VI

Osmero neugnanih svatov je do jutra ostalo na Podlogu. Ko je Gašper prišel mednje, so si že pripravili terjatev za vino, ki ga po šegi mora ženin dati "na rožance". Izmislili so si zanko za Gašperja. Nekdo se je namaškaral za inženirja, v hrib za hišo so imeli napeljano vrv, ob voglu hiše, kjer je bila Gašperjeva spalnica, so pa stali s krampi.

"Kaj ugibate?" jih je vesel vprašal Gašper.

"Pot za vzpenjačo merimo. Ti imaš mlado in lepo ženo, ki bo dobro kuhala in mnogo cvrla. Za cvrčo je treba drv. Torej ji bomo postregli in napravili iz gozda vzpenjačo, da bodo drva kar sama letela pred hišo. Ker nam je pa napoti tale vogel hiše, ga bodo možje podrli, da dobimo pot."

"Oho!" se je začel upirati Gašper.

"Nič oho! Mera tako kaže."

"Kako kaže mera?"

"Osem štefanov vina na rožance!"

Burka se je razpletla, možje so grozili voglu s krampi, inženir je trdno gonil svojo, dokler se seveda ni Gašper podal in za odkup vogla svoje spalnice odmeril vina, ki so ga moški odnesli k sosedu in tam ob harmoniki nadaljevali gostijo.

Lucija je stala na podiču pred hišo. Tudi ona se je smejala trdemu, z dovtipi zabeljenemu pogajanju. Toda njen smeh ni bil iskren. Silila se je, z očmi pa neprestano nekaj iskala.

Ko so odšli paberkovači z vinom, je Lucija vprašujoče uprla oči v Gašperja, ki se je ves srečen vračal v hišo:

"Končano! Lepo je bilo, ali ne, Lucija?"

Lucija ga je še vedno gledala in, kakor da ni slišala vprašanja, rekla:

"Kje sta Mihor in Boltežar?"

"Naj se odpočijeta," je brezskrbno zamahnil z roko Gašper. "Mihor je bil neugnan. Truden je."

Vesela jasnina je oblila Lucijino lice in hvaležno je stisnila roko možu, ki jo je vedel v hišo, kjer so strežajke in kuharice imele polne roke dela s pospravljanjem. Lucija je smuknila takoj v sobico, se delavniški preoblekla in začela pomagati. Šimen je prišel iz hleva, ko je po dolgem času spet sam vardeval, obstal med vrati in ves zadovoljen gledal Lucijo, ki se je kakor vrtavka sukala in se ji je delo za čuda odsedalo.

Še pred poldnem je bila navlečena in zašarjena hiša taka, kakor bi ne bilo v njej svatovščine. Oče je poklical najemnice, jih plačal, Lucija je pa za vsako pripravila potic in prigrizkov za na dom. Zdelo se ji je, da bi bilo prav, če bi ostale še pri obedu. Toda oče je tako odredil in Lucija ni razmišljala, zakaj.

Opoldne je postavila obed na mizo že Lucija.

"Tukajle boš ti, Lucija," ji je oče odkazal sedež. "Gospodinja smuka vedno ven in noter, zato bodi tu na kraju, kjer se lahko vsak hip snameš."

"Mihorja in Boltežarja še ni," je opomnila s strahom Lucija, ko je razdeljevala žlice.

"Saj res," je pritrdil Gašper in vstal izza mize. "Kaj bosta večnost zaležala? Stopim ju poklicat."

Oče je rahlo namrgodil čelo in ni pristavil ne bev ne mev.

"Štefa, kje boš pa ti sedela?" je držala Lucija lično žličko v rokah in gledala, kam bi jo položila.

"Pri tebi!" je veselo rekla deklica, zlezla izza mize na klop in za očetovim hrbtom priplezala k Luciji.

"Tako? Ali nisi več moja?" jo je oče podražil.

"Še," je Štefa zatrjevala. "Pa je Lucija tudi moja, jeli?"

Štefa je pogledala z otroškimi očmi,svakinjo in čakala odgovora. Lucija se je sklonila do nje in jo pobožala.

