III

Po tej noči se na Podlogu ni na videz prav nič izpremenilo. Pela je žaga, pela sekira; vsak dan je poskakovala živina, ki so jo gonili na korito, zajemali so iz ene sklede, molče kot sicer.

Toda večer je doslej tako edino družino razpostavil na tri tabore. Mihor in Boltežar sta uhajala nenavadno zgodaj na izbo, oče in Gašper sta nenavadno dolgo sedela v hiši. Maruša pa je brundala pred pečjo, ropotala z burklami, nosila strašno šobo, ker je vse slutila in ničesar vedela.

Mihor in Boltežar sta ležala oblečena na posteljah. Na mizici jima je brlela luč.

"Jutri pojde snubit. Može je dobil," je začel Mihor in predejal nogo čez nogo, se uprl s prsti v končnico, da je zaškripala.

"Kako veš?"

"Zaplaznik mi je povedal. Njega je naprosil."

"Kaj pravi Zaplaznik?"

"Norce mu kaže. Prazno žensko na Podlog."

Boltežar je utihnil in premišljeval, ali bi povedal ali utajil. Toda ženitev je brata tesno zbližala.

"Mihor!"

"Kaj?"

"Lucija je brdka."

"Kajžarska, ki je ne goni delo. Zato je kakor iz strdenja."

"Pa tudi poprime. Saj smo jo imeli v dnini."

Mihor je dvignil glavo.

"Boltežar!"

"No?"

"Tako govoriš, kot bi jo snubil ti."

Boltežar je spet utihnil, se nato dvignil na komolec in počasi spravil tajnost na dan:

"Res sem že mislil, da bi se priženil k Božnarju."

Mihorju je omahnila glava nazaj na blazino. Zasmejal se je.

"Zakaj se smeješ? Kajža ni tako pod nič, za par goved bi z doto še prikupil in bi se živelo. In bi tako rekoč ostal kar pri domu."

Mihor se je spet zasmejal.

"Ali ti je zajec pretekel pot? Zato se kremžiš. Ji pa postani za hlapca, ko ji ne boš za moža."

Boltežarja je bolelo. Nemiren se je dvignil in sedel na posteljo.

"Ne bom za hlapca."

"Boš, če ti le reče."

"Kdaj pojdeš ti?"

"Ko bo dognano, takoj."

"Jaz tudi."

Oba sta ležala tiho in zrla v strop, kjer je trepetal svetel kolobar od zasenčene luči.

Od spodaj, iz hiše, se je nerazumljivo slišalo pogovarjanje očeta in Gašperja. Oče Šimen se je ves prerodil. Kot bi šlo za njegovo poroko. Na vsako malenkost je mislil, do podrobnosti vse preudaril. Gašper pa mu je bil vdan kot šolarček.

"Torej tako!" je sklenil oče. "Voleta pobijemo, prašiča zakoljemo. Naprosi klavca, po kuharico pojdem sam. Vabi tako, kot se je s Podloga vedno vabilo: vse!"

"In za druga? Ali naj mi je Mihor ali Boltežar?"

"Morda ne bo nobeden."

"Tega mi vendar ne napravita."

Oče je skomizgnil z rameni.

"Tudi brez teh trm ne bo nihče lačen na naši svatbi."

"Preprosim ju."

"Poskusi!"

Oče je zataknil pratiko za podobo pod stropom in vstal od mize, Gašper mu je želel lahko noč. Pred vežo, na kamnitem podiču, ki ga je kril napušč na dveh stebreh, mimo katerih so držale stopnice na levo in desno, je obstal Gašper. Zvezde so se utrinjale v zimsko krajino. Daleč spodaj, izza gozdiča, je gledala v noč rdeča lučka. "Lucija," je pomislil Gašper in zahotelo se mu je do nje.

"K bratoma moram," se je premagal in še stal na hodniku ter razmišljal. Desetkrat je zavrgel besedo, ki si jo je pripravljal. Na svetu mu še ni bila nobena reč tako težka kot ta pot do bratov. Kakor rešilna misel se mu je utrnilo: "Morda že spita!" Stopil je krog hiše. Še je gorela luč v izbi.

Vrnil se je na podič in spet razmišljal. Nič se niso prepirali, celo govorili so, kar je bilo treba, in vendar drugačen je bil sam, drugačna sta bila brata.

