Chapter

2502 I   |            Kajžarsko!" se je široko začudil Boltežar in pogledal brata
2503 VIII|              Krog polnoči je Gašper začul pod oknom tanek tanek glasek.
2504 VIII|         oknom Lucijine spalnice, je začula bridke vzdihe in stok. Štefa
2505 X   |             pod vrhom. ~Ko je Šimen začutil, kako mu drsa poje in pripeva
2506 I   |             je sedel na klop, da je zacvrkala pod njim, in ponovil: ~"
2507 VIII|             ženo in bil pripravljen zadeti vse križe nase, da bi le
2508 V   |          miz, šibečih se od jedil. ~Zadnja je sedla nevesta. Lepa in
2509 I   |        glodal po skledi. Ko je ujel zadnje zrno kaše, je vrgel žlico
2510 III |       umirala? Kako je prosila pred zadnjim vzdihljajem: Radi se imejte!
2511 V   |         kljub. ~Ko so na večer pred zadnjimi oklici zapele trobente progarjev
2512 III |             bilo videti, kako mu je zadovoljna senca preletela obraz. ~"
2513 I   |             sin, ki ga ni bilo bolj zadovoljnega človeka na svetu. Usekalo
2514 V   |            V  Na Podlogu je nastala zadrega, hujša kot ob košnji. Prišli
2515 V   |        Njene oči so izsledile vsako zadrego. Kjer koli je bilo ob gneči
2516 I   |          tebe." ~Maruša je užaljena zadrlesknila duri. Prvikrat, odkar je
2517 II  |       Lucija je drgetala, piš ji je zaganjal snežinke v lice. ~"Pojdi!"
2518 V   |            vse oživelo. Progarji so zagodli, svatje so se vriskaje zbirali,
2519 I   |         dokler ni po materini smrti zagospodinjila. ~***  V hiši je bilo --
2520 V   |          nesel z voza v hišo, že je zagriznil v pogačo. Lucija pa je med
2521 III |               je pomislil Gašper in zahotelo se mu je do nje. ~"K bratoma
2522 VI  |       grižljaj tako milo pogleda in zahvali, kakor pa črna ruda, ki
2523 VI  |        gostijo na svatovščini s tem zahvalit, da ji je prinesel dve žlici.
2524 VI  |           navkreber." ~Vorena jo je zahvaljeval in blagoslavljal. Lucija
2525 VIII|       božjih rokah." ~"Moj Bog!" je zaihtel Gašper. ~"Prisad da je v
2526 X   |                Maruša je od veselja zajavskala: ~"O, Lucija, kakor sem
2527 III |           ni tekla beseda. Sunil je zajca, ki je gledal izpod postelje,
2528 III |          spet zasmejal. ~"Ali ti je zajec pretekel pot? Zato se kremžiš.
2529 III |             izbo. Vsaka stopnica je zaječala pod nogo. Še nikoli menda
2530 VI  |          bolečina tem bolj pereča. ~Zajedla se je vanjo nepokojna misel,
2531 III |             so jo gonili na korito, zajemali so iz ene sklede, molče
2532 VIII|         brez uspeha. Gašper je tiho zajokal in se skril za pod. Nato
2533 IV  |             nateplo ljudi, da je za zajtrk pripravljena obara izginila
2534 V   |            Zaplaznikovo deklo in se zakadil z njo v vrtinec. Tako je
2535 X   |  prečebljala z Lucijo. ~Boltežar je zakašljal, Gašper se ni ganil, oče
2536 V   |          Teta in botra sta za seboj zaklenili. Dekleta in žene so oprezovale
2537 VIII|            in stekli. ~"Gašper," je zaklical oče in iskal sina. Toda
2538 VIII|             Stekla je okrog hiše in zaklicala. Na voglu, pod oknom Lucijine
2539 III |       voleta, ki je bil namenjen za zakol, mu segel v hlam in ugotavljal
2540 III |            Voleta pobijemo, prašiča zakoljemo. Naprosi klavca, po kuharico
2541 X   |            je tista, ki je zrela za zakon in za Podlog." ~Vsi so se
2542 V   |          Teta in botra sta nastlali zakonsko postelj. Skoro do stropa