Medtem je Gašper trkal na vrata izbe. Nihče se ni odzval. Odprl je. Vse prazno. Pod mizo je ležal Mihorjev šopek, okno je bilo na stežaj odprto, po sobi je bilo vse v neredu.

Gašperju je zaprlo sapo. Samo za trenutek se ni zavedel, kaj se je zgodilo. Toda to je bilo kakor hipen mrak čez oči, potem pa se mu je vse posvetilo. Vzdihnil je: "Torej to sta mi napravila!"

Jezen se je obrnil in na pragu še enkrat pogledal po praznih kljukah, kjer je navadno visela obleka bratov. Takrat je zopet opazil Mihorjev zmečkani šopek pod mizo. Vrnil se je, ga pobral in skril pred Lucijo v stensko omarico.

Počasi je stopal z vrha v vežo in odprl duri v hišo. Lucija je ravno odmolila pred jedjo. Gašper je odmomljal za njo in ni vedel, kaj izrekuje. Lucija se je ozrla in videla, kako je bled. Prebledela je še ona od temne slutnje.

"Ušla sta!" je hripavo razodel Gašper. Maruši je obstala žlica sredi pota in izlila juho. Štefa je z odprtimi usti gledala brata, Luciji so zaplavale oči v pridržanih solzah. Samo oče se ni ganil. Mirno je nesel grižljaj k ustom. Niti čelo se mu ni pomračilo.

"Oče, ušla sta od hiše," je ponovil Gašper z glasom, ki je bila v njem že groza in jeza.

"To bi bil lahko že zjutraj vedel," je odvrnil oče malomarno in jedel. Vendar pa mu je ušel pogled kradoma na Lucijo, ki so ji brez joka začele kapati solze. Tedaj se je Šimen zganil.

Stegnil je roko po Luciji in si jo pritisnil na prsi s tako ljubeznivostjo, da se je Maruši zdelo kar greh.

"Ne, Lucija! Ne, ne! Niti ene solze več. Nista je vredna."

"Oh, oče, zaradi mene sta šla." Sedaj je Lucija zajokala

na glas. Glava ji je omahnila na očetovo ramo. Stari jo je rahlo dvignil in se odmaknil od nje. Ves presunjen je bil. Toda naglo se je zbral, potrkal z nohtom po mizi in pribil:

"Ne zaradi tebe, zaradi napuha sta šla. Naj gresta! Povedal sem jima: na vse vetrove peljejo poti s Podloga. Šla sta -- Podlog pa stoji! Niti grma nista odnesla s seboj. Naj gresta. Čim dlje pojdeta, dlje jima bodo kazali. Tako. Sedaj pa jejmo."

In segel je prvi po žlici. Tudi Lucija je jedla, zakaj velel je oče Šimen. Toda vsak grižljaj ji je presedal.

***

Sredi tedna na Podlogu o hrupni svatovščini ni bilo več sledu. Vse je teklo, ko da se ni nič zgodilo. Maruša je kuho z veseljem zamenila s hlevom. Oče se ni kar nič obiral krog peči. Ves prerojen se je razgibal in delal, da bi mu ne bil ne Mihor ne Boltežar kos. Lucija je gospodinjila. Toda ona ni bila Maruša, ki je vse opravila z burjo, povrhu in odrivala smeti le toliko po kotih, da so pač mogli čeznje, ki za šivanko ni prijela zlepa in ji je bila neslana in presoljena jed deveta briga. Lucija je s čudovitim mirom in nepopisno skrbjo videla vsako malenkost. Zvečer je ni bilo spraviti k pokoju: šivala in krpala je perilo in obleko obema moškima, tudi Maruši je prikrojila marsikatero zaplato na krilo in kočemajko. Šimen je ogledoval vse to in z nekako otroško hvaležnostjo sprejemal od snahe izredno postrežbo in posebno dobre priboljške, ki jih niti sama niti Gašper nista bila deležna.

