V

Na Podlogu je nastala zadrega, hujša kot ob košnji. Prišli so zidarji belit, najete dninarice so ribale tla in posodo, čev1jar je klepal po kopitih, vozili so iz mlina in v mlin, vsak dan je kdo hitel v trg in vsak je prinesel k domu breme blaga ih jestvin in posode. Drug drugemu so podajali duri, da uboga Maruša, vsa zbegana, res ni več vedela, kje se je drži glava.

Sredi vsega direndaja pa je stal on: oče Šimen; vzravnal se je, kakor bi mu bilo zdrsnilo dvajset let s pleč; vse je videl, za vse vedel, vsem veleval.

Fantje sinovi so dobro poznali očeta. Po cele mesece se je včasih potajil in jim prepuščal gospodarstvo. Če je pristopil Gašper in želel: "Oče, kako bi naredili?" je odgovoril: "Tako, da bo prav." Vselej pa, kadar je šlo pri hiši zares, ob košnji, ob žetvi in mlačvi, ob živinski bolezni, tedaj je poprijel sam in tedaj pri hiši ni nihče ne pomislil ne žugnil. Ena sama misel je prevzela vse, ih ta je bila očetova.

In tako v živo kot sedaj jih še ni nikdar prevzela. Mihor in Boltežar sta bila uri, ki ju je gnala očetova misel. Opolnoči sta hodila spat in celo, ko sta bila sama med seboj, so molčali pogovori. Obrnila sta se vsak v svojo steno. Potrkalo in zbodlo je za hip v srcu, toda zinil ni nobeden. --

Božnar pa je brez hrupa pripravljal Luciji balo vsem zemljakom na kljub.

Ko so na večer pred zadnjimi oklici zapele trobente progarjev in se zazibali vozovi po klancu izpred Božnarja proti Podlogu, je drla vsa soseska skupaj. Cele procesije žensk in otrok so obstopile vozove. Lucija je delila iz rešeta, sicer zoper šego kajžarjev, težke kose pogače vsem, kdor je le stegnil roko.

In ko so pripeljali balo na Podlog, je oče Šimen svojeročno postavil dva škafa vina pred hišo: dva korca je spustil vanju, da je zajel, kdor in kolikor je hotel.

S to uro se je že začelo gostovanje na Podlogu. Vozači so večerjali, vino, ki ga ni bilo sicer nikoli na mizi, je teklo, kot bi ga natakali izpod curka pri koritu. Kdor koli je majčkeno poprijel in nesel z voza v hišo, že je zagriznil v pogačo. Lucija pa je med otročad delila in delila... Tak je bil ukaz očeta Šimna, ki je hodil med vrvežem ves slovesen in svatovski. Progarji so se utaborili pred podom in jih narejali, da se je razlegalo do fare.

Ženin Gašper je bil razburjen, da se mu je stari skrivaj muzal ih nič rekel. Ko bi bil pri košnji tak, dvignil bi oče vile nadenj. Vse mu je letelo iz rok, tekal je sem in tja, nič več ni vedel, kam bi se dejal. Zato pa je bil Mihor kakor očetova roka. Čuden mir mu je gledal z obraza in v tem miru so se ustnice neprestano rahlo krivile v smeh, ki se mu je natanko poznalo, da ni veselje, da je skrita poroga. Kljub temu je z oči bral očetovo voljo; vselej, še preden je oče ukazal, je že držal za delo. Oče -- in samo on -- je bral v tem smehu Mihorjevem in videl sinu v dušo. Toda izdal ga ni. Niti enkrat ni trenil z očmi, da bi ciknil na sina. Boltežar pa se ni zavedal, kaj je z njim. Vino ga je razgrelo, pred godci je hodil in poskakoval s štefanom na glavi. "Na zdravje Lucije!" je vabil in točil.

Da ni Šimen oznanil vozačem in godcem nedelje, zapili bi bili in zarajali nedeljsko mašo.