2543 V   |               Lucija!" je pritajeno zakriknil, glava mu je klonila na
2544 VI  |            mize. "Kaj bosta večnost zaležala? Stopim ju poklicat." ~Oče
2545 V   |                 Hahaha! Boltežar -- zaljubljen vanjo kakor breznov maček.
2546 VII |             mahedrala s kljuk črna, zamazana jamska obleka. Za koruzni
2547 X   |             vse mi poberete, kaj bo zame? Strici pa so se smejali: ~"
2548 VI  |           Maruša je kuho z veseljem zamenila s hlevom. Oče se ni kar
2549 VIII|          postelji prosim, naj mi ne zamerita. Saj sem ju hotela prej --
2550 II  |            ga prepoznal. Ves je bil zameten. ~"Ti moj Bog, v takem vremenu
2551 VIII|         takem pogovoru se je Lucija zamislila vase. Prikrila je materi,
2552 VIII|           ji je stisnil roko in vsa zamišljena sta šla proti domu. In od
2553 VII |          kakor hlebi velike lise od zamoka. Streha ni držala. Med revnima
2554 I   |         curka, ki je tekel v na pol zamrzlo korito. ~"Dolgo ga ni!"
2555 VI  |        opravilu in k šivilji. Pa se zamudi. Ženske niso nikoli zgovorjene,
2556 V   |            hlev. ~"Oh, zakaj sem jo zamudil?" je stiskal pesti in skoraj
2557 VIII|              Človeške pomoči ni. Je zamujeno. Okužena je. Prisad je že
2558 IX  |        malega za večerjo in jima jo zanesla na izbo. ~Kakšna izba! Vse,
2559 X   |          otrok še dovolj, Podlog pa zanje prostora in kruha." ~In
2560 VI  |           rožance". Izmislili so si zanko za Gašperja. Nekdo se je
2561 VIII|          tresle ustnice, po globoko zaoranih brazdah na licu je vztrepetal
2562 II  |          čez vežni prag. -- ~"Pa ti zapahni!" je naročala mati Luciji
2563 I   |         živino tudi ponoči. ~Oče je zapahnil za njim duri, se vrnil v
2564 V   |          večer pred zadnjimi oklici zapele trobente progarjev in se
2565 VIII|             opravil, so se vseh oči zapičile vanj in vsi so pričakovali
2566 V   |          vozačem in godcem nedelje, zapili bi bili in zarajali nedeljsko
2567 VI  |         zavoljo prevzetnosti. In je zapisano: >Če brat bratu pomaga,
2568 VII |            pod odejo, vso pisano od zaplat, je zamrmral za odgovor: "
2569 VI  |           je prikrojila marsikatero zaplato na krilo in kočemajko. Šimen
2570 VI  |            gledala brata, Luciji so zaplavale oči v pridržanih solzah.
2571 VIII|             teto mi je velela in po Zaplaznikove," je spet šinila deklica
2572 V   |         svojim fantom, ki je prišel zaplečevat. Prijel je za roke Zaplaznikovo
2573 V   |         krajev se je nabralo fantov zaplečnikov, ki so se utaborili na podu
2574 VIII|            spravil očenaša iz sebe. Zapletal in medel se je, da je nazadnje
2575 VI  |           in z njo nov strah: Če me zapodita? Pokleknila bom pred njiju
2576 VIII|           noč in dan vidi kmetu, ko zapoje klepanje in se zabliskajo
2577 II  |             spustil nizdol na celo. Zaprašil se je v metež, oral gaz
2578 IX  |         brata Gašper. ~Mlinar mu je zapregel, da se je odpeljal v Lepo
2579 VI  |        mlinarju. ~Kot bi trenil, so zapregli. Šimen je odklonil hlapca,
2580 III |             okno, ki ga je odprla. "Zapri! Mraz je!" In je šel. ~
2581 I   |           se v hipu vrnila in ni še zaprla vrat, pa je že molila. ~"
2582 VI  |          vse v neredu. ~Gašperju je zaprlo sapo. Samo za trenutek se
2583 V   |        skrivnostno slovesnostjo sta zaprosili ključ od gospodarja in šli
2584 VI  |             že on." Zato je bila ta zaprta bolečina tem bolj pereča. ~
