
1646 VI  |          postrežbo in posebno dobre priboljške, ki jih niti sama niti Gašper
1647 V   |             večnost. Brez spanca je pričakal jutra, ob katerem je spet
1648 VIII|      Gašperčka, ki ga je tako trdno pričakoval. ~Vtem je pridihtel(sic)
1649 VIII|             zapičile vanj in vsi so pričakovali odrešilne besede. Zdravnik
1650 I   |            hrasti na gori. ~"Kaj se pričkate, dedci?" se je prikazala
1651 VI  |            ter mu odrezala kruha in pridejala kos slanine: "Pomalicajte;
1652 VIII|          vdano potrpi, Lucija, žene pridejo pri tej priči." ~Lucija
1653 II  |             hiši! Lucija, v nedeljo pridem z možmi -- in..." ~Gašper
1654 II  |       nedeljo vam pokažem norce, ko pridemo. Le glejte, mati, da bo
1655 IV  |      razkuštrano brado. ~"Na svatbo pridi, Vorena. Sedaj pa pij in
1656 VIII|          trdno pričakoval. ~Vtem je pridihtel(sic) do hiše oče Simen,
1657 VIII|         domov. Jima bo že pri dnini pridodal. ~Pretekle so ure in ure.
1658 VI  |           Luciji so zaplavale oči v pridržanih solzah. Samo oče se ni ganil.
1659 X   |            je razganjala vsem prsi. Pridrževali so sapo. Celo ura, ki so
1660 II  |          res tako neslo, da sem kar prifrčal," se je smejal Gašper. ~
1661 VII |            je šla trda za klajo, je prignal past voliča ali kravo. Po
1662 VI  |           vsako pripravila potic in prigrizkov za na dom. Zdelo se ji je,
1663 VII |            trd vogel kruha in začel prigrizovati. Počasi je grudil trdo malico
1664 VI  |              koleselj in konja!" je prigrmel v hišo k Vodirju, mlinarju. ~
1665 VI  |           in gledal po poti, ali ne prihaja Lucija. Pet minut mu je
1666 VIII|            bilo njeno. Božnarica je prihajala, če je le utegnila, skrivaj
1667 VIII|         nepotrebnem; kajne, žene so prihitele -- ta od kuhe, ta od živine,
1668 IX  |        mrličih. Dva velika cveta je prihranil za nazadnje: rdeč nagelj
1669 VIII|          kaj ukazati. ~Ko je Gašper prihropel do hiše, je sunil škornje
1670 II  |        oglasilo od znotraj. ~"Dober prijatelj." ~Mati v hiši ga je spoznala
1671 III |      drugače, kakor da sta jezna. ~"Prijatelji bodimo!" je začel. ~"Kdaj
1672 V   |       pravdi odprlo. Na pragu se je prikazal Boltežar. Na lesenem ploščku
1673 I   |             pričkate, dedci?" se je prikazala med vrati Maruša. ~"Pojdi!"
1674 IX  |            na nove rjuhe. ~Mihor je prikimal in počasi začel večerjati.
1675 I   |             Tudi jaz, tudi jaz," je prikladal bratu Boltežar in z nogo
1676 IV  |         imam. Samo eno. Zate sem jo prikril," se mu je dobrikal Štebuc. ~"
1677 VIII|           je Lucija zamislila vase. Prikrila je materi, kolikokrat kar
1678 VI  |            je šla še kam drugam. Ne prikrivaj. Jaz tega ne trpim." ~Sin
1679 VI  |             moškima, tudi Maruši je prikrojila marsikatero zaplato na krilo
1680 III |           za par goved bi z doto še prikupil in bi se živelo. In bi tako
1681 VI  |           Lucija ga je ustavila, mu primaknila stol in ga povabila: "Pobodite
1682 V   |            nepokojen. Kajkrat si je primeril suknjič, pokril klobuk,
1683 VII |             pojdi! Na Podlog! In se primi Luciji za predpasnik." ~
1684 VI  |         hlev nastlal z bankovci, za primojstokrat da bi ne bila zatorej, kot
1685 IX  |            se je tik pred bratom in prinasel s seboj veliko škatlo, skrbno
1686 VIII|        malico v oddaljene senožeti. Prinašala jo je Štefa. Seveda je bila
1687 VII |           steklenico. Ko je točajka prinesla, mu je nalil in ponudil. ~
1688 II  |         priprla. ~"Da te je v takem prineslo?" je ponovil Božnar in obešal
1689 V   |         seboj. Lucija mu ga je bila pripela. Nato ga je položil na mizo --