Nedelja na Podlogu je bila nemirno tiha. Kuharica in najete strežajke so sicer delale na vse pretege, toda na domače je leglo nekaj slovesnega in skrivnostnega. Sam oče je bil molčeč in se je, prej tako vzravnan, upognil. Govoril ni nihče. Edino Štefa je vesela stikala po kuhinji, hodila v čumnato ogledovat gore pogač, potic in cvrtja pa spet v zgornjo hišo pretipavat ih ogledovat novo oblekico, ki ji je bila umerjena kot najmlajši družici za svatbo. Gašper je bil nepokojen. Kajkrat si je primeril suknjič, pokril klobuk, pa tipal rdečo žido za trakom, spet vse spravil in nato drgnil z nakredano krpo težko srebrno verigo. Ure so se mu vlekle v večnost. Brez spanca je pričakal jutra, ob katerem je spet vse oživelo. Progarji so zagodli, svatje so se vriskaje zbirali, ura odnoda k poroki je napočila.

Tedaj, preden je sedel sin na voz, da se odpelje po nevesto, sta se sešla oče in Gašper v zgornji hiši. Nema sta si gledala v oči, dokler ni sin padel na kolena in zaprosil:

"Oče, odpustite mi, če sem vas kdaj razžalil. Blagoslovite me."

Šimen ga je prekrižal prvič: "Bog naj te blagoslovi, ki te bo, če Ga ne boš zapustil." In prekrižal ga je drugič: "In blagoslavljam te jaz, tvoj oče, da ne pozabiš četrte žive dni." In prekrižal ga je tretjič: "In še matere blagoslov iz nebes nadte, da bi bila Lucija kakor moja rajnica."

Sin je vstal. Oba sta molčala, si stiskala roke, grenko jima je postalo v grlu, dokler se niso orosile oči in sta se ločila.

Krog poldneva so se vrnili svatje od fare. Gašper je skočil s koleslja in skrbno pomagal Luciji z voza. Lucija je bila kot roža. Vsa cerkev je pri poroki strmela vanjo in najbolj zavistni jezik ni črhnil. Svatje so se zgrnili krog poročencev, progarji so igrali in ženin je peljal nevesto po stopnicah na podič pred duri, ki so bile seveda zaprte.

Starešina je potrkal nanje in dokazoval, da imajo vse pravice do hiše, na kar se jim je po dolgi pravdi odprlo. Na pragu se je prikazal Boltežar. Na lesenem ploščku je držal majčkeno potičico, vso v rdečih pentljah. Stopil je pred nevesto in ji ponudil. Hrustu, ki je premetaval hlode kot žveplenke, se je tresla roka, da so pentlje trepetale. Godba je utihnila, svati so prisluhnili.

"Na, Lucija! V znamenje, da kruha v naši hiši ne boš nikoli stradala."

Lucija je vzela in segla Boltežarju v roko, od razburjenosti vso potno. Stisnila mu je v dlan križani tolar in rekla: "Bog te plačaj in usliši!"

Nato je povzel Boltežar, ki je pa bolj izjecljal, kot izgovoril: "In nič več ne pojdeš čez ta prag od hiše, dokler te ne poneso." In je prijel nevesto, jo dvignil ter postavil čez prag v vežo. Ko jo je vzdignil in pritisnil nase ter je zašumela krog njega njena obleka, se mu je stemnilo pred očmi in ga stisnilo pri srcu. Zmeden je šel po sapo in globoko vzdihnil. Družici Štefi se je zdelo vse to tako zabavno, da je plosknila in prosila Boltežarja: "Še mene!" Namesto Boltežarja pa je stopila k njej Lucija, jo tesno objela in očitno poljubila, kakor je ni še nihče.

Tedaj so udarili godci, završalo je med svati, ki so se posajali krog miz, šibečih se od jedil.

Zadnja je sedla nevesta. Lepa in nič prešerna se je sukala med svati in imela za vsakega pripravno besedo. Njene oči so izsledile vsako zadrego. Kjer koli je bilo ob gneči kaj nereda na mizi, vse je videla. V hipu je bila tam, donesla krožnik, premaknila čaše; najbolj plahim je najbolj stregla, oblastne pa je znala prositi toliko ljubeznivo, da se ji je vdal vsak.