2585 V   |             duri, ki so bile seveda zaprte. ~Starešina je potrkal nanje
2586 I   |            prišlo na um, da bi kdaj zapuščal Podlog. Še na semenj so
2587 V   |          nedelje, zapili bi bili in zarajali nedeljsko mašo. ~Nedelja
2588 I   |          izpod obrvi pogledal vanj, zardel do ušes, stisnil klop in
2589 II  |          stopil tik k njej. Bila je zardela kot otrok, ki se prebudi
2590 IX  |             stisnili. Vsi so hkrati zardeli in si samo za hip pogledali
2591 IV  |           mizo, dekleta pri peči so zardevale, izmed splošnega molka se
2592 IX  |      Boltežar zvalil na posteljo in zaril obraz v blazino. Začel je
2593 X   |            Podlog pa stoji..." ~Nov zarod so dobivali na Podlog. Strici
2594 III |        gledal izpod postelje, da je zaropotalo. In kakor da mu je ropot
2595 III |          trepetal svetel kolobar od zasenčene luči. ~Od spodaj, iz hiše,
2596 IX  |            podobice po klopi, mu je zasijal obraz v veselem nasmehu.
2597 I   |            mizo. Razjezilo ga je in zaskrbelo. Vtaknil je zato pest v
2598 III |        Boltežar, ki se mu je Lucija zasmilila. ~Mihor se je zasmejal,
2599 II  |       globoko zasopla, se prelegla, zasmrčala kot v skrbeh in počivala
2600 VI  |    nepokojna misel, da jo je Gašper zasnubil kljub vsemu vendarle samo
2601 I   |             Za nedeljo dobi može in zasnubite. Povej, da bomo svatovali
2602 X   |            Jok je utihnil, očetu je zastala noga pred oknom, skozi katero
2603 VIII|         najeli nikogar. Stari se ni zastonj hvalil, da je še za dva.
2604 VIII|               Pripravite se na vse. Zastrupljena je." ~Oče in sin sta onemela.
2605 VI  |            v ušesih. Naenkrat se je zasukala in skočila za Voreno, ki
2606 III |            ju." ~"Poskusi!"  Oče je zataknil pratiko za podobo pod stropom
2607 III |                Da ti ne izroči?" je zategnil kakor nejeveren. ~"Ne izroči
2608 III |   razveselila Lucija. ~Gašper pa je zatisnil okno, ki ga je odprla. "
2609 V   |            ustavil, kot bi odsekal. Zatopil se je v vso lepo tajnost
2610 VI  |       oškropilo krila. Tako je bila zatopljena vase, da se še ozrla ni
2611 VI  |         primojstokrat da bi ne bila zatorej, kot je Lucija. Štebuc,
2612 VI  |           podražil. ~"Še," je Štefa zatrjevala. "Pa je Lucija tudi moja,
2613 V   |             sina. Boltežar pa se ni zavedal, kaj je z njim. Vino ga
2614 VI  |              Samo za trenutek se ni zavedel, kaj se je zgodilo. Toda
2615 VIII|             besede in nič več se ni zavedela, dokler ni spregledala v
2616 III |             je zasmejal: "Ker nisem zaverovan v Lucijo kot ti." ~"Mihor!"
2617 VIII|       njegovo roko, kakor bi iskala zavetja v njej. In na stisk njene
2618 VI  |      naročil zaradi Lucije? Kaj vse zavidni ljudje cijarijo! Jo že tako
2619 II  |               Da se ne prehladiš." ~Zavil je krog vogla, zavriskal
2620 IX  |            srca, ki je v njih tlela zavist ob Lucijini poroki, so bila
2621 IV  |          potrebe, marveč od jeze in zavisti. Zato so Lucijo opravljale
2622 V   |            strmela vanjo in najbolj zavistni jezik ni črhnil. Svatje
2623 VII |       skrinjico. Poiskal je v papir zavito klobaso, vzel trd vogel
2624 VIII|          ter vabil, naj se podviza. Zavpiti si ni upal. ~Za Zaplaznico
2625 IV  |       pokonci, omizje je vse križem zavrelo, dekleta so od peči vlekle
2626 III |            razmišljal. Desetkrat je zavrgel besedo, ki si jo je pripravljal.
