IX

Če kaj spravi žlahto, jo spravi smrt.

Taka je ljudska sodba.

Podlogarja sta poslala na vse plati sle, da so šli sosedom in sorodnikom velevat na pogreb. Najbližje sorodnike je obznanil Gašper sam. Taka je šega. In zato sta se zedinila z očetom, da obvesti tudi oba brata Gašper.

Mlinar mu je zapregel, da se je odpeljal v Lepo njivo. Le kaj bi bilo moglo upogniti oba s Podloga, da bi se bila ponižala do Mihorja in Boltežarja? Smrt ju je. Gašper ni ne jokal ne zdihoval. Toliko ga je prevzela bolečina in žalost, da je ves otrpel storil svojo dolžnost, bilo pa mu je vseeno, naj se na svetu zgodi kar koli. Stopil je k bratoma. Ker sta imela ponočno delo, sta bila oba doma; sedela sta na posteljah in se z malico pripravljala za jamo.

"Na pogreb sem prišel velevat," je topo izpregovoril Gašper.

"Pa ne oče?" je planil Mihor, ko sta po kratkem premolku prišla do sape. Tako ju je iznenadil bratov obisk.

"Žena in sin," je popravil Gašper.

"Lucija?" se je oglasil Boltežar. Kruh in nož sta mu padla iz rok.

"Lucija in Gašperček," je potrdil brat suho, ves odrevenel od bridkosti.

Tedaj se je Boltežar zvalil na posteljo in zaril obraz v blazino. Začel je drhteti po vsem životu, dokler ni planil v jok; hrust je jokal kakor otrok.

"Ne tuli! Kaj poreko ljudje?" ga je potresel Mihor.

"Z vozom sem tu," je vabil z obupno topostjo Gašper. "Še nekaj drobnarij nakupim, ta čas se pripravita, da prisedeta." In je šel v trg.

Mihor je še enkrat poočital bratu preglasni jok, nato sta se začela napravljati. Oblečena sta tiho sedela na posteljah in gledala predse. Kar se hitro dvigne Boltežar.

"Počakajta me!" in zgine. Vrnil se je tik pred bratom in prinasel s seboj veliko škatlo, skrbno povezano.

Noč se je začela zgrinjati, ko so se odpeljali iz Lepe njive. Skoraj vso pot so bratje molčali. Boltežar je pestoval svojo škatlo in nihče ga ni vprašal, kaj prenaša. Mihor je komaj izvlekel toliko iz Gašperja, ki je prepadel in na videz brezčuten buljil v noč, da je zvedel, kako se je pravzaprav zgodilo.

Blizu polnoči sta Mihor in Boltežar stopila k mrtvaškemu odru. Ljudi, ki so čuli ob mrliču, se je kar gnetlo. Pogovor je hipoma utihnil, ko sta prišla Podlogarjeva ter prijela za vejico, pokropila in pokleknila. Ljudje so videli, kako so tiho kapale Boltežarju solze.

V veži sta se srečala z očetom. Molče so si segli v roke in si jih stisnili. Vsi so hkrati zardeli in si samo za hip pogledali v oči. Prošnja in odpuščanje, vse je bilo v tem kratkem pogledu.

Po polnoči so se ljudje začeli razhajati.

Maruša je napravila bratoma nekaj malega za večerjo in jima jo zanesla na izbo.

Kakšna izba! Vse, kot sta pustila, in vendar vse drugače. Belo postlani postelji, pomita tla, šopek, ki ga je bil vrgel Mihor pod mizo, je tičal za podobo, lepo zravnan. Brata sta strme obstala sredi sobe.

"Lucija!" je izprogovoril Boltežar in pokazal s prstom na nove rjuhe.

Mihor je prikimal in počasi začel večerjati. Boltežar se jedi ni dotaknil. Sedel je na stol, ob katerega je postavil škatlo, se zagledal v belino pražnja in mislil na Lucijo. Ni si pa mogel misliti, da je bila Lucija sobico pripravila tedaj, pred tisto potjo, na kateri jo je ustavil oče...

Ko so zadnji, ki so prišli kropit in čuvat k mrličema, odšli, so se doma*i zbrali pri mrtvaškem odru in dolgo molili. Potem je ostala pri luči le še stara samska Veselka, ki je prečula in predremala že desetletja pri mrličih. Po vsej soseščini. Domači so se potaknili, kamor je kdo vedel, in se naslonili za nekaj ur v pobiti trudnosti.

Mihor je v lepi postelji trdno zaspal. Boltežar pa je napeto čul in čakal, da je vse potihnilo.

Tedaj se je splazil iz postelje, odvezal škatlo in bos neslišno šel k Luciji. Veselka je slonela z glavo na mizi in trdno spala. Boltežar je odprl škatlo. Vonj cvetja je udaril iz nje. Začel je jemati: nagelj za nageljnom, rožo za rožo. Z nepopisno nežnostjo je nosila ta od rude in krampa črna roka cvet za cvetom na oder ln ga trosila po obeh mrličih. Dva velika cveta je prihranil za nazadnje: rdeč nagelj je vtaknil v sklenjene roke ob križ Luciji in bel nagelj je stisnil med drobčkene prstke Gašperčku. Ko je opravil, je sklenil roke in gledal. Kot otroku, ki je razpostavil podobice po klopi, mu je zasijal obraz v veselem nasmehu. Zdelo se mu je, da se je nasmehnila tudi Lucija in ga zahvalila za rože. S tem smehom v duši je tiho izginil na izbo.

Na Lucijin in Gašperčkov pogreb se je zgrnila vsa okolica. Resnična žalost je prevzela duše. Celó srca, ki je v njih tlela zavist ob Lucijini poroki, so bila polna ljubezni.