Če je zdrsnil košček kruha na tla, je bila Lucija, ki ga je spoštljivo pobrala. Vseh oči so jo spremljale, hvalile in božale. Obsodba gruntarjev pri Štebucu je bila pisana v vodo.

Za durmi je pa stal Šimen, sredi zime golorok, da so se mu svetili beli rokavi. Nobeno oko ni tako použivalo Lucije kot njegovo. Zadovoljen smeh mu je obkrožal usta. Ko se je pritisnil na zadnji vogel mize, mu je namignil Zaplaznik:

"Veš kaj, Gašper le ni slabo izbral."

"Sama skrb in strežba je je."

"Da bi le taka ostala!"

"Nič se ne boj! Tak dan se človek razodene," mu je prerokoval Šimen, nagnil kozarec in preko njega izpod na pol priprtih oči gledal Lucijo, ki je ročno delila juho med svate.

Med svati je bil edini Mihor, ki se mu je črta poroge rezala globlje in globlje. Bil je drug, vseskozi kos svoji važni odliki. Družici jih je drobil, da ga je vsa zaverovana poslušala; plesal je, da je dajalo veter in so se svatje kar spogledovali, češ le kje se je vzel Mihor tak?

Toda zgrabilo ga je vendar, da se je kradoma izvil izmed svatovskega vrišča in šel na izbo. Tam je vrgel kastorec, na katerem je bil velikanski šopek iz suhih rož in so od njega viseli zlati trakovi, na mizo ter sedel na posteljo.

Podkomolčil si je brado in srepo gledal v tla.

"Vse zija vanjo. -- Kaj sem jaz, ki sem toliko pretegnil na gruntu? Nič. -- In oče! Rodne hčere ne bi tako gledal. O, doto, doto! Ne jenjam. -- Nobeni babnici ne bom za tovornega osla. -- Naj ji je Boltežar! -- Hahaha! Boltežar -- zaljubljen vanjo kakor breznov maček. In tako otrapan, da niti ne ve ne.

-- Se mu že še posveti." -- Ko se je dovolj nahudil sam med sabo, je ppkril klobuk in se vrnil med goste. Med vrati je za hip postal in gledal Boltežarja, ki je kolovratil med svati, se široko smejal, skoraj nič govoril in z očmi lovil Lucijo.

Kadar koli ji je kdo napil, je vselej pristopil tudi Boltežar, trčil prav zadnji z njo, a tako nasilno, da se je pocejalo iz kozarcev in je Lucija povešala oči spričo njegove nerodnosti. Boltežar se je pa smejal še bolj na široko.

Prav tedaj je prišel mimo Mihorja oče. S komolcem ga je povabil v vežo.

"Kar prava bo za nas -- Lucija," je ogovoril Mihorja.

Mihorju pa ni zginila poroga z ustnic. Skomizgnil je z rameni, molčal pa prijel dekle, ki je šla mimo njega, in jo odvedel na ples.

Oče je za hip nagubančil čelo, ki se je takoj spet ujasnilo. Zamahnil je z roko, se obrnil in vase zamrmral: "Kakor sem ga presodil, tak je." In je sedel k Zaplazniku ter začel govoriti o padajoči ceni živine.

Na polnoč je šlo. Svatje so privabili z doma tudi tiste, ki niso imeli svatovskega oblačila, da vsaj nekaj okusijo. Tudi dekle in hlapce. Od fare in še od sosednjih krajev se je nabralo fantov zaplečnikov, ki so se utaborili na podu pri godcih, da je bila že prava stiska. In vsi so jedli do sita, vsi so pili po mili volji. Zdelo se je, da so Podlogarjeve shrambe kot blagoslovljena pojedina v puščavi.

Ko je pa udarilo polnoči, sta prišli svatovska teta in Lucijina krstna botra. S skrivnostno slovesnostjo sta zaprosili ključ od gospodarja in šli v sobico, kamor so bili zložili Lucijino balo ih kjer je bila določena spalnica za poročenca. Teta in botra sta za seboj zaklenili. Dekleta in žene so oprezovale krog vrat, ki se niso odprla -- celo uro ne. Ob eni pa sta ženi odprli duri na stežaj. Vsa radovednost se je zgrnila pred prag sobice. Dve sveči sta goreli ob bogcu in rahlo razsvetljevali sobo.