1690 V   |             stegnil roko. ~In ko so pripeljali balo na Podlog, je oče Šimen
1691 X   |       začutil, kako mu drsa poje in pripeva k pogrebu, je sklical sinove: ~"
1692 VI  |          klop in za očetovim hrbtom priplezala k Luciji. ~"Tako? Ali nisi
1693 II  |               Sedli so in Gašper je pripovedoval... Vsem je šlo na jok, samo
1694 I   |            če je z njo, kakor mi je pripovedovala Božnarica sama, ne bo, ampak
1695 III |      pojdeta nikamor." ~"Le doto mi pripravi," se je usedel na rob končnice
1696 II  |           od veselja. Po poti si je pripravil besedo, kako jo pove Božnarjevim,
1697 VI  |             prišel mednje, so si že pripravili terjatev za vino, ki ga
1698 IX  |        drobnarij nakupim, ta čas se pripravita, da prisedeta." In je šel
1699 VIII|             z rameni in razsodil: ~"Pripravite se na vse. Zastrupljena
1700 IX  |            posteljah in se z malico pripravljala za jamo. ~"Na pogreb sem
1701 IV  |      nateplo ljudi, da je za zajtrk pripravljena obara izginila iz kotla,
1702 V   |           svati in imela za vsakega pripravno besedo. Njene oči so izsledile
1703 II  |             Ona pa je vrata v kamro priprla. ~"Da te je v takem prineslo?"
1704 VI  |           Prosila je svojo patrono, priprošnjico za oči, naj jima odpre oči
1705 V   |            preko njega izpod na pol priprtih oči gledal Lucijo, ki je
1706 VII |             bi ga še ali bi šla, je prisedel star samski rudar -- Peter
1707 IX  |            ta čas se pripravita, da prisedeta." In je šel v trg. ~Mihor
1708 III |             Mihor je tako radoveden prisluhnil, da je okrenil glavo proti
1709 V   |         Godba je utihnila, svati so prisluhnili. ~"Na, Lucija! V znamenje,
1710 X   |             odnesli Lucijo. Nemo so prisluškovala srca, ki so bila vsa razbolela. ~"
1711 VIII|            na tanki nitki in so vsi prisluškovali, kdaj se ta nitka utrga,
1712 VIII|  spregledala v večnosti, kjer se je prismehljal mamici naproti tudi sinček,
1713 VIII|            je izpregovoril toplo in prisrčno, kakor ga Lucija pri najboljši
1714 VI  |          rahlo namrgodil čelo in ni pristavil ne bev ne mev. ~"Štefa,
1715 V   |            niso mogli kaj, da bi ne pristopili. ~Prav tik podboja je slonel
1716 V   |             na tnalo. ~"Lucija!" je pritajeno zakriknil, glava mu je klonila
1717 I   |           gledala brata, ki jima je pritajil prvo skrivnost v življenju. ~"
1718 VIII|             Prav na sv. Vida dan je pritekla Štefa po malico. Jerbašček
1719 V   |         polke popustile plesalce in pritekle gledat. Celo možje si niso
1720 V   |       čudili in vedno nove gruče so pritiskale pred vrata. Dekleta so sredi
1721 III |         pogledal Gašperja in kimaje pritrjeval Boltežarju. ~"Za kakšno
1722 IV  |            k pivcem.  "Tako je!" so pritrjevali krojaču dninarski kajžarji. "
1723 V   |            polnoč je šlo. Svatje so privabili z doma tudi tiste, ki niso
1724 III |           šel k luči in jo nekoliko privil: "Diši po smrdljivcu." Nato
1725 VI  |            dobili mlado, ki bi bila privlekla dote k hiši tolikanj, da
1726 VI  |         božje besede, Lucija." ~"Ne privoščim jima hudega, sam Bog ve,
1727 V   |             veže na podič, je Mihor privriskal s plesalko s poda in jo
1728 X   |             še ni tiktakala. Oče je privzdignil pleča. Vsi so slutili, da
1729 I   |        kraje in konce prav," je kar privzdigovalo Gašperja.  Oče se mu je
1730 I   |             Rad jo imam," je okorno priznal sin. ~"Kaj govoriš potemtakem
1731 VI  |             k angelu varuhu, naj ji prišepetava besede, ko bo prosila. In
1732 I   |           hiši Lucija. Nikdar mu ni prišlo na um, da bi kdaj zapuščal
