Chapter

2002 I   |           glavo proti peči, kjer je spalo dekle. ~"Sva že odpravili
2003 V   |           mu vlekle v večnost. Brez spanca je pričakal jutra, ob katerem
2004 VIII|         odgrnil naličje z deteta. ~"Spančka," ga je potolažila botra. "
2005 III |            mu je utrnilo: "Morda že spita!" Stopil je krog hiše. Še
2006 VII |         brez obračuna. ~"Mihor, ali spiš?" ~"Ne," je zagodrnjal brat,
2007 IX  |             potihnilo. ~Tedaj se je splazil iz postelje, odvezal škatlo
2008 IV  |            peči so zardevale, izmed splošnega molka se je pa dvignil Vorena,
2009 IV  |           je gledala v tla in imela spodobne besede že za kvante." ~"
2010 X   |          Podlog." ~Vsi so se veselo spogledali, samo oče je še pomolčal.
2011 V   |           veter in so se svatje kar spogledovali, češ le kje se je vzel Mihor
2012 VII |          bil zdihnil. Po sili se je spomnil na Podlog in na izbo in
2013 IV  |            potihnilo. ~"Mar se bomo spopadli?" je veselo vprašal Šimen. ~"
2014 III |             ne izroči?" ~"Kakor pri spovedi sem vama povedal." ~"Zavoljo
2015 II  |             Božnar, naglušen, ga ni spoznal. ~Lucija pa je v kamri zaihtela: "
2016 II  |      prijatelj." ~Mati v hiši ga je spoznala po glasu. ~"Jezus, Gašper!
2017 I   |           mizi. Vsi sinovi so se za spoznanje ponižali ob tem udarcu. ~"
2018 V   |            je bila Lucija, ki ga je spoštljivo pobrala. Vseh oči so jo
2019 I   |            Še na semenj so ga težko spravili. Ta hip ga je zabolelo pri
2020 VI  |          pojdeta na mizo. K bali ju spravim za spomin." ~"Kakor veš.
2021 VI  |        malenkost. Zvečer je ni bilo spraviti k pokoju: šivala in krpala
2022 I   |           je gledal v tla. Mihor je spravljal Umno živinorejo na polico.
2023 X   |            pri Bogu, sprosi jim, da spregledajo." ~Zajokala je glasneje
2024 VIII|           se ni zavedela, dokler ni spregledala v večnosti, kjer se je prismehljal
2025 VI  |             jima odpre oči srca, da spregledata, koliko trpi. In molila
2026 VII |              Do kvartirja nista nič spregovorila. Tam sta prižgala jamščarico
2027 VII |           past voliča ali kravo. Po sprehodu sta šla v svoj borni kvartir.
2028 VI  |         nekako otroško hvaležnostjo sprejemal od snahe izredno postrežbo
2029 VIII|       ponižat k sinovoma, se je vsa spremenila. Ko sta se vozila domov,
2030 III |           kupil. Črno je, da se kar spreminja. Vsi bomo kakor eden. Oče
2031 VIII|            prišla se teta, ki jo je spremljala Božnarica, vsa prepadla.
2032 V   |             pobrala. Vseh oči so jo spremljale, hvalile in božale. Obsodba
2033 VIII|          čase. Pa nič ne vidi in ne spreume. Kar nadenj bi šla!" ~"Ne
2034 VII |             kot med temi, ki jih ne spreumem." ~Mihor mu ni odgovoril. ~
2035 V   |           in je Lucija povešala oči spričo njegove nerodnosti. Boltežar
2036 VII |           Zenskam so viseli od potu sprijeti lasje po sencih in silili
2037 II  |          Gašper! Prav gotovo sta se sprla z očetom." ~Božnar, naglušen,
2038 III |             začel. ~"Kdaj smo se pa sprli?" je bil nagel v oporekanju
2039 X   |             Lucija, ki si pri Bogu, sprosi jim, da spregledajo." ~Zajokala
2040 X   |             Podlog. Strici so Štefi sproti jemali otroke in jih pestovali
2041 VII |      Pravzaprav ima Peter prav," je sprožil besedo Boltežar. "Ali verjameš,
2042 VI  |            ki sta nam naredila tako sramoto?" ~"Na Podlog si želita.
2043 VIII|       Gašperja iz objema, kot bi se sramovala. ~"Kar vdano potrpi, Lucija,
2044 II  |             oddahnil. Strašno so ga srbeli prsti, da bi potrkljal na
2045 X   |             zdrsnila strašna teža s src. ~***  Nekaj let je preteklo.
2046 VIII|     skrivnosti, ki ji je živela pod srcem. Toda kratki so bili taki
2047 VI  |            da je pritiskala roko na srčno stran. Le še nekaj korakov
2048 IV  |             Podlogov." ~In so jezno srebale cinke z obarne juhe. ~Pri
2049 V   |       drgnil z nakredano krpo težko srebrno verigo. Ure so se mu vlekle
2050 VII |          bolelo. ~V krčmi Pri živem srebru, kamor so hodili jest samski
2051 VI  |            v Gašperja, ki se je ves srečen vračal v hišo: ~"Končano!
2052 VI  |       verjemi." ~Lucija je bila vsa srečna in vendar je vmes usekalo
2053 I   |            bodi." Oče je pljunil na sredo hiše. ~Sinova sta gledala
2054 IV  |     Koritnik, pošteno sem prosil in srenja mi je dovolila. Ali ne?" ~"
2055 IV  |             je pritrdil puščavnik s srenjskega sveta. ~Štebuc je točil
2056 VII |          Rudar je še enkrat pil, se srepemu Mihorjevemu pogledu nasmejal
2057 V   |          Podkomolčil si je brado in srepo gledal v tla. ~"Vse zija
2058 IV  |             mu napival. Podlogar je srknil kapljo pa slišal bogatega
2059 VI  |          Gašperjeva spalnica, so pa stali s krampi. ~"Kaj ugibate?"
2060 VIII|         vzdignil Gašper roke. ~"Naj stane, kar hoče," je hitel oče,
2061 IV  |          stari Vorena, ki je samski stanoval v revnem čebelnjaku. In
2062 VI  |                Vorena, povejte, kje stanujeta naša dva." ~"Pri Mrzlikarju.