2627 VI  |           Vinar uboge vdove sta, ne zavrzi ju." ~Vorena se je že obrnil,
2628 V   |             Tedaj so udarili godci, završalo je med svati, ki so se posajali
2629 VIII|           poprosil, da se je Lucija zavzela: "Postojva in duškajva!"
2630 V   |            trobente progarjev in se zazibali vozovi po klancu izpred
2631 VI  |         nestrpen. Predirljivo se je zazrl v sina in nato ukazal, kakor
2632 VI  |        poldnem je bila navlečena in zašarjena hiša taka, kakor bi ne bilo
2633 III |         odreci. Glej, v škripce sem zašel. Če bi oče ne bil tak mož,
2634 I   |          otroka, ga prekrižal in mu zašepetal: "Lahko noč, ljubka moja." ~
2635 III |             prsti v končnico, da je zaškripala. ~"Kako veš?" ~"Zaplaznik
2636 VII |         Mihor je jezen legel, da so zaškripale deske. ~Boltežar pa je bil
2637 V   |            in pritisnil nase ter je zašumela krog njega njena obleka,
2638 I   |             bi bil prej prišel," je zbadal Mihor Marušo. ~Maruša je
2639 V   |          duri, da uboga Maruša, vsa zbegana, res ni več vedela, kje
2640 V   |      zagodli, svatje so se vriskaje zbirali, ura odnoda k poroki je
2641 III |         Toda ženitev je brata tesno zbližala. ~"Mihor!"  "Kaj?"  "Lucija
2642 V   |            svojo steno. Potrkalo in zbodlo je za hip v srcu, toda zinil
2643 VI  |        ponižuje, pa k časti pride.< Zbogom, Lucija!" ~Vorena je šel.
2644 VI  |            je bil. Toda naglo se je zbral, potrkal z nohtom po mizi
2645 VI  |          rutico po čelu in se mirno zbrala. ~Takrat je zaropotal na
2646 IX  |       mrličema, odšli, so se doma*i zbrali pri mrtvaškem odru in dolgo
2647 X   |   pogrebščini so bili vsi s Podloga zbrani v hiši. Maruša in Štefa
2648 I   |            pa je že molila. ~"Štefo zbudi!" je sunil oče z glavo proti
2649 VIII|             je lovil njegov pogled. Zdel se mu je zaskrbljen in brez
2650 VII |        globoko oddahnil, kot bi bil zdihnil. Po sili se je spomnil na
2651 IX  |           je. Gašper ni ne jokal ne zdihoval. Toliko ga je prevzela bolečina
2652 II  |            Bosa bo ta; vinski se mi zdiš, Gašper." ~"Za norce nas
2653 VI  |         tedaj? ~Ob taki misli jo je zdramil nekoč Vorena, puščavnik,
2654 VIII|            svitalo, je prišel oče z zdravnikom. Razen Božnarice so čakali
2655 I   |         orobkan storž, ga med prsti zdrobil in vrgel drobljance na drugo
2656 X   |        držala za rokave, vsem pa je zdrsnila strašna teža s src. ~***
2657 V   |             se je, kakor bi mu bilo zdrsnilo dvajset let s pleč; vse
2658 IX  |             je šega. In zato sta se zedinila z očetom, da obvesti tudi
2659 I   |            Gašper Boltežarja, ki je zehal in se pretegal sredi hiše. ~"
2660 VIII|              Jaro žito je že visoko zelenelo, krompir so osuli, a razen
2661 VIII|             Pa se je vrnila s košem zelenjave, ki jo je grede natrgala
2662 V   |        pripravljal Luciji balo vsem zemljakom na kljub. ~Ko so na večer
2663 VII |           Bili so hrupni in vinski. Zenskam so viseli od potu sprijeti
2664 X   |            omožili Štefo ter dobili zeta na Podlog. Oče Šimen je
2665 VI  |            solze. Tedaj se je Šimen zganil. ~Stegnil je roko po Luciji
2666 VIII|          naproti tudi sinček, ki je zgasnil dobro uro pred njo. ~
2667 IX  |       Boltežar. ~"Počakajta me!" in zgine. Vrnil se je tik pred bratom
2668 V   |             Mihorja. ~Mihorju pa ni zginila poroga z ustnic. Skomizgnil