1733 III |             sem že mislil, da bi se priženil k Božnarju." ~Mihorju je
1734 II  |                       II  Gašper je prižgal hlevno svetilko, jo obesil
1735 VII |           nič spregovorila. Tam sta prižgala jamščarico in se začela
1736 V   |            vsa soseska skupaj. Cele procesije žensk in otrok so obstopile
1737 IV  |        razodeval, da je najel godce progarje, dve kuharici in da nihče
1738 V   |     zadnjimi oklici zapele trobente progarjev in se zazibali vozovi po
1739 VI  |   povzdignjenimi rokami, kakor Boga prosimo. Saj sta vendar človeka! --
1740 III |            se. Zato sem vaju prišel prosit: Kdo mi bo za druga?" ~"
1741 V   |       stregla, oblastne pa je znala prositi toliko ljubeznivo, da se
1742 IX  |             za hip pogledali v oči. Prošnja in odpuščanje, vse je bilo
1743 VI  |           imaš res rad, ne odbij mi prošnje." ~"Kar reci, Lucija; če
1744 VI  |             reci, Lucija; če rečeš, prst si grem odsekat na tnalo." ~"
1745 IX  |            je stisnil med drobčkene prstke Gašperčku. Ko je opravil,
1746 IX  |  izprogovoril Boltežar in pokazal s prstom na nove rjuhe. ~Mihor je
1747 VIII|  pripravljen v veži na stolu, pisan prt je ležal poleg njega in
1748 VIII|             mu je bila kakor vselej prva skrb, da zve, kako je z
1749 VIII|              je hitel oče, ko je od prve groze prišel do besede. ~"
1750 V   |               Šimen ga je prekrižal prvič: "Bog naj te blagoslovi,
1751 I   |         užaljena zadrlesknila duri. Prvikrat, odkar je po umrli gospodinji
1752 I   |          brata, ki jima je pritajil prvo skrivnost v življenju. ~"
1753 I   |          potepel po svetu, to je za psa, po pravici plačati pa tega
1754 IV  |            grunt orje krt, gnoje pa ptiči izpod neba?" ~Krojač je
1755 IX  |           Kakšna izba! Vse, kot sta pustila, in vendar vse drugače.
1756 II  |            jaz pa kot žerjavica!" ~"Pustimo norčije in se pogovorimo,
1757 I   |           se pretegal sredi hiše. ~"Pustita!" je velel trdo oče. Boltežarju
1758 VII |            bilo tudi to pot skrajno pusto pri srcu. Ogledoval je to
1759 V   |           blagoslovljena pojedina v puščavi. ~Ko je pa udarilo polnoči,
1760 X   |             ni že dovolj nesreče in puščobe na Podlogu? -- Oh, ti možaki,
1761 III |             druge."< ~Mihor je tako radoveden prisluhnil, da je okrenil
1762 V   |             delal gaz s komolci med radovednimi in bežal skozi vežo, kjer
1763 V   |          odprli duri na stežaj. Vsa radovednost se je zgrnila pred prag
1764 VIII|       Zaplaznica povedala; toda vsa rahlost je bila brez uspeha. Gašper
1765 V   |           bi bila Lucija kakor moja rajnica." ~Sin je vstal. Oba sta
1766 V   |       Boltežar je pograbil brata za rame in ga tresel. "Da veš, še
1767 V   |       Takrat pa ga je potapljala po rami roka in nekdo se je zasmejal. ~"
1768 VIII|         radi? Zato te prosim za pet ran božjih, nikoli se ne ponižuj
1769 IV  |        poleg farne cerkve, se je po rani maši nateplo ljudi, da je
1770 VI  |        Lucija! Po božji ljubezni je ravnal Šimen, po vseh človeških
1771 VI  |        odprl duri v hišo. Lucija je ravno odmolila pred jedjo. Gašper
1772 VI  |              ker je bila kajžarska, razbila družino na Podlogu. In z
1773 X   |  prisluškovala srca, ki so bila vsa razbolela. ~"Pa se domenimo! Ali ne,
1774 V   |          fare. ~Ženin Gašper je bil razburjen, da se mu je stari skrivaj
1775 V   |         segla Boltežarju v roko, od razburjenosti vso potno. Stisnila mu je
1776 VI  |             s strahom Lucija, ko je razdeljevala žlice. ~"Saj res," je pritrdil
1777 X   |           skozi okno. Tesna skrb je razganjala vsem prsi. Pridrževali so