2063 VII |             ali bi šla, je prisedel star samski rudar -- Peter Pokora. ~"
2064 IX  |            je ostala pri luči le še stara samska Veselka, ki je prečula
2065 V   |             so bile seveda zaprte. ~Starešina je potrkal nanje in dokazoval,
2066 III |          obljubi mi. Veš, ti bom za starešino, ko se boš ti." ~"Maram
2067 VI  |         vendar je vmes usekalo spet staro trpljenje: ~"Kliče ju in
2068 III |             Če Mihor noče, ki je po starosti na vrsti, kaj bi jaz?" ~
2069 II  |            se mu je odmikala vpričo staršev Lucija, ki je začutila skozi
2070 IV  |           Gorje vam, ki hišo k hiši stavite, vinograd k vinogradu in
2071 III |           ga je kril napušč na dveh stebreh, mimo katerih so držale
2072 VIII|             vrgli grablje na tla in stekli. ~"Gašper," je zaklical
2073 V   |        njega njena obleka, se mu je stemnilo pred očmi in ga stisnilo
2074 VII |          vse polno črnih jezikov po steni. Poleg njiju je mahedrala
2075 VII |     jamščarici, ki sta s kadečim se stenjem napisali vse polno črnih
2076 VI  |       pobral in skril pred Lucijo v stensko omarico. ~Počasi je stopal
2077 II  |        hitro segla po metlici in mu stepala sneg s pleč in škornjev. ~"
2078 V   |        nihče. Edino Štefa je vesela stikala po kuhinji, hodila v čumnato
2079 IV  |          vinogradu in njivo k njivi stikate! Mar ste sami na svetu?" ~"
2080 VIII|        iskala zavetja v njej. In na stisk njene roke je odgovorila
2081 V   |         godcih, da je bila že prava stiska. In vsi so jedli do sita,
2082 V   |             mu je zresnil, začel je stiskati ustnice, nič več ni slišal
2083 V   |            stemnilo pred očmi in ga stisnilo pri srcu. Zmeden je šel
2084 VIII|             začula bridke vzdihe in stok. Štefa je stekla v sobico.
2085 VIII|           bil pripravljen v veži na stolu, pisan prt je ležal poleg
2086 III |            stopnicah na izbo. Vsaka stopnica je zaječala pod nogo. Še
2087 III |              mimo katerih so držale stopnice na levo in desno, je obstal
2088 VI  |         očetu ali svoji materi hudo stori, mu bo svetilnica v največji
2089 IX  |            žalost, da je ves otrpel storil svojo dolžnost, bilo pa
2090 I   |        svaljkal pod nogami orobkane storže, razmetane po podu. ~"Odgovori,
2091 I   |           in mehki udarci orobkanih storžev, ki sta jih fanta metala
2092 V   |             naši hiši ne boš nikoli stradala." ~Lucija je vzela in segla
2093 X   |             si je sezidal na sončni strani hiše za kot na poslednja
2094 II  |         Samo trenutek je posedel na stranici, nato je oprezno pogledal
2095 III |            Tedaj je hipoma sedel na stranico postelje še Boltežar. Brata
2096 X   |          ves čas. Rila je kvišku, s strašansko muko, dokler se ni prekopala
2097 VI  |          dva." ~"Pri Mrzlikarju. Za stražo imata revno podstrešnico.
2098 III |         goni delo. Zato je kakor iz strdenja." ~"Pa tudi poprime. Saj
2099 VII |        hlebi velike lise od zamoka. Streha ni držala. Med revnima pogradoma --
2100 VI  |            okence, ki je gledalo iz strehe, ji je srce začelo tako
2101 I   |             otroci se bodo pod našo streho rodili. Za nedeljo dobi
2102 VIII|              Vročica jo je napadla; stresalo jo je. Bledla je zmedene
2103 VIII|           postelji. Kadar je Lucijo stresla vročica, je tesneje prijela
2104 VIII|       gorela in silno jo je večkrat streslo. Trudno je odprla oči. Ko
2105 V   |             izbral." ~"Sama skrb in strežba je je." ~"Da bi le taka
2106 VI  |       sodili: "Lejte si no, kako ji streže! Stari je bolj nor nanjo
2107 II  |           so se blesketale kapljice strjene sopare. Samo od sebe se
2108 IX  |             lepo zravnan. Brata sta strme obstala sredi sobe. ~"Lucija!"
2109 V   |            Vsa cerkev je pri poroki strmela vanjo in najbolj zavistni
2110 VIII|           faro h krstu. Podlogar je strogo naročil botri, naj stopi
2111 I   |         praskala po široki latvici, stroki so spet pokali pod prsti
2112 I   |      luščila fižol. Pokljanje suhih strokov, pošumevanje fižolovke,
2113 II  |           ponavljal in ni mogel več strpeti. Vdrl je v kamro. ~"Kar
2114 I   |            pokali pod prsti Maruše, suha koruza se je šumljaje usipala
2115 VII |   drobtinico, ki se je oddrobila od suhe skorje. ~Kakor večkrat,
2116 VI  |             Kaj ti mar, ti oklešček suhi? Kaj nisem jaz za dva? In
2117 II  |           hlad snega z Gašperjevega suknjiča. ~"Mrzel je sneg, jaz pa
2118 II  |       snežilo. Gašper je z razpetim suknjičem branil Lucijo, ki se je
2119 X   |           skozi vse in se ni Gašper sunkoma okrenil od okna, se obrnil
2120 VI  |          pogledala z otroškimi očmi,svakinjo in čakala odgovora. Lucija
2121 I   |   živinorejo na polico. Boltežar je svaljkal pod nogami orobkane storže,
2122 II  |              Lucija, brata, poroka, svatba -- vse je bila ena sama
2123 III |           ne bo nihče lačen na naši svatbi." ~"Preprosim ju." ~"Poskusi!"
2124 I   |           zasnubite. Povej, da bomo svatovali na Podlogu -- in ne po bajtarsko." ~"
2125 V   |         udarilo polnoči, sta prišli svatovska teta in Lucijina krstna