Ljudje so seveda zagnali vrišč zaradi obeh fantov, ki sta šla od hiše, češ mlada ju je izpodrinila. Toda na Podlcgu ni nihče zinil o njiju, dasi so vsi vedeli, kje sta. Fanta se tudi nista oglasila ne s pisanjem ne z besedo. Oče je čisto dobro vedel, da ljudje pikajo Lucijo zaradi tega. Zato je naročil Gašperju (samo tedaj je izpregovoril o sinovih in tudi tedaj med štirimi očmi), naj Lucija sama ne hodi okrog ljudi.

"Premehka je. Z jeziki opravim jaz."

In je tudi opravil. Ko se ga je nekdo lotil pri Štebucu, kako bodo zmogli Podlog, ker sta dva ušla, mu je oče zaprl besedo: "Kaj ti mar, ti oklešček suhi? Kaj nisem jaz za dva? In ali ni Gašper tudi za toliko, če si pljune v roke? In Lucija!

Sakrabolsko, če bi bili dobili mlado, ki bi bila privlekla dote k hiši tolikanj, da bi hlev nastlal z bankovci, za primojstokrat da bi ne bila zatorej, kot je Lucija. Štebuc, vina gor! Ti suhljač, si pa umij z njim svoj umazani jezik."

Suhljač je umolknil, piti se pa ni branil.

Luciji je dobro dela očetova borba zanjo. Toda trn je tičal v njenem mehkem srcu. Ni si mogla izbiti iz glave, da je ona samo zato, ker je bila kajžarska, razbila družino na Podlogu. In z nikomer ni mogla o tem govoriti. Poskusila je z Gašperjem, ko sta bila sama v sobici, poskusila dvakrat, trikrat. Toda Gašper je vselej umolknil in jo kratko zavrnil: "Kar pusti očetu. Bo že on." Zato je bila ta zaprta bolečina tem bolj pereča.

Zajedla se je vanjo nepokojna misel, da jo je Gašper zasnubil kljub vsemu vendarle samo zato, ker jo je moral. Podlog ni bil vajen sramote. V drugačnih okoliščinah bi se bil vsak s Podloga kot snubec ognil Božnarjeve kajže. Dasi ni imela prav najmanjšega dokaza, da bi mogla dvomiti o Gašperjevi ljubezni, o naklonjenosti očetovi celo ne, jo je skrbelo in skrbelo, da so jo včasih skrivaj oblile solze. Se pred možem je skrivala, kako hitro se bliža njen čas. In ta čas bo prišel ob hudem delu. Takrat utegnejo kar naenkrat vsi pogrešiti zdravo moč sinov in -- kaj bo tedaj?

Ob taki misli jo je zdramil nekoč Vorena, puščavnik, ki se ji je prišel za gostijo na svatovščini s tem zahvalit, da ji je prinesel dve žlici. Iz brinove korenine ju je izrezljal. Rumeni in gladki sta bili kot iz voska. Na recljih je vžgal dan in letnico poroke.

"Na, Lucija, zate in za Gašperja!" ji je ponudil dar pred peč, kjer je kuhala kosilo.

Lucija se je resnično razveselila.

"Kako lepol Te pa ne pojdeta na mizo. K bali ju spravim za spomin."

"Kakor veš. Vinar uboge vdove sta, ne zavrzi ju."

Vorena se je že obrnil, da bi odšel. Toda Lucija ga je ustavila, mu primaknila stol in ga povabila: "Pobodite malo pri meni." Že je odprla omaro ter mu odrezala kruha in pridejala kos slanine: "Pomalicajte; k nam je navkreber."

Vorena jo je zahvaljeval in blagoslavljal. Lucija ga je gledala in nenadoma ji je prišla misel, ki se je je silno razveselila.

"Vorena, vi vse obhodite, ali ste bili kaj v Lepi njivi?"

"Če sem kaj videl vaša fanta, meniš, jeli?"

"Zares, ali ste ju kaj videli?"

"Videl. Nista pravdanska. >Kdor svojemu očetu ali svoji materi hudo stori, mu bo svetilnica v največji temi ugasnila.< To so božje besede, Lucija."