1778 VI  |            peči. Ves prerojen se je razgibal in delal, da bi mu ne bil
1779 V   |           kaj je z njim. Vino ga je razgrelo, pred godci je hodil in
1780 IX  |         polnoči so se ljudje začeli razhajati. ~Maruša je napravila bratoma
1781 I   |          pest, da bi užgal ob mizo. Razjezilo ga je in zaskrbelo. Vtaknil
1782 V   |           pesti in skoraj bi se bil razjokal. ~"Ne trapaj!" mu je trpko
1783 I   |             peči -- še tretjega. Le razkopljite hišo in zemljo -- potem
1784 IV  |           solza se mu je utrnila na razkuštrano brado. ~"Na svatbo pridi,
1785 IV  |          šival noč in dan in pel in razlagal:  "Tako je! Svet se mora
1786 V   |           in jih narejali, da se je razlegalo do fare. ~Ženin Gašper je
1787 I   |         Gašper. ~"Kar v cunjah," je razložil oče, slekel suknjič in ga
1788 I   |             že odpravili svojo," je razložila kar sredi vere Maruša, pokleknila
1789 I   |             nogami orobkane storže, razmetane po podu. ~"Odgovori, če
1790 VI  |           tako odredil in Lucija ni razmišljala, zakaj. ~Opoldne je postavila
1791 VI  |         Včasih je celo postajala in razmišljevala, ali naj bi se vrnila ali
1792 VI  |               Ušla sta!" je hripavo razodel Gašper. Maruši je obstala
1793 VI  |             znal samo on: ~"Gašper, razodeni! Pri tej priči!" ~"Ne upam
1794 VII |            ki je imel križem kražem razpeljane rumene poke, so bile umazane,
1795 II  |        venomer snežilo. Gašper je z razpetim suknjičem branil Lucijo,
1796 II  |            kiti sta ji tekli na pol razpleteni po plečih. Gašper ni več
1797 VI  |           na rožance!" ~Burka se je razpletla, možje so grozili voglu
1798 I   |             Podlog je tako trden in razpotegnjen, da preredi sedem Lucij,
1799 II  |            tvojih bratov. O Gašper, razprla sem vas." ~"Še si bomo dobri,
1800 III |         bodo povsod bobnali o našem razprtju. Bodi mu za druga, potem
1801 II  |          besede, ko mu je srce tako razsajalo, da bi ga lahko slišala
1802 X   |           da se zdaj zdaj okrene in razsodi. In res se je z desno ramo
1803 V   |            goreli ob bogcu in rahlo razsvetljevali sobo. ~"Mm--mm!" je vse
1804 III |             so najbolj nagajali, ni raztogotil, kako bi se nad bratoma. ~"
1805 VI  |           vendar tako, da je Vorena razumel. ~"Ne tako, Lucija. Ne zaradi
1806 II  |         peči, kamor je sedla. Ni ga razumela, toda strah ji je vendarle
1807 III |             In kakor da mu je ropot razvezal pravo besedo: ~"-- Potlej
1808 II  |            so si vse povedali in se razšli. Lucija je ~stopila z Gašperjem
1809 V   |       odpustite mi, če sem vas kdaj razžalil. Blagoslovite me." ~Šimen
1810 IX  |           je prihranil za nazadnje: rdeč nagelj je vtaknil v sklenjene
1811 III |           gozdiča, je gledala v noč rdeča lučka. "Lucija," je pomislil
1812 V   |            Skozi vezenine je sijalo rdeče in modro. ~"M--mm!" so se
1813 V   |            majčkeno potičico, vso v rdečih pentljah. Stopil je pred
1814 V   |             pokril klobuk, pa tipal rdečo žido za trakom, spet vse
1815 III |            hlapca." ~"Boš, če ti le reče." ~"Kdaj pojdeš ti?" ~"Ko
1816 VI  |           trdno mesto!< -- in še je rečeno od Boga:,Človekovo srce
1817 VI  |                Kar reci, Lucija; če rečeš, prst si grem odsekat na
1818 VI  |           sta bili kot iz voska. Na recljih je vžgal dan in letnico
1819 III |          segel v hlam in ugotavljal rejenost. Z vse drugačno skrbjo je
1820 III |            bi se živelo. In bi tako rekoč ostal kar pri domu." ~Mihor
1821 IX  |             je zgrnila vsa okolica. Resnična žalost je prevzela duše.