2126 V   |             vrvežem ves slovesen in svatovski. Progarji so se utaborili
2127 VI  |             kakor bi ne bilo v njej svatovščine. Oče je poklical najemnice,
2128 VIII|         povsod je prosil in daroval sveče in denar za maše -- za Lucijo
2129 V   |       zgrnila pred prag sobice. Dve sveči sta goreli ob bogcu in rahlo
2130 IV  |     pritrdil puščavnik s srenjskega sveta. ~Štebuc je točil in tovoril
2131 III |             strop, kjer je trepetal svetel kolobar od zasenčene luči. ~
2132 II  |             da bi zgrešil. "Srce mi sveti," je pomislil in kar zavriskal
2133 I   |       Gašper je vstal, oči so se mu svetile, k očetu bi bil planil in
2134 V   |           zime golorok, da so se mu svetili beli rokavi. Nobeno oko
2135 VI  |            materi hudo stori, mu bo svetilnica v največji temi ugasnila.<
2136 I   |           Gašper ni pogledal v tla. Svetlo je zrl v revno luč pod stropom
2137 IV  |          njegovo roko. ~"Šimen, mož svetopisemski si. Bog je v tebi!" ~In
2138 VIII|             ko se je komaj majčkeno svitalo, je prišel oče z zdravnikom.
2139 VIII|            Ob tem času je šlo vse v svitek na Podlogu. Šimen je toliko
2140 VI  |             Nista pravdanska. >Kdor svojemu očetu ali svoji materi hudo
2141 V   |             na Podlog, je oče Šimen svojeročno postavil dva škafa vina
2142 V   |             ko je družica plesala s svojim fantom, ki je prišel zaplečevat.
2143 III |          družino razpostavil na tri tabore. Mihor in Boltežar sta uhajala
2144 VIII|           materi. A mati ni prezrla tajne grenkosti, ki je sijala
2145 VIII|             bi najel deklo, vsaj za take čase. Pa nič ne vidi in
2146 III |            prosil druga drugod! Kaj takega svet ne pomni. Mihor, le
2147 VIII|           Seveda; ko uboge ženske s takim težkim delom pogubljate
2148 VIII|       živine, druga s polja -- in s takimi rokami k njej. To je tista
2149 IV  |           je Šimen neumen, ker trpi táko mlado k hiši. Kajžarji so
2150 X   |           jaz poberem cunje. Ko ste takšni! -- Oh, Lucija, ki si pri
2151 VI  |          hišo. Ker nam je pa napoti tale vogel hiše, ga bodo možje
2152 IV  |            eden in isti -- tukaj in tamkaj." ~"Kaj pa mu je rekel čez
2153 VIII|     Gašperčkovo življenje viselo na tanki nitki in so vsi prisluškovali,
2154 VI  |             njivo -- in jih božala, tapljala in čohala. Pa drobljance
2155 VIII|       šepetal mož, ves omamljen, in taval za Zaplaznico do vrat, da
2156 VI  |               Vem, ker vidim. Ni še teden dni, ko sem bil v Lepi njivi.
2157 VI  |            je presedal. ~***  Sredi tedna na Podlogu o hrupni svatovščini
2158 VI  |             sva se menila." ~"Modri tehta besede, bedak klepeta." ~
2159 V   |            Vse mu je letelo iz rok, tekal je sem in tja, nič več ni
2160 I   |          bilo čuti šum curka, ki je tekel v na pol zamrzlo korito. ~"
2161 II  |    Preudarjal je, kakšne noči so mu tekle in se vlekle, zlasti od
2162 II  |             solz. Težki kiti sta ji tekli na pol razpleteni po plečih.
2163 III |          svetil po hlevu, potapljal telička, ki ga je dobila Plavka,
2164 V   |         koleštralom. Pribežal je na teman kot za hlevom in se sesedel
2165 VI  |             Prebledela je še ona od temne slutnje. ~"Ušla sta!" je
2166 V   |             je skrita poroga. Kljub temu je z oči bral očetovo voljo;
2167 VII |          večerjo. "Nocoj se bodo še tepli." ~"Ne česnaj!" ga je dregnil
2168 VI  |         mednje, so si že pripravili terjatev za vino, ki ga po šegi mora
2169 VIII|           bo nesreča. Razodela tega teti ni. ~Dolgo dolgo so se mudile
2170 X   |         vsem pa je zdrsnila strašna teža s src. ~***  Nekaj let je
2171 VI  |        vendar je bila noga čezdalje težja, korak vse krajši in počasnejši.
2172 III |             ni bila nobena reč tako težka kot ta pot do bratov. Kakor
2173 II  |            ji je visela vlaga solz. Težki kiti sta ji tekli na pol
2174 VIII|            varuj se. Ne vzdiguj teh težkih škafov, ne preženi se. Kar
2175 VIII|             ko uboge ženske s takim težkim delom pogubljate moški,
2176 IV  |             bi trenil. ~"Da je taka tica, kdo bi si bil mislil,"
2177 IV  |         sami na svetu?" ~"Kaj se to tiče nas?" ~"Vi ste tisti! Vse
2178 VI  |       nemiren vprašal: ~"Kje vendar tiči Lucija?" ~"K botri je šla
2179 V   |             Podlogu je bila nemirno tiha. Kuharica in najete strežajke
2180 V   |            so privabili z doma tudi tiste, ki niso imeli svatovskega
2181 I   |            vogel, onemu onega -- in tistile na peči -- še tretjega.
2182 IX  |       sobico pripravila tedaj, pred tisto potjo, na kateri jo je ustavil
2183 VIII|               Gašper je obklečal na tleh in trpel z ženo in bil pripravljen
2184 IX  |             Celó srca, ki je v njih tlela zavist ob Lucijini poroki,
2185 VIII|           ter tja. Vzel je sekiro s tnala, jo pogledal po rezi in
2186 VIII|              Mimogrede je počila na tnali, na stopnicah, kjer koli,
2187 IV  |       štefana na mizo, da bo vredno točiti." ~Gruntarji so se stisnili
2188 V   |             je topotal z nogami kot togoten otrok. ~"Jaz pač -- ti pa
