II

Gašper je prižgal hlevno svetilko, jo obesil na kljuko nad vzglavjem pograda in legel, kakršen je bil. Niti klobuka ni snel z glave. Živina je prežvekovala. Plavka je včasih globoko zasopla, se prelegla, zasmrčala kot v skrbeh in počivala dalje. Gašper je gledal v strop, kjer so se blesketale kapljice strjene sopare. Samo od sebe se mu je smejalo. Preudarjal je, kakšne noči so mu tekle in se vlekle, zlasti od takrat, ko mu je Lucija pred kratkim razodela skrivnost. Luči tedaj ni strpel. Bal se je, da bi se videle njegove misli in skrbi. Nocoj pa mu je gorela luč, drobne zvezdice so se utrinjale v kapljicah po stropu; kot da je v božjem hlevcu. Mislil je in nič ni mislil. Oče, Lucija, brata, poroka, svatba -- vse je bila ena sama lepa pravljica.

Hipoma ga je vrglo kvišku. Samo trenutek je posedel na stranici, nato je oprezno pogledal skozi vrata. V hiši je bila čez in čez tema. Tudi brata sta luč že ugasila. Upihnil je svetilko in šel po prstih iz hleva.

Na gosto je snežilo. Gašper je tipal po predrju, na koncu hleva se je pa spustil nizdol na celo. Zaprašil se je v metež, oral gaz in še malo mu ni bilo mar, da bi zgrešil. "Srce mi sveti," je pomislil in kar zavriskal bi bil v gluho noč.

Pri Božnarjevi bajti se je oddahnil. Strašno so ga srbeli prsti, da bi potrkljal na kamrno okno, kjer je spala Lucija.

"Nocoj pa ne na okno! Drugače napravim."

Z glasnimi in prešernimi koraki je šel pod okni in potrkal na vežne duri: enkrat, dvakrat. Nato je počakal. V hiši se je zasvetila luč. Gašper si je mel roke, ne od mraza, od veselja. Po poti si je pripravil besedo, kako jo pove Božnarjevim, in posebej še za Lucijo eno. Kje so bile sedaj besede, ko mu je srce tako razsajalo, da bi ga lahko slišala Lucija v kamro.

"Kdo je?" se je oglasilo od znotraj.

"Dober prijatelj."

Mati v hiši ga je spoznala po glasu.

"Jezus, Gašper! Prav gotovo sta se sprla z očetom."

Božnar, naglušen, ga ni spoznal.

Lucija pa je v kamri zaihtela: "Zakaj ste mu povedali?" Vsa se je tresla in vendar bila vesela. Božnar je šel v vežo, prijel za zapah in še enkrat vprašal:

"Kaj je?"

"Nič hudega! Vse prav pa dobro!"

Zapah je zdrsnil v zid. Božnar je svetil z dvignjeno lučjo Gašperju v lice in ga prepoznal. Ves je bil zameten.

"Ti moj Bog, v takem vremenu hodiš!"

"Kaj vreme! So druge reči, oče."

Tedaj je bila v veži že mati, ki je hitro segla po metlici in mu stepala sneg s pleč in škornjev.

"Ali sta se z očetom?" je pošepetala mimogrede Gašperju. "Ne povej vsega, lepo te prosim."

"Vse, mati, nocoj pa vse!" je rogovilil Gašper in ji ušel v hišo. Oči so mu iskale Lucije. Ona pa je vrata v kamro priprla.

"Da te je v takem prineslo?" je ponovil Božnar in obešal svetilko na kaveljček pod stropom.

"Saj me je res tako neslo, da sem kar prifrčal," se je smejal Gašper.

Mati ga je ogledovala od peči, kamor je sedla. Ni ga razumela, toda strah ji je vendarle kopnel.

"Kako sta opravila z očetom?" je ponovila glasneje, da je slišal tudi Božnar.

Gašper je hodil gor in dol, pomolčal, da je dražil mater, in seveda mislil na Lucijo, ki je skrita za vrati pritiskala roko na kljuvajoče srce.

"Kako sva opravila?" Še dvakrat je premeril sobo. Nato se je ustavil in govoril bolj v kamrna vrata kot očetu in materi:

"Tako sva se domenila, da bo še ta predpust Lucija pri nas."

Božnar je poslušal z odprtimi usti, materi je od nejevere, kakor je dobro slišala, uteklo vprašanje: "Kaj praviš?"

Gašper pa ni ponavljal in ni mogel več strpeti. Vdrl je v kamro.

"Kar mojškro k hiši! Lucija, v nedeljo pridem z možmi -- in..."

Gašper je obstal med podboji. Na postelji je sedela Lucija. Luč, ki je šinila skozi odprtino, je osvetlila solze, ki so se ji pri tej priči usule.

"Lej jo no," je skušal biti Gašper nežen, "nikar no! Pa saj so od veselja, jeli?"

Prestopil je prag, jo prijel za roke in jo vedel v hišo.

"Takale res ne grem," se mu je trgala iz rok, smuknila nazaj v kamro in se še dooblekla.

"Tako je, Božnar; ga ni moža kot naš oče!"

Stari je zmajeval z glavo. "Bosa bo ta; vinski se mi zdiš, Gašper."

"Za norce nas ima Podlogar, nas kajžarje. In tebe povrhu," je poprijela še mati.

"V nedeljo vam pokažem norce, ko pridemo. Le glejte, mati, da bo cvrtja do stropa."

"In na Podlog z našo? Tako ne misliš!"

"Pa prav tako."

Lucija je prišla iz kamre. Gašper je stopil tik k njej. Bila je zardela kot otrok, ki se prebudi iz sna. Na dolgih vejicah ji je visela vlaga solz. Težki kiti sta ji tekli na pol razpleteni po plečih. Gašper ni več skrival. S trdo, delovno roko jo je objel krog pasu ih jo pritisnil k sebi.

"Kako si mrzel," se mu je odmikala vpričo staršev Lucija, ki je začutila skozi rokavce hlad snega z Gašperjevega suknjiča.

"Mrzel je sneg, jaz pa kot žerjavica!"

"Pustimo norčije in se pogovorimo, kot gre," jih je ves zresnobljen vabil Božnar za mizo.

Sedli so in Gašper je pripovedoval... Vsem je šlo na jok, samo Gašperju ne. Dolga je bila izpoved, da je minila polnoč, preden so si vse povedali in se razšli. Lucija je

stopila z Gašperjem čez vežni prag. --

"Pa ti zapahni!" je naročala mati Luciji in se umaknila iz veže.

Zunaj je še venomer snežilo. Gašper je z razpetim suknjičem branil Lucijo, ki se je nagnila na njegove prsi.

"Ne veš, kako me skrbi iti na Podlog! Jaz, kajžarska, na tako zemljo! In še zaradi tvojih bratov. O Gašper, razprla sem vas."

"Še si bomo dobri, nič se ne boj."

Lucija je drgetala, piš ji je zaganjal snežinke v lice.

"Pojdi!" jo je spustil Gašper, ko se je hipoma domislil, kako je z njo. "Da se ne prehladiš."

Zavil je krog vogla, zavriskal na vso lašč, Lucija pa je tiho zaihtela.