1822 VI  |        kuhala kosilo. ~Lucija se je resnično razveselila. ~"Kako lepol
1823 VIII|           bila skoraj užaljena in v resnih skrbeh se je vračala domov. ~
1824 I   |            se zmenimo," je nenadoma resnobno poudaril oče. ~Mihor je
1825 IV  |             ki je samski stanoval v revnem čebelnjaku. In še ta ni
1826 VII |       zamoka. Streha ni držala. Med revnima pogradoma -- Mihorjev je
1827 V   |             ki se mu je črta poroge rezala globlje in globlje. Bil
1828 VIII|          bilo že treba spet vode in rezanice in večerje. Mimogrede je
1829 III |             Mihor. ~"Nočem!" je bil rezek Boltežar, kakor ne zlepa
1830 VIII|             s tnala, jo pogledal po rezi in jo položil nazaj; v skladovnici
1831 V   |         vozove. Lucija je delila iz rešeta, sicer zoper šego kajžarjev,
1832 III |             ta pot do bratov. Kakor rešilna misel se mu je utrnilo: "
1833 VIII|             če bo nesreča, bodo vsi režali vame: Božnarica jo ima na
1834 V   |          belit, najete dninarice so ribale tla in posodo, čev1jar je
1835 VI  |              kakor pa črna ruda, ki riješ za njo pod zemljo. Podlog
1836 X   |            saj veste. Kaj bi potlej ril v trpljenje." ~In je izpregovoril
1837 X   |            ki je bila živa ves čas. Rila je kvišku, s strašansko
1838 I   |            nihče nič. ~"Treba mu je riti v noč in sneg," je momljala
1839 IX  |            pokazal s prstom na nove rjuhe. ~Mihor je prikimal in počasi
1840 I   |       hrestljanje koruze, ki sta jo robkala Gašper ih Boltežar, in mehki
1841 V   |            oči gledal Lucijo, ki je ročno delila juho med svate. ~
1842 I   |             prišla k hiši, ko se je rodil Šimnu prvi sin Gašper, in
1843 I   |             se bodo pod našo streho rodili. Za nedeljo dobi može in
1844 V   |             gruntu? Nič. -- In oče! Rodne hčere ne bi tako gledal.
1845 I   |           Le kaj izprašuješ! Našega rodu otroci se bodo pod našo
1846 III |        dobila Plavka, popraskal med rogmi voleta, ki je bil namenjen
1847 II  |             mati, nocoj pa vse!" je rogovilil Gašper in ji ušel v hišo.
1848 VIII|            ga je takoj potegnila za rokav in mu namignila v hišo. ~"
1849 II  |        Lucija, ki je začutila skozi rokavce hlad snega z Gašperjevega
1850 X   |             bratoma in ju držala za rokave, vsem pa je zdrsnila strašna
1851 V   |            da so se mu svetili beli rokavi. Nobeno oko ni tako použivalo
1852 III |       zaropotalo. In kakor da mu je ropot razvezal pravo besedo: ~"--
1853 III |             je brundala pred pečjo, ropotala z burklami, nosila strašno
1854 V   |           velikanski šopek iz suhih rož in so od njega viseli zlati
1855 V   |            voza. Lucija je bila kot roža. Vsa cerkev je pri poroki
1856 IX  |           Lucija in ga zahvalila za rože. S tem smehom v duši je
1857 VI  |           in zahvali, kakor pa črna ruda, ki riješ za njo pod zemljo.
1858 VII |             točajka do njiju. Nekaj rudarjev ju je pozdravilo, večina
1859 VII |         kamor so hodili jest samski rudarji, je bilo ta večer kaj živahno.
1860 IX  |           nežnostjo je nosila ta od rude in krampa črna roka cvet
1861 V   |             imam že najeto sobo pri rudniku v Lepi njivi. Jutri odidem.
1862 VII |            križem kražem razpeljane rumene poke, so bile umazane, kakor
1863 VI  |           korenine ju je izrezljal. Rumeni in gladki sta bili kot iz
1864 VIII|             po bregu kar čez njive; ruta se ji je odvezala; ni je
1865 VI  |           sama sebi, potegnila si z rutico po čelu in se mirno zbrala. ~
1866 VI  |          pljune v roke? In Lucija! ~Sakrabolsko, če bi bili dobili mlado,