2189 V   |       Stisnila mu je v dlan križani tolar in rekla: "Bog te plačaj
2190 VIII|            okorna in žuljava -- ter tolažila: "Saj sem pri tebi." ~Gašper
2191 VI  |              ji je srce začelo tako tolči, da je pritiskala roko na
2192 IV  |           njegov šušljajoči glas je tonil med vriščem. ~Tedaj pa so
2193 VIII|    prevozila. Potem je izpregovoril toplo in prisrčno, kakor ga Lucija
2194 IX  |             sem prišel velevat," je topo izpregovoril Gašper. ~"Pa
2195 IX  |          sem tu," je vabil z obupno topostjo Gašper. "Še nekaj drobnarij
2196 V   |               Grem, grem, grem," je topotal z nogami kot togoten otrok. ~"
2197 IV  |          sveta. ~Štebuc je točil in tovoril nove šefane na mizo. Med
2198 V   |            Nobeni babnici ne bom za tovornega osla. -- Naj ji je Boltežar! --
2199 V   |              pa tipal rdečo žido za trakom, spet vse spravil in nato
2200 V   |            so od njega viseli zlati trakovi, na mizo ter sedel na posteljo. ~
2201 V   |            bi se bil razjokal. ~"Ne trapaj!" mu je trpko prigovarjal
2202 VIII|           pred sv. Vidom podrla vso travo okrog hiše in po vrtovih
2203 V   |            pristopil tudi Boltežar, trčil prav zadnji z njo, a tako
2204 VII |          papir zavito klobaso, vzel trd vogel kruha in začel prigrizovati.
2205 I   |         zgornjo sobo. Nerazločne, a trde besede so trkale ob strop.
2206 VI  |              Tudi ona se je smejala trdemu, z dovtipi zabeljenemu pogajanju.
2207 I   |       prazna ali ni. Podlog je tako trden in razpotegnjen, da preredi
2208 I   |            pribil s koščeno roko to trditev ob mizo. Vsi so umolknili,
2209 VIII|           skozi ta smeh. ~"Tako sem trdna kot le kaj, mati. Ne skrbite!
2210 X   |         leta. Pa ne samo sebi. Vsem trem sinovom je sezidal sobice.
2211 V   |            že precej vinski se je v trenutku iztreznil in si delal gaz
2212 III |            in zrla v strop, kjer je trepetal svetel kolobar od zasenčene
2213 VIII|          vozila domov, je sprva vsa trepetala in se bala. Počasi se je
2214 V   |          tresla roka, da so pentlje trepetale. Godba je utihnila, svati
2215 V   |        pograbil brata za rame in ga tresel. "Da veš, še nocoj to noč
2216 VIII|           Špelo." ~Podlogarju so se tresle ustnice, po globoko zaoranih
2217 VIII|        čakal in hrepenel. Vse se je treslo v njem. Večkrat je začel
2218 VIII|           očakoval pod klancem in s tresočo se roko odgrnil naličje
2219 V   |            dni." In prekrižal ga je tretjič: "In še matere blagoslov
2220 III |    zamišljen povešal glavo. Nato je treščil strt in jezen na ležišče
2221 VI  |             je Šimen planil, kot bi treščilo vanj: ~"Lucija -- po ta
2222 I   |           bom gibal, ga nihče ne bo trgal. Kdor pa hoče iti, naj gre;
2223 II  |       Takale res ne grem," se mu je trgala iz rok, smuknila nazaj v
2224 VIII|           koleselj po soteski proti trgu. ~Gašper je bil pri živini
2225 VI  |          sobici, poskusila dvakrat, trikrat. Toda Gašper je vselej umolknil
2226 I   |           dvanajst let ni bilo nič. Trinajsto leto je božič prinesel še
2227 I   |            vprašam," je ponovil oče trje. ~Gašper ni dvignil glave. ~"
2228 I   |        Nerazločne, a trde besede so trkale ob strop. Šimen si je podprl
2229 III |             rameni. ~"Tudi brez teh trm ne bo nihče lačen na naši
2230 I   |             je Gašper šinil kvišku, trma mu je namrdala čelo. ~"Kar
2231 VI  |           očetova borba zanjo. Toda trn je tičal v njenem mehkem
2232 X   |             in vsi so bili kakor na trnju. Maruša, ki se ji še ni
2233 V   |           so udarci preglušali glas trobent. ~Medtem pa je Boltežar
2234 VIII|      kričalo in klečalo pred božjim tronom za Lucijo in za Gašperčka,
2235 IX  |             za cvetom na oder ln ga trosila po obeh mrličih. Dva velika
2236 VIII|       Gašper je obklečal na tleh in trpel z ženo in bil pripravljen
2237 VIII|          prepadla. Samo v mislih je trpela: saj sem ji pravila, da
2238 VIII|             užaljen, in z nekakšnim trpkim mirom je čakala njegove
2239 V   |       razjokal. ~"Ne trapaj!" mu je trpko prigovarjal Mihor. ~"Mihor,
2240 VI  |               Mihor je bil neugnan. Truden je." ~Vesela jasnina je
2241 VIII|          ostala pri njej, dokler ni trudna deklica zaspala. ~"Ali naj
2242 VIII|           bile težke, roke so se ji trudne povesile. Ali kaj, ko se
2243 IX  |      naslonili za nekaj ur v pobiti trudnosti. ~Mihor je v lepi postelji
2244 VI  |          hudo, da bom kar minila od tuhtanja." ~"Lucija! Po božji ljubezni
2245 I   |        očeta, ko bi ne bilo to tako tuje na Podlogu. ~Vendar je nerodno
2246 VIII|           je pa najel, dasi ni bilo tujega kosca pri hiši že nekaj
2247 VI  |           obed na mizo že Lucija. ~"Tukajle boš ti, Lucija," ji je oče
2248 IX  |             jokal kakor otrok. ~"Ne tuli! Kaj poreko ljudje?" ga
2249 IV  |         Reci nočem ali hočem, to je tvoja reč. Možu pa gre, da je
2250 I   |            roko in menil: ~"Seveda, tvoje oči vidijo samo to. -- Ampak
