IV

Po Gašperjevi snubitvi je zašumelo po hribih in grapah krog Podloga, pravi šunder pa so zagnali šele v nedeljo, ko so ju oklicali. V krčmi pri Štebucu, ki je bila edina poleg farne cerkve, se je po rani maši nateplo ljudi, da je za zajtrk pripravljena obara izginila iz kotla, kot bi trenil.

"Da je taka tica, kdo bi si bil mislil," so začele dekleta, ki niso prišle v krčmo iz navade ali potrebe, marveč od jeze in zavisti. Zato so Lucijo opravljale in obrekovale:

"Kajkrat sem si mislila, pa sem molčala. Ali ste videle, kako je znala pogledati?"

"Samo fante! Med nami je gledala v tla in imela spodobne besede že za kvante."

"Nobena mačka ni bolj hinavska."

"Pa se je znala naličkati!"

"Ko ni imela -- kajžarska -- s čim pregnati dolgega časa. Zato vse frli krog nje."

"Jaz pa pravim, naj ima tega pomolajdeža dolgega. Enkrat sem plesala z njim, pa imam še danes otiske na prstih, tako me je ocoklal. Ga ne maram za deset Podlogov."

In so jezno srebale cinke z obarne juhe.

Pri sosednji mizi pa so sedeli gruntarji in kajžarji. Gruntarji so držali skupaj in bili vsi ene misli, da je Šimen neumen, ker trpi táko mlado k hiši. Kajžarji so si mislili svoje, ugovarjati si vendar niso nič kaj upali.

Pri kajžarjih je sedel in vrtel med prsti šilce brinovca tudi stari Vorena, ki je samski stanoval v revnem čebelnjaku. In še ta ni stal na njegovem, ampak na srenjskem. Izpod silnih obrvi, ki so mu kot siva kodelja visele pod čelom, je ogledoval gruntarje, dokler mu ni bilo dovolj.

"Možje, možje!" je začel glasno.

Gruntarji so se malomarno ozrli nanj.

"Zini, Vorena," ga je ščuval s komolcem droben krojač, kajžar.

"Možje, nimate prav."

"Tako je. Vorena nas bo poučil, ki mu stoji čebelnjak iz našega usmiljenja na srenjskem."

"Koritnik, pošteno sem prosil in srenja mi je dovolila. Ali ne?"

"Ne očitaj mu," je miril Zaplaznik Koritnika.

"No, Zaplaznik," je povzel mirno Vorena, "ali nisi ti snubil za Gašperja?"

"Sem."

"Torej za moža te je naprosil ta s Podloga, pa si kakor baba. Zakaj ga objedaš?"

"Če me prosi, ali bom rekel: nočem."

"Reci nočem ali hočem, to je tvoja reč. Možu pa gre, da je eden in isti -- tukaj in tamkaj."

"Kaj pa mu je rekel čez čast?" se je oglasil gruntar, ki je imel dve hčeri, zreli za Podlog.

"Šimen ni neumen, če ženi sina z Lucijo," je sodil Vorena.

"Mar bi se ti ponudil k Božnarju, da bi ti ne bilo treba na srenjskem ležati," je zabavljal gruntar.

"Nehaj ih pusti Vorena, naj razodene."

"Ne bom jaz razodeval. Prerok govori: Gorje vam, ki hišo k hiši stavite, vinograd k vinogradu in njivo k njivi stikate! Mar ste sami na svetu?"

"Kaj se to tiče nas?"

"Vi ste tisti! Vse na en kup!" je vzrojil krojač.

Kajžarji so potrkali s kozarci ob mizo, da je krčmar Štebuc skrben stopil k pivcem.

"Tako je!" so pritrjevali krojaču dninarski kajžarji. "Svet naj se zravna. Šimen s Podloga je mož."

"Mož, mož!" je trkal krojač ob mizo.

"On je. Kaj si pa ti, šivankar?" se je spravil nadenj bogat gruntar. "Ti, ki ti tvoj grunt orje krt, gnoje pa ptiči izpod neba?"

Krojač je planil pokonci, omizje je vse križem zavrelo, dekleta so od peči vlekle z gruntarji, celo kajžarske. Krčmar Štebuc je mahal z rokami in miril. Toda njegov šušljajoči glas je tonil med vriščem.

Tedaj pa so se odprle duri. Mednje je stopil Podlogar, plečat, da se je kar tema naredila.

Kot bi odrezal, je vse potihnilo.

"Mar se bomo spopadli?" je veselo vprašal Šimen.

"Eh, nič, nič. Zbesedili so se, samo zbesedili. Beseda je dala besedo. Tako mora biti. Ni hujšega dolgega časa, kot je mrtva krčma. -- Kaj bi, oče Šimen? Klobasico še imam. Samo eno. Zate sem jo prikril," se mu je dobrikal Štebuc.

"Postavi najprej dva štefana na mizo, da bo vredno točiti."

Gruntarji so se stisnili in posadili Podlogarja medse.

"Zahvaljen, Šimen, ki ženiš sina z Lucijo. Pred Bogom in ljudstvom boš povišan!" Krojač je rinil predenj frakelj in mu napival. Podlogar je srknil kapljo pa slišal bogatega soseda, ki je namignil: "Kaj hoče, če je pa sramota pred pragom." Šimen je izza frakeljna šinil s pogledom v soseda. Nato je porinil steklenico krojaču in ukazal:

"Sosed, naj te ne skrbi ne naša sramota in ne naša čast. Tolikanj prostora je že še na Podlogu, da bo stala postelja za Lucijo in bo tekla zibka za njene in naše otroke."

Sosed je gledal v mizo, dekleta pri peči so zardevale, izmed splošnega molka se je pa dvignil Vorena, pismouk. Stopil je do Šimna ih poiskal njegovo roko.

"Šimen, mož svetopisemski si. Bog je v tebi!"

In solza se mu je utrnila na razkuštrano brado.

"Na svatbo pridi, Vorena. Sedaj pa pij in molči."

"Bom," je pritrdil puščavnik s srenjskega sveta.

Štebuc je točil in tovoril nove šefane na mizo. Med gosti ni bilo več žal besede. Poslušali so Podlogarja, kot se posluša kralj, ko jim je razodeval, da je najel godce progarje, dve kuharici in da nihče iz soseske ne sme manjkati pri svatovščini.

Ko so se razhajali, so ščipali od vseh plati krojača: "Meni narediš! -- Moram imeti! -- Najbolj ugnano obleko imam jaz!"

Krojač si je najel kar dva pomočnika in šival noč in dan in pel in razlagal:

"Tako je! Svet se mora zravnati!"