1867 IV  |            k njivi stikate! Mar ste sami na svetu?" ~"Kaj se to tiče
1868 VIII|        moralo slišati to trkanje do samih božjih nebes. ~Na noč so
1869 X   |    izpregovoril Mihor, že nekaj let samouki živinski zdravnik za vso
1870 IX  |         ostala pri luči le še stara samska Veselka, ki je prečula in
1871 IX  |          kratkem premolku prišla do sape. Tako ju je iznenadil bratov
1872 I   |             pa ti veš?" ~"Nič. Samo sedanje smrkolinstvo ve vse." Jezna
1873 IV  |             Pri sosednji mizi pa so sedeli gruntarji in kajžarji. Gruntarji
1874 I   |            razpotegnjen, da preredi sedem Lucij, ne ene same." ~Gašper
1875 II  |  zresnobljen vabil Božnar za mizo. ~Sedli so in Gašper je pripovedoval...
1876 IX  |       srečala z očetom. Molče so si segli v roke in si jih stisnili.
1877 III |     izpremenilo. Pela je žaga, pela sekira; vsak dan je poskakovala
1878 VIII|          hodil sem ter tja. Vzel je sekiro s tnala, jo pogledal po
1879 I   |         kdaj zapuščal Podlog. Še na semenj so ga težko spravili. Ta
1880 III |       videti, kako mu je zadovoljna senca preletela obraz. ~"Da ti
1881 V   |         jasnini sta hiteli dve črni senci sredi snegov s Podloga v
1882 VII |           od potu sprijeti lasje po sencih in silili na čelo. Zrak
1883 VIII|             voli pripeljal posušeno seno. ~Ko se je na večer tretjega
1884 VII |            bilo modro, če bi si kaj sezidala? Tamle v rebri majhno hišico.
1885 I   |         njim duri, se vrnil v hišo, sezul se in nato tiho stopil na
1886 V   |          odpelje po nevesto, sta se sešla oče in Gašper v zgornji
1887 V   |           se je, da so Podlogarjeve shrambe kot blagoslovljena pojedina
1888 VII |          Podlog in na izbo in še na shrambo doma, kjer si je odtesal
1889 VIII|      pričakoval. ~Vtem je pridihtel(sic) do hiše oče Simen, ki je
1890 VIII|      prezrla tajne grenkosti, ki je sijala skozi ta smeh. ~"Tako sem
1891 V   |          blazine. Skozi vezenine je sijalo rdeče in modro. ~"M--mm!"
1892 VII |         dima. ~"Hitro opraviva," je silil Boltežar v Mihorja, ko sta
1893 VI  |            njen smeh ni bil iskren. Silila se je, z očmi pa neprestano
1894 VII |         sprijeti lasje po sencih in silili na čelo. Zrak je bil neznosen
1895 IV  |           ampak na srenjskem. Izpod silnih obrvi, ki so mu kot siva
1896 VIII|          pridihtel(sic) do hiše oče Simen, ki je varno in z obrazom,
1897 VIII|     prismehljal mamici naproti tudi sinček, ki je zgasnil dobro uro
1898 I   |             pljunil na sredo hiše. ~Sinova sta gledala očeta in gledala
1899 VI  |             tedaj je izpregovoril o sinovih in tudi tedaj med štirimi
1900 X   |             ne samo sebi. Vsem trem sinovom je sezidal sobice. Vse drugo
1901 VIII|              da se ni šla ponižat k sinovoma, se je vsa spremenila. Ko
1902 VII |           grde luknje sem pa že res sit. Ali bi ne šla kam drugam
1903 V   |          stiska. In vsi so jedli do sita, vsi so pili po mili volji.
1904 VII |            na vežnem pragu, jima je sitni gospodar zagodrnjal v hrbet: "
1905 IV  |          silnih obrvi, ki so mu kot siva kodelja visele pod čelom,
1906 III |              Oče mi še ne prepiše. >Skažita se z Lucijo,< pravi. >Če
1907 VIII|         rezi in jo položil nazaj; v skladovnici drv je poravnal poleno,
1908 I   |               In zopet je glodal po skledi. Ko je ujel zadnje zrno
1909 I   |         zrno kaše, je vrgel žlico v skledo in jo porinil izpred sebe. ~"
1910 IX  |            rdeč nagelj je vtaknil v sklenjene roke ob križ Luciji in bel
1911 I   |            smehljajoči se obrazek s sklenjenimi rokami, kakor bi molil.