2669 III |      Boltežar sta uhajala nenavadno zgodaj na izbo, oče in Gašper sta
2670 VII |                            VII  Kaj zgodnja pomlad je prišla. Podlogarjeva
2671 V   |            se sešla oče in Gašper v zgornji hiši. Nema sta si gledala
2672 III |     izpremenil v teh dneh in postal zgovoren, ni mogel umeti tega molka
2673 VI  |          zamudi. Ženske niso nikoli zgovorjene, saj veste." ~Oče je spet
2674 V   |            Mihor, ti ne veš," se je zgrabil za prsi, "kaj trpim! Ne
2675 V   |            je vzel Mihor tak? ~Toda zgrabilo ga je vendar, da se je kradoma
2676 VII |           Zlepa ga poprosiva. Če ga zgrda, bi slabo opravila." ~Mihor
2677 II  |          malo mu ni bilo mar, da bi zgrešil. "Srce mi sveti," je pomislil
2678 IX  |         povezano. ~Noč se je začela zgrinjati, ko so se odpeljali iz Lepe
2679 V   |             ni črhnil. Svatje so se zgrnili krog poročencev, progarji
2680 VIII|             pogledala, da se je mož zgrudil k postelji, in ko ni vedel
2681 V   |             krog vogla ter se hitro zgubil skozi svate na izbo. ~Mihor
2682 IV  |      postelja za Lucijo in bo tekla zibka za njene in naše otroke." ~
2683 II  |         dobro!" ~Zapah je zdrsnil v zid. Božnar je svetil z dvignjeno
2684 V   |            kot ob košnji. Prišli so zidarji belit, najete dninarice
2685 V   |           srepo gledal v tla. ~"Vse zija vanjo. -- Kaj sem jaz, ki
2686 V   |             je pa stal Šimen, sredi zime golorok, da so se mu svetili
2687 III |            Zvezde so se utrinjale v zimsko krajino. Daleč spodaj, izza
2688 IV  |             malomarno ozrli nanj. ~"Zini, Vorena," ga je ščuval s
2689 I   |             premikal na klopi, toda ziniti ni mogel. ~"Tega ti je bilo
2690 II  |           so mu tekle in se vlekle, zlasti od takrat, ko mu je Lucija
2691 V   |           rož in so od njega viseli zlati trakovi, na mizo ter sedel
2692 VI  |            je veselo rekla deklica, zlezla izza mize na klop in za
2693 V   |             v sobico, kamor so bili zložili Lucijino balo ih kjer je
2694 VI  |           šla naprej. Res je vselej zmagalo to skromno srce, toda muka
2695 II  |             kot naš oče!" ~Stari je zmajeval z glavo. "Bosa bo ta; vinski
2696 VI  |            je zopet opazil Mihorjev zmečkani šopek pod mizo. Vrnil se
2697 V   |            in ga stisnilo pri srcu. Zmeden je šel po sapo in globoko
2698 VIII|           stresalo jo je. Bledla je zmedene besede in nič več se ni
2699 VII |           večina se pa ni kdove kaj zmenila. Bili so hrupni in vinski.
2700 I   |             šla pomivat. ~"Nocoj se zmenimo," je nenadoma resnobno poudaril
2701 I   |               Ne gani se, dokler ni zmenjeno!" ~Gašper je sedel na klop,
2702 VI  |        lotil pri Štebucu, kako bodo zmogli Podlog, ker sta dva ušla,
2703 V   |        prisluhnili. ~"Na, Lucija! V znamenje, da kruha v naši hiši ne
2704 II  |          Kdo je?" se je oglasilo od znotraj. ~"Dober prijatelj." ~Mati
2705 VII |           sencih in silili na čelo. Zrak je bil neznosen od gneče
2706 VIII|             seboj, da je vihrala po zraku. Vsa zasopla je kar padla
2707 IV  |    dninarski kajžarji. "Svet naj se zravna. Šimen s Podloga je mož." ~"
2708 IX  |            je tičal za podobo, lepo zravnan. Brata sta strme obstala
2709 IV  |               Tako je! Svet se mora zravnati!" ~
2710 X   |             kuhinji je tista, ki je zrela za zakon in za Podlog." ~