2251 III |         zaradi jezikov -- naj bo po tvojem." ~"Mihor!" je skočil k
2252 II  |           tako zemljo! In še zaradi tvojih bratov. O Gašper, razprla
2253 VIII|             umrl celo spomin na oba ubegla, dasi je skrivoma vrtal
2254 V   |        drugemu so podajali duri, da uboga Maruša, vsa zbegana, res
2255 VII |           pri srcu. Ogledoval je to ubogo podstrešnico, kot bi je
2256 I   |           spoznanje ponižali ob tem udarcu. ~"Rekel, sem, da si plaščar,
2257 IX  |        odprl škatlo. Vonj cvetja je udaril iz nje. Začel je jemati:
2258 VIII|           je klicala živina, ali je udarila ura ter jo gnala z malico
2259 V   |           je ni še nihče. ~Tedaj so udarili godci, završalo je med svati,
2260 V   |       pojedina v puščavi. ~Ko je pa udarilo polnoči, sta prišli svatovska
2261 V   |            jezil na trobente, ki so udarjale s poda. ~
2262 I   |            zabolelo pri srcu, da je udrihnil: ~"Če je taka, meni doto
2263 I   |            gledal?" Brata sta hitro uganila, za čigavo Lucijo gre pravda. ~"
2264 II  |         tema. Tudi brata sta luč že ugasila. Upihnil je svetilko in
2265 VI  |          svetilnica v največji temi ugasnila.< To so božje besede, Lucija." ~"
2266 VI  |            pa stali s krampi. ~"Kaj ugibate?" jih je vesel vprašal Gašper. ~"
2267 VIII|            bi ga vsaj z enim očesom ugledal... ~***  Čeprav je Gašperčkovo
2268 IV  |             Moram imeti! -- Najbolj ugnano obleko imam jaz!" ~Krojač
2269 III |           zakol, mu segel v hlam in ugotavljal rejenost. Z vse drugačno
2270 IV  |       Kajžarji so si mislili svoje, ugovarjati si vendar niso nič kaj upali. ~
2271 III |       tabore. Mihor in Boltežar sta uhajala nenavadno zgodaj na izbo,
2272 V   |           čelo, ki se je takoj spet ujasnilo. Zamahnil je z roko, se
2273 I   |             glodal po skledi. Ko je ujel zadnje zrno kaše, je vrgel
2274 VIII|         vihro; vsak trenutek moramo ujeti." ~"Le lovi ga, toda zdravje
2275 V   |             in delila... Tak je bil ukaz očeta Šimna, ki je hodil
2276 VIII|             utegnil nikomur več kaj ukazati. ~Ko je Gašper prihropel
2277 VIII|            k Zaplazniku! V dir!" je ukazoval Podlogar grabljicama, ki
2278 VI  |                Gašper je bil ob tem ukazu res naenkrat majhen -- kot
2279 I   |              Nikdar mu ni prišlo na um, da bi kdaj zapuščal Podlog.
2280 II  |          naročala mati Luciji in se umaknila iz veže. ~Zunaj je še venomer
2281 VII |     razpeljane rumene poke, so bile umazane, kakor hlebi velike lise
2282 VI  |              si pa umij z njim svoj umazani jezik." ~Suhljač je umolknil,
2283 VIII|           Oh, ti dedci! Prav nič ne umejo. Kaj bi bilo za Podlogarja,
2284 VIII|         krvi? Od kod le? Saj vas ne umem." ~Zdravnik je stopil k
2285 III |          Jutri pride krojač in vama umeri obleke. Oče je blago že
2286 V   |             oblekico, ki ji je bila umerjena kot najmlajši družici za
2287 III |           postal zgovoren, ni mogel umeti tega molka drugače, kakor
2288 VI  |         vina gor! Ti suhljač, si pa umij z njim svoj umazani jezik." ~
2289 VI  |          poiskal. A Gašper se mu je umikal, dokler ni oče nemiren vprašal: ~"
2290 VIII|           Gašperja v hišo. Ko si je umil roke, je stopil nekajkrat
2291 III |            Ali še vesta, ko je mati umirala? Kako je prosila pred zadnjim
2292 VIII|            in se bala. Počasi se je umirila in vdano čakala, naj se
2293 VIII|            Moli, Gašper, da nama ne umrje. Prezgodaj je." ~"Saj molim,
2294 VIII|          tedaj je bilo, kakor da je umrl celo spomin na oba ubegla,
2295 VIII|              Gašper! Oče! Lucija bo umrla!" ~In nato je počenila na
2296 I   |         duri. Prvikrat, odkar je po umrli gospodinji prijela za kuhalnico,
2297 VIII|            mu je zaskrbljen in brez upa. ~"Kako sodite ?" ni strpel
2298 VIII|          izbo. Lucija je ležala vsa upadla; toda lica so ji gorela
2299 IV  |   ugovarjati si vendar niso nič kaj upali. ~Pri kajžarjih je sedel
2300 VIII|           ga je videla in ima trdno upanje, da se ni bati zanj. Tudi
2301 II  |           brata sta luč že ugasila. Upihnil je svetilko in šel po prstih
2302 VI  |           pot." ~"Oho!" se je začel upirati Gašper. ~"Nič oho! Mera
2303 V   |             je, prej tako vzravnan, upognil. Govoril ni nihče. Edino
2304 IX  |         njivo. Le kaj bi bilo moglo upogniti oba s Podloga, da bi se
2305 III |          predejal nogo čez nogo, se uprl s prsti v končnico, da je
2306 VI  |         vinom, je Lucija vprašujoče uprla oči v Gašperja, ki se je
2307 IX  |            in se naslonili za nekaj ur v pobiti trudnosti. ~Mihor
2308 I   |             glej, da še ta predpust urediš." ~"Še ta predpust?" ~"Le
2309 V   |          Mihor in Boltežar sta bila uri, ki ju je gnala očetova
2310 X   |        Lucijinega, se je še venomer usekovala, Štefa je bingljala z nogami
2311 I   |          suha koruza se je šumljaje usipala izpod dlani Gašperja in
2312 V   |            rekla: "Bog te plačaj in usliši!" ~Nato je povzel Boltežar,
2313 VI  |         zate." ~"Obljubil si, da me uslišiš." ~In še tesneje ga je objela. ~"