1912 I   |              Tedaj je oče potrkal s sklepi po mizi. Vsi sinovi so se
1913 X   |            in pripeva k pogrebu, je sklical sinove: ~"Sedaj je zadnji
1914 I   |             v grlu. ~Boltežar se je sklonil okrog vogla peči in pogledal
1915 VI  |       čakala odgovora. Lucija se je sklonila do nje in jo pobožala. ~
1916 VI  |         odvihral iz hiše ter se kar skokoma spustil v dolino. ~"Joža,
1917 VII |             se je oddrobila od suhe skorje. ~Kakor večkrat, mu je bilo
1918 V   |          nastlali zakonsko postelj. Skoro do stropa so kipele bele
1919 VII |              mu je bilo tudi to pot skrajno pusto pri srcu. Ogledoval
1920 IV  |           mizo, da je krčmar Štebuc skrben stopil k pivcem.  "Tako
1921 VIII|          trdna kot le kaj, mati. Ne skrbite! Ali ne vidiite, kako oba
1922 I   |            prijela za kuhalnico, so skrili pred njo družinsko tajnost. ~"
1923 VII |             za enega človeka. In še skrinjici in mizica pod oknom, to
1924 VII |           namislil, je odprl majhno skrinjico. Poiskal je v papir zavito
1925 II  |            po plečih. Gašper ni več skrival. S trdo, delovno roko jo
1926 VI  |             solze. Se pred možem je skrivala, kako hitro se bliža njen
1927 VIII|           koli, in se tiho veselila skrivnosti, ki ji je živela pod srcem.
1928 V   |           leglo nekaj slovesnega in skrivnostnega. Sam oče je bil molčeč in
1929 VIII|       spomin na oba ubegla, dasi je skrivoma vrtal v vseh srcih. ~Jaro
1930 VI  |            Res je vselej zmagalo to skromno srce, toda muka ji je bila
1931 VIII|          Nikogar ni bilo, da bi bil skuhal večerjo, in nihče ni mislil
1932 VIII|              sina. Krstili ga bomo. Slaboten se nam zdi. Kako mu porečemo?" ~"
1933 VII |             jamščarico in se začela slačiti. ~"Pravzaprav ima Peter
1934 I   |            so silile solze, požiral sladko grenkobo in obljubljal: "
1935 VI  |     odrezala kruha in pridejala kos slanine: "Pomalicajte; k nam je
1936 IX  |            sta poslala na vse plati sle, da so šli sosedom in sorodnikom
1937 V   |             ozrl na brata, ki ga je sledil za hlev. ~"Oh, zakaj sem
1938 VI  |             svatovščini ni bilo več sledu. Vse je teklo, ko da se
1939 I   |           cunjah," je razložil oče, slekel suknjič in ga opahal snega.
1940 III |            hiše, se je nerazumljivo slišalo pogovarjanje očeta in Gašperja.
1941 VIII|           kljuvalo, da se je moralo slišati to trkanje do samih božjih
1942 V   |    pristopili. ~Prav tik podboja je slonel tudi Boltežar. Sprva se
1943 IX  |            šel k Luciji. Veselka je slonela z glavo na mizi in trdno
1944 V   |            je hodil med vrvežem ves slovesen in svatovski. Progarji so
1945 V   |            na domače je leglo nekaj slovesnega in skrivnostnega. Sam oče
1946 V   |         krstna botra. S skrivnostno slovesnostjo sta zaprosili ključ od gospodarja
1947 X   |           privzdignil pleča. Vsi so slutili, da se zdaj zdaj okrene
1948 VI  |       Prebledela je še ona od temne slutnje. ~"Ušla sta!" je hripavo
1949 VI  |         trpljenje: ~"Kliče ju in ne slušata -- zaradi mene." ~To je
1950 IV  |           in da nihče iz soseske ne sme manjkati pri svatovščini. ~
1951 VI  |            da se ji pot posreči, in smehljaje se je zaspala kot dober
1952 I   |          vzglavje in dolgo gledal v smehljajoči se obrazek s sklenjenimi
1953 VIII|             nesreča." ~Lucija se je smehljala materi. A mati ni prezrla
1954 IX  |            zahvalila za rože. S tem smehom v duši je tiho izginil na
1955 V   |            samo on -- je bral v tem smehu Mihorjevem in videl sinu
1956 X   |            bo zame? Strici pa so se smejali: ~"Nič se ne boj, Štefa!