"Naj bo, kar bo," se je slednjič okrenil, tiho odprl vrata in šel po stopnicah na izbo. Vsaka stopnica je zaječala pod nogo. Še nikoli menda niso tako škripale.

"Še bedita?" je počasi odprl vrata in stopal v izbo.

"Še," je po kratkem premolku odgovoril Boltežar.

Gašper je šel k luči in jo nekoliko privil: "Diši po smrdljivcu." Nato je sedel na edini stol, ki je bil tik mize. Brata sta ležala in zrla nemo v strop. Gašper, ki se je ves izpremenil v teh dneh in postal zgovoren, ni mogel umeti tega molka drugače, kakor da sta jezna.

"Prijatelji bodimo!" je začel.

"Kdaj smo se pa sprli?" je bil nagel v oporekanju Mihor.

"Nismo se. Zato sem vaju prišel prosit: Kdo mi bo za druga?"

"Jaz že ne," je hitro odbil Mihor. "Naj ti je Boltežar."

"Ali mi boš?" je plaho vprašal Gašper.

"Če Mihor noče, ki je po starosti na vrsti, kaj bi jaz?"

Ko bi bil Gašper, kot je bil, bi bil vstal in odšel. Ali ljubezen ga je prevzela, da se niti nad voli, ko so najbolj nagajali, ni raztogotil, kako bi se nad bratoma.

"Nalašč pravita tako; dva brata pri hiši in bi prosil druga drugod! Kaj takega svet ne pomni. Mihor, le obljubi mi. Veš, ti bom za starešino, ko se boš ti."

"Maram za ženske! Jaz pojdem od hiše."

"No, Mihor, zakaj si tak? Da bi te Lucija pregnala! O, ne bo nas cedila, ko je tako dobrih rok. Ne bojta se. Zakaj bi se razhajali zavoljo nje? Ali še vesta, ko je mati umirala? Kako je prosila pred zadnjim vzdihljajem: Radi se imejte! In Lucija, kar cele noči prejoka, ko sem povedal, s čim mi grozita.

Reva."

"Pa mu bodi!" je poskusil pregovoriti Mihorja Boltežar, ki se mu je Lucija zasmilila.

Mihor se je zasmejal, a Gašper ni umel, zakaj. Boltežarja je pa smeh neznansko zabolel. Zato se je ogrel, dvignil na postelji in začel:

"Veš. Mihor, čuden si pa tudi. Tega ni treba, da bodo povsod bobnali o našem razprtju. Bodi mu za druga, potem pojdeš. Jaz tudi."

"Za druga mi boš in potlej ne pojdeta nikamor."

"Le doto mi pripravi," se je usedel na rob končnice Mihor.

"Ne morem ti je dati, ko nimam in ne vem, če bom kdaj imel."

"Kako?" ga je nejeverno pogledal Mihor.

"Oče mi še ne prepiše. >Skažita se z Lucijo,< pravi. >Če ne bosta za Podlog, imam še tri druge."<

Mihor je tako radoveden prisluhnil, da je okrenil glavo proti Gašperju. V luči je bilo videti, kako mu je zadovoljna senca preletela obraz.

"Da ti ne izroči?" je zategnil kakor nejeveren.

"Ne izroči mi," je ponovil Gašper.

Tedaj je hipoma sedel na stranico postelje še Boltežar. Brata sta se ozrla vanj.

"Tako, potemtakem..." Boltežarju ni tekla beseda. Sunil je zajca, ki je gledal izpod postelje, da je zaropotalo. In kakor da mu je ropot razvezal pravo besedo:

"-- Potlej boš pa vzel Lucijo le za deklo. Neumna je, če pride."

Mihor je škodoželjno pogledal Gašperja in kimaje pritrjeval Boltežarju.

"Za kakšno deklo?" se je postavil takoj Gašper. "Za deklo? Kaj še! Ali si ti za hlapca? Ali sem jaz, ali je Mihor za hlapca na Podlogu? Lucija bo naša -- in potlej..."

"In potlej?" je pograbil Boltežar.

"In potlej -- kakor bo oče izprevidel in Bog dal."