"Mm--mm!" je vse ostrmelo. Teta in botra sta nastlali zakonsko postelj. Skoro do stropa so kipele bele blazine. Skozi vezenine je sijalo rdeče in modro.

"M--mm!" so se čudili in vedno nove gruče so pritiskale pred vrata. Dekleta so sredi polke popustile plesalce in pritekle gledat. Celo možje si niso mogli kaj, da bi ne pristopili.

Prav tik podboja je slonel tudi Boltežar. Sprva se je čudil z drugimi, nato je bušil v smeh, ki ga je hipoma ustavil, kot bi odsekal. Zatopil se je v vso lepo tajnost te sobe, obraz se mu je zresnil, začel je stiskati ustnice, nič več ni slišal šepetanja svatov. Pred njim se je pokazala strašna skrivnost, ki je bila ves čas v njem in je ni prepoznal. Stisnila ga je za srce, da bi zakričal. Ni zakričal; toda prebledel je; že precej vinski se je v trenutku iztreznil in si delal gaz s komolci med radovednimi in bežal skozi vežo, kjer je izbil Maruši burkle iz rok. Še ozrl se ni, ko ga je ozmerjala s pijanim koleštralom. Pribežal je na teman kot za hlevom in se sesedel na tnalo.

"Lucija!" je pritajeno zakriknil, glava mu je klonila na prsi.

Takrat pa ga je potapljala po rami roka in nekdo se je zasmejal.

"Ti, Mihor?" se je ozrl na brata, ki ga je sledil za hlev.

"Oh, zakaj sem jo zamudil?" je stiskal pesti in skoraj bi se bil razjokal.

"Ne trapaj!" mu je trpko prigovarjal Mihor.

"Mihor, ti ne veš," se je zgrabil za prsi, "kaj trpim! Ne prenesem! Jaz grem -- kar zdaj."

"Nikamor ne pojdeš. Za hlapca ji boš."

"Grem, grem, grem," je topotal z nogami kot togoten otrok.

"Jaz pač -- ti pa ostaneš."

"Mihor, ne draži me!" Boltežar je pograbil brata za rame in ga tresel. "Da veš, še nocoj to noč izginem. -- O, Lucija!"

"Če nisi baba, daj na roko!"

Brata sta si stisnila desnici.

"Ti ne veš, da imam že najeto sobo pri rudniku v Lepi njivi. Jutri odidem. Ali greš z mano?"

"Ne jutri! Pri tej priči pojdiva."

Mihor je stisnil bratovo roko krepkeje.

"Če si mož, pojdi ih naveži si culo. Ko se vrneš, si jo navežem še jaz -- in vržem obe skozi okno. Pod izbo je tema in nikogar ni tam. Ti počakaj pod oknom."

"Sam Bog te mi je dal za brata!" je stiskal z obema rokama Boltežar Mihorjevo in takoj zginil krog vogla ter se hitro zgubil skozi svate na izbo.

Mihor je šel še enkrat pred pod. Vesel je bil, ko je družica plesala s svojim fantom, ki je prišel zaplečevat. Prijel je za roke Zaplaznikovo deklo in se zakadil z njo v vrtinec. Tako je pribijal ob pod, da so udarci preglušali glas trobent.

Medtem pa je Boltežar vezal sveženj. Ko je snel šopek s klobuka, ga je držal dolgo pred seboj. Lucija mu ga je bila pripela. Nato ga je položil na mizo -- in še se ni mogel odtrgati od njega, dokler ni spet segel po njem in si ga pritisnil na ustnice. Potem ga je zvil in dejal med obleko v sveženj.

Ko je Boltežar stopil iz veže na podič, je Mihor privriskal s plesalko s poda in jo vodil v hišo, da jo pogosti. Na pragu sta se brata srečala in si pomežiknila.

***

Trda noč je bila. V zvezdnati jasnini sta hiteli dve črni senci sredi snegov s Podloga v dolino. V hribu je lajal lisjak in se jezil na trobente, ki so udarjale s poda.