2711 IV  |      gruntar, ki je imel dve hčeri, zreli za Podlog. ~"Šimen ni neumen,
2712 V   |             te sobe, obraz se mu je zresnil, začel je stiskati ustnice,
2713 II  |    pogovorimo, kot gre," jih je ves zresnobljen vabil Božnar za mizo. ~Sedli
2714 I   |             pobrodila po naluščenem zrnju v merniku. Zunaj pa se je
2715 I   |           skledi. Ko je ujel zadnje zrno kaše, je vrgel žlico v skledo
2716 IX  |    bridkosti. ~Tedaj se je Boltežar zvalil na posteljo in zaril obraz
2717 VIII|          kakor vselej prva skrb, da zve, kako je z Lucijo in Gašperčkom.
2718 VI  |                Na Podlog si želita. Zvedela sem. Ponižala se bom in
2719 VIII|            s strahom pogledal proti zvezdam. Tedaj je prišla Zaplaznica
2720 III |            desno, je obstal Gašper. Zvezde so se utrinjale v zimsko
2721 II  |            mu je gorela luč, drobne zvezdice so se utrinjale v kapljicah
2722 V   |                 Trda noč je bila. V zvezdnati jasnini sta hiteli dve črni
2723 V   |             na ustnice. Potem ga je zvil in dejal med obleko v sveženj. ~
2724 III |            Z vse drugačno skrbjo je šaril med živino, odkar je bil
2725 IV  |              Ko so se razhajali, so ščipali od vseh plati krojača: "
2726 IV  |                Zini, Vorena," ga je ščuval s komolcem droben krojač,
2727 IV  |            je točil in tovoril nove šefane na mizo. Med gosti ni bilo
2728 IX  |        obznanil Gašper sam. Taka je šega. In zato sta se zedinila
2729 VI  |          terjatev za vino, ki ga po šegi mora ženin dati "na rožance".
2730 V   |       delila iz rešeta, sicer zoper šego kajžarjev, težke kose pogače
2731 VIII|            dete. ~"Hvaljen 8og," jc šepetaje pritrdil Podlogar in pogledal
2732 VIII|     nekatere matere. Skrivnostno so šepetale v kuhinji. Maruša je odvedla
2733 V   |          ustnice, nič več ni slišal šepetanja svatov. Pred njim se je
2734 I   |            Golorok je sedel k mizi, šestdesetletnik, pa še kakor hrast. Zajel
2735 V   |            so se posajali krog miz, šibečih se od jedil. ~Zadnja je
2736 IV  |            sedel in vrtel med prsti šilce brinovca tudi stari Vorena,
2737 VI  |         Lucija je šla kot ovčica za Šimnom. Vse se ji je vrtelo v glavi.
2738 I   |       prišla k hiši, ko se je rodil Šimnu prvi sin Gašper, in rasla
2739 III |          Gašper?" je dahnila ona za šipo. ~"Mihor bo za druga!" ~"
2740 I   |        sklede; žlica je praskala po široki latvici, stroki so spet
2741 IV  |          najel kar dva pomočnika in šival noč in dan in pel in razlagal:  "
2742 VI  |             bilo spraviti k pokoju: šivala in krpala je perilo in obleko
2743 IV  |                On je. Kaj si pa ti, šivankar?" se je spravil nadenj bogat
2744 VI  |             pač mogli čeznje, ki za šivanko ni prijela zlepa in ji je
2745 V   |             svojeročno postavil dva škafa vina pred hišo: dva korca
2746 VIII|           se. Ne vzdiguj teh težkih škafov, ne preženi se. Kar koj
2747 III |            je, če pride." ~Mihor je škodoželjno pogledal Gašperja in kimaje
2748 VIII|         prihropel do hiše, je sunil škornje z nog in bos tipal v izbo.
2749 II  |           mu stepala sneg s pleč in škornjev. ~"Ali sta se z očetom?"
2750 III |           Še nikoli menda niso tako škripale. ~"Še bedita?" je počasi
2751 III |          prosim, ne odreci. Glej, v škripce sem zašel. Če bi oče ne
2752 III |        Gašper pa mu je bil vdan kot šolarček. ~"Torej tako!" je sklenil