Boltežar je zdrsnil s postelje in začel hoditi po sobi. Usnjene opetnice, s katerimi so bile obšite debele nogavice, so šumele po podu. Vsi so umolknili.

"Neumna je, če pride za deklo na Podlog," je ves goreč razmišljal na glas Boltežar. "Gospodinja na kajži je le več kot dekla na gruntu. Neumna je. -- In sram jo bo. -- Še mene bo sram -- z njo vred. -- Za deklo!"

Mihor je pomežiknil sam sebi in se zasmejal, da ga je Gašper vprašujoče pogledal:

"Zakaj se smeješ?"

"Kar tako." In se je še enkrat zasmejal, ko ga je Boltežar izpod čela ošinil s hudim pogledom.

In so spet umolknili, dokler ni začel Gašper:

"Bratje smo. Dobri smo si bili. Naredimo, kakor je mati prosila. Mihor, bodi mi za druga, ali pa ti, Boltežar."

"Jaz ne," se je hitro odločil Boltežar.

"Pa bodi," mu je sedaj nagajivo prigovarjal Mihor.

"Nočem!" je bil rezek Boltežar, kakor ne zlepa kdaj.

"Mihor, kot se Bog prosi, te prosim, ne odreci. Glej, v škripce sem zašel. Če bi oče ne bil tak mož, kaj vem, kako bi se bilo izteklo."

"Treba ti je bilo tega."

"Ti ne umeš."

"Kaj bi ne umel? Ženska je ženska. Kaj si se lovil za njo? Je ni, da bi z mezincem žugnil po njej."

"Vsak sam najbolje ve," je vzdihnil Gašper. Vsi so spet pomolčali. V sobici je bilo čisto tiho. Ni tiktakala ura, ki je pokvarjena visela pod stropom. Samo Boltežarjeve opetnice so pošumevale po podu.

"O, mati! V grobu jo bodo oblile solze, ker smo taki. Ali naj se od sramote v tla vderem? Mihor, če si človek, usmili se me."

Gašperju je šlo po sili na jezo in na jok. Brata sta ga gledala. Odkar je nehala Štefa jokati, tega glasu ni bilo čuti na Podlogu.

"Ali ti oče res ne izroči?"

"Kakor pri spovedi sem vama povedal."

"Zavoljo matere in še zaradi jezikov -- naj bo po tvojem."

"Mihor!" je skočil k postelji Gašper in mu stisnil roko. "Mihor, mati se ti je v grobu nasmejala in zahvalila za to besedo. Povrnjeno ti bo, ne boj se."

Hitro je prijel za kljuko, kot bi se bal, da bi si Mihor le še premislil. Na pragu se je okrenil.

"Jutri pride krojač in vama umeri obleke. Oče je blago že kupil. Črno je, da se kar spreminja. Vsi bomo kakor eden. Oče tudi. Lahko noč!"

In je naglo odšel po stopnicah, ki so bobnele pod veselimi nogami.

"Zakaj si mu obljubil?" se je postavil Boltežar pred Mihorja.

Ta se mu je zasmejal: "Ker nisem zaverovan v Lucijo kot ti."

"Mihor!" mu je požugal brat. Mihor se mu je še enkrat zasmejal, se zakopal pod odejo in obrnil v steno. Boltežar je še nekaj časa drsal z opetniki po podu in zamišljen povešal glavo. Nato je treščil strt in jezen na ležišče in obrnil hrbet proti bratovi postelji.

Gašper je svetil po hlevu, potapljal telička, ki ga je dobila Plavka, popraskal med rogmi voleta, ki je bil namenjen za zakol, mu segel v hlam in ugotavljal rejenost. Z vse drugačno skrbjo je šaril med živino, odkar je bil ženin.

Ko je že mislil leči, se mu je zdelo, da ga je nenadoma nekaj poklicalo. Obstal je pri pogradu in pomišljal. Nato je obesil luč, šel ven in zrl po belem bregu.

"Moram," se je odločil in zdrsnil po gazi.

Pri Božnarju ni bilo več luči. Potrkal je na okno Luciji.

"Kaj je, Gašper?" je dahnila ona za šipo.

"Mihor bo za druga!"

"Bog, ta bodi zahvaljen," se je razveselila Lucija.

Gašper pa je zatisnil okno, ki ga je odprla. "Zapri! Mraz je!" In je šel.