2314 III |        vderem? Mihor, če si človek, usmili se me." ~Gašperju je šlo
2315 IV  |           stoji čebelnjak iz našega usmiljenja na srenjskem." ~"Koritnik,
2316 III |            in začel hoditi po sobi. Usnjene opetnice, s katerimi so
2317 VIII|            vsa rahlost je bila brez uspeha. Gašper je tiho zajokal
2318 VI  |            odšel. Toda Lucija ga je ustavila, mu primaknila stol in ga
2319 X   |            sapo. Celo ura, ki so jo ustavili ob Lucijini smrti, še ni
2320 V   |      Mihorju pa ni zginila poroga z ustnic. Skomizgnil je z rameni,
2321 VIII|           čas že." ~In je res. Ne z ustnicami, toda njegovo srce je kričalo
2322 VI  |           Mirno je nesel grižljaj k ustom. Niti čelo se mu ni pomračilo. ~"
2323 I   |             pojdem!" Sam sebe se je ustrašil, da je sedel nazaj k peči. ~"
2324 II  |           ki so se ji pri tej priči usule. ~"Lej jo no," je skušal
2325 III |    premišljeval, ali bi povedal ali utajil. Toda ženitev je brata tesno
2326 VI  |        prišel ob hudem delu. Takrat utegnejo kar naenkrat vsi pogrešiti
2327 VIII|           je mahnil Podlogar, ki ni utegnil nikomur več kaj ukazati. ~
2328 VIII|    Božnarica je prihajala, če je le utegnila, skrivaj pomagat. S skrbjo
2329 II  |             kakor je dobro slišala, uteklo vprašanje: "Kaj praviš?" ~
2330 V   |         pentlje trepetale. Godba je utihnila, svati so prisluhnili. ~"
2331 VIII|     prisluškovali, kdaj se ta nitka utrga, so ga vendar nesli botri
2332 IV  |           tebi!" ~In solza se mu je utrnila na razkuštrano brado. ~"
2333 III |        Kakor rešilna misel se mu je utrnilo: "Morda že spita!" Stopil
2334 I   |            pogledal vanj, zardel do ušes, stisnil klop in poskusil
2335 VI  |         časti pride" so ji brnele v ušesih. Naenkrat se je zasukala
2336 VI  |             oče, oče! Preveč ga boš užalila!" ~"Nič ne bo zvedel. Glej,
2337 I   |           je že stisnil pest, da bi užgal ob mizo. Razjezilo ga je
2338 VIII|         glava. Tudi Gašperček je že užil nekaj hrane in večkrat trudno
2339 III |           kot se je s Podloga vedno vabilo: vse!" ~"In za druga? Ali
2340 VI  |             je moral. Podlog ni bil vajen sramote. V drugačnih okoliščinah
2341 VI  |      odklonil hlapca, prijel sam za vajeti, dvignil bič in še rekel: "
2342 VIII|             poleno, kamen, ki se je valjal pred durmi, je sunil z nogo
2343 VIII|            nesreča, bodo vsi režali vame: Božnarica jo ima na vesti;
2344 V   |          hišo: dva korca je spustil vanju, da je zajel, kdor in kolikor
2345 VI  |             po dolgem času spet sam vardeval, obstal med vrati in ves
2346 VIII|            do hiše oče Simen, ki je varno in z obrazom, prevzetim
2347 VI  |         trpi. In molila je k angelu varuhu, naj ji prišepetava besede,
2348 VIII|          Lucijo. ~"Previdna bodi in varuj se. Ne vzdiguj teh težkih
2349 VI  |          njivi?" ~"Če sem kaj videl vaša fanta, meniš, jeli?" ~"Zares,
2350 V   |            drug, vseskozi kos svoji važni odliki. Družici jih je drobil,
2351 III |      preudaril. Gašper pa mu je bil vdan kot šolarček. ~"Torej tako!"
2352 III |             naj se od sramote v tla vderem? Mihor, če si človek, usmili
2353 VI  |              Kakor veš. Vinar uboge vdove sta, ne zavrzi ju." ~Vorena
2354 II  |            in ni mogel več strpeti. Vdrl je v kamro. ~"Kar mojškro
2355 V   |    gostovanje na Podlogu. Vozači so večerjali, vino, ki ga ni bilo sicer
2356 VIII|         postore ta dan in naj gredo večerjat kar domov. Jima bo že pri
2357 IX  |            prikimal in počasi začel večerjati. Boltežar se jedi ni dotaknil.
2358 VIII|            spet vode in rezanice in večerje. Mimogrede je počila na
2359 VII |          rudarjev ju je pozdravilo, večina se pa ni kdove kaj zmenila.
2360 VIII|             bila zato za Lucijo tem večja kuha in še več dela v hlevu,
2361 VIII|           kolikokrat kar omahne med večnim delom in se za časek nasloni
2362 VIII|             dokler ni spregledala v večnosti, kjer se je prismehljal
2363 I   |         nenaravnim glasom, da se ni vedelo, ali se z Bogom pogovarja
2364 VII |           sta se molče odpravila po vegastih stopnicah. Ko sta bila že
2365 VIII|            grabljicami kot nasekana veja. Gašper se pa ni ganil od
2366 II  |           prebudi iz sna. Na dolgih vejicah ji je visela vlaga solz.
2367 IX  |         Podlogarjeva ter prijela za vejico, pokropila in pokleknila.
2368 VIII|       prebledel. ~"In po teto mi je velela in po Zaplaznikove," je
2369 V   |           videl, za vse vedel, vsem veleval. ~Fantje sinovi so dobro
2370 IX  |        trosila po obeh mrličih. Dva velika cveta je prihranil za nazadnje:
2371 V   |         kastorec, na katerem je bil velikanski šopek iz suhih rož in so
2372 VII |           bile umazane, kakor hlebi velike lise od zamoka. Streha ni
2373 IX  |          bratom in prinasel s seboj veliko škatlo, skrbno povezano. ~
2374 I   |             Podlog! Gašper!" ~To je veljalo očetu, ne bratu. Zato je
2375 I   |              je razložila kar sredi vere Maruša, pokleknila in nadaljevala.
2376 V   |        nakredano krpo težko srebrno verigo. Ure so se mu vlekle v večnost.