2753 VI  |           Ali si smrkavec, komaj za šolo goden, ali si mož?" ~Gašper
2754 VIII|            je potolažila botra. "In Špela ga je videla in ima trdno
2755 VIII|         naročil botri, naj stopi do Špele -- babice -- in ji vse razodene,
2756 IV  |       Štebuc. ~"Postavi najprej dva štefana na mizo, da bo vredno točiti." ~
2757 V   |            je hodil in poskakoval s štefanom na glavi. "Na zdravje Lucije!"
2758 VI  |             Kako kaže mera?" ~"Osem štefanov vina na rožance!" ~Burka
2759 VIII|             Teci, lepo te prosim." ~Štefka ni nič pomislila na malico.
2760 VIII|       ploskev pred njim. ~Naslednje štiri dni je bil Šimen med kosci
2761 VI  |           sinovih in tudi tedaj med štirimi očmi), naj Lucija sama ne
2762 VII |           zagodrnjal v hrbet: "Kako štorkljata, hribovca." ~Oba sta slišala,
2763 I   |            Izpred hiše je bilo čuti šum curka, ki je tekel v na
2764 III |          obšite debele nogavice, so šumele po podu. Vsi so umolknili. ~"
2765 I   |           Maruše, suha koruza se je šumljaje usipala izpod dlani Gašperja
2766 IV  |          grapah krog Podloga, pravi šunder pa so zagnali šele v nedeljo,
2767 IV  |        rokami in miril. Toda njegov šušljajoči glas je tonil med vriščem. ~
2768 III |            nič izpremenilo. Pela je žaga, pela sekira; vsak dan je
2769 IV  |         mizo. Med gosti ni bilo več žal besede. Poslušali so Podlogarja,
2770 VI  |            klepeta." ~Lucija je vsa žareča stopila spet v kuhinjo.
2771 VIII|        Rahlo jo je držal za roko in ždel ob postelji. Kadar je Lucijo
2772 VI  |            sramoto?" ~"Na Podlog si želita. Zvedela sem. Ponižala se
2773 III |            povedal ali utajil. Toda ženitev je brata tesno zbližala. ~"
2774 IV  |                Zahvaljen, Šimen, ki ženiš sina z Lucijo. Pred Bogom
2775 I   |              Vtaknil je zato pest v žep, se dvignil izza mize in
2776 II  |           Mrzel je sneg, jaz pa kot žerjavica!" ~"Pustimo norčije in se
2777 V   |       pokril klobuk, pa tipal rdečo žido za trakom, spet vse spravil
2778 VIII|           vrtal v vseh srcih. ~Jaro žito je že visoko zelenelo, krompir
2779 X   |          dvigala beseda, ki je bila živa ves čas. Rila je kvišku,
2780 VII |       rudarji, je bilo ta večer kaj živahno. Pela je harmonika, ženske
2781 V   |           oče, da ne pozabiš četrte žive dni." In prekrižal ga je
2782 VIII|       veselila skrivnosti, ki ji je živela pod srcem. Toda kratki so
2783 III |           doto še prikupil in bi se živelo. In bi tako rekoč ostal
2784 VII |             je bolelo. ~V krčmi Pri živem srebru, kamor so hodili
2785 VIII|            trgu. ~Gašper je bil pri živini in niti vedel ni, da se
2786 VI  |           To se pravi: Je druga reč živinica, ki te za grižljaj tako
2787 VIII|               Čeprav je Gašperčkovo življenje viselo na tanki nitki in
2788 I   |           pritajil prvo skrivnost v življenju. ~"Ali res z Lucijo? Kajžarsko!"
2789 V   |            bila očetova. ~In tako v živo kot sedaj jih še ni nikdar
2790 IX  |            Začel je drhteti po vsem životu, dokler ni planil v jok;
2791 IX  |                   IX  Če kaj spravi žlahto, jo spravi smrt. ~Taka je
2792 VI  |              je držala Lucija lično žličko v rokah in gledala, kam
2793 VIII|         Gašperjeva -- vsa okorna in žuljava -- ter tolažila: "Saj sem
2794 V   |             je premetaval hlode kot žveplenke, se je tresla roka, da so