"Ne privoščim jima hudega, sam Bog ve, da ne. Toda meni je tako hudo, da bom kar minila od tuhtanja."

"Lucija! Po božji ljubezni je ravnal Šimen, po vseh človeških pravicah si ti na Podlogu. Miruj in ne vrtaj. Onadva pa kliče Podlog in nikoli ne bo utihnil."

"Kako mislite?" je hitro poprijela Lucija.

"Vem, ker vidim. Ni še teden dni, ko sem bil v Lepi njivi. Mar nisem zagledal izza vogla obeh s Podloga. Pri Jeranovih voličih sta stala -- drva je pripeljal v Lepo njivo -- in jih božala, tapljala in čohala. Pa drobljance kruha sta jim dajala. Ali umeš, Lucija, kaj se to pravi?"

Lucija ga je zaverovana gledala.

"To se pravi: Je druga reč živinica, ki te za grižljaj tako milo pogleda in zahvali, kakor pa črna ruda, ki riješ za njo pod zemljo. Podlog ju kliče, verjemi."

Lucija je bila vsa srečna in vendar je vmes usekalo spet staro trpljenje:

"Kliče ju in ne slušata -- zaradi mene."

To je izgovorila sama zase, a vendar tako, da je Vorena razumel.

"Ne tako, Lucija. Ne zaradi tebe, zavoljo prevzetnosti. In je zapisano: >Če brat bratu pomaga, sta kakor trdno mesto!< -- in še je rečeno od Boga:,Človekovo srce se povzdiguje, potlej pa pade; kdor se ponižuje, pa k časti pride.< Zbogom, Lucija!"

Vorena je šel. Lucija pa je obslonela pred ognjiščem. Vorenove besede "kdor se ponižuje, k časti pride" so ji brnele v ušesih. Naenkrat se je zasukala in skočila za Voreno, ki je počasi drsal po dvorišču.

"Vorena, povejte, kje stanujeta naša dva."

"Pri Mrzlikarju. Za stražo imata revno podstrešnico. O, Bog je dober."

"Hvala vam in nič ne pravite, kaj sva se menila."

"Modri tehta besede, bedak klepeta."

Lucija je vsa žareča stopila spet v kuhinjo. Pri obedu je bila nenavadno dobre volje.

Ko sta bila zvečer z Gašperjem v izbici, se ga je nenadoma oklenila okrog vratu.

"Gašper, ali me imaš rad?"

"Lucija!" jo je pritisnil k sebi Gašper. "Kaj le misliš?"

"Če me imaš res rad, ne odbij mi prošnje."

"Kar reci, Lucija; če rečeš, prst si grem odsekat na tnalo."

"Po brata pojdem," je hitro izrekla, da je Gašper ostrmel.

"Ti? Po ta dva, ki sta nam naredila tako sramoto?"

"Na Podlog si želita. Zvedela sem. Ponižala se bom in pojdem."

"Obljubil sem, Lucija; ne odrečem ti. Toda, oče, oče! Preveč ga boš užalila!"

"Nič ne bo zvedel. Glej, sem že vse preudarila: V nedeljo pojdem k fari. Obiskati moram botro, ki me že tolikanj vabi; tudi pri šivilji imam opravka, saj veš, da se bliža čas. Od tam pa hitro stopim v Lepo njivo. Ali ne?"

"Preveč je ponižanja zate."

"Obljubil si, da me uslišiš."

In še tesneje ga je objela.

"Zaradi obljube, Lucija, naj bo; in še enkrat: samo zaradi obljube."

Lucija ga je poljubila na ustnice, ki so izrekle to odrešilno besedo. Vsa je bila preverjena, da se ji pot posreči, in smehljaje se je zaspala kot dober otrok, ki čaka Miklavževega jutra.

***

V nedeljo med obedom je oče Šimen zoper svojo navado večkrat pogledal na uro. Tudi Gašperjeve oči je nekajkrat poiskal. A Gašper se mu je umikal, dokler ni oče nemiren vprašal:

"Kje vendar tiči Lucija?"