2377 VII |       sprožil besedo Boltežar. "Ali verjameš, da sem že večkrat premišljal,
2378 VI  |            zemljo. Podlog ju kliče, verjemi." ~Lucija je bila vsa srečna
2379 X   |                O, Lucija, kakor sem verovala, tako je; v nebesih si.
2380 VIII|           Nato je šel, kar je mogel veselega lica, k Luciji. Rahlo jo
2381 IX  |        klopi, mu je zasijal obraz v veselem nasmehu. Zdelo se mu je,
2382 VIII|    stopnicah, kjer koli, in se tiho veselila skrivnosti, ki ji je živela
2383 III |        stopnicah, ki so bobnele pod veselimi nogami. ~"Zakaj si mu obljubil?"
2384 V   |           je natanko poznalo, da ni veselje, da je skrita poroga. Kljub
2385 VI  |           zgodilo. Maruša je kuho z veseljem zamenila s hlevom. Oče se
2386 III |       razhajali zavoljo nje? Ali še vesta, ko je mati umirala? Kako
2387 VIII|           vame: Božnarica jo ima na vesti; zakaj ji je mati?" ~"Bo
2388 V   |             plesal je, da je dajalo veter in so se svatje kar spogledovali,
2389 V   |               Medtem pa je Boltežar vezal sveženj. Ko je snel šopek
2390 V   |          kipele bele blazine. Skozi vezenine je sijalo rdeče in modro. ~"
2391 II  |          šel pod okni in potrkal na vežne duri: enkrat, dvakrat. Nato
2392 VII |        stopnicah. Ko sta bila že na vežnem pragu, jima je sitni gospodar
2393 II  |             stopila z Gašperjem čez vežni prag. -- ~"Pa ti zapahni!"
2394 VIII|         vzela od hiše. ~Prav na sv. Vida dan je pritekla Štefa po
2395 III |            Gašperju. V luči je bilo videti, kako mu je zadovoljna senca
2396 VIII|            mati. Ne skrbite! Ali ne vidiite, kako oba garata; mar naj
2397 I   |          menil: ~"Seveda, tvoje oči vidijo samo to. -- Ampak onadva!" ~"
2398 VI  |        poprijela Lucija. ~"Vem, ker vidim. Ni še teden dni, ko sem
2399 VIII|           ln Gašper sta še pred sv. Vidom podrla vso travo okrog hiše
2400 VIII|             je nesla s seboj, da je vihrala po zraku. Vsa zasopla je
2401 VIII|        opravke; na gruntu gre vse z vihro; vsak trenutek moramo ujeti." ~"
2402 VII |                                     VII  Kaj zgodnja pomlad je prišla.
2403 VIII|                                     VIII  Odkar je oče Šimen prestregel
2404 I   |            omahnile roke, ki jih je vil nad glavo. Gašper je izpustil
2405 VIII|            ležala na postelji in se vila v krčih. Štefa je gledala
2406 IV  |             ki hišo k hiši stavite, vinograd k vinogradu in njivo k njivi
2407 IV  |            hiši stavite, vinograd k vinogradu in njivo k njivi stikate!
2408 VI  |           Ko so odšli paberkovači z vinom, je Lucija vprašujoče uprla
2409 IV  |           ki so mu kot siva kodelja visele pod čelom, je ogledoval
2410 VIII|            je Gašperčkovo življenje viselo na tanki nitki in so vsi
2411 VIII|             srcih. ~Jaro žito je že visoko zelenelo, krompir so osuli,
2412 II  |         dolgih vejicah ji je visela vlaga solz. Težki kiti sta ji
2413 VII |        polja, kamor ju je nezavedno vleklo vsake nedelje. Bajtarske
2414 VIII|            in je bilo že treba spet vode in rezanice in večerje.
2415 V   |             s plesalko s poda in jo vodil v hišo, da jo pogosti. Na
2416 X   |          otroke in jih pestovali in vodili s seboj na polje in v gozde,
2417 VI  |        konja!" je prigrmel v hišo k Vodirju, mlinarju. ~Kot bi trenil,
2418 V   |            Štebucu je bila pisana v vodo. ~Za durmi je pa stal Šimen,
2419 VII |           za klajo, je prignal past voliča ali kravo. Po sprehodu sta
2420 VI  |            s Podloga. Pri Jeranovih voličih sta stala -- drva je pripeljal
2421 VIII|               Ni treba. Če je božja volja, bo vse kar prav," ga je
2422 VI  |             je bila nenavadno dobre volje. ~Ko sta bila zvečer z Gašperjem
2423 IX  |           Boltežar je odprl škatlo. Vonj cvetja je udaril iz nje.
2424 VI  |           je zasukala in skočila za Voreno, ki je počasi drsal po dvorišču. ~"
2425 VI  |           obslonela pred ognjiščem. Vorenove besede "kdor se ponižuje,
2426 VI  |           in gladki sta bili kot iz voska. Na recljih je vžgal dan
2427 V   |              preden je sedel sin na voz, da se odpelje po nevesto,
2428 V   |         točil. ~Da ni Šimen oznanil vozačem in godcem nedelje, zapili
2429 V   |       začelo gostovanje na Podlogu. Vozači so večerjali, vino, ki ga
2430 VI  |         odletoval na cesti, tako je vozil. ~Medtem se je Lucija že
2431 VIII|           vsa spremenila. Ko sta se vozila domov, je sprva vsa trepetala
2432 V   |       čev1jar je klepal po kopitih, vozili so iz mlina in v mlin, vsak
2433 VI  |          vase, da se še ozrla ni po vozniku. Šele ko je koleselj obstal
2434 IX  |           ga je potresel Mihor. ~"Z vozom sem tu," je vabil z obupno
2435 V   |         žensk in otrok so obstopile vozove. Lucija je delila iz rešeta,
2436 V   |            progarjev in se zazibali vozovi po klancu izpred Božnarja
2437 I   |             podu. ~"Odgovori, če te vpraša oče," se je okrenil gospodar
2438 VIII|           Štefa po žene?" je trudno vprašala Lucija. ~"Seveda, seveda!