1957 II  |       sopare. Samo od sebe se mu je smejalo. Preudarjal je, kakšne noči
1958 VIII|             hotela prej -- pa nisem smela... Radi se imejte..." ~Mož
1959 VI  |           burjo, povrhu in odrivala smeti le toliko po kotih, da so
1960 VIII|             ponižuj tam, kjer se ne smeš. Če bo na Podlogu le za
1961 X   |        Gašper je bil strt, da se je smilil vsakemu, ki ga je pogledal.
1962 III |           nekoliko privil: "Diši po smrdljivcu." Nato je sedel na edini
1963 VI  |           upam si ne upam... Ali si smrkavec, komaj za šolo goden, ali
1964 I   |           veš?" ~"Nič. Samo sedanje smrkolinstvo ve vse." Jezna je pobrodila
1965 X   |             umaknil v kot. Tik pred smrtjo je še zaprosil, da so ga
1966 VIII|             bratoma povej, da ju na smrtni postelji prosim, naj mi
1967 VI  |          odkazal sedež. "Gospodinja smuka vedno ven in noter, zato
1968 VI  |           hvaležnostjo sprejemal od snahe izredno postrežbo in posebno
1969 VI  |              kjer se lahko vsak hip snameš."  "Mihorja in Boltežarja
1970 V   |         hiteli dve črni senci sredi snegov s Podloga v dolino. V hribu
1971 II  |        drgetala, piš ji je zaganjal snežinke v lice. ~"Pojdi!" jo je
1972 I   |         peči rahlo sopla v otroškem snu. Izpred hiše je bilo čuti
1973 VI  |           se bil vsak s Podloga kot snubec ognil Božnarjeve kajže.
1974 III |           brlela luč. ~"Jutri pojde snubit. Može je dobil," je začel
1975 IV  |                   IV  Po Gašperjevi snubitvi je zašumelo po hribih in
1976 X   |            Boltežar, hišni kovač in sodar: ~"Postarali smo se. V kuhinji
1977 IX  |       spravi smrt. ~Taka je ljudska sodba. ~Podlogarja sta poslala
1978 X   |             zdaj vedeli, da so pred sodbo. In sodnik -- oče -- je
1979 IV  |             ženi sina z Lucijo," je sodil Vorena. ~"Mar bi se ti ponudil
1980 I   |            Ne bom ga poslušala," je sodila in šla pomivat. ~"Nocoj
1981 VI  |             pa, ki so ju videli, so sodili: "Lejte si no, kako ji streže!
1982 VIII|      zaskrbljen in brez upa. ~"Kako sodite ?" ni strpel Podlogar. ~
1983 X   |        vedeli, da so pred sodbo. In sodnik -- oče -- je stal ter gledal
1984 II  |          vejicah ji je visela vlaga solz. Težki kiti sta ji tekli
1985 IV  |             si. Bog je v tebi!" ~In solza se mu je utrnila na razkuštrano
1986 VI  |          zaplavale oči v pridržanih solzah. Samo oče se ni ganil. Mirno
1987 X   |          Oče Šimen si je sezidal na sončni strani hiše za kot na poslednja
1988 II  |         blesketale kapljice strjene sopare. Samo od sebe se mu je smejalo.
1989 I   |           Štefa pa je na peči rahlo sopla v otroškem snu. Izpred hiše
1990 IX  |        velevat na pogreb. Najbližje sorodnike je obznanil Gašper sam.
1991 IX  |           sle, da so šli sosedom in sorodnikom velevat na pogreb. Najbližje
1992 IV  |           cinke z obarne juhe. ~Pri sosednji mizi pa so sedeli gruntarji
1993 V   |            hlapce. Od fare in še od sosednjih krajev se je nabralo fantov
1994 IX  |            vse plati sle, da so šli sosedom in sorodnikom velevat na
1995 VI  |            ki so ga moški odnesli k sosedu in tam ob harmoniki nadaljevali
1996 V   |          proti Podlogu, je drla vsa soseska skupaj. Cele procesije žensk
1997 IV  |             kuharici in da nihče iz soseske ne sme manjkati pri svatovščini. ~
1998 IX  |     desetletja pri mrličih. Po vsej soseščini. Domači so se potaknili,
1999 X   |            živinski zdravnik za vso soseščino: ~"Nikoli nisem maral žensk,
2000 VII |          belo nogo -- je bila tesna soteska za enega človeka. In še
2001 VIII|       ropotal mlinarjev koleselj po soteski proti trgu. ~Gašper je bil