"K botri je šla po opravilu in k šivilji. Pa se zamudi. Ženske niso nikoli zgovorjene, saj veste."

Oče je spet pogledal na uro in nagubančil čelo.

"Pa je le predolgo ni. Ali si pozabil, kaj sem ti naročil zaradi Lucije? Kaj vse zavidni ljudje cijarijo! Jo že tako dovolj boli."

Oče se je naslonil ob okno in gledal po poti, ali ne prihaja Lucija. Pet minut mu je bila že muka čakanja. In spet je začel:

"Gašper, ti veš dobro, da je šla še kam drugam. Ne prikrivaj. Jaz tega ne trpim."

Sin je gledal v mizo in pisal z nohtom krive črte po javoru.

Oče je še gledal in očakoval, pa je bil čezdalje bolj nestrpen. Predirljivo se je zazrl v sina in nato ukazal, kakor je znal samo on:

"Gašper, razodeni! Pri tej priči!"

"Ne upam si," je šepetal Gašper predse.

Stari je potrkal ob mizo.

"Kakšna beseda je to? Ne upam si ne upam... Ali si smrkavec, komaj za šolo goden, ali si mož?"

Gašper je bil ob tem ukazu res naenkrat majhen -- kot deček -- pred očetom. Plaho je izdal:

"Po brata je šla."

Tedaj je Šimen planil, kot bi treščilo vanj:

"Lucija -- po ta dva?"

Pograbil je suknjič, segel po klobuku in odvihral iz hiše ter se kar skokoma spustil v dolino.

"Joža, koleselj in konja!" je prigrmel v hišo k Vodirju, mlinarju.

Kot bi trenil, so zapregli. Šimen je odklonil hlapca, prijel sam za vajeti, dvignil bič in še rekel: "Če pade konj, pade meni!" Nato je počil z bičem. Koleselj je zaropotal in kar odletoval na cesti, tako je vozil.

Medtem se je Lucija že bližala Lepi njivi. Ni slutila, da bo zanjo ta pot tako strašna. Včasih je celo postajala in razmišljevala, ali naj bi se vrnila ali naj bi šla naprej. Res je vselej zmagalo to skromno srce, toda muka ji je bila nova misel in z njo nov strah: Če me zapodita? Pokleknila bom pred njiju in ju prosila s povzdignjenimi rokami, kakor Boga prosimo. Saj sta vendar človeka! -- In se je spet opogumila ter šla naprej. Vso pot je molila. Prosila je svojo patrono, priprošnjico za oči, naj jima odpre oči srca, da spregledata, koliko trpi. In molila je k angelu varuhu, naj ji prišepetava besede, ko bo prosila. In vendar je bila noga čezdalje težja, korak vse krajši in počasnejši. Ko je zagledala Mrzlikarjevo hišo in tesno okence, ki je gledalo iz strehe, ji je srce začelo tako tolči, da je pritiskala roko na srčno stran. Le še nekaj korakov je bila od hiše. In čudo, tedaj jo je nenadoma zapustil ves strah, nasmehnila se je sama sebi, potegnila si z rutico po čelu in se mirno zbrala.

Takrat je zaropotal na cesti koleselj. Lucija se je stisnila k plotu, da bi ji blato ne oškropilo krila. Tako je bila zatopljena vase, da se še ozrla ni po vozniku. Šele ko je koleselj obstal tik nje, je dvignila oči. Vsa trda je postala, ko je zagledala Podlogarja. Ta pa je že skočil z voza, stopil k njej in jo prijel za roko.

"Za božjo voljo, Lucija, kaj si mi storila?"

"Še nič," je dahnila snaha.

"Hvala Bogu! Kar z menoj! In nazaj pojdeva."

Lucija je šla kot ovčica za Šimnom. Vse se ji je vrtelo v glavi. Šimen je obrnil, jo posadil poleg sebe in pognal.

Vso pot nista izpregovorila besedice. Ljudje pa, ki so ju videli, so sodili: "Lejte si no, kako ji streže! Stari je bolj nor nanjo kot mož."