VII

Kaj zgodnja pomlad je prišla. Podlogarjeva fanta sta se vrnila s polja, kamor ju je nezavedno vleklo vsake nedelje. Bajtarske kozice so se že pasle po rebri in komur je šla trda za klajo, je prignal past voliča ali kravo. Po sprehodu sta šla v svoj borni kvartir. Mihor je legel, Boltežar pa je obsedel pri oknu in gledal v griče, za katerimi je bil Podlog. Ko se je nagledal in namislil, je odprl majhno skrinjico. Poiskal je v papir zavito klobaso, vzel trd vogel kruha in začel prigrizovati. Počasi je grudil trdo malico in skrbno pobiral vsako drobtinico, ki se je oddrobila od suhe skorje.

Kakor večkrat, mu je bilo tudi to pot skrajno pusto pri srcu. Ogledoval je to ubogo podstrešnico, kot bi je ne bil še nikoli videl.

Za vrati sta viseli jamščarici, ki sta s kadečim se stenjem napisali vse polno črnih jezikov po steni. Poleg njiju je mahedrala s kljuk črna, zamazana jamska obleka. Za koruzni strah bi bila na Podlogu pregrda. Po stropu, ki je imel križem kražem razpeljane rumene poke, so bile umazane, kakor hlebi velike lise od zamoka. Streha ni držala. Med revnima pogradoma -- Mihorjev je imel novo, belo nogo -- je bila tesna soteska za enega človeka. In še skrinjici in mizica pod oknom, to je bilo vse.

Boltežar je obrisal nož ob papir in se globoko oddahnil, kot bi bil zdihnil. Po sili se je spomnil na Podlog in na izbo in še na shrambo doma, kjer si je odtesal gnjati in kruha po mili volji brez obračuna.

"Mihor, ali spiš?"

"Ne," je zagodrnjal brat, obrnjen v steno.

"Veš kaj, te grde luknje sem pa že res sit. Ali bi ne šla kam drugam na kvartir?"

"Tega sem poiskal jaz, išči ti drugega. Samo dobil ne boš nič, ko je vsaka luknja natlačena do vrha."

Boltežar je utihnil in se igral z nožem. Mihor se je obrnil na ležišču vznak in gledal v poko na stropu.

"Veš, Boltežar, ne bo drugače, da poterjava očeta za doto."

"Ne bo dal."

"Kako da ne? Imava že leta in gosposko, če ne pojde zlepa."

"Z gosposko bi ne poskušal pri očetu. Poznava ga. Lej, Mihor, ali bi ne bilo modro, če bi si kaj sezidala? Tamle v rebri majhno hišico. Za les pa bi rekla očetu."

"Hahaha!" se je zasmejal Mihor. "Les -- in oče! Niti prekle bi ti ne dal. Le doto, doto! Kar nama gre, nama gre."

"Zlepa ga poprosiva. Če ga zgrda, bi slabo opravila."

Mihor je utihnil in dolgo razmišljal. Slednjič se je hitro vzdignil z ležišča in rekel:

"Noči se. Pojdiva v krčmo!"

Brata sta se molče odpravila po vegastih stopnicah. Ko sta bila že na vežnem pragu, jima je sitni gospodar zagodrnjal v hrbet: "Kako štorkljata, hribovca."

Oba sta slišala, rekel pa ni nihče nič, čeprav je bolelo.

V krčmi Pri živem srebru, kamor so hodili jest samski rudarji, je bilo ta večer kaj živahno. Pela je harmonika, ženske so imeli med sabo in plesali so.

"V postu noré," je omenil Boltežar Mihorju, ki se je rinil skozi plesalce do mize. Stisnila sta se, kjer sta imela sedež za obed in večerjo, ter gledala vrtež in čakala, da je mogla točajka do njiju. Nekaj rudarjev ju je pozdravilo, večina se pa ni kdove kaj zmenila. Bili so hrupni in vinski. Zenskam so viseli od potu sprijeti lasje po sencih in silili na čelo. Zrak je bil neznosen od gneče in dima.

"Hitro opraviva," je silil Boltežar v Mihorja, ko sta dobila večerjo. "Nocoj se bodo še tepli."

"Ne česnaj!" ga je dregnil Mihor.

Ko sta izpila pol litra in premišljevala, ali bi ga še ali bi šla, je prisedel star samski rudar -- Peter Pokora.

"Če mi bosta napila, vama bom za druščino."

Mihor je potrkal s steklenico. Ko je točajka prinesla, mu je nalil in ponudil.

Rudar je izpil.

"Plesat pojdita."

"Se nama ne ljubi," ga je zavrnil Boltežar.

"Kakor hočeta. Sicer pa res nista za med naš svet, takale gruntarska hrusta."

Mihor je bil užaljen.

"Zakaj ne?"

"Ker imata doma hišo in njive in krave, mi pa nič."

Rudar je še enkrat pil, se srepemu Mihorjevemu pogledu nasmejal ter se poslovil od mize. Godec je nategnil meh, Peter Pokora se je pomešal med gnečo.

Med plesom sta se oba s Podloga dvignila in odšla. Do kvartirja nista nič spregovorila. Tam sta prižgala jamščarico in se začela slačiti.

"Pravzaprav ima Peter prav," je sprožil besedo Boltežar. "Ali verjameš, da sem že večkrat premišljal, kaj, če bi šel kam za hlapca."

"Kar pojdi! Na Podlog! In se primi Luciji za predpasnik."

Mihor je jezen legel, da so zaškripale deske.

Boltežar pa je bil hudo užaljen. Ni takoj odgovoril Mihorju. Šele ko se je počasi zakopal pod odejo, vso pisano od zaplat, je zamrmral za odgovor: "In če bi šel na Podlog za hlapca, bolje bi mi bilo kot med temi, ki jih ne spreumem."

Mihor mu ni odgovoril.