2439 I   |        klopi. ~"Kaj je z Lucijo, te vprašam," je ponovil oče trje. ~
2440 VI  |             in, kakor da ni slišala vprašanja, rekla: ~"Kje sta Mihor
2441 II  |            je dobro slišala, uteklo vprašanje: "Kaj praviš?" ~Gašper pa
2442 II  |           mrzel," se mu je odmikala vpričo staršev Lucija, ki je začutila
2443 VI  |       Gašperja, ki se je ves srečen vračal v hišo: ~"Končano! Lepo
2444 VIII|            in v resnih skrbeh se je vračala domov. ~Po vsakem takem
2445 VI  |             ene solze več. Nista je vredna." ~"Oh, oče, zaradi mene
2446 IV  |          dva štefana na mizo, da bo vredno točiti." ~Gruntarji so se
2447 II  |         takem vremenu hodiš!" ~"Kaj vreme! So druge reči, oče." ~Tedaj
2448 II  |      zameten. ~"Ti moj Bog, v takem vremenu hodiš!" ~"Kaj vreme! So
2449 VIII|        Podlogar grabljicama, ki sta vrgli grablje na tla in stekli. ~"
2450 VIII|           Toda Gašperja že ni bilo. Vrh senožeti je že izginil med
2451 X   |            je bila kar naenkrat pod vrhom. ~Ko je Šimen začutil, kako
2452 X   |            sedel nazaj. Štefa se je vrinila med oba brata na klop in
2453 V   |            so zagodli, svatje so se vriskaje zbirali, ura odnoda k poroki
2454 VI  |            Ljudje so seveda zagnali vrišč zaradi obeh fantov, ki sta
2455 V   |             izvil izmed svatovskega vrišča in šel na izbo. Tam je vrgel
2456 IV  |        šušljajoči glas je tonil med vriščem. ~Tedaj pa so se odprle
2457 V   |            ih naveži si culo. Ko se vrneš, si jo navežem še jaz --
2458 VI  |             na Podlogu. Miruj in ne vrtaj. Onadva pa kliče Podlog
2459 VIII|            ubegla, dasi je skrivoma vrtal v vseh srcih. ~Jaro žito
2460 VI  |       gledal Lucijo, ki se je kakor vrtavka sukala in se ji je delo
2461 IV  |           Pri kajžarjih je sedel in vrtel med prsti šilce brinovca
2462 VI  |             za Šimnom. Vse se ji je vrtelo v glavi. Šimen je obrnil,
2463 VII |             in večerjo, ter gledala vrtež in čakala, da je mogla točajka
2464 V   |         deklo in se zakadil z njo v vrtinec. Tako je pribijal ob pod,
2465 VIII|          vso travo okrog hiše in po vrtovih kar sama. Za senožeti je
2466 VI  |             hišo so imeli napeljano vrv, ob voglu hiše, kjer je
2467 V   |        očeta Šimna, ki je hodil med vrvežem ves slovesen in svatovski.
2468 V   |             jo navežem še jaz -- in vržem obe skozi okno. Pod izbo
2469 VII |        kamor ju je nezavedno vleklo vsake nedelje. Bajtarske kozice
2470 VIII|            se je vračala domov. ~Po vsakem takem pogovoru se je Lucija
2471 X   |           bil strt, da se je smilil vsakemu, ki ga je pogledal. Oče
2472 IX  |          desetletja pri mrličih. Po vsej soseščini. Domači so se
2473 X   |          oči. Prav na dnu srca, pod vsemi podrtinami, se je dvigala
2474 VI  |            je Gašper zasnubil kljub vsemu vendarle samo zato, ker
2475 V   |            in globlje. Bil je drug, vseskozi kos svoji važni odliki.
2476 I   |            ne vem..." je skušal sin vstajati od peči. Objel bi bil očeta,
2477 VIII|          bili taki hipi in je zopet vstala in se napregla v delo. ~
2478 I   |            in nadaljevala. Moški so vstali, poiskali vsak svoj kot,
2479 I   |       večerjo. ~Šimen, gospodar, je vstopil, snel klobuk in zamahnil
2480 VIII|             tako trdno pričakoval. ~Vtem je pridihtel(sic) do hiše
2481 VIII|       Previdna bodi in varuj se. Ne vzdiguj teh težkih škafov, ne preženi
2482 III |             je prosila pred zadnjim vzdihljajem: Radi se imejte! In Lucija,
2483 X   |            je dolgčas!" je nenadoma vzdihnila Štefa, ki je tolikanj prečebljala
2484 I   |           bilo res treba," je oče z vzdihom očital sinu. ~Gašper ni
2485 I   |            potemtakem o plačevanju? Vzemi jo! Da bi se sedaj potepel
2486 I   |          pobožal Štefo, ji popravil vzglavje in dolgo gledal v smehljajoči
2487 II  |             jo obesil na kljuko nad vzglavjem pograda in legel, kakršen
2488 VII |             se je obrnil na ležišču vznak in gledal v poko na stropu. ~"
2489 V   |           pa je stal on: oče Šimen; vzravnal se je, kakor bi mu bilo
2490 V   |          molčeč in se je, prej tako vzravnan, upognil. Govoril ni nihče.
2491 IV  |           tisti! Vse na en kup!" je vzrojil krojač. ~Kajžarji so potrkali
2492 VIII|         zaoranih brazdah na licu je vztrepetal nemir. ~"Nič po Špelo. Takoj
2493 VI  |             iz voska. Na recljih je vžgal dan in letnico poroke. ~"
2494 X   |                                     X ~Po opravljeni pogrebščini
2495 IV  |            na srenjskem ležati," je zabavljal gruntar. ~"Nehaj ih pusti
2496 V   |             se je zdelo vse to tako zabavno, da je plosknila in prosila
2497 VI  |           smejala trdemu, z dovtipi zabeljenemu pogajanju. Toda njen smeh
2498 VIII|            ko zapoje klepanje in se zabliskajo kose. ~Šimen ln Gašper sta
2499 III |     Boltežarja je pa smeh neznansko zabolel. Zato se je ogrel, dvignil
2500 I   |        težko spravili. Ta hip ga je zabolelo pri srcu, da je udrihnil: ~"
2501 IX  |             Po polnoči so se ljudje začeli razhajati. ~Maruša je napravila